Meta PHoDcast

Z Jakobom Robnikom o iskanju eksoplanetov, podobnih Zemlji.

#MetaPHoDcast

Jakob Robnik je doktorski študent na Univerzi v Berkeleyju v Kaliforniji. Tam pod vodstvom profesorja Uroša Seljaka razvija statistične metode za obdelavo podatkov z vesoljskega teleskopa Kepler. Kepler je več let spremljal svetlost velikega števila zvezd. Ko se kakšen planet znajde med zvezdo in vesoljskim teleskopom, se zvezdi zmanjša svetlost, ker jo delno prekrije planetova senca. Ravno take dogodke poskuša z različnimi matematičnimi metodami zaznati Jakob. Posveča se predvsem majhnim planetom, ki bi lahko bili podobni Zemlji.

Jakob poleg iskanja eksoplanetov preučuje tudi, kako se planeti med sabo gravitacijsko motijo in iz teh motenj poskuša izvedeti več o planetih. Zanimata ga tudi statistika in metodologija znanstvenega odkritja.

Jakob je že v času magisterija zapustil Slovenijo in se šolal na ETH-ju v Švici, sedaj svojo pot nadaljuje v ZDA. Pravi, da bi se po doktoratu z veseljem vrnil v Slovenijo ali vsaj v njeno bližino. Pravi, da bi se mu zdela prva stopnja študija boljša, če bi bil večji poudarek na raziskovanju, ker se tako bolje seznaniš z znanostjo in znanstveno metodo.

V branje priporoča fantazijski roman Nočni cirkus, avtorice Erin Morgenstern. Na večerjo bi povabil Jezusa, zagotovo pa ne bi povabil kakšne znanstvenice ali znanstvenika, saj njihovo delo raje spoznava v člankih.

Meta PHoDcast z doktorskimi študentkami in študenti ter podoktorskimi raziskovalkami in raziskovalci je del projekta Slovenian scientists around the world – Where are our ships in the USA, ki ga v okviru programa NGO Small Grants sofinancira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.

“This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State”.

Z Jernejem Turnškom o fitoplanktonu, življenju in kavi.

#MetaPHoDcast

Jernej Turnšek je doktoriral na Univerzi Harvard, trenutno pa je podoktorski raziskovalec na Oddelku za rastlinsko in mikrobno biologijo na Univerzi Kalifornije, Berkeley. Na zahodni obali ZDA raziskuje fitoplankton, enocelične organizme, ki jih najdemo v vseh vodnih okoljih. Kot sam pravi, pri svojem delu hodi po robu med temeljno in uporabno znanostjo.

Fitoplankton naseljuje tako oceane kot sladkovodna okolja. Ti fotosintetični mikroorganizmi delujejo na osnovni ravni ekosistemov in prehranjevalnih verig, kjer imajo ključno vlogo pri kroženju elementov v naravi. Fitoplankton proizvede prek 50 % celotnega kisika na Zemlji, hkrati pa pomembno prispeva k privzemanju ogljikovega dioksida iz atmosfere. Tako lahko rečemo, da zdravje našega planeta v veliki meri sloni na celicah fitoplanktona.

Jernejeve raziskave se osredotočajo na pomembno podskupino fitoplanktona, enocelične alge diatomeje, ki svoje celične stene gradijo iz biominerala stekla. Boljše razumevanje, kako diatomeje gradijo in oblikujejo svoj stekleni skelet nas lahko pripelje do novih (načinov izdelave) materialov za uporabo v biotehnologiji in medicini. Kot na druge vodne organizme, tudi na fitoplankton neposredno vplivajo podnebne spremembe, saj jim preko onemogočanja privzema mineralov iz okolja in izgradnje biomineralov otežujejo normalen življenjski cikel. Jernej pravi, da ima raziskovanje fitoplanktona velik potencial, tako za razširitev našega osnovnega razumevanja (evolucije) bioloških procesov kot v ekologiji, biotehnologiji, medicini in znanostih o materialih.

Kljub temu, da je najprej razmišljal o matematiki ali medicini, je Jernej z odločitvijo za študij biotehnologije zelo zadovoljen. Pritegnila ga je zaradi širine znanj, ki je potrebno za delovanje na tem področju in ki mu danes omogoča raznolikost pri delu. Pravi, da kariera v znanosti zahteva samozavest in trmo. Izkušnje v ZDA so mu omogočile strokovno in osebnostno rast ter izpopolnitev, kar ga žene še danes. Meni, da imamo v Sloveniji odlično znanost, vendar so v ZDA znanstvena vozlišča, kot jih poimenuje Jernej, večja in je zato morda lažje navezati nova poznanstva in sodelovanja. Predsedniku vlade predlaga, da se v Sloveniji vzpostavi mehanizem, ki mladim znanstvenikom odpre lažjo pot do lastne raziskovalne skupine.

Jernej označi čas doktorata kot proces večplastnega učenja, v katerem testiraš meje možnega glede pričakovanj in časovnice svojega dela ter svoje sposobnosti reči ne, kar pripomore k ravnovesju med gradnjo kariere in zasebnim življenjem. V iskanju ravnotežja in sprostitve, Jernej v prostem času uživa v kavi in triatlonu, kar označuje za svojo obliko meditacije. Za produktivno delo priporoči Tehniko Pomodoro, pri izvedbi katere si lahko pomagamo s spletnim Pomodorom.

Jernej bi na kavo povabil matematika Srinivaso Ramanujana. Vprašal bi ga o miselnem procesu in načinu dela, ki ga je vodilo do izjemnih matematičnih odkritij. Filma, ki ju Jernej izpostavi, sta Inception in Pulp Fiction. V branje priporoča revijo o kavi in kavni kulturi Standart ter knjigo Eno življenje je premalo, avtorja Franceta Cokana. Jernej priporoči dva domača (Meta PHoDcast in Intelekta) in dva tuja (Mindscape in Global Dispatches) podkasta. Zanimiva spletna stran, ki jo je nedavno odkril –Night Science –vsebuje kolaž zapisov o prepletu kreativne, včasih tudi intuitivne “nočne” strani znanstvenega procesa z bolj racionalno “dnevno” platjo raziskovanja. Če bi imel več časa, bi z veseljem odigral partijo Jenge ali v roke bolj pogosto prijel košarkarsko žogo.

Več o Jerneju Turnšku si lahko preberete na njegovi spletni strani: https://openwetware.org/wiki/User:Jernej_Turnsek

Meta PHoDcast z doktorskimi študentkami in študenti ter podoktorskimi raziskovalkami in raziskovalci je del projekta Slovenian scientists around the world – Where are our ships in the USA, ki ga v okviru programa NGO Small Grants sofinancira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.

“This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State”.

Z Mitjo Tomažičem o sodobni antropologiji v psihoanalitičnem pogovoru sklepamo letošnje koledarsko leto. Naslovila sva raziskovalno področje sodobne antropologije, družbeno-kulturne simptome, položaj znanosti in Drugo.

#MetaPHoDcast

Tokrat sva dobesedno začela na začetku in sicer s prvo črko abecede, a kot iztočnico za prvo vprašanje o antropologiji ter prikazu razmejitve med sodobno in tradicionalno antropologijo, kjer je antropolog iz domačega kavča na daljavo preučeval nezahodne družbe. Zatem sva prešla v razčlenjevanje teme njegove disertacije, v kateri se Mitja Tomažič, po formalni izobrazbi sociolog, po duši pa antropolog s psihoanalitično mutacijo, kot se je opisal sam, sicer pa doktorski študent Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, ukvarja s simbolno preobrazbo z antropološke in s psihoanalitične perspektive s simptomovega zornega kota.

Pogovor sva nadaljevala prek prepleta antropoloških teorij in z vzpostavljanjem metodološkega okvirja za raziskovanje simptomatskega v sodobni kulturi. Simptom je v splošnem in medicinskem diskurzu sicer znak za bolezensko stanje, medtem ko Mitja v svoji disertaciji naslavlja širše pomenske in kulturne dimenzije.

Simptom je tako neka idealna tipska reprezentacija skozi dimenzioniranje normalnosti in patološkega tekom komuniciranja oz. diskurza. Pri čemer je izpostavil, da je koncept kulture, kot smo ga še do nedavnega poznali, v zatonu. Kulturo lahko nenazadnje razumemo kot produkt bolj ali manj uveljavljenih fantazij in medij, prek katerega posamezniki strukturirajo lastne fantazme. Stik antropologije in psihoanalitski pristop pa omogoča točko prešitja, kjer se združi kolektivno in individualno, saj je točka prešitja ravno kultura. Povzeto na kratko, individualna in kolektivna patologija kot sočasje tekom raziskovanja objekta preučevanja.

Ker sva se pogovarjala o psihoanalitskih konceptih in simptomatskem v navezavi na sodobno družbo, nisva mogla mimo trenutne družbene dimenzije ustvarjanja nezaupanja v znanost, za katero se zato zdi, da je izgubila status subjekta, za katerega se predpostavlja, da vé. Slednje pa lahko razumemo kot nekakšen simptom trenutnega družbeno-kulturnega stanja v poplavi teorij zarot, dezinformacij in informacijskih mehurčkov na družbenih omrežjih.

Še preden sva vstopila v svet jezika, je beseda tekla o vzpostavitvi bralnega krožka, katerega glavni namen je bila poglobitev teoretske vednosti. In kot je Mitja sklenil, teorija je brez podatkov slepa ter obratno.

Vrhunski podatki so brez teoretskega izhodišča lahko povsem neuporabni, saj nimajo referenčnega okvirja, prek katerega bi se vzpostavili.

V svetu jezika pa je gost zadnjega letošnjega podkasta predstavil pomenske dimenzije telesa, ki se lahko izgubijo tekom prevajanja iz nemščine v slovenščino.

Odgovori na zadnji pet vprašanj so vsebovali nasvete o uporabi orodij za navajanje virov in pomodoro tehniki kot ključa do uspešnega zaključevanja disertacije, kar smo lahko že slišali v dosedanjih podkastih. Gostov pogled na ponovni vpis na doktorski študij pa je odprl povsem novo dimenzijo odgovarjanja na to vprašanje, saj je zagovarjal antropološki pristop, ki vodi do ubiranja drugačnih poti. To je namreč edino, kar omogoča odpiranje raznolikih perspektiv. Podobno kot tudi odgovor na vprašanje, koga bi povabil na večerjo, kjer bi Mitja z veseljem šel na večerjo v neko drugo kulturo. Tovrstna izkušnja je lahko prava popotnica do spoznanja, da kot individuum praktično ne veš ničesar, saj ne znaš pravilno uporabljati pribora in nenazadnje niti hrane, ki ti je postrežena, ne poznaš. Našo kinoteko filmskih nasvetov pa dopolnjujemo s filmom Thelma, s čimer zaključujemo praznično epizodo in vam v isti sapi želimo srečno ter uspešno prihajajoče leto.

—————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovornik tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

Sofinanciranje promocijske aktivnosti je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

Z Lucijo Ano o diagnostiki in zdravljenju osteoporoze.

#MetaPHoDcast

Osteoporoza je bolezen, ki je predvsem zaradi staranja prebivalstva in daljšanja življenjske dobe med ljudmi vedno pogostejša. Osteoporoza je presnovna bolezen kosti, razvije se zaradi neravnovesja med razgradnjo in izgradnjo kosti. Kot pove Lucija, osteoporozo ponavadi zaznamo prepozno, da bi lahko najbolj optimalno blažili njene posledice. Lucija tako raziskuje možnosti optimiziranja diagnostike, s katero bi spremembe v kosteh zaznali čim bolj zgodaj na podlagi biomarkerjev v krvi.

V podkastu veliko govoriva o mikro RNK molekulah. To ni mRNK, ampak miRNK, del nekodirajočih zaporedij, ki pa lahko molekule mRNK v celicah tudi utišajo. Kot izvemo v podkastu, gre za kompleksno dinamiko izražanja genov.

Po diagnozi sledita zdravljenje in terapija. Lucija preučuje zdravilo teriparatid, ki ima določene omejitve. Pri nekaterih ljudeh je zelo uspešno, a ga je mogoče uporabljati le dve leti, pri drugih bolnicah in bolnikih pa sploh ne delujejo. Lucijo zanima, kako bi lahko odkrili bolnice in bolnike, pri katerih bo zdravljenje s teriparatidom najbolj optimalno. 

Poleg doktorskega študija je Lucija aktivna tudi v Facebookovi skupini Science Mamas’ Vaccine Forum, kjer odgovarjajo na mnoga vprašanja o cepljenju. Primarno je skupina namenjena staršem in skrbnikom otrok, ki se odločajo za cepljenje. Z epidemijo covida se je njihova skupina povečala in dnevno odgovarja na vprašanja o cepljenju otrok in odraslih proti covidu. 

Lucija uporablja pri delu tehniko Pomodoro. Dela v kosih po 40 minut, ki jim sledi petminuten odmor. Vsem doktorskim študentkam in študentom priporoča uporabo enega izmed orodij za urejanje bibliografije, Mendeley ali Zotero. 

Pravi, da zaradi dela ne bere veliko resnih knjig, priporoča pa YA roman Her Name in the Sky avtorice Kelly Quindlen. Zadnji film, ki jo je navdušil, je Promising Young Women. 

Čeprav jo je mikalo, da bi šla na večerjo s kakšno znanstvenico in znanstvenikom, se je na koncu odločila za Taylor Swift.

—————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovornik tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

Sofinanciranje promocijske aktivnosti je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

Z Niko Žibrat o raziskovanju proteinov NLP, ki jih izločajo bakterije, glive in oomicete ter na rastlinah lahko povzročijo veliko škodo.

#MetaPHoDcast

Nika Žibrat je študentka tretjega letnika doktorskega študija Bioznanosti s področja biotehnologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, raziskovalno delo pa opravlja na Odseku za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo na Kemijskem inštitutu.

NLP proteini poškodujejo rastlinske celične membrane, o njih pa je zelo malo znanega. V skupini, v kateri sodeluje Nika, skušajo ugotoviti, ali imajo različni proteini NLP skupni mehanizem povzročanja poškodb rastlinske membrane in kakšen je ta mehanizem na molekularni ravni.

Da bi odgovorila na vprašanja, mora Nika najprej določiti strukturo proteina, a kot opisuje v podkastu, to pogosto ni tako enostavno. Šele ko bo prejela podatke o strukturi proteina, bo lahko celovito sklepala na funkcionalnost proteina in odgovorila na vprašanja, kako ti proteini povzročijo poškodbe rastlinskih membran, kako se vežejo na membrane in podobno.

Poleg določanja strukture določenega proteina NLP, pa Nika tudi z različnimi eksperimenti raziskuje toksičnost proteinov NLP. To preverja z uporabo modelov rastlin, in sicer tobaka, pa tudi z modelnimi membranami, s katerimi poskušajo imitirati membrane rastlinske celice. A kot nadalje pripoveduje v pogovoru, zaradi unikatnih materialov, ki so za te poskuse potrebni, to pogosto ni preprosto. Nika na moja vprašanja večkrat odgovarja, da “še ne vemo”. Raziskovanje proteinov NLP je na skrajnih mejah raziskovanja na področju strukturne biologije in biokemije.

Nika opisuje tudi tragikomično prigodo, ki se je zgodila na dan razgovora za svoje mesto na doktoratu. Neprijetna anekdota se na koncu izkaže kot zgodba s srečnim koncem.

Dober nasvet je zagotovo, da je dobro, če nimamo pričakovanj, kako bo videti doktorski študij. Vsak ima namreč drugačno izkušnjo doktorskega študija.

Nika spomni, da je pomembno sprotno vodenje organiziranega laboratorijskega dnevnika, vodenje zapiskov in sprotno urejanje rezultatov, ko so informacije še sveže. Da sledi vsej literaturi, tako kot že mnogi gosti in gostje v Meta PHoDcastu, predlaga program Mendeley.

Nika v branje za odklop možganov in za romantične duše predlaga The seventh husbands of Evelyn Hugo, avtorice Taylor Jenkins Reid, njen najljubši film je Interstellar, pri katerem ob vsakem ogledu odkrije nek nov pogled, v poslušanje pa podcast The Rich Roll, ki pokriva aktualne teme, tako znanstvene kot družbene.

Na večerjo bi šla s svojim pokojnim stricem, glasbenikom z zelo bogatimi življenjskimi izkušnjami, saj bi z njem želela predebatirati marsikatero filozofijo, ali pa z Johnom McAvoyem, nekdanjim zapornikom iz Združenega kraljestva, ki se je preobrazil v profesionalnega športnika, in ga povprašala o izvoru njegove vztrajnosti.

—————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovornik tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

Sofinanciranje promocijske aktivnosti je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

O konvencionalnem in nekonvencionalnem, Žanovi študijski poti od prve stopnje bolonjskega študija v Sloveniji in dveh magisterijih v tujini do trenutnega doktorskega projekta.

Eden izmed rezultatov doktorata je tudi najnovejša objava v uveljavljeni reviji Nature. In da, mi smo prvi Meta-medij v slovenskem in svetovnem merilu, s katerim je Žan podkastal po odmevnem dosežku.

#MetaPHoDcast

Številka ena tri pet, nekonvencionalno zapisana in ravno tako izgovorjena kot bojda tudi kraj doktorskega študija Žana Mlakarja v uvodu prinaša pogovor o raziskovalnemu delu in multidisciplinarnosti, ki je botrovala uspešnemu zaključku raziskave, katere rezultate lahko preberete v Nature. Po uvodnem delu, ki služi kot vaba za klike, za katerimi vas več kot očitno čaka zanimiva vsebina, sva naslovila Žanovo študijsko pot in željo po raziskovalnem udejstvovanju.

Teme tokratne epizode so človeško vedenje, človeške odločitve in človeška motivacija, rdeča nit pogovora pa je gotovo fascinacija nad eksperimentalno psihologijo, s pomočjo rezultatov katere sva sploh lahko govorila o tem, kako enostavne osebne motivacije oblikujejo spreminjanje socialnih konvencij na družbeni ravni.

Gost nam je predstavil potek spreminjanja konvencionalnih konvencij in psihološke mehanizme, ki stoji za tem ter ključno prispevajo k temu, kdaj in kako (če sploh) se bo določena družbena konvencija spremenila. Kot je Žan pojasnil, gre pri tem lahko za spreminjanje načina pozdravljanja, tj. npr. vzpostavitev pozdrava s komolcem oz. komolčkanje, spreminjanja kodov oblačenja ali pa npr. pomena besed na podlagi neke motivacije oz. družbene spremembe. Odlična ilustracija za razumevanje opisanega je recimo pot, po kateri prihaja do sprememb pomenov besed ali uveljavljanja novega besedišča, kjer sicer sprva dolgo traja, da do sprememb pride, a so zato slednje potem ekspresno razširjene in družbeno sprejete v obliki nekega trenda.

Poleg osrednjega projekta, ki bo še dolgo odmeval, se Žan Mlakar ukvarja tudi z drugimi raziskovalnimi temami in raziskovanjem konsistentnega vedenja kot evolucijske adaptacije.

Prisotnost pridiha eksperimentalne psihologije je vsekakor vplival na to, da sva naslovila tudi etična vprašanja, ki so povezana z raziskovalnim delom ob upoštevanju in poznavanju dogajanja v Stanfordskem zaporniškem eksperimentu ali Milgramovem eksperimentu. Pogovor sva zaključila z dejstvom, kako raziskovalna sredstva vplivajo na raziskovalno miselnost in razporejanje raziskovalnih kognitivnih resursov, kjer smo velikokrat priča začaranemu krogu naslavljanja vprašanja, ali se sploh lotiti raziskovalnega projekta zaradi finančne podhranjenosti, namesto da bi se spraševali, kako vsebinsko izpeljati raziskavo. Slednje je bil eden od sklepnih odgovorov na vprašanja iz naše tipske serije, med katerimi je tudi nekaj čtiva v obliki Žanovih priporočil za knjižne mole (The Anthropocene Reviewed Johna Greena), avdiofile (istoimenski podkast) kot tudi za filmoljube v obliki filma Druk.

Tokratna epizoda je prinesla tudi rebrandan jezikovni kotiček, ki tako konvencionalno postaja Svet jezika, v katerem po novem poleg preglavic govorimo tudi o bolj prijetnih trenutkih v navezavi na jezi(s)kovanje.

—————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem.

Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovornik tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

Sofinanciranje promocijske aktivnosti je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

Z Nacetom Kranjcem o bioinformatiki in iskanju primernih genskih tarč, ki bi onemogočile rast populacij komarjev.

#MetaPHoDcast

Nace Kranjc to jesen končuje doktorski študij na londonskem Imperialnem kolidžu, na njegovem Oddelku za naravoslovje. Po primarni izobrazbi je biotehnolog in molekularni biolog, a ga je navdušenost nad programiranjem, ki se je začela že v gimnazijskih letih, vodila v svet bioinformatike.

Pretekla štiri leta je s pomočjo računalniških orodij raziskoval genome komarjev in iskal primerne tarče, ki bi jih bilo mogoče uporabiti v procesu, imenovanem gene drive.

To je naravni proces ali tehnološko voden proces z genetskim inženiringom, ki spodbuja višjo pojavnost določenega genetskega elementa ali spremenjenega gena v neki populaciji, tako da se s tem poveča verjetnost prenosa genetske spremembe na vse potomce ali potomke. 

V raziskovalni skupini, katere član je, raziskujejo, kako ustvariti transgene komarje oziroma samice komarjev, ki bi postale neplodne. S tem bi lahko zavrli oziroma povsem omejili rast populacij določenih vrst komarjev. 

Omejitev rasti populacije komarjev bi bila zelo dobrodošla za območja z visoko pojavnostjo malarije. To bolezen povzroča parazit plazmodij, ki v podsaharski Afriki vsako leto še vedno povzroča več kot pol milijona smrti.

Zamisel raziskovalne skupine, v kateri deluje Nace, je da bi rast populacij komarjev zaustavili s transgenimi komarji, ki se ne bi uspešno razmnoževali. Nace je v sklopu doktorata opredelil nekaj možnih tarč, ki jih sedaj preverjajo v eksperimentih z vedno večjimi skupinami komarjev v insektarnicah. A poskusi še niso tako daleč, da bi lahko med nami letali transgeni komarji. Morda pa bodo takšni nekoč vendarle blažili posledice malarije – poleg nedavno potrjenega cepiva.

Nace bi se še enkrat odločil za doktorski študij, njegova pričakovanja v zvezi s tem se niso spremenila. Bi se pa v drugo tega lotil bolj umirjeno.

Nace nima nasveta, kako bolje urejati svoj čas, a pravi, da sta mu ogromno časa prihranila program za shranjevanje literature in citiranje Zotero in aplikacija za vodenje seznama opravil Workflowy. Ob njegovem delu pa sta nepogrešljiva tudi beležka in nalivnik.

Ob pisanju doktorske disertacije je večkrat preposlušal album Bramer/McCoy Utopia, v zadnjem času je prebral knjigo Sramota J. M. Coetzee in knjigo Beautiful World, Where are You Sally Roonney. Nace posluša tudi podkaste, najbolj pogosto prisluhne BBC-jevemu The Life Scientific ter Guardianovima Today in Focus in Talking Politics. 

Na večerjo bi šel s kuharjem, piscem in jedcem Antoniem Bourdainem, na kari (curry) na neki živahni ulici mesta Mumbaj.

_____________

O razlogih za študij medicine, raziskovanju v ZDA in Sloveniji, onkologiji in ozaveščanju o raku, ki je še vedno družbeni tabu. Pogovor teče tudi o smernicah na področju odkrivanju predrakavih sprememb v navezavi na covid-19. Seveda sva se dotaknila tudi prednosti in ovir obeh raziskovalnih prostorov.

#MetaPHoDcast

Kljub malemu morju tehničnih težav, smo odločno zajadrali v ocean osme sezone pretočnih vsebin vašega najljubšega podkasta. Številka ena v tej je naša današnja gostja Taja, ki je doktorica medicine, študentka doktorskega programa biomedicine na Univerzi v Ljubljani in postdoktorska raziskovalka v Združenih državah Amerike.

V tej epizodi nove sezone, ki je sicer že kot stotriintrideseta na voljo v vaših pametnih napravah širom sveta, sva se s Tajo sprva pogovarjala o njenem navdušenju nad študijem medicine. Po uvodni motivaciji za prihajajoče generacije sva naslovila področje onkologije, ki jo je med drugim začela naslavljati že kot študentka, še aktivnejše pa po branju knjige Kralj vseh bolezni: Biografija raka, ki jo je napisal Siddhartha Mukherjee. Zatem sva govorila o njenem raziskovalnem delu ter o neinvazivnih metodah odkrivanja oz. diagnostike raka, kot je npr. tekočinska biopsija, ki je metoda odvzema krvi in izolacije tumorskih celic iz krvi.

Časovnica prenosa oz. prevajanja raziskav temeljnih znanosti v klinično okolje je zaznamovala nadaljevanje epizode, kjer boste lahko spoznali, da gre za relativno dolga obdobja. Pri tem pa so ključni dejavniki potrpežljivost in učinkovitost ter prenosljivost samih pristopov. Pogovor sva nadaljevala s Tajinim udejstvovanjem v programu ZORA, ki je uveljavljen program za odkrivanje predrakavih in zgodnjih rakavih sprememb na materničnem vratu. V program se je vključila že kot študentka medicine, govorila pa sva tudi o pomenu ozaveščanja prebivalstva o raku, ki je še vedno neke vrste družbeni tabu.

Svojo raziskovalno pot v ZDA je začela kot štipendistka fundacije ASEF, kar je bila odskočna deska za njeno postdoktorsko pozicijo na Univerzi Wisconsina-Madison. Ta del pogovora dopolnjuje tudi anekdota, ki nam jo je zaupala Taja, slednjo pa boste morali slišati na lastna ušesa ob poslušanju stotriintridestice. Najin podkast sva posnela ravno ob prvem študijskem dnevu novega študijskega leta, zato so vtisi in priporočila o doktorskem študiju še toliko bolj sveži.

Današnja gostja, ki je prejemnica študentske Prešernove nagrade Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in 50. Krkine nagrade za raziskovalno delo, je našim poslušalkam in poslušalcem oz. doktorskim študentkam in študentom svetovala naslednje:

Ključno je, da svoje obveznosti razdeliš v neke manjše naloge, ki jih lahko v nekem realnem okvirju uresničiš, si narediš nek »to-do list« in potem samo kljukaš.

Recept, ki si ga lahko gotovo pišemo za uho. Uživajte v poslušanju številke ena osme – Kobe sezone, ki se zaključi s povabilom na večerjo.

Z Lukom Horjakom o kodifikaciji sodobnega slovenskega govorjenega jezika, samoglasnikih v slovenščini in sagi samoglasniškega trikotnika ter glasoslovju na splošno.

Seveda ni šlo brez korekcije napačnega naglaševanja. In to že na samem začetku, dobronamerno ter predvsem kot uvodna motivacija poslušalk in poslušalcev ali clickbait (vaba za klike) za tiste, ki preberete opise.

#MetaPHoDcast

Luka je asistent za slovenski jezik na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in doktorski študent taistega oddelka. Raziskovalno se ukvarja s fonetiko in fonologijo oz. natančneje s fonetično-fonološkimi načeli kodifikacije sodobnega slovenskega govorjenega jezika, o čemer sva se tudi pogovarjala tekom stodvaintridesetice. Naslovila sva tudi novo pedagoško realnost in njegovo pedagoško udejstvovanje pri številnih predmetih.

Razčlenjevanje naslova disertacij je postala že tipska značilnost naših podkastov, tako smo začeli tudi tokrat. Sprva sva govorila o kodifikaciji sodobnega govorjenega jezika in vlogi mednarodne fonetične transkripcije oz. mednarodne fonetične abecede v navezavi na slovenski standardni jezik, zatem pa sva pogovor zapeljala na temo samoglasnikov v slovenščini. Vsekakor vprašanje o sagi samoglasniškega trikotnika, ki to dejansko ni, ni moglo biti preskočeno.

Po Lukovem orisu sodobnega slovenskega jezika ter fonetike in fonologije sva nadaljevala z ekskurzom v raziskovanje glasu /r/ in glasu /l/, čemur je sledilo vrlo vprašanje o prisotnosti Miklošičevega duha na Dunaju, kjer je Luka med drugim pridobival mednarodne izkušnje. V navezavi na slednje vsekakor ne sme biti preskočen njegov raziskovalni obisk na Univerzi v Torontu pri izvrstnem profesorju dr. Petru Jurgcu. Kot ključno vrlino in izziv tekom pedagoškega dela v Zoom eri je izpostavil motivacijo udeležencev. Luka je prejemnik priznane Škrabčeve štipendije za delovanje na področju študija in raziskovanja jezika in za zaključek prvega sklopa podkasta sva govorila ravno o tem dosežku njegove karierne poti. Ker je tematika podkasta več kot očitno jezikoslovne narave, jo lahko razumete tudi kot razširitev sicer že tradicionalnega in skromnega jezikovnega kotička.

V drugem delu sva govorila o njegovih pričakovanjih glede doktorskega študija, med drugim je kot priporočilo za poletno čtivo predlagal Binetovo Sedmo funkcijo jezika, pri nasvetih v navezavi na računalniške programe pa je izpostavil pomembnost dejanske funkcionalnosti programov in uporabniškega vmesnika, kot rešitev za upravljanje s časom pa vidi v iznajdbi časovnega stroja, kar je tudi še dodatno popestrilo prvo junijsko epizodo Meta PHoDcasta.

Z Žanom Lepom o razvoju državljanske identitete pri mladih in njihovem državljanskem udejstvovanju.

#MetaPHoDcast

Žan Lep je doktorski študent na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in član raziskovalne skupine Uporabna razvojna psihologija. Vpisan je na doktorski program Humanistika in družboslovje, smer razvojnopsihološke študije.

Žana zanima odločanje ljudi, predvsem, kaj jih vodi, da postanejo aktivni ter zakaj niso. V doktoratu se posveča odločitvam za državljansko udejstvovanje. To je lahko tako politično kot tudi na primer prostovoljno udejstvovanje v različnih društvih in klubih. Specifično raziskuje povezavo med državljansko identiteto (predstavo, ki jo imamo o sebi kot dejavnem ali nedejavnem posamezniku) in dejanskim udejstvovanjem. Sprašuje se, ali obstaja povezava med identiteto in aktivnostjo posameznice ali posameznika. Za raziskovanje uporablja različne psihološke vprašalnike. Raziskuje pa predvsem mladostnike in mlade na prehodu v odraslost.

V pogovoru zaideva tudi na področje aktivnega državljanstva in kako se to medgeneracijsko spreminja. V sklepu pa na kratko tudi o tem, kaj lahko psihologija ponudi v času pandemije. Žan je pri tem raziskoval, kako verodostojnost in način komuniciranja v času epidemije pripomoreta k upoštevanju zaščitnih ukrepov. 

Žanu ni žal, da se je odločil za doktorski študij. Pravi, da je smiselno zapraviti nekaj časa, da se priučimo uporabe Excela, ki ga Žan veliko uporablja tako pri študiju kot tudi v zasebnem življenju. 

V branje priporoča kratke zgodbe Alice Munro, v ogled pa Samo konec sveta režiserja in scenarista Xavierja Dolana. Podkasta, ki ga navdušujeta, sta This American Life in Modern Love. Vsem priporočilom je skupno, da ponujajo vpogled v vsakdanjik nekih običajnih ljudi. V tem času pa priporoča tudi igranje katere izmed iger iz serije Pandemic.

Na večerjo bi šel s srbsko raziskovalno sodelavko Kajo Damnjanović ali pa s kuharico Carlo Lalli Music.