Goreči grm

Ana Pavec je žena in mati šestih otrok. Profesionalno se posveča prevajalstvu, z materinstvom pa je v sebi zaznala še en dodaten vidik svojega poslanstva – biti podpora drugim mamam.

Vodi različna izobraževanja, najbrž pa je najbolj prepoznavna po pisanju. Na svoji spletni strani https://anapavec.com je objavila ogromno blogov, zdaj pa vse skupaj zbira v knjigo s pomenljivim naslovm Mama, a še vedno jaz.

Zgodba Aninih gorečih grmov in njenih odgovorov nanje je zgodba o usklajevanju družinskega in poklicnega življenja. O dilemi, ki jo imamo mnogi starši mlajših otrok: do katere mere lahko goreči grmi počakajo? Je pa tudi zgodba o vodenju s pisanjem, o izzivanju statusa quo, o nenehnem učenju in preizpraševanju družbe.

Lojze Peterle je bil predsednik znamenite slovenske vlade, ki je v letih 1990 in 1991 izpeljala osamosvojitev in demokratizacijo države.

Med drugim je bil tudi zunanji minister, poslanec v Državnem zboru RS in v Evropskem parlamentu.

S tem, ko je postal prvi demokratično izvoljeni predsednik vlade, ni postal le javna ampak tudi zgodovinska osebnost. Veliko manj pa je splošni javnosti poznano, kaj je delal pred tem.

Katere goreče grme doživiš, da te »pokličejo« na takšno pot? Kakšna so leta formacije in kako pridobiti vse kompetence, ki so za opravljanje takšnega dela potrebne?

O tem – in še o marsičem drugem – sva se pogovarjala v šesti epizodi podkasta.

Rafo Pinosa je salezijanec. Njegova poklicna identiteta je mešanica mladinskega delavca, socialnega delavca in pastoralnega delavca.

Kljub temu, da je poklic »mladinski delavec« v Sloveniji uradno mogoče pridobiti šele od leta 2018 naprej, je Rafo to že več kot 30 let. Je človek, ki je bil v marsičem pred časom.

V 90-ih je bil, že kot duhovnik, v jedru ustanavljanja Mladinskega sveta Slovenije, skavtov, Mladinskega ceha, MEPI-ja, Nefiksain še mnogih drugih mladinskih struktur. Za svoje delo je v letu 2019 kot edini v tistem letu prejel tudi državno priznanje za izjemne dosežke v mladinskem sektorju.

Pogovarjala sva se o njegovih najmočnejših gorečih grmih, na podlagi katerih se je odločil za duhovniški in redovniški poklic. Pa o tem, koliko in kako starši in mladinski delavci mladim danes sploh omogočamo srečevanje z gorečimi grmi. In tudi o tem, kam postaviti središče svojega življenja, da bo to trdno in trajno.

Jože Strgar, 90-letnik iz Ljubljane, je v svojem življenju počel že marsikaj. Največ ljudi ga pozna po tem, da je bil prvi demokratično izvoljeni župan našega glavnega mesta, bil pa je tudi inovativen podjetnik.

Dve vlogi mu ostajata tudi še na stara leta: še vedno je oče šestih otrok in še vedno je dejaven v civilni družbi.

Njegovo družbeno delovanje obsega sodelovanje pri ustanovitvi društva Slovenski katoliški izobraženci, spletnega časopisa Časnik, Društva katoliških pedagogov, Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije, pa tudi Socialne akademije.

Februarja 2020 mu je predsednik republike Borut Pahor podelil državno priznanje Red za zasluge.

Pogovarjala sva se o tem, kako pustiti podjetje, ko te življenje »pokliče« v politiko, o motivaciji za njegovo delovanje, o tem, kako je v 50-ih letih prejšnjega stoletja nabiral izkušnje v tujini, o pomembnih osebah v njegovem življenju, pa tudi o tem, kaj bi zdaj naredil drugače.

Benjamin Tomažič je gimnazijski učitelj matematike in računalništva, v zasebnem življenju pa mož in oče treh otrok. Z ženo Mojco je ustanovil  Inštitut integrum, katerega poslanstvo je celosten pogled na spolnost in telesnost.

Eno od njegovih najmočnejših področij je spletna pornografija – problem mnogih posameznikov in tudi celotne družbe, ki je še poseben zamah dobil s pojavom interneta.

»Večina moških si želi v zvezi s tem pri sebi nekaj spremeniti,« pravi. Tako je bilo tudi pri njem. Ne trdi, da je zdaj »neranljiv«, a ena njegovih največjih šibkosti je sčasoma postala ena najpomembnejših moči, pa tudi močan goreči grm.

Aleš Čerin je svojo poklicno pot začel kot farmacevt v Leku, danes pa deluje v organizaciji Družina in življenje, katere poslanstvo je podpirati zakonske pare pri rasti njihovih odnosov in družin.

Pot iz korporacije ga je do današnjega položaja vodila skozi mnoge spremembe, zdi pa se, da je vsako od njih uporabil za korak naprej proti iskanju tistega, kar je v življenju res bistveno in kjer lahko sam pusti najmočnejšo sled.

Po katerih korakih se je spreminjalo njegovo poslanstvo? Kako se sooča s spremembami - takšnimi, ki jih "zakuha" sam, pa tudi takšnimi, na katere nima vpliva? Med slednjimi ga je v lanskem letu močno zaznamovala tudi huda bolezen. Kateri so bili njegovi goreči grmi - dogodki v življenju, ki so ga usmerili na pot, po kateri hodi danes?

Janez Snoj je duša vrtca Sončni žarek in eden redkih promotorjev pedagogike skupnosti v Sloveniji.

Kako to, da dela z otroki kljub temu, da je diplomiral iz medijev?

Kakšne posledice je nanj pustilo večletno bivanje v Beogradu med balkanskimi vojnami – ime Janez je imelo takrat v Srbiji močno konotacijo?

Kako voditi tim skozi težke čase in vrtec skozi čase, ki zasebnemu šolstvu niso naklonjeni?

Kaj je najpomembneje pri vzgoji malčkov, ko pa najbrž ne poznamo niti polovice poklicev, ki jih bodo v življenju opravljali?

In nenazadnje – kateri je tisti goreči grm, ki Janeza žene, da včasih naredi tudi marsikateri dodatni korak, ki mu ga ne bi bilo potrebno?