Jan Peloza vodi Slovensko agencijo za mlade, ki je morda najbolj znana po evropski mladinski kartici (mnogi se je spominjamo kot bivše Euro26). Je tudi generalni sekretar na Youth Health Organization, evropski mreži organizacij s sedežem v Ljubljani, ki je nastala (tudi) na njegovo pobudo.

Med drugim vodi projekte Social Impact Award, Global Shapers Community, Impact Hub ter sodeluje tudi na mnogih drugih projektih in pobudah s področja okolja in zdravja (primer: odtis.si).

Njegova pot na področju mladine, participacije, okolja in javnega zdravja se je začela, ko se je kot osnovnošolec v domači Izoli udeležil mednarodne mladinske izmenjave. Ta dogodek ga je tako navdušil, da je nekaj let za tem ustanovil mladinsko organizacijo, danes znano kot Mladinska zveza Brez izgovora (noExcuse).

Andreja Poljanec je žena, mati 5 otrok, vodja študija psihologije na Univerzi Sigmunda Freuda, soustanoviteljica Študijsko raziskovalnega centra za družino, doktorica, psihoterapevtka, predavateljica različnim skupinam in avtorica mnogih člankov.

V letu 2021 je bila med drugim imenovana v Strateški svet vlade za socialno politiko, vedno pogosteje pa se pojavlja tudi v medijih.

V slovenskem prostoru je najbolj znana po konceptu rahločutnosti, ki ga v največji meri povezuje z vzgojo otrok in doseganjem čustvenega stika z njimi. V najinem pogovoru pa me je seveda zanimalo predvsem, kakšno poslanstvo stoji za vsemi njenimi raznolikimi dejavnostmi, ali je dela kdaj preveč in kako ukrepa, ko začuti preobremenjenost.

Ta epizoda je nekaj posebnega - je brez gosta.

Kmalu bo minilo leto dni od začetka oddajanja tega podkasta. Čas je, da po tem, ko smo se pogovarjali s 17 gosti, odgovorimo na vprašanje ZAKAJ.

Zakaj je sploh smiselno govoriti o gorečih grmih in jih odkrivati? Kaj s tem pridobimo? Zakaj se nekaterim to ne zdi potrebno in česa se pri tem morda celo bojimo?

Gregor Čušin je širni Sloveniji najbolj znan kot igralec, ki je na oder postavil znamenito Hagado. Tudi sicer je eden redkih, ki si drzne v predstavo preoblikovati marsikatero svetopisemsko temo.

Le redki pa vedo, da je poklic igralca pred nekaj leti opustil.

»Na živce mi je šla celo publika, ki mi je ploskala. Kako morate ploskati takšnim stvarem, sem se spraševal.«

Tako se je znašel v situaciji, ko je moral kot samostojni podjetnik in oče šestih otrok vsak mesec najprej pridobiti in narediti in izvesti nekaj naročil, da je sploh »prišel na nulo«.

Z Gregorjem sva se pogovarjala o tem, koliko zadovoljstva ti v različnih obdobjih prinaša tvoj poklic. Katere ovire je potrebno prestopiti, da poklic pridobiš in katere potem, ko se želiš dela, povezanega s svojo ključno veščino, znebiti.

Pogovor pa je seveda tekel tudi o fazah njegovega ustvarjanja, izzivih vere in Cerkve, nepogrešljiv pa je bil, kot vedno, del o Gregorjevih gorečih grmih.

Franci Bačar je mož, oče petih otrok in podjetnik – soustanovitelj marketinške agencije Goodish.

V podkastu sva se najprej pogovarjala o zadnjem desetletju, ki je bilo zanj zelo aktivno, saj je ustvaril družino, zgradil hišo, postavil podjetje in bil ob tem tudi družbeno aktiven.

Pogovor pa je nanesel tudi na njegovo otroštvo. Odraščal je namreč v družini z osmimi otroki, kar je že samo zase pomenilo zelo posebno otroštvo.

Francijeva zgodba je zgodba o sprejemanju izzivov, iskanju ravnotežja v življenju, postavljanju prioritet, iskanju svoje poklicne usmeritve in tudi odločanju o načelih, ki se jih želi držati v življenju.

Predvsem pa mi je navdih v tem, kako lahko iz povprečnih okoliščin zrastemo v nekaj tako posebnega in edinstvenega.

Peter Lovšin je mož, oče treh otrok in arhitekt v lastnem podjetju.

Zgodba, po kateri je v slovenskem prostoru najbolj poznan, se je začela leta 1984, ko je v Štepanji vasi v Ljubljani kot 16-letni fant po navdihu časopisnega članka o skavtih sklical nekaj prijateljev in zanje pripravil skavtski sestanek.

Ta dogodek štejemo za povod nastanka ZSKSS – Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov.

S Petrom se pogovarjava o gorečih grmih, ki so spremljali nastanek ene največjih mladinskih organizacij v Sloveniji, o tem, kako močno lahko ena ideja spremeni življenje posameznika, pa tudi o preteklih in sedanjih izzivih, povezanih z razvojem skavtske organizacije.

Simon Potnik je duhovnik – v času snemanja že več kot desetletje župnik v Slovenj Gradcu. Tam so v tvorbo, imenovano pastoralna zveza, združene 4 župnije in Simon je vodja celote, obenem torej vodi tudi skupino duhovnikov.

Zdi se, da je večji goreči grm kot sama odločitev za duhovništvo, zanj predstavljala osebnostna rast v času, ko je že bil duhovnik. Za pastoralno delovanje se veliko izobražuje tudi v tujini, zgled mu med drugim predstavlja tudi Kanačan James Mallon, avtor knjige Božja prenova.

Enega od temeljev Simonovega vodenja predstavlja prepoznavanje talentov posameznika ter vključevanje vsakogar v celoto – takšnega kot je. To potrjuje tudi množica živih skupnosti, ki v Pastoralni zvezi delujejo tudi v času pandemije. Pravi, da smo »nekje vmes« v Cerkvi izgubili smisel za občestvo – za povezanost, klepet, veselje do sobivanja, pripadnost.

Zato pogovor s Simonom Potnikom ni le zgodba o živih župnijah. Je tudi zgodba o gradnji skupnosti. Vsakdo, ki želi živeti iz svojih gorečih grmov, slej ko prej naleti tudi na to potrebo – na spoznanje, da sam ne moreš doseči skoraj ničesar, da so stvari veliko lažje, če smo povezani.

Katja Ban je v poklicnem življenju vzgojiteljica, v zasebnem pa žena in mati petim otrokom.

Po štirih nosečnostih in otrocih, ki so se rodili brez posebnih zapletov, je v peti nosečnosti eden od začetnih pregledov pri ginekologu njej in njeni družini življenje obrnil na glavo. Hčerka Katarina je dobila diagnozo trisomija 18, ki jo običajno spremljajo veliki medicinski zapleti ter visoka verjetnost umrljivosti otroka že med nosečnostjo ali v prvem letu življenja.

V času najinega pogovora je Katarina stara skoraj leto in pol, ima težko srčno napako in se razvija zelo drugače kot »običajni« otroci.

S Katjo sva se pogovarjala o veščini načrtovanja, o časih, ko se načrti postavijo na glavo, o upravljanju z negotovostmi in nenazadnje tudi o tem, kaj je njena družina s Katarino pridobila in kaj izgubila.

Neverjetno, kako lahko takšna težka pre-izkušnja človeka, ki jo sprejme kot goreči grm, poglobi, predvsem pa požlahti.

Uroša Kuzmana mediji običajno predstavijo kot stand-up komika in matematika.

Poklicno predava matematiko na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, v stand-upu pa je po letih trdega dela prišel do prve monokomedije z naslovom Profesor Kuzman mlajši.

Zelo dejaven pa je tudi v civilni družbi. Najbolj v Planinski zvezi Slovenije, kjer je prevzemal že zelo raznolike odgovornosti. Tu pa se seznam njegovih dejavnosti seveda ne konča.

Z ženo in dvema otrokoma živi v Velenju.

Pogovarjala sva se o vprašanju, kaj je skupni imenovalec vseh njegovih dejavnosti, kako med njimi išče fokus ter kako jih usklajuje z družinskim življenjem.

Ključno pa je seveda vprašanje Uroševih gorečih grmov. Nad odgovorom sem bil presenečen – takšnega namreč nisem pričakoval.

Polona Dominik je laiška misionarka v Etiopiji.

V tamkajšnjem glavnem mestu, Adis Abebi, dela z otroki z ulice v salezijanski šoli.

Salezijanci in njihov ustanovitelj don Bosko, svetnik iz 19. stoletja, jo je »zakuril« že v mladih letih, ko je obiskovala Gimnazijo Želimlje in bivala v tamkajšnjem Domu Janeza Boska.

V prvem delu pogovora sva se pogovarjala o njenih gorečih grmih, v drugem delu o tem, kako danes na te goreče grme odgovarja skozi svoje delo, v tretjem pa o tem, kakšne težave z identiteto imaš ti sam – in kakšne drugi s teboj – če v tako tradicionalnem okolju kot je Afrika, nisi ne poročena, ne redovnica.

Vsem, ki bi želeli pomagati ljudem v Etiopiji, kjer se spopadajo z boleznijo, revščino, lakoto in strahom pred vojno, lahko to storite z nakazilom Misijonskemu središču Slovenije. Podatki za nakazilo so:

Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana

namen nakazila: Polona Dominik – Etiopija