Po 21 letih vnovič na kraju izštekanega zločina

Trdoživi prleški alternativci Dežurni krivci so se leta 2001 pravoverno izštekali in svoj zrnati težkorokovski zvok presadili na akustični grunt. Tedaj so poskrbeli tudi za enega prvih albumov s posnetki iz Izštekanih. Tokrat so šli bogatejši za dve desetletji življenjskih izkušenj po istih poteh. A še veliko dlje! Opremili so se z novimi akustičnimi inštrumenti, s cajonom, zasedbo so okrepili s harmoniko, violino in tremi spremljevalnimi glasovi.

Začetki Dežurnih krivcev segajo več kot četrt stoletja nazaj. V rodnem Sv. Juriju ob Ščavnici so se leta 1996 v bend zbrali pevec in kitarist Leon Štrakl, kitarist Marko Čuš, basist Tomas Tibaut in bobnar Igor Ketiš. Svoj “grunt rok”, kot mu ves čas pravijo, so doslej zrašplali na pet studijskih albumov, ki vsi po vrsti praskajo s trdoto in ostrino zvoka ter neusmiljeno kritičnostjo besedil. Z leti so postali ena najbolj trdoživih rokovskih institucij severovzhodne Slovenije in gibalo lokalne alter scene.

“Imeli smo tudi burna obdobja. Sicer se nismo nikoli tako skregali, da ne bi bili več prijatelji, a z bendom se je dogajalo marsikaj. Delujemo zelo demokratično in to je pogosto naporno. Treba je vztrajati, le to se obrestuje,” komentirajo svojo kilometrino.

Kuratorja Izštekanih Jureta Longyko je navdušil že prvenec “Nikogaršnje mesto (daleč od ljubezni)” (2001) in nekaj mesecev po izidu je sledilo prvo gostovanje v oddaji. Akustični del nastopa so objavili na mini albumu “Izštekani” (2002).

“Odtlej domala nismo igrali akustično. Danes, ko smo se tega lotili ponovno, ugotavljamo, da smo stvari veliko bolj dorasli. Skladbe smo pošteno obrnili na glavo,” pravijo. “Malo sem bil negotov, seveda, naše pesmi so v osnovi divje, neizprosne,” pripoveduje pevec Leon. “Pri dobri polovici repertoarja sem kljub zmehčanemu zvoku ohranil to linijo. Nekaj skladb pa je šlo v povsem drugačno smer. V akustiki lahko zapojem bolj čustveno. Mestoma sem z glasom še bolj zaživel.”

Ključno vlogo pri izštekavanju je odigral njihov prijatelj Jernej Brunčič s harmoniko. Z violino se je pridružil prleški rojak Samo Budna. Spremljevalne glasove pa so prispevale Janja Kraner, Nina Fajertag in Barbara Mrak. V malhi so prinesli trinajst pesmi iz vseh obdobij in z vseh petih albumov, s poudarkom na novejšem repertoarju. Skratka, naložili so si dela kot že dolgo ne. Le kaj so zakrivili za tolikšno pokoro?

fotografije iz oddaje, avtor Alan Orlič Belšak -- najavni spot -- video -- FB dogodek