Ocene

Piše Tonja Jelen,

bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič.

Najnovejša zbirka pesnice in pisateljice filozofinje Marije Švajncer Vesele pesmi je hvalnica življenju, vendar prikazuje tudi temnejše odtenke bivanja in sobivanja, prebranega in opazovanja. Postavlja se po robu vsemu težkemu, oholosti in družbeni togost. Pri tem sledi konceptu avtoričinih zbirk Sive pesmi, Pisane pesmi in Kamnite pesmi. Vsak naslov oz. barva ali stanje ob njih se ujema z vsebino in temami pesmi. Vendar se tudi v veselju lahko skrivata trpljenje in bolečina – zato je poanta teh pesmi prav volja in strast do življenja, ki seva iz njih. Ena od pesmi je poimenovana Veselje do življenja in podoben je tudi naslov avtoričine monografije Veselje do življenja ali filozofija radoživosti.

Marija Švajncer se pogosto loteva tem bolezni in smrti, tokrat pa se njen izraz ironično posmehne že v prvi pesmi. Da, te pesmi so drobne radosti in stremijo k polnosti življenja. Že njena pesniška zbirka Samogotovost se obrača k lepoti in upanju, v tej zbirki pa to še izpolnjuje. Stremi k dobremu, k bližini in lepoti – to je lahko najti v naravi, glasbi in prijaznosti. Svetli del zbirke je kot verza iz pesmi Darilo: »Pijem tvoja sporočila, / zaužijem tvoj obstoj.«

Pesmi bližine so namreč tudi pesmi o spominih, o daljavi, ki pa je pomemben del pesniškega jaza. Avtorica se izraža jasno, neposredno. Izpisani verzi so kot vtisi, spoštljivi do vsega doživetega in čutnega. Poslušanje glasbe – najsi bo skupina Šukar, Rudi Bučar ali opera – se prepričljivo preigrava z vrednostjo življenja in umetnostjo. Tudi njeni zbirki Igralca in Zrcalo Hinka Smrekarja dokazujeta avtoričino veliko poznavanje in spoštovanje (slovenskih) umetnikov.

Zbirka Vesele pesmi se upira družbi, ki deluje in želi prej slábo kot koristno in plemenito. Pri tem je pomembno, da pesnica kritično poudarja negativno moč medijev in tistih, ki to podpirajo. Pesmi govorijo tudi o problematiki beguncev, raznovrstnemu nasilju in lažni predstavi o boljših časih v preteklosti. Pesnica se je izognila moraliziranju, da je zdajšnjost napačna, izkrivljena: kot filozofinja celo ovrže Aristotelovo misel, da slabega človeka ne smeš več ljubiti: »Potem bi ostalo / le malo ljubljenih.«

S poezijo se Marija Švajncer dviga nad vse temno in se whitmansko prikloni dobremu. Z drznimi verzi ne kloni pred povprečnostjo in stereotipi. Poudarja, kako pomembni sta starost in soočenje z njo. Je ena redkih avtoric pri nas, ki o tem govori odkrito. V tem kontekstu je pomemben motiv telo, ki skozi zbirke postaja lajtmotiv. Vsesplošna ideologija mladosti, ki naj ne bi poznala staranja, je porušena, prav tako podoba večnih idealov. Občasno lahko avtorico primerjam s poljsko pesnico Anno Świrsczyńsko, ki tudi obravnava bolezensko razžiranje. Švajncerjeva na poseben, skorajda lahkoten način podaja doživljanje bolečine in razmišljanje o njej: »Nočem, / da se posušiš / in kloniš.«

Vesele pesmi Marije Švajncer so resda naslovljene skromno, a se v njih skriva mnogo več. V njih je veliko upanja, volje, prefinjene ostrine in tudi humorja. S prečiščenim jezikom in erudicijo nas vabijo v bogat svet in razmišljanje o vseh razponih in oddaljitvah v življenju o svetu in intimi. Ne nazadnje tudi o polemikah: »Samo ljudje smo, / spol je pogosto nedoločljiv / in zgolj zasebno občutje.«

To je poezija za življenje in vabilo k življenju, naj bo kakršno koli.

Uprizoritev o zgodovini deinstitucionalizacije italijanskih psihiatričnih bolnišnic se na svojevrsten in ganljiv način poklanja stoti obletnici rojstva italijanskega psihiatra in nevrologa Franca Basaglie, ki se je v zgodovino zapisal kot pionir demokratične oskrbe bolnikov z duševnimi motnjami. Večer v Španskih borcih je pripravil Italijanski inštitut za kulturo v sodelovanju z GO!2025 in društvom Accademia della Follia.

Režija: Antonella Carlucci

Dramaturgija in raziskovanje: Angela Pianca in Antonella Carlucci

Koreografija: Sarah Taylor

Glasba: Mario Rui

Glas: Alice Gherzil

Scenografija: Strambo – La Collina coop.soc.

Igrajo: Gabriele Palmano, Marzia Ritossa, Pavel Berdon, Carmela Bevilacqua, Giuseppe Feminiano, Paola Di Florio, Franco Cedolin, Monica Perozzi, Giordano Vascotto

Tin Grabnar in Ajda Rooss

premiera: sobota, 9. november

ponedeljek, 11. november, Radio Slovenija, informativne oddaje

V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila v soboto premierna uprizoritev predstave Odhod, ki po prvi iz serije z naslovom Tovor, nadaljuje niz šestih predstav mednarodnega projekta Ustvarjalna Evropa s skupnim naslovnim izhodiščem Transport. Avtorja uprizoritvenega koncepta, ki predstavlja različne samostojne izseke iz globalne prepletenosti sveta, presprašujeta podnebno krizo in človekovo poseganje v naravo ter njegovo odgovornost in vrednost v nebrzdani logiki kapitalizma, sta režiser Tin Grabnar in dramaturginja Ajda Rooss. Na platnu razmislekov o možnih načinih v vzpostavljanja ravnovesja med ekonomskim determinizmom in ohranjanjem narave, tako prva kot druga miniaturna postavitev z veristično scenografijo, z maketami in drobcenimi lutkami iz 3d tiska, uvajata principe trajnostne ustvarjalne gledališke prakse, saj bo celotna scenografija po različnih prizoriščih potovala z javnim prevozom in javnimi poštnimi storitvami … O uprizoritvi Odhod, ki neposredno obravnava zgodbo družine Fužir iz Prevalj, ki je v poplavah izgubila dom, več Magda Tušar

Odrska zgodba s komičnimi elementi spregovori o razkrhanih družinskih vezeh, pri tem pa se poigrava z (ne)razumevanjem jezika in zanesljivostjo spomina. Drugi del trilogije Nezmožni umreti, ki nastaja v koprodukciji z Mittelfestom in v sklopu Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorizia, tako tematsko nadaljuje raziskovanje obmejnega prostora in njegove zgodovine.

Režiser: Janusz Kica

Prevajalka v italijanščino: Patrizia Raveggi

Dramaturginja: Martina Mrhar

Lektorica: Anja Pišot

Scenografinja: Karin Fritz

Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov

Avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar

Oblikovalec svetlobe: Marko Vrkljan

Oblikovalec zvoka: Gašper Torkar

Asistent režiserja: Jure Srdinšek

Asistentka scenografinje: Katarina Prislan

Igralska zasedba:

Radoš Bolčina, Francesco Borchi k.g., Urška Taufer, Aleš Valič k.g., Vesna Pernarčič k.g., Matic Valič k.g., Lara Fortuna, Gorazd Jakomini

Protagonistka prvega filma, ki ga je Mirjana Karanović podpisala tudi kot režiserka, Dobra žena, je naslov filma poosebljala delno ironično: Milena, ki živi lagodno življenje srednjih let, odkrije, da je njen mož odgovoren za grozljive zločine med vojno v Bosni in Hercegovini; liku tradicionalne "dobre zakonske žene", ki svojemu možu stoji ob strani ne glede na vse, se s svojim uporom izneveri – hkrati pa prav s tem postane dobra "žena" – ženska, človek, saj namesto lažje poti ubere odgovorno in moralno.

Podobno deluje naslov filma Mati Mara, ki se začne s pogrebom Marinega edinega sina. Kot jo komično netaktno pomiluje njena nekdanja tašča, je zdaj popolnoma sama: ni več žena, ker že dolgo nima več moža, in ni več mati, ker zdaj nima niti sina več – ostala je sama. Hkrati je vloga matere tista, ki protagonistko definira: Mara žaluje za sinom, žaluje zaradi stvari, ki jih o njem ni vedela, obenem pa se – namenoma ali ne – s svojim žalovanjem požvižga na konservativna družbena pričakovanja v zvezi z vlogo matere. Bodisi s tem, ko je ne vidijo jokati niti na pogrebu niti pozneje, bodisi s tem, ko se takoj po pogrebu vrne na delo; še posebno pa s tem, ko začne kmalu zatem spati z veliko mlajšim moškim, prijateljem svojega umrlega sina, in se hkrati poda po stopinjah zadnjega obdobja življenja svojega sina, ki ji je bilo do tedaj popolna neznanka. Ob ljubljanski premieri je Mirjana Karanović povedala:

"Ko sem se začela ukvarjati z režijo, sem se hkrati odločila tudi, da bom pripovedovala zgodbe o ženskih likih – o ženskih dušah, ki so sorodne moji. To so ženske, ki imajo veliko življenjskih izkušenj, ki niso več mlade, in ki se znajdejo v položajih, v katerih morajo sprejeti težke odločitve. Vse svoje življenje sem se otepala tega, da bi moje življenje postalo rutina. Na nek način si tudi kot režiserka in scenaristka želim, da bi s svojim delom iz rutinskega življenja, ki ga živijo, potegnila ženske svojih let. O ženskah, ki so starejše od 50 ali 60 let, ne posnamejo veliko filmov. Te ženske pa imajo vendarle svoja življenja, zanimiva življenja. Mislim, da jih bomo začeli zares odkrivati v prihodnjih desetletjih. Jaz sem torej ena izmed teh, ki ta trend začenjamo."

In res – Mirjana Karanović se z likom Mare v filmu Mati Mara razgali, tako čustveno kot telesno. To, da je na velikem platnu skoraj osvežujoče videti starejšo žensko, ki ni samo mati, babica, ampak je ženska, ki sprejema svoje telo in seksualnost in to tudi živi, je opomnik, da smo vse preveč navajeni, da so vidna samo določena telesa, druga pa ostajajo nevidna, zakrita z normativno aseksualnostjo.

Kot filmska pripoved pa Mati Mara ni povsem uspešna. Kljub obetavnemu začetku, ki uspešno združuje tragično in ironično, osrednji pripovedni lok kmalu po prvi četrtini filma razvodeni; s 96 minutami se film zdi daljši, kot je v resnici, in pripoved se – kljub temu da na papirju morda smiselno – izteče nekoliko mlačno.

Piše Nada Breznik,

bere Eva Longyka Marušič.

V romanu September se Ana Schnabl loteva zahtevne in na žalost aktualne, vendar odrinjene, pogosto celo zanikane problematike družinskega nasilja in posledic, ki ga to pušča na žrtvah in pričah, večinoma ženskah in otrocih. Da je ta problematika še kako aktualna, je nedavno pokazala razstava šolskih omaric v Ljubljani pred parlamentom, omaric, v katerih so se skrivale avtentične izpovedi otrok in mladostnikov o nasilju v njihovih družinah in stiskah, ki jih doživljajo.

Ana Schnabl se je teme lotila neprizanesljivo, pretresljivo, tenkočutno. Postavila jo je v širok romaneskni okvir in s pomočjo protagonistov in različnih jezikovnih pristopov pokazala na nekatere vzroke in posledice prikrivane, a zato nič manj krute agresije v družini. Osvetlila je tudi različne reakcije nanjo, še posebej, ko resnica prebije zidove hiš, stanovanj in molka. Glavna oseba romana je bistra in občutljiva deklica Evelin, ki skozi pripoved pred očmi bralcev odrašča in odraste, relativno nepoškodovana, v mlado in uspešno žensko, pisateljico, sposobno krmariti skozi življenje na razumskem in ustvarjalnem, ne pa tudi na čustvenem nivoju. Skozi stiske in probleme odraščanja se je ob neodločni materi dolgo prebijala večinoma sama, tudi s pomočjo izmišljij in sanjarjenjem. Nasilni oče, alkoholik, večkratni poraženec življenja, slabič, kot se navadno izkaže, se ni izživljal le nad materjo, temveč se je, čeprav samo enkrat, lotil tudi hčere. Kljub materini in hčerini veliki želji po pobegu, kljub kratkotrajnim izletom v svobodo, se ločitev nikoli ne uresniči v celoti, kot da bi v tako zastrupljeni družine delovala neka temna sila privlačnosti. Sčasoma jo je presekala Evelin, ki se je pri petnajstih vsaj simbolno preselila na svoje. Že kot deklica je veliko razmišljala o vzrokih in izbruhih nasilja med vrstniki, o vzorcih in danostih za takšno obliko vedenja, o vsem, kar doma sliši, a ne razume, o vsem, kar se dogaja okoli nje. Zdravilno je bilo zanjo prijateljevanje z neobremenjeno in vedro prijateljico Uno. Pisanje dnevnika in pozneje psihoterapevtska pomoč sta jo reševala iz čustvenega kaosa, zaradi katerega je stradala svoje telo. Še najbolj ji je bil v pomoč njej angel varuh, njen drugi jaz, njena tolažnica in zaupnica, pronicljiva in sočutna, vedno na distanci, a vendar tako blizu. Čeprav so ji težke izkušnje po eni strani pomagale zoreti, pa je niso mogle ustrezno opremiti za ljubeč, zaupljiv partnerski odnos, za razmerje, v katerem bi se počutila varno in sprejeto. Borisa, svojo dolgoletno ljubezen, s katerim je zaživela v skupnem stanovanju, odžene z žalitvami. Globoko v sebi si želi, da bi se vrnil in jo kaznoval z udarcem. Družinski pečat, ki ga ni mogoče sneti. Na vprašanje, kje je dom, odrasla Evelin odgovarja, dom je tam, kjer je bolečina. Borisova toplina je zgolj anomalija.

Ana Schnabl je problematiko nasilja in travm v romanu September sijajno obdelala iz več zornih kotov, vključujoč terapevtske intervjuje, mladostniški žargon, digitalna sporočila. Jezikovne nianse obvlada do podrobnosti, čeprav se zdi, da krši pravopisna pravila. Jecljajoč govor, nedokončani, prekinjeni stavki so umeščeni natanko tja, kjer morajo biti. Z opisi, dialogi in notranjimi monologi nam približa svoje protagoniste v skoraj popolni fizični in psihični podobi, napetosti pred izbruhi pretepanja so tako nazorne, da stopnjujejo tudi bralčevo nelagodje in stisko.

Materina starajoča se podoba proti koncu romana, njeno hlastajoče lovljenje zadnjih smislov življenja, je preslikana resničnost številnih žensk v zadnjem življenjskem obdobju, skozi povečavo, ki v ničemer ne izkrivlja realnosti, ne glede na življenje, ki so ga živele. Vez med očetom in hčerjo, ki bi jo Evelin silno rada „pregriznila, pretrgala, presekala, prestrigla – da bi oče v tistem delu, ki boli, padel stran,“ je neuresničljiva, spozna Evelin, „saj bi oče le še globlje padel vanjo.“

Piše Muanis Sinanović,

bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič.

Petra Koršič je stopetindvajsetih kratkih pesmi v zbirki Ciprese poimenovala prav s tem imenom – ciprese. Gre za biblijski motiv, ki je naveden na začetku knjige. V tem pasusu je Bog primerjan s cipreso, iz katere zrastejo sadovi za ljudi. Pesniške ciprese bi lahko označili tudi formalno, četudi njihove lastnosti niso fiksne, vselej pa gre za krajšo pesem, pri kateri ena beseda, včasih s predlogom, predstavlja en verz. Večina pesmi ima eno ali dve kitici. Doživetje teh pesmi nekoliko spominja na občutke ob branju haikujev. Gre za nekakšno stopničasto, minimalistično grajenje podob, čemur sledi domišljijski preskok, v katerem se kristalizira kontemplativni smisel pesmi. To so na videz drobne, a zgoščene kontemplacije z unikatno mešanico teže in osvobajajoče lahkosti, ki jo lahko ponudi le poezija.

Biblijski odlomek se nanaša na tematiko vojn in Petra Koršič je pesmi začela pisati po začetku invazije na Ukrajino. Vendar se številne pesmi vojne sploh ne dotikajo neposredno, prej gre za občutje sveta in časa, v katerem se dogajajo. Ne gre za apokaliptični čas, temveč za čas mrka. V temi besede ne pomagajo, položaj le zamegljujejo in povzročajo večji kaos. Pesnica želi s pesmijo, umetnostjo besede, prodreti do tišine, ki se nahaja v temi, v kateri se lahko skozi občutek bližine teles in duhov znova začne razraščati zaupanje. Ko se ugasnejo luči, pa je zaupanje mogoče vzpostaviti le z verovanjem v višjo instanco, ki z nevidnimi nitmi povezuje ljudi, ki se med seboj ne morejo videti.

Ciprese so balončki svetlobe. Ko pesem preberemo, počijo in za hip razsvetlijo okolico. Čeprav teme ne morejo odpraviti, pa opominjajo na obstoj svetlobe. Ne gre torej za aktivistične pesmi, ki bi si delale iluzije, da lahko v svetu karkoli spremenijo. Takšno upanje bi bilo še bolj iluzorno, ker poezija danes nima praktično nobene družbene vloge. Poezija tu predstavlja neko točko obstoja svetlobe, točko »kvantnega preskoka« človeškega duha, ki sam po sebi vzdržuje pomen v svetu, tudi, če le malo ljudi dostopa do njega.

V zbirki najdemo tudi pesmi, ki skozi večpomensko sovpadanje širijo in pršijo področje tega pomenjenja. To je najbolje artikulirano v Cipresi LXXXIII: »dan / zaščiten / z neznatnimi / stvarmi / vse pomeni / in / pomeni / vrejo / se cepijo / na / nove / pomene.« Pomen lirike torej ni preprosta osebnoizpovednost ali umik v intimnost, temveč razkrivanje smisla največjih stvari v najmanjših oziroma kazanje na enotnost malega in velikega. V tej povezanosti vsega, ki jo razkriva pesniški pogled na svet, pa je mogoče sopostaviti vojno, ki poteka zunaj domovine, in vsakdanji, intimni življenjski prostor v okolju, kjer vlada precejšnja varnost.

Pri tem se lahko spomnimo na znamenitega afroameriškega pesnika Amírija Barake, ki je pisal o tem, da rabimo pesmi, ki bodo, denimo, v slepo ulico zvlekle policiste in jih ubile. Je razlika med bolj aktivistično in militantno poezijo ter cipresami v doživetju, v neposredni vpetosti v dogajanje, torej v avtentičnosti izkustva? Gotovo je tako, vendar na tem mestu lahko ponovimo tezo, da moč poezije ni nujno v neposredni vsebini izrekanja, temveč v miselni in jezikovni zgostitvi znotraj dane forme, ki vase posrka in zgosti duha časa v celoti. Seveda, vsakič s partikularne, subjektivne pozicije, vendar ga zgolj nanjo ni mogoče reducirati. S tem tovrstna poezija ne jemlje glasu prvoosebnemu doživetju, temveč prispeva k simbolnemu svetu, v katerem se povezuje človeštvo.

Vse Ciprese v zbirki Peter Koršič niso enako močne, kar tudi ne čudi, saj jih je, kot rečeno, sto petindvajset. Menimo, da bi zbirka kot celota delovala še bolje, če bi bila krajša za kako petino ali četrtino. Vse podobe in mnogopomenskosti niso izpisane z enako napetostjo in ostra meja med globino in banalnostjo, po kateri hodijo vsi pesniki in pesnice, se kdaj pretrga.

Nasploh pa so ciprese, ti balončki svetlobe, zbirka, ki jo lahko beremo in vsrkavamo počasi, na poti ali v trenutkih prostega časa, iz njih hipoma vsrkavamo svetlobo in pustimo, da se kontemplativno poleže v našem duhu.

Piše Jera Krečič,

bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič.

Gledališka in filmska igralka Barbara Cerar, prvakinja ljubljanske Drame in docentka za dramsko igro na AGRFT, svojo pisateljsko kariero po romanesknem prvencu Pretežno jasno nadaljuje z romanom Prod, triravninsko domišljijsko pripovedjo, v kateri odpira univerzalna vprašanja življenja in smrti, družine, spomina, svobode in človekove dobrote.

Prva raven pripovedi so dogaja v nedoločnem arhaičnem času na podeželju. Glavna os, ki uokvirja celoten roman in povezuje vse tri ravni pripovedi, hkrati pa tudi ločuje in povezuje dve mesti iz prve ravni, Kyr in Lepp, je reka. Čez njo iz tiranskega mesta Kyr v svobodno mesto Lepp potujejo tako in drugače ranjeni »naplavljeni« ljudje, katerih usodo spoznavamo prek Torvalda, glavnega junaka tega prvega, arhaičnega dela pripovedi. Spremljamo zgodbo njegovega življenja in ljudi, ki jih, tako kot tudi drugi prebivalci mesta Lepp, sprejme v svoje skromno bivališče in jim priskrbi varen dom. Poglavja tretjeosebne pripovedi o Torvaldu, ki mlado Elin in njeno hčerko Ino sprejme v svoj dom, se prepletajo s poglavji o Ani, prav tako naplavljeni deklici, ki s Torvaldom začne živeti po Elinem odhodu. Čeprav čemeren in čustveno ranjen, je Torvald čudovit oče in skrbnik, ki svojim oskrbovankam in oskrbovancu Jakobu daje vse, kar zmore dati. Kljub grozodejstvom, ki se dogajajo v sosednjem mestu Kyr, in žalostnim usodam sirot in drugih mrtvih naplavljencev, se pripoved bere nekako kot podeželska idila z elementi pravljice, vendar v precej realističnem tonu, kar bralca pušča nekje vmes.

Druga raven romana je prvoosebna pripoved neimenovane skoraj petdesetletne pripovedovalke, ki se potaplja v hišo svojega otroštva. Prek fragmentarnih zapisov, raznolikih in domiselnih v svoji obliki in vsebini – ganljivih, humornih in estetko polnih – počasi sestavljamo sliko pripovedovalkine družine, za katero ves čas oprezamo, kako je povezana z družino Torvalda ali drugih prebivalcev Leppa ali Kyra. Vendar očitnejših povezav, razen mizarskega poklica Torvaldovega varovanca Jakoba in pripovedovalkinega očeta, ni. Glavna junakinja teh poglavij je pravzaprav stara hiša, prek katere pripovedovalka v sebi odpira in reflektira svojo preteklost in otroštvo.

»Nikoli nisem vedela, da hišo lahko olupiš kot pomarančo. Da hiša diha, prebavlja in izloča. Zdaj to vem.

Ko sem te olupila, si postala najbolj kruta. S tapetami sem odstranila še zadnjo plast vljudnosti. Na golih stenah je ostalo samo krvavo, utripajoče meso. Kot bi ti slekla kožo in razgalila vse tvoje slabosti. Vem, da tega nisi hotela. Pa sem vseeno vztrajala. Seveda mi nisi prizanesla. Razkazala si mi ves svoj diapazon razočaranja. Sama si rinila v to, sem pomislila, zdaj pa plavaj. In sem se vrgla v besneče valove obupa in jeze. Nekako mi je uspelo uiti na Johnove stopnice. Spet me je rešil. Čepela sem na stopnicah in mimogrede pobožala okensko polico. Besna mi je zadrla trsko v dlan. Zamenjala te bom za kamnito, sem pomislila in se takoj počutila bolje.«

Nad vsemi zgodbami in osebami romana Barbare Cerar Prod pa je reka. Njej so posvečena vmesna poglavja, ki ustavljajo romaneskno dogajanje na drugih dveh ravneh in ga hkrati uokvirjajo. Ne le da so vsi liki zelo povezani z njo, saj je njihova zaupnica; reka je tudi spremljevalka in nema priča vsega, kar se dogaja v mestih ob njej. Vanjo se stekajo gnev, kri, bolečina, spomini. Predstavlja mejo in hkrati povezavo med ljudmi in njihovimi bivališči. Mori in daje življenje. Uničuje in očiščuje. Zdravi. Ravnovesje, tako krhko, se po hudi ujmi, ko reka ljudem odnese vse, znova vzpostavi le z ljubeznijo in dobroto. Roman je hvalnica slednjima.

Dramsko besedilo Sveta Ivana Klavniška je Bertolt Brecht napisal leta 1930, ko je izbruhnila velika ekonomska kriza, in igra se začne z zlomom newyorške borze, na takoimenovani »črni torek«. V njej avtor razgalja mehanizme borznega špekuliranja in uničujočih vplivov na množice delavcev, osrednji lik pa predstavlja Brechtovo različico Device Orleanske in njeno transformacijo. Lljubljansko premiero predstave, ki je nastala v soavtorstvu kolektiva ErosAntEros in skupine Laibach ter v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem, si je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma ogledala Petra Tanko.

foto: Daniela Neri

Nekaj malenkost drugačnega je naslov filma režiserja Artusa, komika, ki je odigral tudi eno od glavnih vlog v njem. V filmu igra tudi več ljudi s posebnimi potrebami – o tem, ali film njihovo navzočnost izkoristi za posmeh ali gre, prav nasprotno, za nekakšno opolnomočenje, razmišlja Gorazd Trušnovec. Njegovo besedilo bere Lidija Hartman.