Ocene

Mufasa je predzgodba Levjega kralja, enega najbolj priljubljenih animiranih filmov vseh časov, ki letos praznuje tridesetletnico. Nov film je nadaljevanje njegove predelave iz 2019, ki je tradicionalno animacijo nadomestila s sodobnimi računalniško generiranimi tehnikami, ki poustvarjajo realistično podobo živali. Ta pristop se je dobro obnesel v Knjigi o džungli iz leta 2016 in v seriji filmov Planet opic, a je pri Levjem kralju trčil na slab odziv. Osrednji očitek je letel na neizraznost levjih obrazov v novi tehniki, zaradi česar je imela predelava manjši čustveni naboj od izvirnika. Z Mufaso so to nameravali odpraviti, in sicer ne samo s tehničnimi pristopi, temveč že s samo izbiro režiserja. Režijo je namreč prevzel oskarjevec Barry Jenkins, ki je v Mesečini in Šepetu nežne ulice upodobil izredno subtilne čustvene odnose med liki. Sam je odločitev za prestop iz igranih filmov v animacijo in iz povsem neodvisne produkcije k Disneyju utemeljil z velikim spoštovanjem do izvirnega Levjega kralja, ki ga je označil za orodje v spodbujanju empatije pri otrocih s prvo izkušnjo Shakespearja.

Shakespearjev vpliv je povsem očiten tudi v Jenkinsovem Mufasi. Medtem ko si izvirna zgodba iz Hamleta izposodi jedro zapleta, Mufasa ni tako neposreden, a v prikazu družinskih in rivalskih odnosov, igre moči, izdajstev in maščevanja ne gre spregledati vzora. Zgodba se začne z Mufaso kot mladičkom, ki ga poplavni val deroče reke odnese iz varnega zavetja staršev v oddaljeno deželo. Tam se spoprijatelji z vrstnikom po imenu Taka, sinom glave tamkajšnjega krdela. Ta po Takovem posredovanju dovoli Mufasi ostati z njimi, vendar mora živeti s samicami, kar mu omogoči pridobiti ključne veščine lova in sledenja. Te pridejo prav, ko ozemlje napade rivalsko krdelo belih levov, zaradi česar se Mufasa in Taka znajdeta na begu, med potjo pa pridobivata prijatelje, ki so v Levjem kralju jedrna skupina kraljestva.

Prav na tej točki se film najbolj ujame v pasti predzgodb, saj po nepotrebnem razlaga podrobnosti iz izvirnika, kot denimo, zakaj štrli skalna polica, na kateri Mufasa predstavi Simbo. Tovrstni trenutki škodujejo tempu zgodbe. Ta je sicer dober, sploh pri scenah bojevanja, kjer Jenkins prikaže nepričakovan talent za kinetično akcijo, ki mu bo prišel prav, če se bo poskusil še v tem žanru. Animacija je boljša kot v filmu iz leta 2019, vendar vseeno ne doseže čara ročne animacije, ki se v dokumentaristični estetiki nekako izgubi. Prav ta vizualni vidik pa obenem dodatno potencira vprašanje plenilstva, ki se mu film skuša nespretno izogniti. Še bolj vprašljiv je prikaz družbe, ki se pogosto ujame v klišeje pomembnosti krvnega sorodstva, izgubljene rajske dežele in barbarske nevarnosti od zunaj, saj gre za zastarele vzorce, ki jih kot družba skušamo preseči. Po drugi strani pa je Jenkinsova odločitev, da so zlobni levi belodlaki, v več kot enem pogledu subverzivna.

Piše Igor Harb, bere Igor Velše.

Film Substanca francoske režiserke Coralie Fargeat, ki je leta 2017 zagrizla v jabolko feministične grozljivke z brutalnim filmom Maščevanje, v katerem se žrtev spolne zlorabe na krvav način maščuje trem moškim sredi puščave, predstavlja eksplicitno maščevanje lepotni industriji, ki vse svoje adute polaga na sočno, vitko, mlado in dinamično žensko telo, pa tudi hollywoodskim filmom, ki bolj kot ne gradijo suspenz na preverjenih dramaturških metodah in stereotipih. V Substanci, pred katero smo imeli gledalci v Kinodvoru – roko na srce – spoštljivo tremo zaradi številnih poročil o “eksplozivnih” odzivih občinstva, ki naj bi predčasno odhajalo iz dvorane – je v ospredju predvsem izjemno zvočno in vizualno barvita scenografija, ki v gledalčevem nezavednem vzbuja najbolj prvinska občutja, ter preplet najrazličnejših žanrov – od klasične drame pa do nadrealistične grozljivke, ki bolj kot na strahu in sveti jezi temelji na iskreni žalosti, potrebi po opolnomočenju naravne ženske in ponovni vzpostavitvi ljubezni do lastnega telesa. V filmu sledimo nekdanji hollywoodski igralki in voditeljici TV fitnes showa Elisabeth Sparkle, ki jo arogantni producent – igra ga Dennis Quaid – na precej zaničevalen način odpusti, saj naj bi bila pri petdesetih prestara za nastop na televiziji.

Njuna zadnja večerja, ki smo ji priča na začetku filma, že nakazuje serijo bizarnih prizorov s stopnjevanjem zvoka luščenja in prežvekovanja škampov in agresivno kombinacijo barv, med katerimi deluje obraz Demi Moore kljub stoični drži čustveno zakrčen in bled. Ko ji v roke pride čudežni fluorescentni serum, ki naj bi ji s spremembo DNK omogočil odkriti novo, mlajšo različico same sebe, ga sprva odločno zavrže, nato pa jo premaga radovednost. Vbrizganje pomlajevalnega seruma sredi sterilno bele kopalnice in levitev novega telesa iz starega nudi številne možnosti za interpretacijo simbolov – od šivanja ogromne rane, ki se razpre vzdolž hrbtenice do multipliciranja očesnih zrkel in simbola kače oz. zmaja na halji. Kljub temu, da je njeni novi, mlajši različici omogočeno le enakovredno izmenjujočih se sedem dni “mladostnega” življenja, ga Sue v vlogi Margaret Qualley kmalu začne zlorabljati za svoje egoistične namene, dokler ne gre zadeva tako daleč, da vpliva na še hitrejše in bizarnejše staranje telesa Demi Moore, ki ravno pred silvestrskim televizijskim showom dobi najbolj nenavadne, mutirane oblike. Film nas iz minute v minuto peha v bolj absurdna stanja shizofrene realnosti in lastnega nezavednega, ki proizvaja vedno nove stvore – produkte prepleta naših izmaličenih čustev in spremenjenih stanj zavesti. Glede na to, da v filmu skoraj ni dialogov, monologi pa so narcisoidnega tipa, se suspenz ustvarja s pomočjo enigmatične fotografije, barvnih kontrastov in sugestivne simbolike. Dolgi, rdeče obarvani hodniki spominjajo na prizore iz filma The Shining Stanleyja Kubricka, bele ploščice na WC-ju in sterilni pripomočki pa na sublimne grozljivke Davida Cronenberga. Opozoriti velja, da so vizualni “efekti” delo čudovite maskerske ekipe in fotografa Benjamina Kračuna, da niti en kader ni nastal s pomočjo t. i. greenscreena in da je v filmu kar nekaj nenavadnih zornih kotov oz. perspektiv, ki izpostavijo groteskne navade oz. razvade glavnih likov. Vse to ustvarja konglomerat specifičnih občutkov, ki pripeljejo do občutenja mesenosti in telesnega odziva občinstva. Ne preseneča, da so ga kritiki v Cannesu razglasili za najbolj krvav, absurden in škandalozen film v zgodovini tega festivala, saj poglavitne akterje v filmski, kozmetični pa tudi farmacevtski industriji prizedane bolj kot druge. Če še nimate ideje, kje in kako preživeti silvestrski večer, je tu filmski namig, ki vas bo pretresel bolj kot kateri koli drug spektakel ...

Piše Miša Gams, bere Eva Longyka.

Piše Tonja Jelen,

bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič.

Nekoliko provokativen naslov druge pesniška zbirka pesnice, performerke, slemerke in prevajalke Nine Medved Rodna doba v valu pisanja o materinstvu in celotni problematiki ter predvsem o lepoti se kmalu zlije v pesniške posnetke opazovanja otrok. To je ena izmed tehnično najbolj izpiljenih tem te pesmi. Zdi se, kot da pesnica ves čas zaznava brbotanje otroškega sveta. Ta svet varno prekriva otroška igra, izrisane podobe so anonimne kljub temu pa so blizu – v mestu, na klopci, v parku. Oživljanje drobnih nožic, pajkic ali puhovk je prefinjena pesniška igra, s katero se zlahka potopimo v življenje tako otroških kot mačjih mladičev. Meje med njimi ni in živijo v nekakšni simbiozi. Ob vsem tem vlada posebna pesniška zadržanost, ki bi jo lahko primerjali z distanco. Kakopak, pesniška subjektka to samo opazuje. Ničesar ne želi prestopiti.

Preobrat se zgodi, ko pesmi zdrsnejo v subjektkino intimo, prepleteno z dvojino. Pesniški jezik se tu najbolj odpre in valovi: »To drhtavo moško telo ob mojem, / premeti sanj, ki si jih izmenjujeva / kot kunca, ki se igrava na travniku, / ljubezen, ki se nenadoma zravna.«

V prvencu Drseči svet je pesnica le redko pisala o erotiki, zdaj pa se ji v nekaterih pesmih prepusti. Povabljeni smo v zemljevid približevanja in sobivanja, skoraj skupnega jaza, hkrati pa še vedno lahko diha vsak posebej. Posebno gonilo za odmike od ljubezni je namreč strah: »Včasih / skozi ena vrata / izstopi ljubezen // in se skozi druga / vselijo strahovi.«

V pesmi Najina otroka se pretresljivo odpre nova problematika. V teh pesmih se drobijo najrazličnejša vprašanja o materinstvu in številnih tabuiziranih temah, na primer o mikronasilju v ordinacijah. Kolikokrat lahko vprašanja ali plakati nehote ranijo žensko, zelo jasno ponazarjajo različni motivi. V teh primerih je jezik stvaren, še vedno pa dovolj zamegljen in ne povsem razkrit. Pesmi delujejo kot razmišljanja, dopolnjuje jih avtoričine fotografije, vse skupaj pa deluje kot pesniško-fotografski dnevnik. Nonšalantna primerjava nosečnosti z nošenjem fotoaparata spomni na avtoričine žgečkljive slamovske pesmi. Pri tem naletimo tudi na nekatere zdaj preoblikovane in predelane starejše pesmi.

Počasno stopnjevanje v notranji svet je preplavljeno s subjektkinim doživljanjem telesa. Prav te pesmi so vrh zbirke Rodna doba. Premisleki o bolečini, želji in vezi med umom in telesom so jezikovno in slogovno na visoki ravni. Stopnjujejo čustvovanje in niso nič kaj igrivi kot prej pesniški posnetki. Prav tu pesnica dobro uporabi medbesedilnost. V nasprotju s prejšnjim delom je zaznati tudi vpliv feminizma. A rodna doba ni samo želja po otroku – to je tudi avtoričin ustvarjalni proces. Nosečnost je lahko še vse kaj drugega. Kot da avtorica prehaja v bran vsaki poziciji in odločitvi, pri tem pa ni borka, temveč prežeča opazovalka.

Pesniška zbirka Nine Medved Rodna doba se napaja iz literature, fotografij, opazovanj in doživljanj. In je tudi poezija o življenju. Gre za delo najrazličnejših pretresov in pogledov v lepoto. Je kot zemljevid notranjih in zunanjih svetov. Ob tem je pomembno, da si dovoli biti krhka: »Gotovo to počne, ker ve, / da se tudi jaz kdaj / kot listnato testo / krušim po življenju.« Kljub temu pa kot glas in misel ostaja močna in precizna. Želi pokrivati svet in vsak drobec, ki ga z verzom in posnetkom ujame na poti. Uspelo.

Piše Katja Šifkovič,

bereta Eva longyka Marušič in Igor Velše.

Vmesni čas, zbirka enajstih kratkih zgodb Borisa Pangerca, je delo, ki se ne pretvarja in s svojo preprostostjo piše zgodbo o ljudeh, kraju in preteklosti, o pozabljenem času. Pangerčeva sposobnost prepletanja osebnih in kolektivnih zgodb iz Doline pri Trstu z brezčasnimi vprašanji o življenju, smrti in minevanju pritegne bralca tako, da se počuti, kot bi bil sam del teh pripovedi.

Boris Pangerc je slovenski jezikoslovec, pedagog, kulturnik in publicist. Šolal se je v domačem kraju in v Trstu, nato pa v Ljubljani diplomiral iz slovenskega jezika in književnosti. Poučeval je slovenščino, zgodovino in zemljepis ter bil ravnatelj šole na Proseku. Dejavno je sodeloval z radijskimi in televizijskimi postajami, raziskoval ljudsko gradivo ter objavljal članke in reportaže, zlasti za Primorski dnevnik. Znan je tudi kot raziskovalec dolinskega govora in ustvarjalec vrhunskega oljčnega olja, za katero je prejel številne nagrade. Ustanovil je salon kakovostnih oljčnih olj Olio Capitale in dejavno deluje v zborovskem petju. Njegova literarna in kulturna zapuščina vključuje tudi njegove pesmi, ki so jih uglasbili ugledni skladatelji.

Tematsko se zbirka Vmesni čas dotika najglobljih vprašanj človekovega bivanja: minevanja, identitete, ljubezni, telesnosti in pripadnosti. Pangerc raziskuje, kako dogodki iz preteklosti oblikujejo naše življenje danes, kako so naši osebni spomini del širše zgodovinske naracije ter kako se v teh prepletih oblikuje občutek pripadnosti – kraju, ljudem, času.

V času, ko literatura pogosto išče zapletene oblike izražanja, Pangerčev pristop dokazuje, kako močan je lahko jezik, ko je omejen na tisto najnujnejše: "In vidiš pred sabo vse kot na filmskem traku. Vidiš sebe in celo vas, vso okolico in vse ljudi, ki jih ne poznaš in vse dogodke, ki so se zgodili, pa če si jim bil priča ali ne."

Pangerčeve zgodbe delujejo kot natančno izdelani filmski kadri – detajli so jasni, pripovedi pa polne občutkov in refleksije. Kot pripovedovalec se Pangerc izogiba moraliziranju; njegovo pisanje je brezkompromisno, a nikoli cinično. Kjer bi drugi avtorji morda zapadli v sentiment, Pangerc ostaja zvest resničnosti, ki jo opazuje z očesom kronista, a tudi z dušo umetnika.

Jezik, čeprav preprost, je poetičen in učinkovit, a bralcu kljub temu ne prizanaša. Tistim ki jim primorsko narečje ni znano, se morda zgodi, da nekaterih besed ne bodo prepoznali, vendar to nikakor ne zmanjšuje čustvenega učinka zbirke – nasprotno, prav jezikovna barvitost še dodatno poglablja občutek pripadnosti kraju in njegovim ljudem.

Pangerčev dar opazovanja se kaže v tem, kako liki v zbirki zaživijo pred nami kot resnične, "krvave" osebe, ki jih lahko skorajda slišimo in vidimo. Sonja, Drago, Miro, Alenka in drugi prebivalci njegovih zgodb niso le literarni konstrukti, temveč dihajo, govorijo in delujejo kot naši sosedje ali prijatelji. Pangerc ne piše, da bi očaral, piše, ker mora, in ravno ta neolepšana nujnost daje njegovemu delu poseben pečat.

Zbirka Vmesni čas je dokaz, da lahko literatura, ki ostaja zvesta koreninam – krajem, ljudem in zgodbam – vedno najde svoje mesto v sodobnem svetu. To je knjiga, ki nas uči, kako gledati svet z očmi, ki vidijo pod površje.

Piše Marica Škorjanec Kosterca,

bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.

Prva romana pisatelja, teologa in filozofa Branka Cestnika Sonce Petovione in Šesti pečat je navdihnila preteklost Ptuja, zlasti starorimska Poetovia in njeni prebivalci v mestu in bližnji okolici, od koder izvira avtorjev rod. Tretji roman Pogovori z Njo sega v čas druge svetovne vojne, v njem prikazuje življenje slovenskih mobilizirancev v nemški vojski, eden med njimi je Jakob Špilek, ki se je boril na zahodni fronti avgusta 1944. Tudi v četrtem romanu Razmik med žerjavi pisatelj zajema iz istega časa, njegovi literarni junaki in nejunaki pa se bojujejo na vzhodni fronti.

Skrivnostni naslov romana je povzet iz sovjetskega filma Let žerjavov in iz balade pesnika Gamzatova. Žerjavi so duše nekdanjih vojakov, ki so se skupaj bojevali in umirali. »Ko ustvarijo klin in složno letijo, dobro poglej, če je v formaciji vrzel. Če opaziš razmik med žerjavi, tolik, da bi tam lahko letela še ena ptica, vedi, to je prostor zate. Skoraj boš tam, med njimi, mrtev tovariš ob mrtvih tovariših. Duša v telesu bele ptice.«

Roman sestavljajo štiri obsežna poglavja, razvrščena po bojnih premikih petnajste čete 304. pehotne divizije nemške vojske na vzhodni fronti v Ukrajini leta 1943 do začetka aprila 1944, predvsem po izgubljeni bitki za Stalingrad in predaji feldmaršala von Paulusa. Posamezne etape bojevanja nemških vojakov in Sovjetov se vrstijo po času in kraj posameznih spopadov, kratkotrajnih zmag in porazov do zadnjega umika. Vsi datumi o vojnih dogodkih so točno navedeni, poznavalsko so opisani tudi kraji in pokrajine.

Po več kot osemdesetih letih je čas že zabrisal zgodovinski spomin na dogajanje med drugo svetovno vojno, generacije so se zamenjale, ostaja pa ustno izročilo, da je bil nekdo iz slovenske družine soldat v Hitlerjevi nacistični Nemčiji. Ostali so tudi dokumenti. Roman Razmik med žerjavi oživlja te čase in mlade ljudi, ki so bili nenehno izpostavljeni smrtni nevarnosti in pobijanju, ne da bi vedeli, za koga se borijo, saj niso verjeli nacističnim idejam. Borili so se, da bi preživeli.

Na koncu knjige je Branko Cestnik dodal slovarček zastarelih in pozabljenih besed iz vojaškega življenja ter izrazov iz nemščine. Sledi še časovnica zgodovinskih dogodkov, na katere se veže pripoved. Začne se s 6. aprilom 1941 in konča s 3. aprilom 1944, ko je ameriško letalstvo prvič bombardiralo Budimpešto. Avtor navede tudi datum 6. junij 2023, ko je bil v rusko-ukrajinski vojni uničen največji jez Kahovka na Dnepru, poplava v Hersonu pa je razkrila okostja padlih nemških vojakov iz druge svetovne vojne

Resnične osebe, ki nastopajo oziroma ki so omenjene v romanu, pojasnjuje posebna razlaga. Med njimi so sovjetski maršal Rodion Malinovski, eden najboljših nemških generalov Erich von Manstei in nemški generalpolkovnik Karl-Adolf Holidt, poveljnik na novo postavljene šeste armade po nemškem porazu v bitki pri Stalingradu, ki je deloval v Ukrajini v Donbasu in ob Dnepru.

Pisatelj ne poudarja posameznih literarnih likov, saj je težišče dela bojevanje 15. čete nemške vojske, ki so jo decembra 1942 iz Francije prepeljali na vzhodno fronto, kjer je bilo minus 30 stopinj in so bili jarki pokriti z raztrganimi trupli branilcev. Tukaj je nastajala povezanost petih vojnih tovarišev: Ludvika Voduška, kmečkega sina iz okolice Ptuja, ki je bil vajen trdega dela, v domači godbi pa je igral violino, Avstrijca Hansa Auerja iz Wagne, Nemca, ki so ga klicali Deggi- Deggi, Frizijca z vzdevkom Tulipan in plemenitega Švaba Wolfganga. Ludvik nosi v sebi za vojaka nenavadno skrivnost, ki bi bila zanj lahko usodna. Že kot deček je namreč sklenil, da nikoli ne bo nikogar ubil. Angelu Neubijanja, kot je to stanje imenoval nekdanji ministrant Hans Auer, ki se je na angele spoznal od doma, je Ludvik ostal zvest tudi v vojnih razmerah. Ohranil je vse vrednote staršev in verske vzgoje, nikoli ni meril v človeka.

Novo srečanje s sokrajanom Cvetom Ogorelcem iz skupine izvidnikov obeta prijateljstvo, vendar je to človek, ki je že zgodaj prestopil mejo med Dobrim in Zlom, s svojimi zločinskimi dejanji se celo hvali: »Lastnoročno sem ubil za pol potniškega vagona civilistov, Rusov in Ukrajincev, Ciganov in Židov. Žide še posebej rad…« Pretresljivo so opisani Ludvikovo osebno soočenje s sovražnikom – ruskim učiteljem iz Moskve, preselitev izoliranih »božjih pacifistov menonitov«, usoda šestletne deklice, ki jo je lastna družina v času prisilne lakote, »gladomora«, ubila in kruto pojedla, iztrebljanje neželenih skupin, kot je bila Mlada garda, uničevanje Judov, pomor nedolžnih talcev.

Razmik med žerjavi ni le zgodovinski roman o vojnem dogajanju, ki se kar naprej ponavlja in mu ni videti konca. Odpira se prepad med Dobrim in Zlom, geslo zmagovalca je »Ni usmiljenja za šibke!«

Morda se bo življenjska zgodba Floriana – Cveta Ogorelca, Ludvikovega vrstnika iz okolice Ptuja, razpletla v končnem delu vojne trilogije Branka Cestnika, pisatelja, ki, kot pravi, mora povedati zgodbo, ki je še niso povedali drugi.

Uprizoritveno besedilo je dramatizacija esejističnega dela bosansko-ameriškega avtorja Aleksandra Hemona. Zgodbo mojih življenj sestavlja petnajst besedil oziroma življenjskih poglavij, ki v plesni predstavi zaživijo kot krpanka, v katero se vpisujejo vprašanja doma in domovine, odgovornosti, identitete v starem in novem kraju ter navsezadnje smisla izseljenstva. Se domači kraj da iztrgati iz posameznika?

Režija, adaptacija besedila: Ivana Djilas

Dramaturgija in avtorstvo adaptacije besedila: Goran Vojnović

Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Plesni Teater Ljubljana

Oblikovanje videa: Vesna Vega

Kostumografija: Jelena Proković

Scenografija: Sara Slivnik

Oblikovanje luči in tehnične rešitve: Janko Oven

Glasba, video snemanje in oblikovanje zvoka: Beti Strgar

Nastopajo:

Murat, Veronika Valdés, Branko Potočan, Željko Božič

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili igro pri nas kar dobro znanega sodobnega nemškega dramatika Mariusa von Mayenburga. Besedilo iz leta 2021 s kratkim, a dovolj zgovornim naslovom Ex je prevedla Anja Naglič, tema igre pa so zapleteni medčloveški odnosi, ki so bili nekoč celo ljubezenski.

Drama, 2021

Premiera: 12. december 2024

Prevajalka Anja Naglič

Režiserka Maruša Kink

Dramaturginja Petra Pogorevc

Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer

Avtorica glasbe Veronika Kumar

Lektor Martin Vrtačnik

Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik

Oblikovalec zvoka Tomaž Božič

Nastopajo

Mojca Funkl, Jernej Gašperin, Nina Rakovec

Foto: Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/predstave/ex/

Filmska pripoved Sosednje sobe je postavljena v New York, čeprav je bila večinoma posneta v Španiji, in je v osnovi preprosta. Martha, ki jo igra Tilda Swinton, je soočena z neozdravljivo boleznijo. Po letih, ko nista imeli stika, jo obišče Ingrid – njo igra Julianne Moore. Med ženskama, ki ju v preteklosti povezuje tudi skupni moški, se znova splete oziroma obnovi prijateljstvo in Martha prosi Ingrid za nekaj, kar bo obe globoko povezalo.

Filmi o umiranju so praviloma tudi filmi o tem, kaj je v življenju pomembno, kaj je tisto, kar morda ostane za nami in kdo ostane za nami. V tej kategoriji del je verjetno najbolj pretresljiv film zadnjih let Ljubezen Michaela Hanekeja, ki spremlja starostnika pri podobnem sprejemanju odločitev, kakršnim smo priča v Sosednji sobi. Torej pri samoodločanju, ko gre za lastno smrt.

Poleg tega je v Sosednji sobi v ospredju raziskovanje zrelega prijateljstva med ženskami, ki v filmih ni prav pogosto. In vprašanje o pomenu prijateljstva sploh, ki je lahko v življenju nekaj najbolj dragocenega in trajnega.

Scenarij je Pedro Almodovar napisal po romanu Sigrid Nunez Kaj prestajaš, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu Petre Anžlovar.

Almodovar pa ne bi bil Almodovar, če ne bi vsega skupaj estetiziral, kar je tudi tisto, kar mu marsikdo očita. Estetizirano je že vse, kar v filmu gledamo, torej scenografija, kostumi. Razkošnost in barvitost v tem pogledu je eden od značilnih podpisov režiserja, ki se jima tudi tukaj ni odpovedal. In zakaj bi se jima? To in uporaba mestoma skoraj sanjskih svetlob in podob podčrta to, da gre v prvi vrsti za prikaz notranjih svetov likov. In da gre za film, za umetniški prikaz, avtorjevo vizijo in ne za realističen prikaz, v tem primeru umiranja. Prav v tem odmiku je lahko velik čar filmskih podob.

V Almodovarjevi značilni maniri pa so rahlo stilizirani tudi pogovori in imajo določen gledališki zanos. In tudi tu se lahko vprašamo, zakaj bi bilo s tem kaj narobe? Ključni del filma pa sta vsekakor Tilda Swinton in Julianne Moore s svojima igralskima prezencama, filma, ki je eden od vsebinsko močnejših Almodovarjevih filmov, tudi če se na prvi pogled lahko zazdi, da ni tako.

Film Megalopolis je doslej dobil že številne oznake: znanstveno-fantastični ep, tragedija, drama, Wellesovska vizija, umetniški manifest, melodrama, gangsterski film, poslednja izpoved, utopija ali distopija, celo norost ali 'mesto samo zase'. Nič hudega torej, če poskusim še s svojo oznako: esejizirana pravljica. Oznaka pravljica se za hip pojavi celo na začetku samega filma in razvoj zgodbe v resnici do konca sledi tej uvodni oznaki. Razmerje med dobrim in zlim, kot se za vsako pravljico spodobi, je – vsaj na videz – jasno že iz znanega sinopsisa Megalopolisa: v mestu Novi Rim, nekakšnem stiliziranem New Yorku kot svetovnem središču moči, ki pa mu grozi propad, se razvname boj med vizionarskim umetnikom Cezarjem Katilino in konservativnim županom Franklynom Cicerom. Cezar si želi revolucionarni skok v za marsikoga utopično, idealistično prihodnost, v kateri zgradb ne bi več gradili, ampak bi te s pomočjo čudežne snovi Megalona, ki jo je Cezar sam izumil, zrastle kot nekakšne rastline. Pri tem ima Cezar močnega podpornika v finančniku Hamiltonu Krasu. Župan Cicero po drugi strani vztraja pri nazadnjaškem statusu quo, ki vzdržuje pohlep, osebne interese in strankarsko vojno. Mednju pa je razpeta Julia Cicero, županova hči, ki ljubi Katilino enako predano kot tista druga znamenita Julija Romea, v zgodbo pa seveda posega še en shakespearjanski lik Jaga, tu z imenom Klavdij Pulcher. V osnovi torej pravljica številnih referenc, z dobrimi, hudobnimi in princeso, v drugem delu pa se zgodi celo nekaj podobnega kot v znamenitem sklepu Rdeče kapice.

Pravljičnost je za odraslo oko seveda takojšen odmik, celo potujitev, zato je skok v esejskost, v razmislek o trenutnem stanju sveta in njegovem možnem utopičnem ali distopičnem razvoju logičen in predvsem presenetljivo gladek in nemoteč. Film, kot si je zaželel Coppola v eni svojih izjav, v resnici sugerira vprašanje, ali je družba, v kateri živimo, res edina možna. Esejistični razmislek tu že preide v pravo socialno filozofijo. Ampak vse to, kot rečeno, Coppoli uspe doseči organsko, skladno s potekom zgodbe. V skladu z osnovno strukturo, pravljičnim in esejističnim odmikom, pa mu uspe še nekaj: vpeljati tretji, medijski odmik – zdi se, kot da vso zgodbo ves čas spremljamo prek zaslonov oziroma skozi cedilo televizijskih ali medijskih kamer – dobri, ustvarjalni Katilina postane alegorija dobrega, zvijačni, premeteni župan/politik Cicero predvsem pa zahrbtni, hudobni Klavdij Pulcher alegorija zla, Wow Platinum, nekdanje Katilinovo dekle, alegorija oportunizma itn. Skozi medijsko sito – in to je ostra Coppolova kritika – stvari postanejo pretirane, uniformne in črno-bele, liki, ki jih gledamo, niso in ne morejo biti več realne osebe, ampak nekaj pravljično pripovedovanega, fiktivnega – celo verizem filmske podobe jih v Coppolovi viziji v tem pogledu ne skrha. Morda prav v tem odzvanja tista kritika novinarjev iz ust slavnega Michaela Cimina, češ da ustvarjajo bad fiction – slabo literaturo. Postanejo pa te alegorične osebe izvrsten, celo gnetljiv material za filozofsko refleksijo sveta in bivanja v njem. Megalopolis kot esejizirana pravljica Coppoli torej omogoči dvoje: hkrati ponuditi odsev trenutka, krize vrednot ali kar vsega, kar pojmujemo pod terminom Zahod, s pravljičnimi zasuki, v katerih celo mrtvi oživijo, pa možnost vitalističnega premisleka o novem. Kot vsak pravi, dober esej, film ne komentira, ni vseveden, ne daje odgovorov, ampak je v osnovi vprašanje, igrivo, velikokrat duhovito, v razkošna, ekstravagantna oblačila oblečeno vprašanje. In teh in takih v marsikdaj enoumni medijski krajini močno primanjkuje. Sklep: če rdečo kapico požre volk, je to črna kronika, če pa se rdeči kapici nekako posreči, da pride živa iz trebuha, je to kot rojstvo metulja. Ali umetnosti, ki s svojo večplastnostjo navdušuje in sprašuje.

V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premiera drame Razodetje švedskega avtorja Mattiasa Anderssona, ki se je v foyeru pred predstavo o igri pogovarjal z Ivico Buljanom, režiserjem Razodetja. Besedilo je prevedla Jana Klenovšek Kocjan, dramaturginja je bila Marinka Poštrak, umetniški svetovalec pa Robert Walt. Impresivno scenografijo je zasnoval Aleksandar Denić, nastopilo je šest igralcev gledališkega ansambla in Branko Šturbej kot gost ter štirje glasbeniki.Tadeja Krečič:

Režija: Ivica Buljan.

Dramaturgija: Marinka Poštrak.

Nastopajo Aljoša Ternovšek, Vesna Jevnikar, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Živa Selan in Branko Šturbej kot gost.

Živa avtorska glasba z mini orkestrom pod glasbenim vodstvom mladega skladatelja Vida Ožbolta. Scenograf: Aleksandar Denić, umetniški svetovalec je Robert Waltl, kostume podpisuje Ana Savić Gecan ob pomoči asistentke Hane Tavčar, lektorica je Barbara Rogelj, oblikovalec svetlobe Sonda Trinajst, avtorica videa Toni Soprano Meneglejte, masko je ustvaril Matej Pajntar. Besedilo je prevedla Jana Klenovšek Kocjan.