Knjiga Zavedanje je ena redkih, ki je tako tanka in majhna, a ti tako veliko da. Ima natanko 176 strani, ampak je velika 20x10 cm, kot beležka je. Na moje možgane je delovala kot bi mi včasih dala ogromna bukla imenovala Enciklopedija – včasih sem jo veselo listala v osnovni šoli, ko smo delali plakate za oceno. Ko sem jo prebrala sem prav čutila, kako se mi podirajo vsa moja dosedanja prepričanja, brez heca sem se en teden počutila, kar mal prazno, neumno, ne znam opisati občutka, kot bi ti možgane spraznili. Ampak potem naš um končno dojeme realnost, ki sem nam je ravnokar spremenila. Zato obožujem knjige ali druge oblike učenja, ker nam prinašajo širino in zavedanje na kaj vse je še možno. Stagnacija ni ravno moja prijateljica. Ker s stagnacija dejansko delaš korake nazaj, ker živiš v preteklosti. Z učenjem novih stvari, postavljanjem novih ciljev pa greš naprej. To ne pomeni, da si v akciji kot morda zgleda, ampak samo da si postaviš prioritete za svoje cilje. Če tega ni, delamo korake nazaj. Sicer pa boste sami ugotovili kdaj delate napačne korake. Ti se vam bodo pokazali v slabih odnosih, ki so največkrat na preizkušnji, izguba službe ali nezadovoljstvo v službi, dlje trajajoče bolezni, včasih tudi neznane bolezni, konstantni neznani odlivi stroškov. No in tukaj pride zavedanje. Zavedanje pomeni, da vse, kar se nam dogaja se nam dogaja na podlagi naših lastnih odločitev. Vi ste ignorirali svoje potrebe in se prilagajali drugim, obenem pa upali da vam nekdo bere misli kaj si vi želite. Zavedanje pomeni, da zavestno ustaviš v trenutku, občutiš te svoje občutke jezo, žalost ali karkoli ter potem spustiš. Ni ti treba tega tlačiti in vlačiti za sabo, ker potem daš te stvari ven na druge ljudi, ki niso čisto nič krivi. Potem pa te lahko še peče slaba vest. Naj vam dam še par primerov kje bruhate jezo ali užaljenost ven: - ko skuhate kosilo in vam partner reče, da je meso zažgano, vam dvigne pritisk in to zaradi vzorca »da karkoli naredite, ni dovolj dobro«. - sodelavka vam skritizira na primer obleko, nohte, frizuro ali karkoli in vi postanete užaljeni zaradi vzorca »da karkoli naredite, ni dovolj dobro«. - ko prijateljica nima časa za vas, da gresta na kosilo, ste žalostni in vam ven buta prepričanje »da niste zaželeni!. Torej to so samo sprožilci in če ga vi s svojim zavedanjem ujamete, se je ta že pol razblinil. Vi ne boste potem naprej trmarili, bili užaljeni ali jezni, ker se boste zavedali, da ta vaš vzorec prihaja iz otroštva. Otroci so kot gobe in do 7. leta srkajo vse vase na podlagi vašega čutenja. Zraven pa jim še govorite stavke kot so »Ti si premajhen, ti si neumen, utihni, starše moraš spoštovati, ne smeš ugovarjati itd.« Ko otrok zraste ima težave z izražanjem in samozavestjo. Samozavest se lahko kot slaba samozavest ali pretiran samozavest, niti ena ni v ravnotežju. Najbolj zakoreninjen vzorec oz. prepričanje »nisem dovolj dober« pa je prišel iz tega, ker so nas popravljali, kako naj nekaj naredimo bolje. Dejstvo je, da smo sestavljenih res iz ogromno ogromno prepričanj, ki se med seboj prepletajo. Vendar, ko se rešimo enega se rešimo tudi nekaj drugih.
Vabim te, da tudi prijaviš na podcast, ki ga izdam vsak četrtek in oddaš tudi svojo oceno in mnenje, s tem pa boš pomagala, da ta podcast sliši še več žensk ali moških :)
