Goreči grm

Gregor Čušin je širni Sloveniji najbolj znan kot igralec, ki je na oder postavil znamenito Hagado. Tudi sicer je eden redkih, ki si drzne v predstavo preoblikovati marsikatero svetopisemsko temo.

Le redki pa vedo, da je poklic igralca pred nekaj leti opustil.

»Na živce mi je šla celo publika, ki mi je ploskala. Kako morate ploskati takšnim stvarem, sem se spraševal.«

Tako se je znašel v situaciji, ko je moral kot samostojni podjetnik in oče šestih otrok vsak mesec najprej pridobiti in narediti in izvesti nekaj naročil, da je sploh »prišel na nulo«.

Z Gregorjem sva se pogovarjala o tem, koliko zadovoljstva ti v različnih obdobjih prinaša tvoj poklic. Katere ovire je potrebno prestopiti, da poklic pridobiš in katere potem, ko se želiš dela, povezanega s svojo ključno veščino, znebiti.

Pogovor pa je seveda tekel tudi o fazah njegovega ustvarjanja, izzivih vere in Cerkve, nepogrešljiv pa je bil, kot vedno, del o Gregorjevih gorečih grmih.

Franci Bačar je mož, oče petih otrok in podjetnik – soustanovitelj marketinške agencije Goodish.

V podkastu sva se najprej pogovarjala o zadnjem desetletju, ki je bilo zanj zelo aktivno, saj je ustvaril družino, zgradil hišo, postavil podjetje in bil ob tem tudi družbeno aktiven.

Pogovor pa je nanesel tudi na njegovo otroštvo. Odraščal je namreč v družini z osmimi otroki, kar je že samo zase pomenilo zelo posebno otroštvo.

Francijeva zgodba je zgodba o sprejemanju izzivov, iskanju ravnotežja v življenju, postavljanju prioritet, iskanju svoje poklicne usmeritve in tudi odločanju o načelih, ki se jih želi držati v življenju.

Predvsem pa mi je navdih v tem, kako lahko iz povprečnih okoliščin zrastemo v nekaj tako posebnega in edinstvenega.

Peter Lovšin je mož, oče treh otrok in arhitekt v lastnem podjetju.

Zgodba, po kateri je v slovenskem prostoru najbolj poznan, se je začela leta 1984, ko je v Štepanji vasi v Ljubljani kot 16-letni fant po navdihu časopisnega članka o skavtih sklical nekaj prijateljev in zanje pripravil skavtski sestanek.

Ta dogodek štejemo za povod nastanka ZSKSS – Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov.

S Petrom se pogovarjava o gorečih grmih, ki so spremljali nastanek ene največjih mladinskih organizacij v Sloveniji, o tem, kako močno lahko ena ideja spremeni življenje posameznika, pa tudi o preteklih in sedanjih izzivih, povezanih z razvojem skavtske organizacije.

Simon Potnik je duhovnik – v času snemanja že več kot desetletje župnik v Slovenj Gradcu. Tam so v tvorbo, imenovano pastoralna zveza, združene 4 župnije in Simon je vodja celote, obenem torej vodi tudi skupino duhovnikov.

Zdi se, da je večji goreči grm kot sama odločitev za duhovništvo, zanj predstavljala osebnostna rast v času, ko je že bil duhovnik. Za pastoralno delovanje se veliko izobražuje tudi v tujini, zgled mu med drugim predstavlja tudi Kanačan James Mallon, avtor knjige Božja prenova.

Enega od temeljev Simonovega vodenja predstavlja prepoznavanje talentov posameznika ter vključevanje vsakogar v celoto – takšnega kot je. To potrjuje tudi množica živih skupnosti, ki v Pastoralni zvezi delujejo tudi v času pandemije. Pravi, da smo »nekje vmes« v Cerkvi izgubili smisel za občestvo – za povezanost, klepet, veselje do sobivanja, pripadnost.

Zato pogovor s Simonom Potnikom ni le zgodba o živih župnijah. Je tudi zgodba o gradnji skupnosti. Vsakdo, ki želi živeti iz svojih gorečih grmov, slej ko prej naleti tudi na to potrebo – na spoznanje, da sam ne moreš doseči skoraj ničesar, da so stvari veliko lažje, če smo povezani.

Katja Ban je v poklicnem življenju vzgojiteljica, v zasebnem pa žena in mati petim otrokom.

Po štirih nosečnostih in otrocih, ki so se rodili brez posebnih zapletov, je v peti nosečnosti eden od začetnih pregledov pri ginekologu njej in njeni družini življenje obrnil na glavo. Hčerka Katarina je dobila diagnozo trisomija 18, ki jo običajno spremljajo veliki medicinski zapleti ter visoka verjetnost umrljivosti otroka že med nosečnostjo ali v prvem letu življenja.

V času najinega pogovora je Katarina stara skoraj leto in pol, ima težko srčno napako in se razvija zelo drugače kot »običajni« otroci.

S Katjo sva se pogovarjala o veščini načrtovanja, o časih, ko se načrti postavijo na glavo, o upravljanju z negotovostmi in nenazadnje tudi o tem, kaj je njena družina s Katarino pridobila in kaj izgubila.

Neverjetno, kako lahko takšna težka pre-izkušnja človeka, ki jo sprejme kot goreči grm, poglobi, predvsem pa požlahti.

Uroša Kuzmana mediji običajno predstavijo kot stand-up komika in matematika.

Poklicno predava matematiko na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, v stand-upu pa je po letih trdega dela prišel do prve monokomedije z naslovom Profesor Kuzman mlajši.

Zelo dejaven pa je tudi v civilni družbi. Najbolj v Planinski zvezi Slovenije, kjer je prevzemal že zelo raznolike odgovornosti. Tu pa se seznam njegovih dejavnosti seveda ne konča.

Z ženo in dvema otrokoma živi v Velenju.

Pogovarjala sva se o vprašanju, kaj je skupni imenovalec vseh njegovih dejavnosti, kako med njimi išče fokus ter kako jih usklajuje z družinskim življenjem.

Ključno pa je seveda vprašanje Uroševih gorečih grmov. Nad odgovorom sem bil presenečen – takšnega namreč nisem pričakoval.

Polona Dominik je laiška misionarka v Etiopiji.

V tamkajšnjem glavnem mestu, Adis Abebi, dela z otroki z ulice v salezijanski šoli.

Salezijanci in njihov ustanovitelj don Bosko, svetnik iz 19. stoletja, jo je »zakuril« že v mladih letih, ko je obiskovala Gimnazijo Želimlje in bivala v tamkajšnjem Domu Janeza Boska.

V prvem delu pogovora sva se pogovarjala o njenih gorečih grmih, v drugem delu o tem, kako danes na te goreče grme odgovarja skozi svoje delo, v tretjem pa o tem, kakšne težave z identiteto imaš ti sam – in kakšne drugi s teboj – če v tako tradicionalnem okolju kot je Afrika, nisi ne poročena, ne redovnica.

Vsem, ki bi želeli pomagati ljudem v Etiopiji, kjer se spopadajo z boleznijo, revščino, lakoto in strahom pred vojno, lahko to storite z nakazilom Misijonskemu središču Slovenije. Podatki za nakazilo so:

Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana

namen nakazila: Polona Dominik – Etiopija

Benjamin Siter je mož, oče in vodja ene največjih družinskih organizacij v Sloveniji, imenovane Družina in življenje.

Po zanimivih srednješolskih letih se je srečal s protestanti. Sodelovanje z njimi ga je močno prevzelo, preko njih je osebno spoznal Jezusa in se vpisal na dvopredmetni študij teologije in filozofije. Zaposlil se je na Svetopisemski družbi Slovenije, kjer je med drugim pričel tudi z organizacijo Svetopisemskega maratona.

V organizaciji Družina in življenje se je zaposlil leta 2013, njeno vodenje pa je prevzel v letu 2020.

Pogovarjala sva se o njegovi poti, poseben poudarek pa sva namenila njegovim gorečim grmom. Pogovor je stekel tudi o tem, kako ljudje danes gledamo na krščanstvo, kaj nas pri krščanstvu prepriča ter kako torej oznanjevati to presežno ljubezen. »Danes ne moremo pričakovati, da bodo ljudje množično brali Sveto pismo,« pravi. »Gledajo pa nas, zakonske pare. Mi smo jumbo plakati za krščanstvo. Če bo iz naših odnosov vela presežnost, jih bo ta slej ko prej začela zanimati.«

Tomaž Erzar je mož, oče, doktor in eden od ustanoviteljev ŠRCD – Študijsko-raziskovalnega centra za družino.

Že veliko preden so terapevtske storitve postale vsesplošni trend, je po študiju filozofije vstopil v svet zakonske in družinske terapije.

Se pa njegovo raziskovanje in delovanje ni končalo zgolj pri medosebnih odnosih. Z zakonitostmi, ki jih pozna iz dela s konkretnimi ljudmi, želi zdraviti tudi razklani slovenski narod. O narodni spravi in odpuščanju tudi veliko piše. Tako se ob svojem rednem delu pogosto udejstvuje tudi v medijih ter na raznih posvetih in simpozijih.

Med drugim sva se pogovarjala o tem, kaj nas ovira pri prepoznavanju naših gorečih grmov in uresničevanju naših vizij. Govorila sva o pomenu otroštva na goreče grme, pa tudi o starševstvu, ki v tem kontekstu lahko deluje kot »popravni izpit«.

Seveda pa nisva izpustila niti njegove osebne zgodbe in njegovih osebnih gorečih grmov – močnih trenutkov, ki so ga usmerili na pot, po kateri hodi.

Andreja Godnič je Kraševka, redovnica uršulinka in misijonarka v Venezueli.

Zase pravi, da je že preživela krizo srednjih let, po kateri se pogled na življenje bistveno spremeni. V podkastu je tako spregovorila o sedanjem pogledu na svoje goreče grme. Na tistega, ki jo je vabil v redovništvo, na tistega, ki jo je vabil k uršulinkam in tudi na tistega, ki jo je klical v misijone.

Z njo je mogoče govoriti o marsičem. Ustavila sva se pri strastni ljubezni do Njega, prepuščanju in podrejanju, prepoznavanju poslanstva mladih, družbeni situaciji v Venezueli in Sloveniji ter še o čem.

Najbolj pa me je navdušil njen pogum, ki izvira iz zaupanja v to, da se, če to dovolimo, v naših življenjih zgodi najboljši možen scenarij.