Asbjørnsen, učitelj, in Moe, duhovnik, sta bila prijatelja približno 15 let, ko sta leta 1841 izdala prvi zvezek norveških ljudskih pravljic. Zgledovala sta se po bratih Grim, nemških zbiralcih ljudskih pripovedi. Tudi ta pravljica, ki jo bomo poslušali danes, je iz njune bogate zbirke.

Vir: Modra pravljična knjiga vsebuje nekaj najbolj znanih pravljic, vzetih iz različnih virov. The Project Gutenberg eBook of The Blue Fairy Book, Andrew Lang, Langmans, Green, and Co., London, 1889; New York 21.10.2005

Zgodbica nas seznanja s tem, kako so si kanadski staroselci razlagali nekatera dejstva: zakaj ima medved kratek rep, zakaj ima bober ploščatega in zakaj zajec najraje je deteljo. In tako kot pri drugih ljudskih zgodbicah, nastopa nevaren sovražnik, ki ga lahko premaga samo zvit junak, ki ga nato vsi slavijo in se lahko poroči z najlepšo princesko. Ne pa v tej pravljici! Namesto, da bi bili hvaležni, ker je poskrbel za varnost, so ga zavračali, saj so bili jezni nanj. Zakaj? Ker mu je uspelo tisto, česar sami niso zmogli. Pa se zajec ni dal, še marsikatero je ušpičil.

Vir: Kanadske pravljice, zbral Cyrus Mcmillan, prevod Jernej Grobovšek, Šmarješke toplice, Stella, 2019, bere Nataša Holy

Tale možak je pa od sile. Ne vem ali je tako len ali tako neumen. Česarkoli se je lotil, se je sfižilo. Naredil je več škode kot koristi in žena se ga je naveličala. Na svojem potepanju pa tudi ni imel več sreče. Ampak, star pregovor pravi, da za dežjem vedno posije sonce. In tako se je končalo tudi za junaka te pravljice.

Še prej pa morda neznana beseda – gumno.

Ko žito požanjejo, je potrebno še spraviti zrnje iz klasja. To so včasih opravili z mlačvijo v za to namenjenenmu prostoru – gumnu. S posebnimi pripravami, cepci, so tolkli po požetem žitu. In kaj je cepec? To je orodje, sestavljeno iz lesenega držala, palice , na katero je z vrvjo ali usnjenim trakom pritrjena manjša palica, s katero so tolkli po žitu.

Vir: Angel Karaljičev, Bolgarske ljudske pravljice, prevedla Katja Spur, Obzorja Maribor, Maribor 1968, bere Nataša Holy

Fantu ni bilo nič do poroke z deklino Pa je že iz zabave načel pogovor z njo in jo toliko časa pregovarjal, da je izrekla želeno besedo.

V zgodbici izvemo tudi, kako so zeljno glavo pripravili za kisanje. To poteka takole: v leseno kad naribaš zelje, ga posoliš, stolčeš s posebnim batom, da izpusti vodo, nato pa ga pokriješ z okroglo leseno desko. Na desko položiš velik kamen, ki poskrbi, da je zelje ves čas pokrito s tekočino in ne pride v stik z zrakom. V nekaj tednih kislo zelje dozori.

Pa morda še neznane besede

jezični dohtar - odvetnik, advokat, jezični pa zato, ker je moral znati spretno govoriti

soldat je vojak

kad je velika, zgoraj širša, odprta lesena posoda

purman je puran

Doga je deščica za sestavljanje lesenega soda, navadno hrastova

Prisluhni torej zabavni pripovedi Frana Milčinskega Laži .

Vir: Fran Milčinski: Pravljice, zbirka Desetnica, Založba Karantanija, Ljubljana, 1997, bere Nataša Holy

V Inabi je živela čudovita princesa. Imenovali so jo Yakamijeva princesa in bila je najlepša princesa v vsej deželi. Njena koža je bila kot žamet, njeni lasje so bili temni kot noč, njene oči pa svetle in mehke kot zvezde. In kot je ponavadi v pravljicah, naj bi se princeska poročila, toda s kom? Kdo bo tako lep in pogumen in dober, da bo osvojil njeno srece?

Vir: The Project Gutenberg eBook of Japanese folk stories and fairy tales, MARY F. NIXON-ROULET, ENTERED AT STATIONERS’ HALL, LONDON, 1908, TOKYO, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Takega konjička bi imela tudi jaz. Vsako jutro bi se postavila k enemu ušesu in bi bila čista in potem k drugemu, pa bi že bila oblečena za v šolo. No, pa to je samo pravljica, kajti ni konja, ki bi lahko skočil tako visoko, razen seveda v pravljici!

Morda nezana beseda:

Zpeček - nižji del ob steni na kmečki peči za ležanje ali sedenje, zapečkar, tisti ki pogosto leži ali sedi pri ali na peči, se greje in lenari

Brhek fant – čeden, postaven fant

Vir: Čarobni vodnjak, Zbornik pravljic narodov Sovjetske zveze, zbrala in obdelala A. Ljubarskaja, prevedla Marija Kmetova, Mladinska knjiga, Ljubljana 1948, bere Nataša Holy

V ljudskih pripovedkah so pastorke tiste, ki se jim slabo godi. V pravljici, ki jo bomo poslušali danes, pa je bilo dovolj, da je bila ena od hčerk lepa in dobra in prijazna, lepša od matere in sestre. In zato sta jo obe sovražili in zatirali. Ampak – slabo se s slabim povrne in tako se je zgodilo tudi tokrat.

Vir: Francoske pravljice, prevedel, spremno besedo napisal dr. Niko Kuret, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1957, bere Nataša Holy

Skoraj v vseh deželah najdemo pravljice s podobno vsebino. Zelo pogoste so zgodbe o zadnji sobi, v katero ne bi smeli pogledati. In pravljičnim osebam (in nam, ki poslušamo) firbec ne da miru in hočejo vedeti, kaj se za tistimi vrati dogaja. Pa se jim radovednost maščuje. Ampak k sreči je vedno tretja sestra ali brat, ki dokočno reši problem. Tudi v italijanski pravljici Srebrni nos, je zgodba podobna.

Vir: Italijanske pravljice, Italo Calvino, izbrala, prevedla in spremno besedo napisala Tea Stoka, verze prevedla Marija Javoršek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1997, bere Nataša Holy

Kralj Vikrama je bil vladar, čigar ime še danes častijo po vsej Indiji, kajti bil je nadvse moder in pravičen. Nikoli ni nikomur niti za las storil krivice, njegovo srce je bilo zmeraj polno razumevanja in usmiljenja. Zato ljudje še danes, kadar imajo v mislih kakšnega pravičnika, rečejo: »Vanj se je naselila modrost kralja Vikrame« ali »Plašč kralja Vikrame je padel nanj«, ali pa tudi »Sedi na prestolu kralja Vikrame«. Zakaj je tako? Prisluhni indijski pravljici Prestol kralja Vikrame

Vir: Zvezdna ogrlica in druge indijske pravljice, prevedel Ivan Skušek, Mladinska knjiga 1967, Ljubljana, bere Nataša Holy

Začarana žena, vsa črna, bi lahko postala običajna ženska, če bi ji mladenka. Res je našla pravo deklico, vendar ni šlo vse po načrtih. Ker ni ubogala, so lahko črno ženo rešili šele njeni otroci. No, pomembno je, da se je vse lepo končalo. Prisluhni avstrijski pravljici Črna žena.

Vir: Zbirka Zlata ptica, Avstrijske pravljice, izbral, uredil in spremno besedo napisal Karl Haiding, prevedla Gitica Jakopin, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987, bere Nataša Holy