Arhitektovi dialogi

Tretja epizoda je o človeku, ki gre povsod po svoje.

Najprej mi Jože razloži, česa arhitekti ne vidimo: ročno delantlakovec ima do pet milimetrov razlike od kosa do kosa, zato dva dni nasuho preklada, meri in računa lasten raster, preden prilepi prvi kos — in zakaj fuge pod tremi milimetri sploh ni mogoče narediti.

Pogovarjava se o tem, kdaj mora arhitekt poklicati izvajalca in zakaj se zamisel in izvedljivost srečata na objektu, ne na papirju. Pove mi za akademijo za polaganje opečnega tlakovca in za razlog zanjo: skozi njegove roke je šlo približno dvajset fantov in nobeden ni ostal v poklicu.

Razkrije tudi, kako je heker izbrisal njegova dva YouTube kanala s 40.000 naročniki in z 52 milijoni ogledov.

In potem druga polovica, ki je isti človek: prva pot v življenju je bila štop v Španijo — dirigent veronske opere, tisoč mark v žepu, zavetišče za brezdomce v Bilbau in jutro sredi vinograda.

Jože mi pove, kako se človek nauči obrti, ki je nihče ne uči.

Prva opečna tla je položil sam sebi doma, informacije pa iskal tako, da je hodil gledat čez ramo mojstru stare šole — in ta ga je nekega dne vzel s sabo.

Pogovarjava se o treh različnih proizvodnih postopkih, o pečeh na drva, ki so velike kot kopalnica in jih z vrha zazidajo z glino, ter o vasi, ki na istem mestu žge glino že 400 let. Razloži mi, zakaj je nehal polagati keramiko in velike porcelanske formate: reklamacije vedno padejo na izvajalca, laboratorijski test traja mesec dni, tlak pa popusti po sedmih letih.

In pove tisto, kar je jedro te epizode — imel je zaposlene, pa je hitro odnehal, ker je rokodelec in ne biznismen.

Za konec življenje potujočega obrtnika in stavek, ki ostane: denar v njegovem poklicu leži na tleh, pobirati pa ga je treba nakolenih.

Spoznamo Jožeta Kotnika — obrtnika, ki že trideset let dela z enim samim materialom - opečnim tlakovcem.

Pogovor začneva brez uvoda, z vprašanjem, kako bi koto razložil nekomu, ki še nikoli ni stopil nanj?

Nato greva nazaj: kovinar in orodjar po poklicu, ki v tovarni ni zdržal niti dveh let, laborant v betonskem laboratoriju, kurjač, ki je vstajal ob štirih in v peč metal 24 ton premoga na teden, da si je plačal študij, dramska šola in sprejemni na Likovni akademiji, ki ga ni izdelal.

Potem tista ena ročno izdelana opeka v starinarnici v stari Ljubljani, ob kateri je „čisto noter padel".

Skupaj razčistiva, kaj je cotto, kaj opeka, kaj klinker in kaj keramika — in zakaj italijanska glina prenese zmrzal, naša pa razpade po treh zimah.

Zadnja epizoda se začne z majhnim priznanjem: Matejapočitnice izbira tako, da najprej najde objekt in šele potem začne iskati letalo — Lanzarote, Sardinija, tovarna bombaža, spremenjena v hotel, hiša iz leta 1730 pri Sheffieldu.

Iz tega naju odnese k vprašanju nagrad: ali bi jih morali Ambienti podeljevati, komu pravzaprav — arhitektom ali lastnikom — inzakaj meni osebno večina arhitekturnih nagrad ne pomeni veliko.

Nato se lotiva teme, ki jo je izbrala sama: neurejena slovenska krajina, dediščina samograditeljstva in tisto, kar bi država lahko naredila, pa ne — od davčnih olajšav do Trsta, kjer prenovo fasad krije z devetdesetimi odstotki. Skleneva z njenim največjimneizpolnjenim projektom: dokumentarcem o Plečniku, ki ga niti Plečnikovo leto ni prineslo.

Mateja mi razkrije stranske projekte, ki jih ekipa naredi zase — od dokumentarca o petdesetletni prenovi Ljubljanskega gradu do protokolarnih objektov.

Pogovarjava se o obratu k prenovam, ki ga niso načrtovali, ampak so ga prebrali iz podatkov o branosti, in o sto tisočblokovskih stanovanjih iz sedemdesetih, ki jih danes podedujejo vnuki — jesenska sezona bo imela rdečo nit „prvi dom".

Dotakneva se tega, zakaj slovenskim domovom pogosto manjka rdeča nit in zakaj so s polic izginile knjige, ter njihove trmaste podpore slovenskim oblikovalcem, od skodelice Polone Polona s Plečnikom do copat, ki jih šiva invalidsko podjetje. Epizodoskleneva z vprašanjem brez omejitev: kaj bi naredila, če ne bi bilo sponzorjev — in kako stroga so v resnici pravila javne televizije, da bi bila lahko že steklenica na mizi prekršek.

V tretji epizodi razkrijeva, kako projekt pride v oddajo in kako ga na lep način zavrnejo, kako portal ambienti.si z dnevnim člankom služi tudi kot testno okolje za televizijo, in kaj se v resnici dogaja na Instagramu, Facebooku in TikToku, kjer delujejo failer posnetki, ne lepe slike.

Pogovarjava se o vsebinskem oglaševanju, o ekskluzivnosti po kategorijah in o zaupanju, ki se je med gledalci prijelo kot stavek „če je bilov Ambientih, je pa ziher v redu".

Mateja opiše razvoj formata — od petih projektov na oddajo do treh in desetih minut na objekt, čeprav posnamejo trikrat več gradiva. In potem pride tisto, kar me je najbolj zanimalo:

tvambienti.tv, kjer ni ne omejitve trajanja ne oglasnih blokov, in AI asistentka Ambientka, ki odgovor poišče po celotnem arhivu tisočih posnetkov.

Mateja mi pove celotno zgodbo o nastanku TV Ambientov:gradili so lastno hišo, ideje je iskala po televiziji in ugotovila, da take oddaje v Sloveniji preprosto ni.

Pogovarjava se o pilotski oddaji, ki jo je posnel njen sin z ekipo, o razpadu Dela revije leta 2015 in o sestanku, na katerem je pričakovala argumente za vsak „kaj pa če" — pa je dobila odgovor „kar začnite".

Razkrijeva, zakaj so Ambienti razvedrilni in nedokumentarni program in zakaj je prav ta odločitev določila vse ostalo, od voditelja do termina.

Dotakneva se vzdušja na snemanju, zaupanja lastnikov in tega, zakaj po tisočih posnetih objektih skoraj nihče ne odstopi — ter vprašanja, ali dobro arhitekturo sploh lahko predpišeš s prostorskimi akti.

Spoznamo Matejo Košir — slikarko in grafično oblikovalko, kistoji za TV Ambienti, eno najbolj gledanih slovenskih televizijskih oddaj.

Pogovor začneva brez uvoda, z vprašanjem, kdaj je nazadnje naslikala sliko — odgovor pa pripelje do novega štafelaja, petih velikih platen, ki so še vedno prazna, in do Egipta, ki jo spremlja od študentskih referatov do Doline kraljev ob treh zjutraj.

Dotakneva se njene poti od Zlatega bobna za plakat za Piran do šestnajst let na Delu revije in odpustitve, ker je „delala za konkurenco".

Skupaj ugotavljava, zakaj so jo na Islandiji najbolj presenetili prospekt v slovenščini in konji, ki ležijo na tleh — in kako sem jaz sam sprva zavrnil snemanje za njeno oddajo.

My guest this time comes from India. Milon Dutta is an architect from Santiniketan in West Bengal — the town Rabindranath Tagore built around his art university — and a fellow alumnus of the Glenn Murcutt Master Class. We have been following each other on Facebook for eight years and writing to each other since 2023, but we met in person for the very first time on the day this conversation was recorded.

The bond with Japan began in childhood — listening to NHK Radio Japan, and a hand fan with a bamboo handle that arrivedin the post from Tokyo. Rabindranath Tagore's hundred-year-old dream of a Japanese house in Santiniketan, which Milon finally built as Kokoro. The painter Jogen Chowdhury, who told him his architecture had to become more spiritual. Karesansui, ofuro, tokonoma and komorebi. A gallery built around the trees he refused to cut down — and the contractor who one night sent him a photograph of moonlight inside the exhibition hall. Terracotta, and a temple he designed free of charge. Bamboo, which Europe imports from South-East Asia today and may one day grow itself. And, at the end, the future of the profession in the age of artificial intelligence.

“He told me: your architecture should be much more spiritual. At that time I couldn't understand how a design should bemuch more spiritual,” Milon Dutta recalls of his mentor's advice.You can find Architect’s Dialogues on YouTube at youtube.com/@architectsdialogues, as well as on Spotify, Apple Podcasts, and other podcast platforms. I’d appreciate your support by SUBSCRIBING on your preferred platform.

My guest this time comes from Australia.

Peter Stutchbury is one of the most respected Australian architects, aprofessor and a mentor at the Glenn Murcutt Master Class and at studentmasterclasses around the world — and the man who turned my life upside down.

Because we already know his architecture, what interested me this time was above all what shaped him into the person and the architect he is.

The Australian bush and the family farm.Three years of being bullied at school. Papua New Guinea, Africa, and work with Indigenous communities. Rick Leplastrier, Glenn Murcutt and Uncle Max.

Issey Miyake.

And, at the end, the future of the profession in the age of artificial intelligence.

"I think in reflection, you'll see that whatever you compose out of this will be more about humanity than it will be about architecture," Peter Stutchbury told me as our conversation drew to a close.

You can find Architect’s Dialogues on YouTube at youtube.com/@architectsdialogues, as well as on Spotify, Apple Podcasts, and other podcast platforms. I’d appreciate your support bySUBSCRIBING on your preferred platform.