Ocene

Odrešitev za začetnike, film vedno bolj mednarodno prepoznavne slovenske režiserke Sonje Prosenc, izhaja iz idejnih in oblikovnih izhodišč filma in romana Pierra Paola Pasolinija. V svoji dramatsko na prizore razdeljeni pripovedi je obravnaval buržoazno zavest povojnega Zahoda, ki se razkrije prek stika z neznanim obiskovalcem nadnaravnega izvora. Pasolini je bil tudi glasen kritik nove levice, ki je po njegovem mnenju poblagovila levo teorijo in delavski boj v korist potrošniškega načina življenja.

Tovrstna kritika se v Odrešitvi pojavlja ves čas. V prizoru, ki se bo morda še dolgo ohranil v zavesti gledalcev, bogata, odtujena družina v dragem avtu posluša izjave Slavoja Žižka, in ko sredi gozdne ceste pripelje mimo revnejše družine, ki se ji je pokvaril avto, gre brez besed naprej. Prikaz življenja »jare gospode« je uspešno prenesen na slovenske razredne odnose; višji sloji namreč domnevno radikalne filozofije in kulture pogosto ne konzumirajo zaradi solidarnosti do zatiranih, temveč zaradi pripadanja eliti in nabiranja socialnega kapitala. Žena, ki jo upodablja Katarina Stegnar, in mož, ki ga igra Marko Mandić, sta umetnica in pisatelj, ki svojo dejavnost financirata iz predhodno nabranega kapitala. Tu pa povezave sežejo tudi onkraj Pasolinija, saj je kritiziranje povezav med umetnostjo in buržoazno dekadenco po velikem uspehu švedskega Kvadrata postalo že nekoliko trendovsko.

Film Sonje Prosenc zaznamujeta absurdnost pripovedi, ki se gradi na simbolih in referencah, ter humor. V pripovedi ni nadnaravnih elementov, ki so prisotni pri Teoremi, ohranjeno pa je dobro delujoče razmerje med skrivnostnim in prizemljenim, vsakdanjim, ki potujuje vsakdanje zato, da bi ga jasneje videli v njegovi realnosti. Kljub temu pa je uporaba omenjenih postopkov tu in tam pretirana. Sklicevanja, absurdnost in simbolizem ponekod vodijo v samonanašalnost, ki ustavlja organski tok nekaterih sicer precej dobrih prizorov. Humor pa se ves čas giblje med učinkom cringea, skremža, ki poudarja bedo družinskih in razrednih odnosov, ter klišejskostjo, ki ustvarja vtis suhosti in nezanimivosti. Film, ki kritizira elitizem, tako občasno tudi sam daje elitističen vtis.

Prepriča predvsem kot celota pripovedi in sporočila, v kateri so drobni trenutki absurdne briljantnosti. Marko Mandić, ki smo ga vajeni v drugačnih vlogah, se tokrat prelevi v lik, ki je oportunističen, mevžast, neroden in distanciran od otrok, ter v nekaterih trenutkih s svojo natančno uprizoritvijo ustvari odlične prizore. Uporaba mešanice suspenza in komičnih elementov ustvarja tesnobno vzdušje, ki ima samo po sebi kritičen naboj, vendar lahko deli filma delujejo premalo povezani med seboj v organski tok. A to ne pomeni, da je raztreščen tudi dogajalni svet sam, ki je v resnici zelo enoten.

Slovenska premiera: Mini tetater, 28. avgust 2024

Radio Slovenija, Dogodki in odmevi, 29. avgust 2024

Po junijski puljski premieri je bila sinoči V Mini teatru slovenska premierna uprizoritev predstave Dolgega dneva potovanje v noč, ki je nastala po znamenitem besedilu Eugena O'Neilla, od nastanka katerega je minilo že več kot 80. let. Predstavo z mnogimi dramatikovimi avtobiografskimi elementi in s psihoanalitičnimi značilnostmi, je režiral Ivica Buljan.

Režija:

Ivica Buljan

Igrajo:

Marko Mandić

Alma Prica

Rok Juričić

Luka Grbić

Adaptacija besedila, dramaturgija:

Vid Adam Hribar

Kostumografinja:

Ana Savić Gecan

Scenograf:

Aleksandar Denić

Glasba:

Mitja Vrhovnik Smrekar

Oblikovanje svetlobe:

Elvis Butković

Asistent režije:

Gabrijel Lazić

Muzikal Naša familija, ki so ga soustvarili Slovensko stalno gledališče, Italijanska drama HNK Ivana plemenitega Zajca Reka in Gledališče Koper, je sinoči navdušil občinstvo v veliki dvorani koprskega gledališča. Zgodba o družini, odraščanju in moči skupnosti makedonsko-slovenskega skladatelja in režiserja Marjana Nećaka in avtorice besedila in songov Saše Eržen je bila premierno prikazana v sklopu 4. mednarodnega otroškega festivala Pri svetilniku, ki gradi gledališko skupnost, v kateri so otroci in mladi slišani in lahko najdejo svoj glas. Kvalitetna mednarodna igralska zasedba, živahen jezikovni preplet in barvit skladateljev glasbeni jezik so prave sestavine za uspeh družinske predstave, ki gledalcu nevsiljivo nastavlja ogledalo. Med občinstvom je bila Katja Ogrin.

Piše Marija Švajncer,

bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Mladen Dolar je profesor in znanstveni svetnik na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ukvarja se predvsem z nemško klasično filozofijo, sodobno francosko mislijo, teorijo umetnosti in psihoanalizo. Predava tudi na evropskih in ameriških univerzah ter je avtor velikega števila filozofskih knjig. Velja za enega od utemeljiteljev ljubljanske lacanovske šole in v družbi z Alenko Zupančič in Slavojem Žižkom na javnih nastopih s svojo prodorno mislijo priteguje veliko pozornost občinstva.

V vznemirljivi, zanimivi in iskrivi knjigi Kamen in glas so zbrani že objavljeni spisi o literaturi, urejeni kot zbornik. Avtor se ima za strastnega bralca literature, njegovo branje je premišljeno, poglobljeno, osebno in tudi duhovito. Iz premisleka o samoumevnem vzniknejo izvirne ideje; filozofu gre za to, da bi marsikaj, kar je morda že znano, premislil na novo in drugače kot drugi. Njegova knjiga je zakladnica znanja in tudi vir informacij o dogodkih in podatkih, o katerih morda nismo ničesar vedeli. Je natančen pri navajanju etimoloških vidikov, omenja interpretacije drugih teoretikov in teoretičark, toda poglavitna so njegova spoznanja, v katerih se kažejo sledovi Lacanovega in Freudovega vpliva. Veliko mu je do tega, da odkrije začetek in konec, izbrska poanto, naleti na zarezo, obstoji pred praznino in ničem, se zaustavi na robu in pojasnjuje, da pravzaprav ni tako, kot je bilo sprva videti. S posebno vnemo se pomika od vsebinskih posebnosti do zaznamovanosti s časom in družbenimi spremembami. Kritičen je do kapitalizma in skrajnosti v njegovi sedanji neoliberalistični fazi; dogajanje ga v marsičem spominja na karnevalsko razgrajanje. Nekatere, po lastnem mnenju pomembne pojme, tu in tam piše z veliko začetnico, na primer Jaz, Zakon, Postava, Stvar, Ideja, Situacija in seveda Drugi. Ne skriva navdušenja nad različnimi dosežki – od literarnih del, ocenjevalnih domislic in posrečenih prevodov. Pohvale izreka kar naravnost.

Kot poliglot veliko citatov navaja v izvirniku, vendar jih tudi prevaja, le angleščina, ki jo ima za univerzalni materni jezik brez matere, je postala zanj ter za mnogo drugih piscev in govorcev nekako samoumevna. S ponujanjem dobesednih navedkov pričara slog literarnih del, ki so predmet njegove analize in interpretacije. Premišljevanje Mladena Dolarja je napisano v lepem in bralno privlačnem slogu ter potrjuje moč, izrazno barvitost in bogastvo slovenskega jezika. Tudi tako je mogoče pisati resna znanstvena besedila.

Avtor namenja večjo pozornost vsebini kakor pa oblikovnim lastnostim literarnih del. Kdaj pa kdaj se naslanja na spoznanja psihoanalize in jo ima za novo znanost, ki naj bi nastajala v nekakšnem telefonskem univerzumu. Telefon je postal metafora za nezavedno, splošno rabljena priprava, obči topos in gradivo za analogije. In psihoanaliza? Ta nova znanost med drugim govori o nagonu smrt in spodletelosti negacije.

"Saj se trudimo biti nesrečni – in psihoanaliza je najbogatejše pričevanje o številnih in kompleksnih orodjih in strategijah, ki so si jih izmislili ljudje, z neskončno inovativnostjo, da bi blokirali in sabotirali lastno srečo –, pa še to nam ne gre prav dobro od rok, ne uspe nam vedno, pa naj si še tako prizadevamo."

Dolarjeva miselna pot vodi od Hegla in Kafke do Becketta. Zanimata ga iztek klasičnih estetskih pričakovanj in standardov ter zgodba o vzponu, izteku in koncu modernizma. Izhaja iz Kvintilijanove definicije ironije, češ da je treba razumeti nasprotno od tistega, kar povemo. Dolar nas spodbuja, da bi se morali ovedeti izdajalske, varljive in kar zahrbtne narave jezika. Očitni sta dvojnost človekove govorice in njena notranja podvojitev.

"Morda pa je to tisto, kar nas dela za ljudi – da nikoli ne rečemo preprosto samo tega, kar rečemo? Da nobena izjava ne sovpada sama s seboj?"

Ironija je intersubjektivna in dialoška ter si dovoli celo to, da se postavlja po robu logičnim zakonom. Pomeni pripadnost življenju v vsej njegovi dvojnosti, razcepu in neskončnosti, povezana je s ponovitvjo in odmevom. V zadnjem desetletju, času populizmov, se, kot pravi avtor, namesto ironične distance razraščata depresija in bes.

Dolar se vedno znova vrača k Heglu. Prepričan je, da je nemškemu klasičnemu filozofu uspel neverjeten podvig: ob samem rojstvu estetike jo je v istem mahu napravil za zastarelo: "Brž ko je umetnost postala neodvisna in avtonomna, osvobojena vseh drugih rab in zunanjih pomenov, je Hegel že razglasil njen konec."

Dolarjevo pozornost vzbujajo pisatelji Swift, Melville, Beckett, Kafka, Sartre in drugi. Beckettovim literarnim delom priznava estetsko in poetično vrednost in tako rekoč osupne pred njegovo ekonomično briljanco, minimalističnimi sredstvi in lepoto minimalnega.

Pretresljiva je vsebina spisa Najbolje je ne biti rojen. Filozof se zamisli nad Ojdipovo usodo – psihoanaliza namreč Ojdipa razume kot nekoga, ki izkoreninja družino, jo razmesti, onemogoča njeno normalno delovanje in jo odvrača od zastavljenega cilja.

Avtor nam ponudi novo vednost o Swiftovih Guliverjevih potovanjih. Knjiga je izšla pod naslovom Potovanja v razne daljne dežele sveta in sčasoma postala ena največjih uspešnic svetovne literature. Melvilla ima Dolar za diagnostika sveta, v katerem je krščanstvo izgubilo moč in avtoriteto. Lucidno in hkrati šegavo se zamisli nad skopuhom in prikaže primere človeka s to lastnostjo v književnih delih – od antike do Dostojevskega in Flauberta. Poglobi se tudi v Kafkov literarni svet. O Proustu meni, da je vse njegovo delo dolga meditacija o času, spominu, naravi navzočnosti, njeni izmuzljivosti ter bližini in daljavi. V Brechtovem delu med drugim odkriva potujitveni učinek. Italo Calvino pa je sam priznaval, da je skušal odvzeti težo strukturi zgodb in jeziku.

Zbornik Kamen in glas je sestavljen iz revialnih objav, zlasti v reviji Problemi, nekaj je spremnih besed, med njimi interpretacija izvrstne poezije Anje Zag Golob, predavanj in prispevkov na konferencah.

V spisu Kamen in glas, po katerem zbrani literarni spisi nosijo naslov, avtor piše, da kamen implicira inertno materialnost, mrtvost in nepremičnost, zato je zanj primerna metafora za smrt, glas pa je znamenje življenja, celo njegov prvi znak, mobilnost, trepetanje zraka in prispodoba za minljivost.

Ko je Mladen Dolar naletel na neko zelo obsežno knjigo, je zapisal, da mu je veliko število njenih strani vzbudilo strah. Zbornik Kamen in glas ima 320 strani, vendar, prav nasprotno, kakovost in izvirnost tega dela vzbujata posebno veselje in prav nič strahu.

Piše Miša Gams,

bereta Jure Franko in Lidija Hartman.

V romanu Sibirija Tanje Mastnak, doktorice umetnostne zgodovine, historične antropologije vizualnega, kustosinje, predavateljice in likovne kritičarke, ki na Gimnaziji Bežigrad poučuje likovno umetnost, spremljamo malce nenavadno odpravo, ki jo sestavljajo upokojeni profesor etnologije Karel, fotograf Gašper, knjižničarka Ada, ruski vodja odprave Viktor Aleksejevič, ruska kuharica Olja in prvoosebna pripovedovalka Zoja, ki kot urednica antropološke revije pripravlja tematsko številko o šamanizmu. Roman, ki se v podnaslovu opredeljuje za antituristični, je razdeljen na tri dele, ki jih avtorica spremlja s citati iz del Pascala Brucknerja, Jevgenija Vodolazkina, Mircee Eliadeja, Hafisa in Lawrencea Durrella. Prvi del romana se začne dobro desetletje po odpravi ob preučevanju fotografije, ki akademika Karla in urednico Zojo prestavi nazaj v čas med načrtovanje ruske ekspedicije za pridobitev dragocenega etnološkega materiala o šamanističnih obredih, ki bi jih člani ekspedicije vsak na svoj način predstavili v posebni tematski številki revije, ki pa zaradi kompleksnih okoliščin nikoli ne izide. Čeprav imajo za zahtevno pot po Sibiriji na voljo dobrega poznavalca tega področja, Viktorja Aleksejeviča, ki je vajen lovskih odprav v ta konec Rusije, jim vrsta nenavadnih dogodkov odpre nov pogled na ta del Azije, razgali pa jim tudi nove vidike odnosov in razumevanja samih sebe.

Raziskovanje šamanizma se tako prelevi v raziskovanje lastnih želja, fantazem in iluzij, ki se druga za drugo razblinjajo ob stiku z ljudstvom, ki je v svojih pričakovanjih veliko bolj prizemljeno od “znanstvenikov” iz Evrope. Tako antropologinja Zoja, ki se nekje na polovici poti zaljubi v rdečelaso knjižničarko Ado, pri čemer se ne odreče avanturi z italijanskim lovcem in strastnim gozdarjem, ugotovi, da najstniške hčere in moža, ki ostaneta v domovini, pravzaprav sploh ne pogreša. Po seriji šamanističnih ritualov, ki se izkažejo za precej drugačne od evropske fantazme o poduhovljenih zdravilcih, Zoja ugotovi, da najbolj pogreša miren kotiček, v katerem bi našla notranji mir brez potrebe po nenehnem begu:

“Morda je zelo preprosto – vedno sem si želela zadovoljstva v lastnem domu, družinske sreče, ljubezni, pa vsega tega nikdar nisem znala občutiti. Hrepenenje po nečem neoprijemljivem me je gnalo v iskanje zadovoljitve, ki se mi je izmikala, in zdelo se mi je, da se večno skriva nekje drugje. Sreče in zadovoljstva nikoli ni bilo tam, kjer sem bila tisti trenutek jaz. Zdaj pa se mi je prvič zazdelo, da vem, kje se nahaja. Neopazno, toda stalno. Tiho, mirno zadovoljstvo v zavetju udobnega bivališča nekje v srednji Evropi, v moji Ljubljani.”

Medtem ko v prvem delu spremljamo člane odprave na poti od svetega drevesa do svete gore, se v drugem delu skupaj z njimi znajdemo v mestu Kizil sredi Sibirije, kjer se udeležijo obreda klicanja dežja, ženski članici ekipe pa zaideta še v šamansko kliniko in doživita neponovljivo izkušnjo. Zoja, ki je od začetka na preži tako za antropološkim gradivom kot za prebujeno senzibilnostjo, začuti v sebi preplet različnih svetov in nenavadno okultno izkušnjo:

“Z noro tolkačko sem čutila nenavadno navezo. Tako se najbrž počuti žrtev morilca v zadnjem trenutku. Povezano s svojim rabljem. Kaj lahko dve osebi poveže bolj kot skrajna izkušnja življenja in smrti? Občutek, da divje sile švigajo skozi mene gor in dol, iz krvi v krokarja in do krokarja v podzemlje, me je totalno omamil. Občutek, da ne vem več, kateremu svetu pripadam, temu ali onemu drugemu, posmrtnemu, gornjemu, spodnjemu ali srednjemu, me je osvobodil vseh zemeljskih skrbi.”

Tanja Mastnak razvija zgodbo na duhovit način s primesmi inteligentne ironije, jo v pravih trenutkih dramatično stopnjuje ter gradi nadvse kompleksne psihološke like, ki se izmotavajo vnaprejšnjim klasifikacijam in opredelitvam. Intelektualca Karla na primer prikaže kot navideznega akademika, ki se ob stiku z italijanskimi lovci prerodi v pravega plenilca, ki uživa, ko je na lovu za svojim plenom, čeprav na ta način zamudi pristno izkušnjo s šamani. Tudi knjižničarka Ada, ki na začetku romana deluje kot malce naivno in prestrašeno dekle, se na koncu izkaže za najbolj zrelo in poduhovljeno žensko, ki po iniciaciji v šamanizem, izjavi: “Nikoli nisem občutila moči, vedno samo strah in podrejenost. Zdaj pa imam moč, ki jo lahko uporabim, da pomagam tudi drugim. Vse se povezuje v neki cikel, kot v naravi, v kroženje energij. Nič ne gre v prazno, vse ima svoj smisel.”

Največjo preobrazbo brez dvoma doživi glavna junakinja Zoja, ki se v tretjem delu romana odloči, da bo na lastno pest krenila za ugrabljeno Ado, pri čemer doživi raznovrstne ekstremne situacije – od skupinskega posilstva tamkajšnjih pastirjev in počasnega umiranja do rituala očiščenja telesa, s katerim zaceli svoje fizične in psihične rane ter nas seznani s svojim uvidom: “Šaman lahko postaneš samo, če se ti zgodi nekaj resnično groznega. Na primer, da se približaš smrti, pa vseeno ne umreš. Oni znajo prehajati iz tega sveta v onstranstvo in nazaj. Če imaš takšno moč, lahko počneš marsikaj.”

Romana Sibirija ne bi mogli uvrstiti ne v popotniški oziroma turistični ne v antropološki žanr – njegova odlika je v tem, da prikazuje akademike, profesorje in urednice kot povsem vsakdanje ljudi, ki na poti raziskovanja šamanizma trčijo ob lastne predsodke in omejitve, ki jih prinaša racionalistično-mehanicističen model znanosti. Pisateljica Tanja Mastnak gre še korak dlje s tem, ko moške junake prikaže bodisi kot narcisoidne aseksualne samotarje bodisi kot nepremišljene zapeljivce z bizarnimi strategijami osvajanja. Zojo pogled na vase zaverovanega Karla, ki v šamanizmu ne vidi nič omembe vrednega, medtem ko z lovci doživlja vrhunec svojega življenja, le še bolj spodbudi k temu, da se posveti ženskam:

“Prevzetni korenjaki so cepali en za drugim. En za drugim. Ni čudno, da so šamanke same ženske, tile mačoti ne bi zdržali niti minute soočenja z drugimi svetovi. Niti minute.”

Bralec in bralka bosta v romanu Tanje Mastnak Sibirija vsekakor našla kaj zase, a če bosta pričakovala mistično razodetje, detajle iz življenja šamanov ali univerzalni recept za srečo, bosta globoko razočarana.

Pred kratkim smo si lahko v kinih ogledali izvrstni film Wima Wendersa Popolni dnevi, zdaj pa je v kine prišel njegov dokumentarec Anselm o nemškem umetniku Anselmu Kieferju, ki se v svojih velikopoteznih delih vztrajno sooča s problematično nemško zgodovino. Film je, kar je za dokumentarec presenetljivo, posnet v 3D tehnologiji. Wenders je pred 13 leti že posnel dokumentarec o še eni od največjih nemških umetnic – namreč o plesalki in koreografinji Pini Bausch. Film o Anselmu Kieferju si je ogledal tudi Igor Harb, njegovo besedilo bere Eva Longyka Marušič.

Prvi film iz serije del o ksenomorfu, ki pride v vesolju v stik z ljudmi oziroma ljudje z njim, je prišel v kine pred 45 leti, zdaj si lahko ogledamo novi del Osmega potnika s podnaslovom Romul. Režiral ga je Fede Alvarez, ki je tudi sicer specializiran na grozljivke. Recenzijo filma je pripravil Žiga Brdnik, bere Renato Horvat.

Piše Veronika Šoster,

bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič.

Iztoka Osojnika najbolj poznamo po poeziji, izdal je že več kot trideset pesniških zbirk, a tudi proza mu ni tuja, nazadnje smo lahko brali knjigo kratke proze Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa. Je začetnik vrste umetniških gibanj in nenehen hodec po obrobju, kjer njegova neverjetna ustvarjalna energija brbota in se bohoti brez raznih zunanjih omejitev. Znan je po medbesedilnosti in raztegovanju okvirjev, zato ne preseneča, da se je tokrat podal v vode vohunskega romana in ga napisal čisto po svoje.

Roman Vohun nas vodi v skrivnostni svet Amisa Kosygina. Nanj prvič naletimo v trenutku, ko si nekaj zapisuje v svoj vohunski notes, zato si lahko mislimo, da se bo zgodba nadaljevala v smer vohunskih operacij, skrivnih sporočil in razkritih zarot, kar sicer se, a nikakor ne tako kot v klasičnem vohunskem romanu. Avtor namreč začne nagovarjati bralca oziroma bralko in se sproti odloča, kam bo zapeljal pripoved, obenem pa vohunjenje prepusti kar bralki, ki je tako ali tako najbolj zavzeta opazovalka dogajanja v romanu. Ali pa morda ravno on vohuni za bralko? Ta obrat je sicer napovedan že z naslovnico, kjer je nekaj črk avtorjevega imena obrnjenih na glavo, pa tudi s tonom pripovedovalca, ki je hudomušen in razigran in se zagotovo ne boji satire. Pri nas seveda že imamo poskuse satiričnega vohunskega trilerja, serijo o Spencerju S. Spencerju Jureta Godlerja, vendar je Osojnikov Vohun nekaj povsem drugega, izziv za literarne sladokusce in vse, ki se ne bojijo nevidnega črnila v nobeni obliki.

Vohun pisatelju že takoj uide izpod nadzora, da ga mora zasledovati po ulicah, tačas pa nas vpeljuje v politične zarote in družbene analize najbolj pritlehnih vzgibov človeštva. Čakajo nas gosti in divjajoči odstavki in razmisleki o svetu, ki nas obkroža. Pripovedovalec pripoveduje o temah, kot so gentrifikacija, izkoriščanje delavstva, uničevalnost korporacij, onesnaževanje okolja, umetna inteligenca, komentira pa jih izvirno in neobremenjeno z raznimi sodobnimi agendami in trendi. To ni svet, ki bi nam bil odmaknjen, pravi Osojnik. Ko tako našteva razne dogodke in anomalije notranjega sveta romana, je, kot da bi brali rahlo izkrivljene novice – čeprav gre za pretirane dogodke in navidez šokantne naslove, ni to zares nič takega, vse se je že zdavnaj nagrmadilo na nas, blažene naivnosti o svetu je konec. Lahko vohunski roman sploh še obstane v takem kaosu in splošni informiranosti, ki je seveda tudi dezinformiranost?

Vse to obravnava Osojnik, ki se ne ustavlja prav pogosto in ki mu sploh ni treba zajeti sape. Vmes sicer komentira, da so njegovi stavki zmršeni in da se bo moral malo tudi držati nazaj, zaveda se, da bralko obremenjuje z obilico podatkov, pa vendar mora naprej, da se vohun ne izmuzne. Kljub vsemu se Osojnik prepogosto zaplete v zastranitve, kar sicer tudi sam opazi in komentira, pa vendar bi si želela malenkost jasnejšo rdečo nit osnovne zgodbe, četudi je metazgodba. Poleg nenehnih pisateljevih komentarjev in prebijanja fikcijskih okvirjev zgodbe naletimo tudi na ogromno aluzij na literaturo in popkulturo, a so nekatera domača imena le rahlo spremenjena, da še vedno ostanejo prepoznavna. Zaradi tempa in politično nabite vsebine imamo ves čas občutek, da sedimo na sodčku smodnika, ki bo zdaj zdaj eksplodiral.

Sočen in bogat jezik torej teče kot namazan, dogajanje pa je obloženo s podobami vohunskega sveta, ki se kar krešejo med sabo; imamo tajna obvestila, vohunske kanale, likvidacije, zarote. Osojnik vohunski poklic opisuje žmohtno in vabljivo, čeprav je usodno prepleten z vladnimi spletkami, žvižgači, javno moralo in še čim. Poklic, ki je v svojem bistvu politični, a se ga predvsem zaradi popkulture ves čas romantizira, kot da naj bi imel vohun neko višje poslanstvo, avtor postavlja v kontekst – gre za odposlanca, ki vohuni za nekoga, čigar morala je lahko več kot vprašljiva. Kje je torej pripadnost, kje integriteta in zvestoba? Kljub povedanemu pa ves čas opozarja, da to ne bo čisto pravi vohunski svet:

»Upam, da je bralka do sedaj ugotovila, da to ne bo kaj prida vohunska zgodba. Tu ne bomo izvedeli nič o vohunih ali celo o napetih in zapletenih podvigih, v katerih je ta ali oni vohun svoje delo opravil z odliko ter svoji državi omogočil zmago tako na bojišču kot na diplomatskem parketu. […] Konec koncev gre za literaturo, karkoli že to pomeni.«

Zazdi se, da tale vohun deluje pod pretvezo pisatelja, ali pa tale pisatelj pod pretvezo vohuna vohuni za nami. Kaj bo potem z vsem tem znanjem vendar ušpičil? Pripovedovalec opozori, da je treba delovati oprezno, kar zveni nadvse ironično, in kaže na samobitnost teksta, zaradi katere smo, vsaj tako se zdi, sploh tukaj. Vseeno nas v drugi polovici knjige popelje na izvirno vohunsko operacijo, skrajno tajno nalogo, ki pa jo mora opraviti kar pripovedovalec sam. Ko odnese smeti, namreč najde kuverto z navodili za vohunjenje na knjižnem sejmu, ki pa se hitro sprevrže v veliko bolj samonanašalno zadevo, kot bi si sprva mislili. Ko se nova velika vohunska uganka razreši in je misija – po Osojnikovo, seveda! – opravljena, sledi že nova, ki jo lahko razreši samo še vohunska beležnica gospoda Kosygina. Ki je verjetno obenem kar tale roman, ki je hkrati verjetno vohunsko poročilo o svetu, kjer po pripovedovalčevih besedah pustoši »hegemona globalna militaristična in merkantilna politika«. Kakšno mesto in vlogo ima v takem svetu še literatura in kaj vendar počne jezik, pa je tisto glavno, s pravim črnilom zapisano vprašanje.

Piše Majda Travnik Vode,

bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič,

prevedli Alojz Gradnik, Brane Senegačnik in Matej Venier.

Razkošna dvojezična izdaja sonetov velike italijanske renesančne pesnice Vittorie Colonna, ki je izšla zgolj dve leti po izidu integralnega prevoda Petrarcovega Canzoniera, na svojevrsten način potrjuje, da zgodovinski dialog z veliko poezijo ni nikoli zaključen, posredno pa tudi, da še danes nista mrtva ne sonet ne petrarkizem. Če so provansalski trubadurji, Petrarca in njegovi posnemovalci, petrarkisti, odločilno vplivali na naš način doživljanja in ubesedovanja ljubezenskega čustva s povzdigovanjem ljubljene osebe, njene lepote in kreposti ter z opisovanjem omahovanja zaljubljenca med trpljenjem in blaženostjo, se ne zdi nič manj očitno dejstvo, da se je evropski način čustvovanja od nekdaj najbolj organsko pretakal skozi sonet. Na temeljno zaznamovanost evropske lirike s sonetno formo in njeno neminljivost pri nas najbolj vztrajno opozarja poznavalec in tudi sam mojster soneta Boris A. Novak. V monografiji Sonet iz leta 2004 je izrisal teorijo in zgodovino te pesniške oblike in podal ugotovitev, da je »sonet od svojega nastanka v 13. stoletju vse do danes nedvomno krona evropske poezije.« Po njegovih besedah prvenstvo med vsemi pesniškimi oblikami sonetu prinaša njegova »zgoščena oblika, kjer mora biti vsaka beseda pretehtana, medsebojni odnosi med besedami pa morajo vzpostavljati kompleksno pomensko mrežo.« Čeprav to še zdaleč ni edina možnost, se je pri nas po Prešernovem zgledu uveljavila predvsem najbolj kanonična in zahtevna oblika soneta: dve kvartini, dve tercini, jambski enajsterec in oklepajoče ženske rime. Ključna lastnost soneta je tako zgoščena zvočnost, ki nastane kot posledica izjemno utesnjene oblike, in ki s tem paradoksalno stopnjuje tudi čustveno energijo in težo eksistencialnega sporočila, položenega v pesem. Po drugi strani pa sonet ni nikoli poznal nikakršnih motivno-tematskih omejitev in lahko enako učinkovito oklepa tako energijo religioznih čustev kot humorja, satire itn. Medtem ko so druge srednjeveške oblike izumrle, je sonet preživel vse zgodovinske svetovnonazorske in estetske pretrese in postal svojevrsten podaljšek in katalizator novoveške evropske subjektivitete – kot bi ta v njem našla svoje naravno okolje in primeren okvir, skozi katerega lahko na potencirano dramatičen in visoko estetiziran način pretoči svojo senzibilnost, od sublimnega do banalnega in distanciranega.

Zdi se, da je podobno zavedanje o moči soneta prevevalo tudi dobo, v kateri je ustvarjala Vittoria Colonna, saj je samo v 16. stoletju nastalo na sto tisoče petrarkističnih sonetov. Čeprav se tudi njeni soneti ne motivno ne oblikovno niso izognili Petrarcovemu vplivu, Vittorio Colonna od nepregledne množice Petrarcovih epigonov ločujeta nenavadno močan avtorski pečat in avtentičnost eksistencialne izkušnje, vtisnjene v sonetno formo. Čisti in iskreni glas pesničinega lirskega jaza presune in očara takoj na začetku: »Na tisti dan, ko mi v srce vstopila / je ljubljena podoba, kot da imela / bo mnogo let tu dragi dom, žarela - / »Je človek? Je božanstvo?« sem dvomila. // In v enem hipu duša podarila / ji sladko je svobodo, zagorela / v pozabi sebe je tedaj vesela, / za zmeraj njeni volji se uklonila.«

V teh verzih lahko jasno opazujemo, kako k učinku neposredne izpovednosti, s katerim se pesnica v hipu približa sodobnemu bralcu, pripomore stroga sonetna forma, ki pesničin navdih brzda in mu preprečuje, da močna čustva, ki generirajo njene verze v času, ko je pesniško otroštvo čustev že davno minilo, nikoli ne zdrsnejo v patos, kliše, pozo ali zgolj artizem, ampak gre ves čas skrajno zares. Osrednje čustveno gibalo, okrog katerega so začeli nastajati soneti Vittorie Colonna, pesnice, ki je pisala približno petindvajset let, pa ni toliko bivanjska groza kot skorajda neutolažljiva žalost zaradi izgube ljubljenega moža. Pesnica je namreč začela pisati ljubezensko liriko, ki kasneje sublimira v vzvišeno duhovno poezijo, šele po soprogovi smrti.

Vittoria Colonna se je rodila v plemiški družini blizu Rima in njena poroka s Ferrantejem d'Avalosom, pescarskim markizom, je bila dogovorjena že v otroštvu. Poročila sta se, ko je bilo Vittorii 19 let. Njen mož je služil kot visoki častnik v habsburški vojski v okviru Svetega rimskega cesarstva in umrl leta 1525 za posledicami ran sicer zmagovite bitke pri Pavii, v kateri so Habsburžani pridobili nadzor nad severno Italijo. Vittoria je nato kot vdova – njene pesmi so znane tudi kot »vdovske pesmi« – večinoma živela po samostanih, vendar se ni nikoli zaobljubila. Bila je naklonjena reformacijskim gibanjem, ki so se hitro širila po Evropi, obiskovala je na primer krožek spiritualov. Umrla je leta 1547, ko so se že razplamtela protireformacijska preganjanja; ravno tega leta se je moral v izgnanstvo umakniti Primož Trubar.

Vittoria Colonna kot umetnica ni bila ambiciozna kot njen veliki predhodnik Petrarca in je svoje delo le nerada posredovala javnosti. Ena redkih izjem je rokopisna zbirka 103 duhovnih sonetov, ki jih je osebno podarila Michelangelu Bounarottiju. Z njim jo je povezovalo tesno prijateljstvo, in tudi on ji je posvetil več sonetov. Kljub takšni drži in odmaknjenemu življenju je pesnica že za življenja široko zaslovela, iz njene korespondence pa je razvidno, da si je dopisovala s številnimi najvplivnejšimi osebnostmi svojega časa, pridigarji, literati in slikarji. Nekaj časa je bil njen mentor Pietro Bembo, najvišja jezikoslovna in literarna avtoriteta takratnega časa, Ludovico Ariosto pa je v svojem epu Besneči Orlando o njenem pesništvu zapisal: »Slog mili, ki ne zmorem ga preseči.«

Opus Vittorie Colonna je ohranjen v 60 rokopisih, poleg tega so do sedaj odkrili tudi 22 tiskanih izdaj z njenimi pesmimi, objavljenih pred letom 1547. Za pesničinim hrbtom pa je na dvorih in v pesniških in učenjaških krogih od Italije do Francije krožilo še na desetine neavtoriziranih rokopisnih zbirk. V Sloveniji smo veliko pesnico prvič spoznali leta 1940, ko je Alojz Gradnik za antologijo Italijanska lirika prevedel šest njenih sonetov in ti so kot poklon Gradnikovi neminljivi prevajalski veščini vključeni tudi v pričujoči izbor. Knjiga skupno prinaša 112 sonetov, kar je približno četrtina pesničinega opusa. Soneti so razdeljeni v tri tematske sklope: Ljubezenski verzi, Duhovni verzi in Epistolarni verzi, poleg tega izbor spremljata tudi poglobljena biografska in literarno-teoretična študija profesorice Patrizie Farinelli in zanimivo daljše razmišljanje Braneta Senegačnika o temeljnih izzivih prevajanja pesniških besedil. Vittoria Colonna, ki se je pesniško izoblikovala v živahnem okolju neapeljskega petrarkizma, je po tematskem obratu od ljubezenske lirike k duhovni poeziji, ki se je zgodil okrog leta 1536, obveljala za začetnico nabožne poezije, pisane v petrarkistični tradiciji. Patrizia Farinelli ob tem piše, da je pesnica od poveličevanja moževe osebe in smrti prešla k poveličevanju Kristusa in odrešenjskega pomena njegove smrti. Oba tematska loka se pretresljivo stikata v motivu sonca: v ljubezenskih pesmih je sonce, pisano z malo začetnico, najpogostejša prispodoba za ljubljenega, v duhovni poeziji pa pesnica kot Sonce z veliko začetnico imenuje Kristusa v vlogi tolažnika in odrešenika. Vendar lahko iz vsebinske dramaturgije duhovnih pesmi razberemo, da pot od enega k drugemu »soncu« nikakor ni bila lahka, in tudi pozneje njena sicer iskrena in živa vera niha med občutji popolnega zaupanja, milosti, vere v posmrtno življenje in ponovno snidenje z ljubljenim do občutij najgloblje žalosti, popolne resignacije in celo misli na samomor: »Lastna bi roka od bolesti gnana / storila to, a želja, da sestala / bi skoraj tam se, jo je zadržala.« O bolečini, ki jo preživlja, skozi celotno zbirko pretresljivo pričajo številni verzi: »Odkar je sonce moje skrilo lice, / narave red se je premaknil z mesta, / če bol ne skriva čutom mi resnice.« Zaradi globoke kontemplativne intoniranosti in vztrajnega priklicevanja Božje navzočnosti duhovne pesmi Vittorie Colonna pogosto spominjajo na molitev in številne med njimi pravzaprav lahko beremo kot čudovite molitve v obliki sonetov. Tukaj še bolj kot v ljubezenskih pesmih, kjer pogosto posnema Petrarcovo besedišče in skladnjo, pride do izraza njena avtorska avtentičnost, saj v pesmi izvirno vnaša resnoben evangeljski ton ter temu primerno pozorno odmerja retorične učinke, zelo pogosta je na primer raba enjambementa.

Sklenemo lahko, da se kot celota opus Vittorie Colonna v bralčevo zavest trajno vtisne zaradi svoje izpovedne iskrenosti, še bolj pa zaradi privzdignjenosti in nenavadnega dostojanstva sloga, ki njeno poezijo upravičeno uvršča med vrhove evropske renesančne lirike.

Piše Iztok Ilich,

bere Aleksander Golja.

S slovenskostjo Trsta, torej z deležem in pomenom Slovencev v največjem pristanišču habsburške monarhije od konca 19. stoletja prek fašističnega obdobja »najbolj italijanskega mesta« do danes, so se ukvarjali številni raziskovalci, a še nihče tako temeljito kot politični geograf Milan Bufon. Po monografiji Ethnos in topos zdaj še v Tržaških Slovencih, kjer v seznamu Literatura in viri navaja več kot 120 bibliografskih enot.

Avtor najprej pove, da se je obsežne raziskave lotil kot znanstvenik, ki želi s svojimi dognanji razkriti, popraviti in preseči mnoge sporne ugotovitve tudi politično in ideološko motiviranih piscev. K pisanju so ga spodbudile tudi življenjske zgodbe prednikov, v zadnjih desetletjih monarhije priseljenih iz slovenskega zaledja. »Ljudje, ki jim je v življenja nasilno vdrla zgodovina in jih kot poplavna voda odnesla s seboj ter zapisala izgnanstvu,« piše Bufon v posvetilu staršem, »se v iskanju vedno novega pristana niso nikoli premaknili iz svojega rodnega kraja.«

Osrednja tema knjige Tržaški Slovenci je analiza in revizija popisa prebivalstva Trsta in okolice, ki ga je leta 1910 še zadnjič izpeljala habsburška oblast. Priseljevanje s Krasa, Goriške in Kranjske, iz Istre in z vzhoda današnje Slovenije je v tem času največ pripomoglo k pospešeni demografski rasti in spreminjanju narodnostne sestave Trsta ter do konca monarhije tudi »kompenziralo« sprotno asimilacijo. Večinoma italijansko opredeljeni popisovalci so namreč upoštevali predvsem »običajno uporabljani jezik«, ne pa etnične pripadnosti narodnostno vedno bolj zavednih Slovencev. Revizija popisa, opravljena na zahtevo političnega gibanja Edinost, je pokazala, da je bil delež Slovencev v posameznih okrajih vsaj za tretjino, ponekod tudi za dve večji od sprva zapisanega. Nadaljnje razčiščevanje je ustavila vojna, po njej pa so za Slovence in druge »tujerodne« napočili še težji časi.

Milan Bufon z natančno analizo oziroma revizijo revizije ohranjenih popisnih pol ugotavlja, da je bilo Slovencev na popisanem ozemlju še precej več. V prvem delu knjige, Austria Felix, obravnava razvoj mesta do konca velike vojne, drugi, Citta italianissima, pa sega tudi v naš čas. S sodelavci je skrbno preučil popisno dokumentacijo za Trst in okolico in sproti komentiral ugotovljene razlike, jih dopolnil s preglednicami in pojasnili, kot so za današnje iskalce lokacij pommebna nekdanja ledinska imena ter spremembe imen okolišev in ulic. Pozoren je bil tudi na pogostost priimkov, število bivališč in številčnost gospodinjstev, marsikje tudi domačih živali, pa na vire preživljanja, šolanje ter vključenost v kulturna, športna in politična društva. Revizija revizije, ki jo je imenoval deitalijanizacija slovenskega prebivalstva, je v posameznih okrajih odkrila še 5 do 18 odstotkov več Slovencev, delež Italijanov pa se je ustrezno znižal.

Bufona je poleg dejanskih sprememb povsod zanimalo tudi subjektivno zaznavanje razlik med večinskim in drugim največjim delom tržaškega prebivalstva, za kar je med drugim okrivil asimilacijsko vlogo italijanskih občinskih šol v predmestju. Razmere na začetku 20. stoletja pri Sv. Ivanu je ponazoril kar z odlomkom iz spominov Vladimirja Bartola: »Bivanje sredi napredujočega in napadalnega tujstva je postajalo zmerom bolj nelagodno.«

Po koncu prve vojne so nove italijanske oblasti uvedle izredno stanje in pretrgale vse vezi z nastajajočo Državo SHS. Slovenci, ki so na mirovni konferenci v Parizu ostali brez podpore, so že pred nastopom fašizma zapuščali Trst. Do popisa leta 1921 jih je v Jugoslavijo in na zahod odšlo blizu 45.000, priselilo pa se je 60.000 Italijanov iz notranjosti. Požig Narodnega doma in uničevanje drugega imetja Slovencev sta še pospešila spreminjanje etnične sestave. Mnogi Slovenci, ki so ostali, so se povezali v ilegalne organizacije TIGR, Borba in druge na eni ter komunistične protifašistične skupine na drugi strani ter kljubovali fašističnemu terorju. »Idealiziranje narodnostno čistega mesta, ki ga je s posebnimi zakoni udejanjal fašizem, ni bilo povsem odpravljeno vse do današnjih dni,« piše Bufon,

V drugem delu avtor povzema burno vojaško in politično dogajanje med vojno in po njej, ko je po umiku partizanske vojske iz Trsta nastala začasna razmejitev vzdolž Morganove linije na Svobodno tržaško ozemlje pod zavezniško upravo na njeni zahodni in jugoslovansko na vzhodni strani. Korak v prid slovenskih izobraževalnih in kulturnih organizacij je napovedal leta 2001 sprejeti zakon za zaščito slovenske jezikovne skupnosti v Italiji, ki pa se je začel uresničevati šele dve desetletji pozneje. Medtem je desna večina na lokalni politični ravni še naprej zavračala vse, kar bi, kot poudarja Bufon, »spominjalo na tam živeče Slovence in njihovo z mestom povezano zgodovino«.

Raziskava v nadaljevanju obravnava šolstvo ter resnično rabo slovenščine v Trstu in okolici do danes. S terensko raziskavo potrjene ugotovitve kažejo, da je današnje skupno število Slovencev na Tržaškem mogoče oceniti na 25.000, od tega 15.000 v občini Trst – pri čemer se jih le tretjina, od tega polovica z univerzitetno izobrazbo, doma pogovarja samo v slovenščini!

Od leta 1910, ko je v mestu živelo skoraj 50.000 Slovencev, je delež oseb, ki so bolje ali slabše obvladovale slovenščino, iz generacije v generacije upadal za 20 do 30 odstotkov, pri današnji generaciji pa se z vpisovanjem v slovenske šole znova povečuje. To je za Bufona »spodbuden znak družbene oziroma medetnične integracije v tradicionalno večjezičnem in večkulturnem mestu«. Za njeno spodbujanje in promocijo slovenskega jezika in kulture v mestu bi morali bolje poskrbeti obe sosednji državi. Le tako, sklepa avtor, bi lahko preprečili, da ne bi današnji prebivalci »nekdaj največjega slovenskega mesta v njem ostali zapisani le kot folklorni relikt neke davne, mitične preteklosti«.