Grega Strajnar je glasbenik, kreativec in družinski oče. Tistim, ki ste rojeni v 70-ih ali 80-ih letih prejšnjega stoletja in ste bili na vsaj nekaj mladinskih krščanskih dogodkih, ga najbrž ni potrebno posebej predstavljati. Bil je namreč povsod. Kot pevec, kitarist, vodja, animator, učitelj kitare, trener retorike …

Po poroki z ženo Hano je bila Gregu podarjena prvorojenka Evelin, za katero se je kmalu po rojstvu izkazalo, da ima zelo redko in težko bolezen. Vztrajala sta, tudi v mnogih odpovedovanjih, in danes imata štiri otroke, petega pa v nebesih.

Gregorjeva zgodba je po eni strani zelo posebna, po drugi strani pa je lahko to tudi zgodba vsakega od nas. V svojih mladih letih in tudi kasneje je bil namreč postavljen pred mnoge odločitve, na katere je lahko odgovoril z »Ja« ali pa z »Ne. Pot, ki jo je ponujal odgovor »Ja«, je bila pot tveganja, sestopa iz cone udobja in spet novih priložnosti. Pot, ki jo je ponujal odgovor »Ne«, pa je bila pot negotovosti, neodločnosti in pasivnosti.

Ob Gregu sem še posebej zaznal, kako so naši darovi in talenti plod serije »Ja«-jev, ki jih izrečemo, plod situacij, ko se odpovemo predvidljivosti in pustimo, da v življenju kaj ne gre čisto po naše.