Režiserka Živa Bizovičar in dramaturg Nik Žnidaršič sta mlad gledališki tandem. Nase sta opozorila v času študija že kot posameznika, skupaj pa sta ustvarila odmevne in nagrajene predstave, kot so: Žene v testu, Juriš in Boško in Admira. Njuna zadnja premiera je bila že septembra v Prešernovem gledališču Kranj v koprodukciji z Mestom žensk. Nastala je po romanu v slovenščino doslej še neprevedene ameriške avtorice Kathy Acker z naslovom don Kihot, ki je bila sen. Predstava je v marsičem nenavadna, predvsem preseneča dejstvo, da sta segla po delu ameriške punk pesnice, pisateljice, eksperimentatorke in performerke, najbolj dejavne v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Barbara Kapelj se že od zgodnjih let posveča raziskovanju ženskih pisav, pozneje svoje zanimanje razširi na raziskovanje ženskih vprašanj v obsegu umetnic, intelektualk, delavk, ženskega življenja v družbi danes in v preteklosti. Svoj avtorski opus udejanja predvsem v uprizoritvenih umetnostih, njene predstave in druge performativne oblike že več kot dve desetletji sooblikujejo slovenski gledališki in širše kulturni prostor. Po tem, ko je v oddaji prejšnji teden spregovorila o svojih prebojnih začetkih in nadalje o sodelovanju z vrsto slovenskih in tujih umetnic različnih generacij, o različnih intervencijah in perfomansih v javnem prostoru, se pogovor nadaljujeva s pripovedjo o projektu Hodim za tabo in gledam te, v nadaljevanju pa vas vabimo k poslušanju razkošja zgodb Barbare Kapelj o delavkah v kamnolomih, Lili Novy, sodelovanju s Simono Semenič, staranju in še čem.

performans Kamnolomke, foto: Gabriele Fuso

»Ne bi rekla, da ima umetnica mati manj skrbi, ko so otroci starejši, ampak vseeno se je lažje dogovarjati za svoj čas, čas za umetniško ustvarjanje.«

Tako pravi Barbara Kapelj, ki je slovenski uprizoritveni prostor v zadnjih desetletjih močno zaznamovala z nekaterimi ključnimi uprizoritvami in dogodki družbeno kritičnega in feminističnega značaja, s katerimi je odstrla spregledane, odrinjene in nevidne zgodovinske perspektive življenj žensk – tako tistih, ki so delovale znotraj umetniških sfer kot tudi tistih z obrobja. Med njimi: Ženska dela: obrobljanje, vozlanje, pletenje, tkanje, Nekega dne in neke noči, odkrivanje Lili Novy, Hodim za teboj in gledam te, Draga Duša, Kapelj Semenič v sestavljanju, Kamnolomke, … Njena dela črpajo iz umetnosti in življenjskih zgodb širokega spektra umetnic in drugih žensk, tako v času kot prostoru, in se gradijo v sodelovanju z premnogimi sodobnicami, ki jih obravnavane téme nagovarjajo oziroma osebno zadevajo. Vabimo vas k poslušanju!

na fotografiji Damjana Černe v predstavi Pletenje, 2010, foto: Damjan Osredkar

Predstava Spolzka tla, s podnaslovom Antimuzikal Nezaželenih, je najnovejše odrsko delo Matjaža Fariča, plesalca, koreografa in režiserja, ki v njej združuje mnogotere odrske jezike in izraze, med njimi sodobni ples, igro, petje, glasbo v živo, dodatno dinamiko pa v dogajanje vnese tudi uporaba vrtljivega odra v Linhartovi dvorani Cankarjevega odra, na katerega smo že domala pozabili. Kakor oblika je tudi vsebina zelo heterogena, predvsem pa je zanimivo soočenje ter srečanje sveta sodobnih plesalcev in plesalk s svetom brezdomcem. V to srečanje so vključene vsakršne nujnosti, navade, možnosti, strahovi, glasovi, in prekletstva, vsak na svoji strani pa se – z mislijo na jutri – bori za kolikor toliko znosen danes.

Več o predstavi pa v pogovoru z Matjažem Faričem. Vabimo vas k poslušanju!

foto: Darja Štravs Tisu, www.cd-cc.si

Filip Kalan Kumbatovič je markantna osebnost iz novodobne slovenske kulturne zgodovine, arhitekt po osnovni izobrazbeni vokaciji, zelo zgodaj pa je gledališče prepoznal kot okolje, znotraj katerega se je udejanjil kot mislec, praktik, organizator, predvsem pa se je njegov angažma odrazil v prispevku k slovenski gledališki zgodovini. Filip Kalan Kumbatovič, neformalno imenovan Kumba, velja za utemeljitelja moderne slovenske zgodovine gledališča, tej vedi je priboril sloves in ugled v domačem in mednarodnem prostoru. V oddaji predstavljamo odlomek besedila Simone Ješelnik, dramaturginje in samostojne strokovne delavke v Centru za teatrologijo in filmologijo Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani z naslovom in Kumba in njegov dvojnik. Prispevek je del tematskega bloka Filip Kalan Kumbatovič ali kako vzpostaviti kontinuiteto, v reviji Dialogi, št. 1-2, 2025, katerega urednik je mag. Primož Jesenko.

V oddaji gostimo Mila Raua, mednarodno priznanega švicarskega gledališkega režiserja, znanega po političnih predstavah, ki poskušajo vplivati na družbeno realnost. Leta 2007 je Milo Rau ustanovil Mednarodni inštitut za politični umor, v okviru katerega je do zdaj nastalo več kot 50 gledaliških predstav, dogodkov, filmov in razstav. Leta 2018 je postal umetniški vodja belgijskega gledališča NTGent v Gentu, trenutno pa vodi festival Wiener Festwochen ‒ Dunajske slavnostne tedne. V oddaji boste izvedeli, kaj za Mila Raua predstavlja politično gledališče in kako lahko spreminja družbeno realnost. Vabljeni k poslušanju!

Predstava Umetnost življenja: Umor na podeželju, avtorice so Barbara Kukovec, Katarina Stegnar in Urška Brodar, je predstava o tem, kako resničnost zareže v umetniški proces in ga radikalno preusmeri. Vabimo vas k poslušanju pogovora o recepciji in recipročnosti v umetnosti, o procesu nastajanja predstave in njenih predhodnih performansov, pa tudi o izobraževalni in zagovorniški funkciji feministične umetnosti, v katerem so sodelovale vse tri avtorice, ki so hkrati tudi nastopile v predstavi Umetnost življenja: Umor na podeželju, nastali v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in festivala Mesto žensk.

foto: Andrej Firm

Pred drugo epizodo petdelne radijske serije o materinstvu in (ne)materinstvu z naslovom Ksenija predvajamo pogovor o njej in o celotnem delu, ki ga je avtorica Tjaša Mislej najprej pisala za gledališče. Nominirano je bilo za Grumovo nagrado in je bilo med izbranimi na natečaju ljubljanske Drame, v kateri bo v kratkem tudi uprizorjeno. Vilma Štritof je vodila pogovor na letošnjem festivalu Teden slovenske drame, ki je tudi partner radijskega projekta. Zastavljen je interdisciplinarno, saj besedilo odpira številna vprašanja intimnega in družbenega življenja sodobne ženske in matere. Zato sta poleg avtorice Tjaše Mislej in radijske režiserke Špele Kravogel v pogovoru sodelovali še dr. Ana Svetel, antropologinja in pisateljica, in dr. Katarina Možina, družinska psihoterapevtka.

Pogovor je bil posnet aprila letos v Prešernovem gledališču Kranj.

Umetniško delo je tesno povezano z fizičnim, psihičnim in čustvenim stanjem umetnice ali umetnika – oziroma študentke ali študenta umetniške smeri. Kakšne so specifike študija na akademiji in kako pomembna je pri tem celostna skrb zase? Ob četrti ediciji AGRFT festivala, ki poteka med 30. septembrom in 5. oktobrom 2025, smo se o tem pogovarjali s psihiatrom in psihoterapevtom dr. Borutom Škodlarjem ter s študentoma dramske igre na AGRFT Nežo Dvorščak in Petrom Aljozom Marnom.

Kristijan Muck (1941), igralec, režiser, likovnik, esejist, pesnik, dramatik, pedagog in še kaj, bo februarja praznoval petinosemdesetletnico. Prihodnji teden mu bodo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je bil dolgo profesor dramske igre, posvetili dan s predstavitvijo in odlomki nekaterih njegovih del. Pri tem sodeluje tudi Program Ars s svojimi prispevki in z uvrstitvijo njegovih radijskih iger v spored. Prvi od njih je tukaj objavljeni pogovor. V njem se Kristijan Muck predstavi kot neumoren iskalec in premišljevalec, vsidran v bogat duhovni svet, ki se odraža v njegovem obsežnem opusu raznolikih stvaritev, povezanih predvsem z gledališčem.