Razstava v Mestni galeriji Nova Gorica ob jubileju kolektiva predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja.

Trije umetniki v kolektivu BridA ustvarjajo dela na način, podoben delovanju strojnega programa. Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica že petindvajset let posegajo na področje tehnoloških in znanstvenih pristopov ter z interaktivnimi deli razmišljajo o avtorstvu. To velja že za eno njihovih zgodnejših in bolj znanih del, Do it yourself – naredi sam; interaktivno delavnico oziroma performans, kjer sodelujoči slikajo na podlagi zvočnih navodil. Projekt je doživel številne izvedbe, kar velja tudi za projekt Modux, ki v likovno delo pretvarja različne podatke, pri tem pa občasno sodelujejo tudi naključni mimoidoči. V Mestni galeriji Nova Gorica so ob jubileju skupine pripravili razstavo Prepletenost, ki jo je kuriral Vladimir Vidmar in ki predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja. Ali se je v teh letih fokus njihovih del kaj spremenil, je eno od vprašanj, o katerem so v pogovoru ob razstavi razmišljali Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica.

Preplet sodobne umetnosti in zgodovine v baročnem dvorcu Novo Celje

Včasih se na poseben način povežeta zgodovina in sodobna umetnost. Tokrat se je taka sinergija vzpostavila med baročnim dvorcem Novo Celje in skupinsko razstavo V odboju svetlobe. Kustosinja Vesna Teržan je zanjo izbrala dela šestih avtoric in avtorjev: slikarja Sandija Červeka, krajinske arhitektke Ane Kučan, kiparja/performerja Marka A. Kovačiča, kiparke Sabe Skaberne, fotografa Gorazda Vilharja in slikarke/grafičarke Mojce Zlokarnik. Ustvarjajo v različnih medijih in z različnimi likovnimi jeziki, hkrati pa so izbrana dela videti skladno ter povezano. Aleksandra Saška Gruden se je o razstavi pogovarjala s kustosinjo Vesno Teržan.

John Baldessari, ki je igrivo izzival ustaljene načine razumevanja umetnosti, bi letos praznoval 90 let.

John Baldessari je s svojimi umetniškimi deli pogosto izzval nasmešek gledalca. Med njegovimi bolj znanimi deli je denimo I Will Not Make Any More Boring Art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. Prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in prilaščenih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija in o zakonitostih filmske predstavitve. Veliki umetnik bi letos poleti praznoval 90 let in ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo, ki je nastala v spomin nanj po njegovi smrti januarja 2020. O duhovitosti in igrivosti Johna Baldessarija so tedaj razmišljali Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, ki je v devetdesetih gostila njegovo retrospektivo This not That, umetnik Dejan Habicht in Tadej Pogačar, umetnik in direktor Centra in Galerije P74.

V projektu Polonce Lovšin so govorci odvisni od poslušalcev, ki zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona

Gibanje za javni govor zveni kot kakšna pobuda političnega ali družbenega gibanja, a je v projektu Polonce Lovšin razumljeno dobesedno. Umetnica in arhitektka, ki raziskuje alternativne načine bivanja in razmišlja o javnem prostoru, namreč sodelujoče v projektu povabi k javnemu govoru. A s pomenljivim poudarkom – da bi se govorce slišalo, je nujno gibanje drugih udeležencev, v zadnjih izvedbah je to kolesarjenje, ki tako zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona. Projekt je umetnica v javnem prostoru izpeljala že večkrat, tokrat pa je prvič na ogled v galeriji, in sicer v Kulturnem centru Tobačna 001. Prvič se je projekt odvil leta 2015 v Mariboru, od tedaj pa je doživel še šest postaj, na katerih so sodelujoči opozorili na različne teme in vsebine – od branja lezbične poezije, razmišljanja o lokalni skupnosti in protestih.

Kako je performans odražal življenje v nasilnem in turbulentnem desetletju ter vstopal vanj?

Kaj je performans, ki je bil kot umetnostna oblika že uveljavljen v zahodnem svetu, prinesel, pomenil ali spremenil v pojugoslovanskem kontekstu 90-ih let, je eno izmed izhodiščnih vprašanj razstave, ki je del večletnega mednarodnega projekta. Teme, kot so vojna, nacionalizem, telo, demonstracije, nove meje, feminizem in mediji, na razstavi Spoznanje! Upor! Reakcija predstavlja več kot 120 umetniških del pa tudi arhivski in video material, v ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa bo razstava na ogled še do 3. oktobra. Kakšne so bile specifike obravnavanih praks v različnih državah, nekdanjih članicah Jugoslavije, kako je performans odražal pred-, med- in povojne razmere ter zakaj je prirejanje razstav v obleganem mestu gesta upora, je nekaj vprašanj, o katerih je v pogovoru razmišljala kustosinja razstave Bojana Piškur.

Zgodba skulptur na prostem in tkanja mednarodnih vezi

4. julija 1961 se je v Kostanjevici na Krki in v Seči pri Portorožu uradno začel Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, ki sta ga po zgledu simpozija v kraju St. Margarethen na Gradiščanskem idejno zasnovala slovenska kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek. V šestdesetih letih je kljub spremembam, težavam in daljši prekinitvi delovanja Forme vive v Kostanjevici na Krki nastalo precej skulptur: zdaj jih v Parku skulptur stoji 79, 14 v mestu in še nekaj drugod. Letos jim dodajajo še dve skulpturi, simpozija sta se ob njegovi šestdesetletnici udeležila kiparja Mirko Bratuša in Peter Galhidy iz Madžarske. V sklopu počastitve obletnice bo izvedena tudi rekonstrukcija ikonične skulpture hrvaškega umetnika Miroslava Šuteja, še do 26. septembra pa je na ogled dokumentarna razstava Re/Forma viva, ki so jo pripravili sodelavci Galerije Božidar Jakac: Mladen Baćić, Alja Fir in Alja Pfeifer. Kako danes živi Forma viva, simpozij, ki si je pred šestdesetimi leti za svoje cilje postavil združevanje umetnikov različnih narodov, nadaljevanje tradicije skupnega dela naših impresionistov v naravi, pomoč umetnikom pri svobodnem in neodvisnem izražanju, popularizacijo sodobnega svetovnega in našega likovnega izražanja ter oblikovanje ozaveščenega in kulturnega človeka? Kako v času današnje pluralnosti medijev razmišljati o simpoziju, kjer so posamezna delovišča omejena na določen material? O življenju Forme vive so še pred sobotnim odprtjem novih dveh skulptur razmišljali Mladen Baćić, Alja Pfeifer in direktor galerije Goran Milovanović.

Izkušnje projekta evropske mreže za profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti

»Marsikatere pravice, ki so bile pridobljene, so lahko hitro tudi izgubljene«, razmišlja direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Sluga, ob tem, ko se zaključku počasi približuje štiriletni projekt evropske mreže za  profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti Wom@rts, katere del je tudi UGM. V svojem zadnjem letu projekt nadaljuje aktivnosti, ki promovirajo enake možnosti žensk na evropskem kulturnem prizorišču. Breda Kolar Sluga je v pogovoru med drugim razmišljala tudi o tem, kakšne aktivnosti so v teh letih pripravili in zakaj je na ta vprašanja treba še vedno opozarjati.

Razstava je na terenu skupine Nonument opozarja na procese spominjanja in pozabe v javnem prostoru.

Javni prostor se nenehno spreminja in s tem odraža tudi spremembe v neki družbi. Nekateri prostori zapadejo v pozabo, drugi zaradi drugačnih (političnih) okoliščin morda postanejo problematični. Kaj pripovedujejo te spremembe je eno od vprašanj, ki jih že vrsto let zastavlja skupina Nonument – z izrazom nonument namreč opisujejo »arhitekturo, spomenike, javne prostore in infrastrukturo, katerih pomen se je spremenil kot posledica družbenih ali političnih sprememb.« O tej temi sta v okviru neformalne iniciative sprva začela razmišljati umetnika Martin Bricelj Baraga in Neja Tomšič, ob njunem boku pa trenutno v okviru skupine delujeta tudi arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec. Prav preplet umetniškega in teoretskega delovanja je ključen za delovanje skupine, ki se z razstavo Razstava je na terenu trenutno predstavlja v ljubljanskem MAO, za svoje delo pa so letos prejeli tudi Plečnikovo medaljo. O pozabljanju, arhiviranju, nepričakovanem življenju nonumentov in naših čustvenih odzivih nanje ter še čem sta v pogovoru ob priložnosti razstave in nagrade razmišljali članici skupine Nika Grabar in Neja Tomšič.

"Nelagodje ob mojih fotografijah je povezano z mehanizmi potlačevanja, sam jih ne dojemam kot temačne," ob razstavi v Galeriji Jakopič razmišlja svetovno znani umetnik.

Ko stopimo v ljubljansko Galerijo Jakopič, najprej opazimo Rogerja Ballena, ki sedi na vrtljivem stolu s fotoaparatom v rokah. Seveda ne gre zanj osebno, temveč za njegovo skulpturo, ki potrdi to, na kar namiguje že naslov razstave – da vstopamo v svet, kot ga vidi Roger Ballen. Ne preseneti torej, da je znani umetnik že fotografije v knjigi Outland iz leta 2001 v nekem intervjuju opisal kot avtoportrete, ker tematizirajo stanje njegovega duha, čeprav so na fotografijah pogosto prikazani marginalizirani posamezniki v ekspresivnih pozah ter neprijetnih okoljih. Ballen je sicer v svojem delu prešel od dokumentarnosti in fotografiranja marginaliziranih ljudi k večji abstraktnosti in nadrealističnosti, pa tudi uporabi instalacij in risb, ki spominjajo na otroške. Razstava Svet, kot ga vidi Roger Ballen je bila prvič na ogled v muzeju Halle Saint Pierre v Parizu, v Ljubljani pa jo je avtor v dialogu s kustosinjo Marijo Skočir prilagodil specifičnemu prostoru Galerije Jakopič. Postavitev ima delno retrospektivno naravo, saj obsega velik del Ballenovega opusa, ki pa ga ne predstavlja samo kronološko, temveč prek tematskih sklopov. Fotografije dopolnjujejo instalacije, sestavljene iz številnih predmetov, med katerimi jih je umetnik nekaj našel v Ljubljani.

K ideji za monografijo portretov slovenskih likovnikov je Tihomirja Pinterja napeljala nemška fotografinja Erika Kiffl, potem ko je leta 1981 v Münchnu naletel na njeno knjigo

Mojstra klasične črno-bele fotografije Tihomirja Pinterja poznamo po znamenitih prizorih v temi žareče kovine, isker, pare in garaških delavcev jugoslovanskih železarn. Poseben del njegova opusa pa so tudi portreti književnikov, skladateljev in likovnih ustvarjalcev. Te je obiskoval v njihovih prostorih ustvarjanja z namenom priprave knjige – obsežne monografije. Razstava 60-ih portretov iz cikla Umetniki v ateljejih 1980–1984 je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani, kateri jih je leta 2017 tudi poklonil. V oddaji Likovni odmevi lahko slišite pogovor, ki ga je z vodjem priprave razstave dr. Andrejem Smrekarjem in avtorjem fotografij dr. Tihomirjem Pinterjem posnel Žiga Bratoš.