
Sign up to save your podcasts
Or


"Na strani imam svoje citate, ker so citati vseh drugih po celem internetu"
Pred prvo lepo majsko soboto se je v Spetku ustavila enigmatična glasbena osebnost: SoulGreg Artist. Kitarski wunderkind, ki je kot otrok krasil naslovnice Pinorskega lista. V isti sapi fura estetiko Las Vegasa in prezira pohlep. Toda kdo je v resnici?
Eni pravijo, da je šentjurski Prince, drugi, da z orgonskimi topovi strelja na oblake zlih reptilov, tretji spet, da ga je vzela čudna sekta.
“Pravijo mi šentjurski Prince. Prince je okej, ta prvi del mi ni tako kul. Pri odzivih na komad O, Bog Povej sem spoznal srednjeveške čase, ko te ljudje pribijejo na križ.”
– Soul Greg
Po sedmih pravljičnih letih sta se iz začasnega dela v raju s kamionom v domovino vrnili dve toni vinilk. Njihov dreser, dr. Valentino Kanzyani, se je spotoma ustavil v Spetku. Pravi, da se je šel na Ibizo umakniti, takrat je bil otok pravi raj na zemlji.
Sin znanega obalnega rokerja Danila Kocjančiča pa presenetljivo ni sledil očetu: “Oče mi ni pustil igrati kitare. Precej je težil. Hvala bogu, pravijo nekateri.”
Valentino Kanzyani pravi, da sta tudi mati in oče večkrat obiskala Ambasado Gavioli, a je rekorderka gotovo mama. Tudi Valentino ima prav poseben osebni rekord, in to v bedenju: “Najdlje sem bedel na nekem festivalu. Štiri dni zapored.”
V Spetku se je tokrat oglasil ikonični štajerski lik, ki bi ga zgodovinski učbeniki morali vknjižiti kot arhetip plejboja osemdestih. Povedal je, kako sta se z Bojanom Križajem vozila naokrog.
“Nekaj časa sva se z Bojanom Križajem okrog po Evropi vozila z mojo famozno rdečo stoenko.”
V kateri dolini centralnih Alp bivajo najposkočnejše miške? Ali se še gre neumne stave: “Malo popuščam, trikrat premislim, preden kakšno neumnost butnem.”
“Enkrat sem stavil, da če bo medalja, skočim s smučarsko opremo v fontano. Seveda je Bojan Križaj zmagal in jaz sem plaval.” – Tone Vogrinec
— Val 202 (@Val202) May 6, 2016
Tone Vogrinec ve, kako težko si je v športu zaslužiti vsakdanji kruh: “Vedno moraš biti med prvo deseterico, če želiš kaj zaslužiti. Tisti, ki je bil deseti ali trinajsti, je dobil za malo pivo in sendvič.”
“Živel sem 24 ur na dan za smučarijo. To sem imel rad, uspehi so bili, vendar sem zaradi nje izgubil dve družini.”
Če je vaš stari oče v šestdesetih prekladal po Ljubljani, ga pobarajte, naj našteje pet najhujših punc. Če se ne bo znašla med njimi, mu povejte, da nima pojma. Elza Budau!
“Nosila sem kostime na preklop. To je veliko bolj seksi. Ne razumem, kako lahko ženske z najgršimi nogami nosijo najkrajša krila”
Ni samo besedilopiska, ki je poskrbela, da so popevke zvenele, kot da punce štekajo. Je več. Me drugim tudi arhitektka in avtorica erotičnega romana.
“Napisala sem dva erotična romana, prvega sem zagrešila pri šestnajstih. Takrat so mi rekli, da bom pohujšala celo Slovenijo.”
Pa nekaj ima z okroglimi posteljami. “Na to so vsi padli. Bil je dober štos. Malo je bilo moških, s katerimi sem si to okroglo posteljo delila.”
Ne samo pisateljica, arhitekta, ampak tudi kulinarična poznavalka. V devetdesetih je imela na našem radiu tudi svoj kuharski ‘podcast’ – Neverjetni ‘šnicl’.
In še vedno je huda, posluša pa tudi hudo ‘muzko’. “Od nekdaj sem rada poslušala francoske šansone. Rokenrol je tud ‘luštn’, naredila sem nekaj priredb.”
Začel je s Tu pa Tam, da bi ugotovil, da Tu ni enako Tam. Tu je Slovenija, Tam je Poljska. Tu nas je dva milijona, tam jih bo kmalu 40. Tu je bil mulc s kapo, ki teži za denar, Tam je postal režiser blockbusterjev. Zgodba, ki je tako romantična, da bi zanjo verjeli, da jo je posnel Mitja Okorn. In jo je!
“Romantične komedije je težko snemati, ker so jih že vsi videli po sto. Zaradi tega se moraš držati precej pravil.”
Pravi, da je otrok MTV-ja. “Najprej sem hotel biti Slash, potem sem hotel snemati videospote, to je pa pripeljalo v film.”
“Narobe je, da v Sloveniji nimamo davčnih olajšav za tujce, ki snemajo pri nas. Filmski delavci bi imeli veliko dela.”
Slovenija se mu zdi dežela povprečja. Tudi v filmskem svetu. “Lahko je napisati film o luzerju, torej pasivnemu junaku. Težje je narediti film o zmagovalcu.” O Petru Prevcu ne bi mogel posneti filma, ker v življenju še ni imel prave drame.
“Želim si v Hollywood. Zdaj imam super agenta, ki mi govori, da to ni sprint, ampak maraton. Scenarije pa že dobivamo.”
Na prvi resno pomladni Spetek smo darovali damam zvočno sliko Alena Kobilice. Podjetnik, maneken in športnik je po izgubi vida pretaknil v šesto prestavo in piči še hitreje.
“Vedno znova govorim ‘bejbikam’, da imajo na sebi preveč parfuma.”
Pri oblačenju mu pomagajo prijatelji. “Pokličem koga prek videoklica in vprašam: Povej, katera srajca je bela.” Povedal je tudi to, da namerava po olimpijskih igrah v Riu aktivno vstopiti v svet lokalne politike. Nekaj je govoril o kandidaturi za ljubljanskega župana.
K @toplovodar v #Spetek je prišel Alen Kobilca. pic.twitter.com/Vyp9HXu33b
— Val 202 (@Val202) April 1, 2016
“Ko se nekdo zmoti, mu poklonim nasmeh. Tak, ne preveč lep, ampak kulturen,” je dirigentova reakcija na “fušanje” v bendu.
Tadej Tomšič je hišni saksofonist, dirigent in aranžer. V študentskih letih si je z igranjem polke služil denar za študij v Gradcu. Pravi, da so bili trenutki, ko je bil blizu “iberhozam”, a se je odločil za džez. V svojem delu izjemno uživa: “Služba je bend in bend je služba. To je norija.”
Navodila za poslušanje džeza: “Dajte poslušati in povejte, kako se boste počutili. Mogoče ob kozarcu vina ali piva. Je stvar eksperimenta.”
Na vprašanje, koliko vaje je potrebne za tako raven glasbenega ustvarjanja, pa odgovarja: “Vežba se, dokler ne začne boleti.”
From the publisher's feed

10 Listeners

1 Listeners

12 Listeners

2 Listeners

8 Listeners