Tale možak je pa od sile. Ne vem ali je tako len ali tako neumen. Česarkoli se je lotil, se je sfižilo. Naredil je več škode kot koristi in žena se ga je naveličala. Na svojem potepanju pa tudi ni imel več sreče. Ampak, star pregovor pravi, da za dežjem vedno posije sonce. In tako se je končalo tudi za junaka te pravljice.

Še prej pa morda neznana beseda – gumno.

Ko žito požanjejo, je potrebno še spraviti zrnje iz klasja. To so včasih opravili z mlačvijo v za to namenjenenmu prostoru – gumnu. S posebnimi pripravami, cepci, so tolkli po požetem žitu. In kaj je cepec? To je orodje, sestavljeno iz lesenega držala, palice , na katero je z vrvjo ali usnjenim trakom pritrjena manjša palica, s katero so tolkli po žitu.

Vir: Angel Karaljičev, Bolgarske ljudske pravljice, prevedla Katja Spur, Obzorja Maribor, Maribor 1968, bere Nataša Holy