Meta PHoDcast

Z Lucijo Dežan o integraciji otrok priseljencev.

#MetaPHoDcast

Lucija Dežan je mlada raziskovalka na Inštitutu za družboslovne študije na Znanstveno-raziskovalnem središču v Kopru in doktorska študentka na programu sociologija na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Lucijo je že od gimnazije vleklo v raziskovanje na področju sociologije.

Njeno raziskovanje v sklopu doktorata je bilo vključeno v večji evropski projekt, ki ga je vodilo Znanstveno-raziskovalno središče v Kopru. Skupina raziskovalk in raziskovalcev je v šestih evropskih državah raziskovala vključevanje otrok iz priseljenskih družin v lokalno okolje; predvsem so se osredotočili na izobraževalne ustanove.

Lucija je tako terensko delo opravila na dveh šolah v Sloveniji (eni osnovni in eni srednji). Govorila je z otroki in njihovimi skrbniki ter s pedagoškim delavkami in delavci.

Lucija nam pove, da imamo v Sloveniji dobre smernice za integracijo priseljenih otrok, a prepogosto zmanjka časa in denarja, da bi lahko tem smernicam sledili v izobraževalnih ustanovah.

Lucija nam predstavi dobre integracijske politike, ki jih uporabljajo druge države, kjer imajo že dolgoletno tradicijo priseljevanja; primera sta Združeno kraljestvo in Španija. Na koncu pogovora opozori tudi, da pripomorejo več kot vsi koraki in programi integracije za sprejemanje v družbi individualne izkušnje življenja v večkulturnih družbah.

V uporabo priporoča spletne strani in aplikacije Connected Papers in Citation Gecko. Obe strani omogočata raziskovanje in povezovanje različnih virov med seboj. Za transkripcijo intervjujev ji je prav prišel odprtokodni program oTranscribe. V času dela je uporabila tudi orodja Study Together, ki omogoča uporabo tehnike pomodoro in sočasno delo z drugimi na spletu, kar ustvari občutek dela kot v knjižnici ali večji odprti pisarni. Predvsem pa vsem priporoča, da v telefonu pri delu kdaj vključijo tudi funkcijo utišanja sporočil, saj to pripomore k zbranosti pri delu, elektronsko sporočilo in opravek pa lahko tudi počakata nekaj ur.

Lucija nam pove tudi, kaj jo je med doktoratom najbolj navduševalo, na koncu pa bodočim doktorandom in doktorandkam poda tudi nekaj nasvetov, kako prebroditi stresne in negotove dni študija.

—————————

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini. Sofinanciranje promocijske aktivnosti je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

Z Eleno Gobbo o agresivnem vedenju pri psih.

#MetaPHoDcast

Elena Gobbo je tik pred koncem doktorskega študija na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Študirala je na interdisciplinarnem študiju Bioznanosti, Znanost o živalih. Svoje raziskovalno delo je opravljala na Oddelku za zootehniko. 

Elena se ni vedno gibala v bioloških in vedenjskih znanostih. Njena visokošolska pot se je začela s študijem fizioterapije, nadaljevala z magistrskim študijem kognitivne znanosti, kjer je odkrila področje preučevanja vedenja živali, in nato v bioloških znanostih, kjer je nadaljevala podiplomski študij. 

V raziskovanju se je posvetila štirim vprašanjem: v kakšnih kontekstih prihaja do pasjih ugrizov v slovenskem prostoru; kakšen psihološki profil ima agresiven pes in kakšnega vodnik ali vodnica agresivnega psa; sprašuje se o fizioloških dejavnikih ob izkazovanju agresivnega vedenja, zadnje vprašanje pa je, kako samokontrola vpliva na pojavljanje agresivnosti pri psih. V raziskavah so tako sodelovali psi in tudi njihove vodnice in vodniki. Uporabila je različne metode, od vprašalnikov do standardiziranih testov vedenj. 

Pri raziskavi o kontekstih je polovica ljudi opisala, da se je ugriz zgodil med neposredno aktivnostjo s psom. Druga polovica ugrizev pa naj bi se zgodila brez neposrednega stika s psom. Osebe, ki so utrpele ugriz, v slednjem primeru niso želele imeti stika s psom. V tem primeru so ljudje tekli ali kolesarili mimo psa in je pes nanje odreagiral. Elena opozarja, da se takim ugrizom lahko izognemo, če imamo pravilen nadzor nad psom in predvsem, če se izogibamo situacijam, ki lahko privedejo do takšne reakcije. Pri tem je pomembno prepoznati znake stresa pri psih. Pri tem Elena svetuje, da moramo biti pozorni na položaj telesa psa, na primer na njegovo zakrčenost ali ko pes nagne glavo proti tlem in da ne strmimo v psa.

Preostali trije deli raziskave so se usmerili v neposredno raziskovanje psov. Elena se je posvetila agresiji, ki jo delimo na ustrahovanje, in na tiste primere, ko pride do poškodb. Motivacija za agresijo pri psu je lahko strah, branjenje ozemlja, varovanje hrane, igrač in vodnic in vodnikov. A ponavadi gre pri agresiji in ugrizih za kombinacijo dejavnikov. 

Elena je navdušena raziskovalka in upa, da bo ostala v raziskovanju na področju vedenja živali. Če bi še enkrat ponovila doktorat, bi si izbrala ožjo temo raziskovanja, ki bi se ji lahko še bolj podrobno posvetila. Predsedniku vlade bi predlagala boljše finančne pogoje za mlade raziskovalce in tudi spremembo pravil za mlade raziskovalce, kar bi omogočalo, da lahko študentke in študentje preučujejo tudi na področjih, ki še niso uveljavljena v Sloveniji.

Elena priporoča uporabo tehnike pozitivnega nagrajevanja. Pri delu si pripravi načrt in če ga izpolni, si prisluži nagrado. Priporoča uporabo programov za sledenje bibliografij (Mendeley, Zotero). Za kodiranje vedenj pa solomon coder. 

Elena priporoča ogled filma Oče (The Father), portret človeka z demenco, in dokumentarca Free Solo o prostem plezanju.

————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini. Sofinanciranje promocijske aktivnosti je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

S Špelo Čonč o kraškem reliefu in risih v Sloveniji.

#MetaPHoDcast

Špela Čonč je zaključila magisterij geografije na Filozofski fakulteti, doktorat pa je vpisala na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Njen doktorat je interdisciplinaren in povezuje geografijo z ekologijo živali. Natančneje, Špela raziskuje, kako relief vpliva na vedenje risov v Sloveniji.

Idejo za svojo temo je dobila po ogledu kratkega filma »How wolves change rivers«, ki prikazuje, kako je ponovna naselitev volkov vplivala na ekosistem in celo na spremembe rečnih strug v ameriškem parku Yellowstone. Tu gre sicer za vpliv volka na pokrajino, Špela pa je pri nas ubrala nasproten pristop, kjer preučuje vpliv pokrajine na risa. Ugotovili so že, da risu pri plenjenju lahko pomagajo kraške vrtače, saj približno 50 % plena ulovi v njih ali njihovi neposredni bližini. Omeni tudi, da risi radi za svoj dnevni počitek izbirajo lokacije, ki jim nudijo zatočišče, so odmaknjene pred ljudmi in s katerih imajo dober pogled na okolico, zato najpogosteje počivajo na stenah.

Pri delu si pomaga s podatki o reliefu, ki so pridobljeni z laserskim skeniranjem površja (LiDAR), in telemetričnih ovratnic, s katerimi so risi opremljeni, tudi tisti, ki so bili tekom projekta LIFE Lynx pripeljani v Slovenijo s Karpatov. Špela omeni tudi, da ima ris v Sloveniji sicer kar dobre pogoje za življenje, ampak potrebuje čim bolj neprekinjeno gozdno površino. Ljudje z gradnjo cest in železnic prekinjamo gozdove, zato so za ohranitev risa v Sloveniji nujno potrebni zeleni prehodi preko takšne infrastrukture.

Špela na koncu pove še nekaj o svojih terenskih dogodivščinah. Za doktorski študij bi se še enkrat odločila. Čez 5 let upa, da bo ostala na Geografskem inštitutu, čez 40 let pa upa, da bo upokojena. Poudarja, da je za doktorat potreben dober plan in cilja, da bo doktorirala s članki. Najraje gleda naravovarstvene dokumentarne filme in v ogled priporoča film Ena za reko: Zgodba Save.

————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini. Sofinanciranje promocijske aktivnosti je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

S Thomasom McDonaldom o povezavi med prostorom in telesom skozi prizmo primerjalne književnosti. Naslovila sva tudi stičišča Slovenije in Združenih držav Amerike, ki segajo onkraj jezikovnih in literarnih dimenzij.

#MetaPHoDcast

Thomas tekom svojega raziskovanja v sklopu doktorskega programa na ameriški Univerzi Stanford raziskuje delo Petra Handkeja in Lee Yangji ter avstrijsko-slovenske vzporednice omenjenega avtorja in japonsko-korejske vzporednice omenjene avtorice. Slovenščine se je naučil v sklopu lektorata na omenjeni univerzi, pogovor pa sva začela prav z vzpostavljanjem povezave med prostorom in telesom z upoštevanjem prostorskega obrata in pristopom za naslavljanja prostora kot koncepta, ki obdaja telo kot nekaj, kar ljudje občutimo.

“Ambiciozni Slovenci bodo našli veliko priložnosti v Ameriki, medtem ko bodo odprti in radovedni Američani našli veliko zanimivega v Sloveniji.”

Metodologija primerjalne književnosti omogoča primerjave posameznih pisateljev, kjer njihovo delovanje sega čez nacionalne meje, obenem pa nam omogoči popotovanje do meja jezika ne glede na kulturo, pri čemer današnji gost podkasta izpostavi paralele jezika in gibanja telesa ter jezika in prostora. Angleščina, španščina, portugalščina, japonščina in slovenščina so zgolj nekateri izmed jezikov, s katerimi se Thomas srečuje tekom svojega profesionalnega dela, in ravno zaradi tega je njegovo raziskovanje še toliko bolj celovito, saj jezik obravnava kot nosilec kulturne dediščine, ki lahko vpliva tudi na interpretacijo literarnih del.

Vsekakor sva se pogovarjala tudi o stičiščih slovenske in ameriške kulture, od koder tudi izhaja zgornji citat, v jeziku sveta, ki je preimenoval jezikovni kotiček, pa je kot posebno sociolingvistično prvino izpostavil dvojino, in sicer kot čudež, ki (še) kaže na neposrednost medsebojnosti v družbi. Thomas pa ni s Slovenijo povezan le raziskovalno, temveč tudi kot asistent učiteljice slovenskega jezika Mije Rode, kjer s svojimi aktivnostmi pri slovenskem klubu v Silicijevi dolino prispeva k skrbi za ohranjanje tečaja slovenskega jezika.

Doktorskim študentkam in študentom je predlagal, naj poskusijo ugotoviti, kakšen ritem dela in dotična časovnica jim najbolj ustrezajo, obenem pa je v odgovoru na vprašanje, kaj bi svetoval predsedniku vlade oz. države, izpostavil pomembnost pismenosti in javnih knjižnic, ki velikokrat ostanejo spregledane teme. Poleg podkasta, ki ga poslušate, je poslušalkam in poslušalcem priporačil rabo spletne strani Wiktionary oz. Wikislovar, ki je več kot le večjezični slovar.

————-

Intervju je del projekta Slovenian scientists around the world – Where are our ships in the USA, ki ga v okviru programa NGO Small Grants sofinancira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.

Jan Srpčič o superprevodnikih, fuzijskih reaktorjih ter kaj je zanj dober mentor.

#MetaPHoDcast

Jan Srpčič je doktoriral na Univerzi v Cambridgeu, trenutno pa deluje v podjetju Cambridge Consultants, kjer kot splošni fizik pomaga pri začetnem razvoju idej za širok spekter aplikacij. Njegova karierna pot ga bo s poletjem popeljala “preko luže”, natančneje v Boston, kjer bo sodeloval pri razvoju tokamak fuzijskega reaktorja. Kot mnogi, iz Slovenije najbolj pogreša bližino gora.

Jan pravi, da je bila odločitev za doktorat prava in da je ob strokovnem znanju pridobil še mnogo neformalnih veščin, ki mu pomagajo tako v poslovnem kot zasebnem življenju. Ob vpisu na fakulteto je razmišljal tudi o vpisu na AGRFT, vendar se je zaradi dobre izkušnje s fiziko v srednji šoli odločil za vpis na Fakulteto za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Po Janovih izkušnjah je raven študija na FMF-ju visoka ter da se študentje tega premalo zavedajo.

Za lajšanje stresnih trenutkov Jan priporoča, da v ušesa vtaknemo slušalke in ob poslušanju glasbe iz West Side Story rešujemo Sporcle kvize.

Jan kot svoj kreativni “outlet” uporablja risanje, pri katerem si pomaga s knjigo 3D sketching for absolute beginners: Basic 3D sketching, katere avtor je njegov sodelavec Lasse Wesseltoft Mogensen. Spletna stran, ki mu pomaga prihraniti čas, je SpeedCrunch, spletno orodje, ki pomaga preveriti in pohitriti izračune fizikalnih in matematičnih formul. Priporoča ogled filma My Dinner with Andre ter muzikala West Side Story. Priporoča Sporcle, spletno stran z različnimi kvizi. Rad posluša BBC-jev podkast Desert Island Discs. Za lajšanje stresnih trenutkov Jan priporoča, da v ušesa vtaknemo slušalke in ob poslušanju glasbe iz West Side Story rešujemo Sporcle kvize.

————–

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini. Sofinanciranje promocijske aktivnosti je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

Z Andrejem Štermanom o aminoborovih kislinah, proteasomu in kvizu Joker.

#MetaPHoDcast

Andrej Šterman je pred kratkim zaključil z doktoratom na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani. Tekom doktorata je razvil novo metodo sinteze α-aminoborovih kislin, ki so v farmaciji pomembne, saj so sposobne zaviranja encimov in tako lahko delujejo proti različnim boleznim. Te kisline zavirajo tudi proteasom, celični čistilec, ki razgrajuje pokvarjene beljakovine v celici in s tem skrbi za ravnovesje v celici. Zaviranje proteasoma to ravnovesje poruši, beljakovine se nekontrolirano nabirajo in celica umre. Z zaviranjem proteasoma v rakavih celicah in posledičnim uničenjem teh celic imajo α-aminoborove kisline velik potencial kot nova zdravila proti raku.

Andrej je sicer svojo znanstveno kariero zaključil, ker mu delo v laboratoriju ni preveč všeč in mu je hitro dolgčas. Raje je med ljudmi, zato si je izbral drugo karierno pot. Moti pa ga tudi, da so znanstveniki za svoje delo premalo plačani. Spoštuje vse znanstvenike, ki kljub temu z veseljem opravljajo svoj poklic, in pove tudi, da bodo na fakulteti z njegovim pomembnim delom nadaljevali.

Andrej je kot otrok zelo rad gledal kviz Lepo je biti milijonar, zato si je želel tudi sam nastopiti v oddaji. Svojo željo je uresničil in na Milijonarju se mu je ustavilo šele pri 11. vprašanju. Nato se je preizkusil še v kvizu Joker in domov odnesel glavno nagrado 20.000 evrov. Pri tem uspehu je sigurno pomagalo to, da je od nekdaj zelo rad bral čisto vse, kar je dobil pod roke.

Andrej nam pove anekdoto, zakaj so na fakulteti vsi vedeli, da njegovo delo smrdi. Za doktorski študij se še enkrat ne bi odločil. Predsedniku vlade priporoča predvsem omejitev mest za mlade raziskovalce, saj se bo tako denar porazdelil na manjše število ljudi, ki bodo posledično imeli višje plače. Priporoča še, da si znanstveniki opravila, ki jih moramo opraviti, zapišemo.

———————–

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini. Sofinanciranje promocijske aktivnosti je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

Z Nacetom Zavrlom o umeščanju jugoslovanskih in ‘postjugoslovanskih’ filmov v zgodovino dokumentarne kinematografije.

#MetaPHoDcast

Nace Zavrl je v četrtem letniku doktorskega študija na Univerzi Harvard. Svoj študij opravlja na Oddelku za umetnost, film in vizualne študije. Film ga je zanimal že od srednje šole, a ga ni želel ustvarjati, pač pa raziskovati filmsko teorijo in kritiko.

V sklopu doktorata preučuje dela ustvarjalk in ustvarjalcev, ki izhajajo iz držav bivše Jugoslavije. V filmski literaturi namreč obstaja vrzel in manjko monografij, ki bi se posvečale filmom iz Balkana.

Dokumentarni filmi večinoma slonijo na premisi, da predstavljajo objektivno resničnost. Nekatere ustvarjalke in ustvarjalci v postjugoslovanskih državah pa so tipičnim praksam dodali svojevrstne prijeme. Želimir Žilnik na primer omogoči akterjem dokumentarca, da pripravijo scenarij, v katerem črpajo iz dogodkov, ki so se jim zgodili, a jih potem ponovno zaigrajo. Nace v podkastu pojasni, od kod tovrstne prakse izhajajo in zakaj ter kako so drugačne od bolj klasičnih dokumentarnih filmov, ki jih poznamo iz anglosaksonskega okolja. Govorila sva tudi o drugih ustvarjalkah in ustvarjalcih ter raziskovalkah in raziskovalcih filma na naših tleh in na Balkanu.

Nace bi se ponovno odločil za doktorski študij. Je pa tekom študija spoznal, da je imel optimistično predstavo o akademskem svetu, da je v humanistiki vedno manj delovnih mest ter da je pripravljen tudi na delo izven univerze.

Predsedniku ZDA bi predlagal, da več denarja vloži v javno šolstvo. Drugim doktorskim študentkam in študentom pa predlaga, kot mnogi pred njim, uporabo bibliografskih orodij. Nace prisega na Zotero. Poleg tega pa pri delu sledi preprostemu pravilu in sicer vsako jutro dve uri nameni pisanju disertacije, potem pa počne karkoli želi.

Nace predlaga v ogled filme avtoric Selme Doborac, ki se posveča reprezentaciji vojnih traum, Jelene Maksimović (posebna omemba filma Domovine) in Nike Autor, čigar dela so te dni razstavljena v MSUM v Ljubljani.

————————————-

Meta PHoDcast z doktorskimi študentkami in študenti ter podoktorskimi raziskovalkami in raziskovalci je del projekta Slovenian scientists around the world – Where are our ships in the USA, ki ga v okviru programa NGO Small Grants sofinancira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.

“This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State”.

Z Lucijo Varšek o transformatorjih, rožah in setvenem koledarju.

#MetaPHoDcast

Lucija Varšek je doktorska študentka na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, doktorat pa opravlja v sklopu Laboratorija za dinamiko strojev in konstrukcij (LADISK) v sodelovanju s podjetjem Kolektor Etra. Raziskuje navitja transformatorjev, natančneje, kako čim bolje napovedati njihove vibracije ter jih po potrebi prilagoditi tako, da je hrup transformatorja med obratovanjem čim nižji. Tišje obratovanje transformatorjev pa izboljša tudi pogoje bivanja za ljudi v okolici transformatorskih postaj.

Lucija pravi, da je industrijski doktorat dinamičen, saj je potrebno kombiniranje industrijskih projektov z bazičnimi raziskavami v laboratoriju. Čas rada preživlja v laboratoriju za LADISK, saj ji diskusija s sodelavci pogosto porodi ideje za izboljšave, ki jih lahko prenese v svoje delo v podjetju. Kot sama pravi, si ne predstavlja življenja brez pestrosti tudi izven službe.

Lucija je zanimanje za strojništvo razvila že v otroštvu po zaslugi starih staršev, s katerima se je pogosto odpravila na dopust. Tam je čas preživljala ob sestavljanju in popravljanju stvari z dedkom.

Kljub temu, da je ob koncu srednje šole težko izbrala med študijem psihologije in strojništva, pravi, da bi se za strojništvo odločila znova in odločitve ne obžaluje.

Lucija v branje priporoča BearTown, avtorja Fredrika Backmana. Ker je navdušenka nad gledališčem, bi za igro priporočala Tih Vdih Nejca Gazvode. Ko bo primeren čas, bo Lucija ponosna pasja lastnica in že zdaj z veseljem posluša podkast The dogist: Talking Dogs, kjer se gostje pogovarjajo o ničemer drugem kot o psih! Na večerjo bi povabila pokojna stara starša, saj bi “atu” s ponosom pokazala njene strojniške dosežke, “mamo” pa bi prosila za tečaj peke jabolčnega zavitka.

——————–

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini. Sofinanciranje promocijske aktivnosti je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

Z Grego Ulenom o kulturni produkciji in politični misli 20. stoletja s področja Afrike, Bližnjega vzhoda in Balkana.

#MetaPHoDcast

Grega Ulen je doktorski študent primerjalne književnosti na Univerzi Princeton v ZDA. Še pred odhodom v ZDA je Grega končal dodiplomski študij na podružnici Univerze v New Yorku v Abu Dabiju. V Abu Dabiju je študiral književnost in na tem področju nadaljuje svoje delo tudi na doktorskem študiju. 

V doktorski disertaciji Grega analizira dela avtoric in avtorjev iz afriških držav, držav Bližnjega vzhoda in Balkana. Teoretsko jih povezuje na podlagi njihovega članstva v skupini neuvrščenih držav in se posebej posveča romanom, ki sodijo v literarni realizem. Sprašuje se, kako lahko mislimo svet skozi umetnost na drugačen način, kot ga mislimo skozi znanost ali pa skozi filozofijo. Zanima ga, kaj književnost je in kaj vse lahko ponudi onkraj ideje narodotvorne književnosti. Sredi 20. stoletja je bila popularna zamisel angažirane literature, ko so avtorice in avtorji verjeli, da književnost lahko spreminja svet. Grega si svoji analizi zastavlja vprašanje, kakšno vlogo ima književnost v utopični domišljiji in kakšne svetove si lahko zamislimo v književnosti. Pogovarjava se tudi o prihodnosti in o tem, kako nam književnost omogoča videti svet, ki bi bil mogoč. 

Grega bi se ponovno odločil za doktorski študij, čeprav je kritičen do akademskega sveta, ki se vedno bolj spreminja v industrijo in se oddaljuje od primarnega cilja izobraževanja in raziskovanja. Kritičen je tudi do tega, kaj se zahteva od mlajših raziskovalk in raziskovalcev za napredek v akademskem svetu. Predsednika vlade bi spodbudil k večji denarni podpori znanosti in urejeni strukturi državnega financiranja znanosti. Predlaga, da cilji znanosti ne bi bili usmerjeni le v to, da ustrezajo kapitalu ali politični moči, ampak bi predvsem nudili nek premislek in nova spoznanja. Postavlja pa si tudi mnoga vprašanja o tem, kako razumeti znanost v današnjem svet in kakšna je njena vloga v družbi. Kaj sploh razumemo kot znanost? Kaj naj bi počela? Ali naj bi zasledovala neko družbeno dobro in kako to zastaviti? 

Grega je kritičen do ideje, da se trudimo za prihodnost za naše zanamce, za naše otroke. Prihodnost moramo zahtevati sedaj tudi za nas. Na koncu pa vsem doktorskim študentom in študentkam svetuje, da naj se ne obremenjujejo, če ne najdejo urejenega načina dela, da naj poslušajo sebe in sledijo slogu dela, ki jim najbolj ustreza.

____________________

Meta PHoDcast z doktorskimi študentkami in študenti ter podoktorskimi raziskovalkami in raziskovalci je del projekta Slovenian scientists around the world – Where are our ships in the USA, ki ga v okviru programa NGO Small Grants sofinancira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.

“This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State”.

S Tonjo Pavlovič o raku na jajčnikih, genetskih škarjah in virusih.

#MetaPHoDcast

Tonja Pavlovič je doktorska študentka na Univerzi oz. Inštitutu za tehnologijo Stevens v Hobokenu, v zvezni državi New Jersey. Tam z različnimi metodami in pristopi raziskuje na področju raka na jajčnikih. Ker je bolezen agresivna, ima slabo prognozo, zdravila pa niso optimalna, je še posebej pomembno, da o njej pridobimo čim več informacij. Tonja upa, da bo z novimi odkritji in spoznanji postavila temelje za boljše razumevanje bolezni in pripomogla k nadaljnjemu razvoju zdravil.

Tonja uporablja tudi metodo CRISPR, za katero sta izumiteljici pred dvema letoma dobili Nobelovo nagrado za kemijo. Metoda je zelo uporabna, saj lahko s pomočjo genetskih škarij tudi iz človeške DNA izrezujemo točno določene gene, lahko pa jih tudi popravimo.

Preden je odšla čez lužo, je delala magisterij na Nizozemskem, kjer pa se je ukvarjala z mikroskopiranjem RNA virusov. Med virusi, ki so jih opazovali, je sicer bil tudi koronavirus, vendar ne Sars-Cov-2. Kljub temu pa lahko z novim koronavirusom potegne kakšno vzporednico, saj so ugotovili, da se genom virusa v gostiteljevi celici zelo hitro deli. Za preprečevanje okužbe pa je najpomembnejših prvih 8 ur. Če v tem času imunski sistem virusno RNA uspe zatreti, je okužba preprečena, v nasprotnem primeru pa virus uide izpod nadzora.

Tonja za upravljanje s časom priporoča, da se znanstveniki naučimo vsaj nekaj programiranja, saj si lahko s tem avtomatiziramo določene procese. Sama pa prisega tudi na redno zapisovanje stvari, ki jih mora opraviti. Film, ki ji je bil všeč, je Don’t Look Up. Priporoča pa še dve knjigi, in sicer Kralj vseh bolezni in Gen, ki ju je napisal Siddhartha Mukherjee.

Meta PHoDcast z doktorskimi študentkami in študenti ter podoktorskimi raziskovalkami in raziskovalci je del projekta Slovenian scientists around the world – Where are our ships in the USA, ki ga v okviru programa NGO Small Grants sofinancira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.

“This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State”.