Astronavt je dejal, da je iz vesolja zaznati Zemljo kot drobcen prah. Na enem koncu tega prahu da človek v vojski nezaslišano mikasti drugega človeka. In naprej je bilo v oddaji rečeno, da je človek najviše razvita žival. In še veliko pretresljivega je bilo povedano. Tudi to, da to svoje domovanje, ta prah, sam uničuje.

Hja, prah si in v prah se povrneš. A dokler se mi to ne zgodi, se kot visoko razvita živalca prebijam skozi življenje. In že mi prizvanja neka druga stroka, da imamo neumrljivo dušo. Ampak tretja pravi, da smo se tega mišljenja nalezli v družbi in njeni kulturi. Potem pomislim na staro Ančnico , ki je znala gospodarit brez vsakega šolskega znanja in je trdila, da so časopisi navadne gosposke laži, ljudje pa da se »rihtajo po vremenu«.

Nad njeno modrostjo strmim in kako je mogoče, da še danes velja? Pogruntala jo je pa sama; pač kot najviše razvita ... Mar ni zanimivo: ponekod komu ljubkovalno pravijo pridna žvalca in pomilovalno: ta uboga žvau. Bogve, ali se morda ta čas že kakih milijon let spet ne očlovečuje kaka živalska vrsta?

Ostajam pa pri lažeh in pri vremenu. Laži ne manjka na nobenem področju, velja pa za naglavni ali smrtni greh. Čemur zdaj raje rečemo le grešna priložnost. Menda je eden od vélikih obetovalcev raja na zemlji svojim učencem naročal: Lažite, lažite, nekaj se bo že prijelo. Ni pa vedno možno oceniti, kaj je laž in kaj razgreta domišljija. Kdaj velja laž za tolažbo in ali to sploh je? Ali zgolj nekaj neškodljivega; a white lie, kot rečejo Angleži. Laž, laž … za moje pojme je gnusoba. Ob raznih poročilih pogosto pomislim na Ančnico. Ta je mami svetovala, naj me – jokavega otroka – pokadi z ježevimi bodicami. V njenem času je imelo pánanje urokov še nekaj veljave.

Vreme tudi ni samo za vremenoslovce. Daleč pred njimi so se ljudje ravnali po njem. Vplivalo je na kure in na otroke. Glede slednjih imam šolske izkušnje. Ne le učenci, tudi učitelji smo (bili) njegov plen. Kar nevarno je bilo. Na šolski fronti gre največkrat za eksplozijo, na bolj zasebni pa za potlačenost, melanholijo, brezvoljnost, čemur pravimo zdaj depresija. Da ima en navaden oblačen dan tako moč!

In da se vse to in vse drugo dogaja na enem majhnem prahcu v vesolju!

Kako si? je vprašanje, na katerega le stežka odgovorim. Že za to, da evidentiram čustva, ki jih naplavi jutro, je potreben napor. Če se osredotočim na vse, kar me še čaka do večera, postane še bolj zapleteno. Ko se naposled spomnim dnevnih novic, se zavem, da je na svetu, kjer se tudi ta hip pri belem dnevu dogajajo nočne more, neodgovorno počutiti se drugače kot razbolelo. Včasih vrnem žogico z brezizraznim »Pa ti?« ali s slovansko melanholičnim »Gre«, a v obeh takih primerih se počutim, kot bi izdala prijatelja. Največkrat zato sebi in sogovorniku zadam udarec nelagodja s predolgo trajajočo tišino.

Avtomatizacija vsakdanje rutine je orodje preživetja in ni, da bi se ob vsakem »Kako si?« spuščali pregloboko pod gladino. A vendar se zdi, da to rutinsko vprašanje danes zveni drugače in zato kliče po drugačnem premisleku.

Zdi se, da duh časa zaznamuje nekakšna umetna zareza med osebnim in javnim. Po njej hrumi hudournik pretirane opreznosti, ki podira vsak na hitro postavljen zasilni most. Skepticizem premoščamo s formalnostjo, osamljenost pa z vzporednim življenjem na družabnih omrežjih – a oboje na način motrenja drugega skozi gost filter lastnih interesov in frustracij. Če povemo s Frommom, je kdo smo zamenjal kaj smo. In kar smo v času izvotlenega potrošništva, brezštevilnih vojnih žarišč in migracijske problematike vzbuja v najboljšem primeru tesnobo.

Vprašanje »Kako si?« doživljam kot poslednji trk na vrata, da se prepričamo, kdo je na drugi strani in kako je z njim. Je čuječ ali je otopel, se z vsemi štirimi drži tega sveta ali lebdi med nebom in zemljo, kot kdo, ki se ne znajde več. Kot nekakšen lakmusov papir razkrije, ali še obstaja del nas, kjer se družbene, biološke in svetovnonazorske vloge sesedejo vase in kjer se vzpostavlja polje zgolj človeškega. Tega določajo temeljne koordinate bivanja, ki veljajo za vse in v enaki meri. Tam smo vsi izgubljeni in vsi najdeni.

Ni toliko pomembno, kako se odločimo odgovoriti, kot se mi zdi pomembno začutiti izziv, ki ga to preprosto vprašanje postavlja pred nas. V sodobnem času, ki si mora pot do primarne iskrenosti in zaupljivosti šele na novo izboriti, zadrega predolgo trajajoče tišine morda vendarle ni najslabši odgovor.

Pogovarjala sem se z gospo srednjih let, ki je doživela že marsikaj težkega. Zelo zavestno se srečuje z vsem, kar ji življenje prinaša. Pogovor s takim človekom je res nekaj, kar te obogati, kar ti pomaga, da tudi svoje življenje zaokrožiš kot celoto in ga doživiš kot smiselnega z vsem, kar doživljaš.

\tTakole je pripovedovala: »Z leti sem se naučila, da v življenju ne postavljam pik, ampak vejice. Nikoli ne rečem ,zdaj je tako in pika'. Nikoli ne obstanem na mestu. Zavedam se, da bom do konca življenja šla naprej, se učila, se tudi spreminjala. Bog daj, da bi se spreminjala na dobro, da ne bi postala zagrenjena, da bi znala biti zadovoljna.«

\tPomislila sem na številne ljudi, stare in manj stare, ki razmišljajo ravno obrnjeno. Nikoli niso zadovoljni, vse pričakujejo samo od drugih, niso pripravljeni sami delati korakov. Stopicajo na mestu in tarnajo. Sami sebi se zdijo največji reveži. Breme so sebi in drugim, ki prihajajo z njimi v stik. Zdi se mi, da je v današnji družbi veliko preveč ljudi te vrste in se to pozna na vseh področjih življenja, od zdravstva do kulture, šolstva, politike in seveda še povsod drugod.

\tNikogar ne moreš prisiliti, da razmišlja o svojem življenju, nikogar ne moreš prisiliti, da hodi. Lahko mu pomagaš, lahko mu daš berglo, lahko ga opogumljaš, toda korak mora vsak narediti sam. Nikogar ne moreš prisiliti, da namesto pik postavlja vejice. Včasih je res laže postaviti piko in opustiti vse napore, da bi bilo kaj drugače. Pa pika človeka ne osreči. Ni več napora, zadovoljstva pa tudi ne. Verjetno vsak izmed nas postavlja oboje, hudo pa je, če je v življenju preveč pik in premalo vejic. Sami si jih postavljamo, pa so za nas potem velikokrat drugi krivi.

\tKo se poslavljamo, vedno znova slišimo koga reči: »Ostani tak, kot si.« To naj bi veljalo za poklon. Pa vendar. Ali ne bi bilo bolje reči: »Napreduj, hodi, razvijaj se, nikoli ne odnehaj!«

Kako dolgočasen dan, so pogosti vzdihi mladih, ko morajo v šolo. Učitelji se trudijo pripraviti izlete, predstavitve, srečanja z različnimi ljudmi, a mlade to le redko prevzame. Na koncu dobijo le molčečo množico, ki zre v svoje pametne telefone in čaka, da bo vsega skupaj konec. Ko te zdolgočasene mlade opazujemo, se nehote vprašamo, kje so se izgubili tako radovedni otroci, ki so nas še pred kratkim s svojimi vprašanji nenehno izzivali k premisleku.

Sam ob tem pritoževanju in spraševanju težko prezrem sebe. Ko smo v teh časih izpostavljeni raznim sestankom, predavanjem, srečanjem na digitalnih orodjih in gledamo le v zaslon, je težko ostati zbran. Toliko stvari nas vznemirja v vsakem trenutku, da težko ostanemo samo pri eni stvari. Ko si na računalniku in v pogovoru prek take ali drugačne aplikacije s kom, se ti ves čas pojavljajo nova obvestila. Hočemo biti takoj obveščeni, če nam je kdo poslal pošto, vedeti moramo, ali nas kdo kliče po telefonu, seznanjeni moramo biti z najnovejšimi novicami. Kdo bi zmogel ostati samo pri eni stvari in se tej posvetiti?! V svetu, kjer smo slišali toliko obljub o poenostavitvi življenja, smo vse bolj razpeti na najrazličnejše strani. Vse jemljemo na hitro in površno, zato se nas nobena stvar več zares ne dotakne. Ob neštetih možnostih gremo nepotešeni in nezadovoljni skozi življenje.

Ko se učitelj trudi pritegniti pozornost mladih, išče točko, ki bi jih zanimala in jih ob tej snovi obdržala vsaj nekaj trenutkov. Da bi mu to uspelo, jim mora pokazati kaj, kar jih bo presenetilo in jim razkrilo nov pogled. Poznamo tisto o poslušanju z odprtimi usti. Prav to mladi potrebujejo, da jih kaj tako prevzame, da se ustavijo in čudijo. Ne v zaprepadenosti ali strahu, ampak ob navdušenju in prevzetosti. Kot otrok, ki zmore ob drobni stvari ustvariti najčudovitejšo igračo, ob najpreprostejši zadevi postaviti najbolj zapleteno vprašanje, bi moral vsak izmed nas prepoznati priložnost za čudenje. Brez tega bo življenje dolgočasno in brez notranjega zagona. Če starejši pogosto vzdihujemo, kako bi potrebovali pravi čudež, da bi mlade nad čem, kar je pomembno za prihodnost, navdušili, bo to brez učinka, če tega ne bomo sami doživeli. Človek, ki se ne zna vsak dan znova in znova čuditi vsaj čemu, bo težko verjel v čudeže. Še manj bo vir navdiha drugim. Postati kot otrok ne pomeni biti otročji, ampak odprt za veselje življenja. Zato vas, drage poslušalke, dragi poslušalci, vabim, da se vsaj malo zberemo, smo pozorni do drobnih stvari okrog sebe in se vsaj čemu čudimo, da bo življenje spet postalo čudežno, polno čarobnih trenutkov.

Sonce se je kar precej nagnilo, ko smo prispeli do cerkve. Čisto nova stoji na vzpetini zelene jase. Pri vhodu nam plošča pove, da je cerkev sezidala plemenita gospa v trajen spomin svojega blagega soproga. Aristokratska družina, katoliška; fevdalna gosposka, verjetno socialno bolj malo čuteča. Notranjost je izredno skladno zamišljena. Ladje imajo obliko križa, mojstrsko strešno tramovje v temnem lesu rožičevca se lepo ujema s surovo opeko. In še druga posebnost: steklena stena za oltarjem, ki učinkuje kot naraven vitraj, slika v naravnih barvah: česa? Gozda! Občutek imaš, da si v naravnem svetišču, v gozdu z borovci, srebrnimi topoli, grmovjem. Prevzame me ta posebna naravnanost svetišča. Tako je, kot če bi okno odprl še drugi, nenavadni božji navzočnosti. Poleg zgodovinske, ki je v slikah in simbolih, in verske, ki je v daritvi, se odpre pogled v novo razsežnost svetega – Bog je navzoč tudi v stvarstvu, gozdu, drevju, barvah, svetlobi.

Cerkev je tako obrnjena, da poletno sonce zahaja prav za gozdom v vitraju. Medtem ko se je liturgična daritev spreminjala v skrivnostno božjo navzočnost, se je spočela igra sončnih žarkov v krošnjah dreves, v gozdni poltemi. Komaj zaznaven mimohod božje svetlobe – skozi deviško gozdno prvobitnost. Božanska vzporednost se je stopnjevala, čim bolj se je sonce nagibalo. Vrhunec je nastal, ko je lahen veter razgibal topolovo listje. Takrat je srebrno lesketanje stopilo v svetišče: igra svetlobe v zelenju in srebru je zalila oltar, prevzela občestvo: zlila se je s skrivnostnim spremenjenjem na oltarju. Bog se je razodeval čutilom – medtem ko se je skrival v podobah kruha in vina. Tantum ergo sacramentum. Torej edina skrivnost.

Takole že dalj časa premišljujem: kruh je božje telo in vino božja kri, tudi v najbolj dobesednem pomenu, namreč da je Bog življenje in duša vesolja. Da je poleg njegove transcendence resnična tudi njegova imanenca. Tako kot sta kruh in vino sinteza žlahtne narave in dela, tako simbolizirata božjo navzočnost v rasti, zorenju in v pripravi zemeljskih sadov za našo hrano. Od božjega daru do božje substance za mistika ni prehude razdalje.

Horacij, rimski lirični pesnik iz 1. stol. pr. Kr., je v svoji zreli dobi ustvarjanja izdal štiri knjige z naslovom Ode, v njih pa je poleg premišljevanj o ljubezni, prijateljstvu, vinu in kratkosti človeškega življenja bralcem posredoval tudi misli o zlati sredini – tako jih večkrat poziva k umirjenemu življenju, obvladovanju čustev in strasti ter k zmernemu uživanju dobrin. Bistvo njegove osebne filozofije je namreč iskanje duševnega ravnotežja, ki se izogiba obeh skrajnosti. V pesmi št. 10 iz druge knjige Od pesnik to misel ponazori z nagovorom prijatelja:

Srečnejši boš, če na morja širine

ne rineš zmerom, niti se boječ

viharjev ne držiš preveč kopnine,

kjer prej nasedeš na podvodno kleč.

Kdor se za zlato srednjo pot odloči,

je najbolj varen: skromen je in čist.

Pesnik svojemu prijatelju (s tem pa seveda vsem bralcem) naroča, naj se varujejo skrajnosti, kajti te ne prinašajo duševnega miru: v življenju nam bosta namreč tako predrznost kot pretirana plašnost prinesli nesrečo. Tudi strele največkrat udarijo prav v najvišje smreke in vrhove, nas v nadaljevanju opomni pesnik. Po njegovem mnenju mora človek vselej iskati pravo mero med dvema lastnostma in to mero hkrati tudi prilagajati razmeram – zlata sredina (lat. aurea mediocritas) je tako najbolj varna in zanesljiva pot, ki nam bo dala notranji mir in tudi trdnost.

Umirjen mož se v sreči ne omami,

v nesreči upanja ne izgubi,

zapiše v nadaljevanju: pomirjen človek se ne bo vznemiril zaradi prevelikega veselja, niti ga ne bo žalost tako potrla, da bi povsem obupal, pač pa se bo zavedal, da sta sreča in nesreča le dva trenutka v njegovem življenju, ki bosta enako hitro tudi minila … Moder človek je zato tisti, ki mu bo uspelo uravnavati dve skrajnosti. Ravno to pa je nasvet, ki ga bralcu v sklepni kitici da pesnik:

Ostani hraber, dŕži se čvrsteje,

če te gorje teži! A jadra zvij,

če ti jih sapa, ki ugodno veje,

preveč napne: tako modrost veli.

Ne samo v slovenskem slovstvu, tudi v judovski tradiciji je bila podoba pastirčka nekaj idiličnega. Izraelsko ljudstvo je bilo namreč nomadsko in zato se zaveda, da se bodo ohranili, če bodo etično čvrsti in hkrati blagohotni drug do drugega, kot je pastir do svojih ovčic. V tem duhu se nam tudi Abel predstavi kot mil deček, ki je ljub Bogu samemu in ki je toliko naiven, da ne opazi, kako mu je brat Kajn nevoščljiv za njegov uspeh. Tako postane tudi prva nedolžna žrtev, ki jo pozna Sveto pismo.

Prav tako je čist v svojem srcu kraljevič David. Njegov oče Jesej niti ne pomisli, da bi ta fantič lahko v Izraelu igral kakšno pomembno vlogo. Pa vendar je že kot pastir pokazal veliko odločnost in smisel za zaščito nemočnih. Tako tradicija govori, da se je bojeval z levom in ga premagal ter s tem obvaroval svojo čredo.

Tako je tudi kot kralj bil dobri pastir svojemu ljudstvu. Toda kakor vsakemu mlademu človeku je tudi mlademu vladarju Davidu vstopila oblast v glavo in ga je začel lomiti. Bog mu pove, da če je bil velik v grehu, naj bo velik tudi v pokori in popravi krivic. David je sledil tem nagibom in pokazal, da je pravi vladar ta, ki je kot pastir sicer nepopolen, zato priznava nad seboj edinega pravega pastirja, ki je hkrati tudi pastir ali kralj naših src. To je Bog sam.

Njegov sin Mesija ali Kristus je edini, ki zna ljubiti do konca, ki nikoli ne zapusti ne svoje črede, se pravi skupnosti verujočih in ljubečih, tudi ne nobenih src. Jezus iz Nazareta, ki se predstavi kot Dobri pastir, pove, da ga ne zanima samo čreda kot taka, se pravi ne samo ljudstvo, narod ali skupnost, pač pa tudi vsak posameznik. Evangelist Janez pravi, da Kristus pozna vsako ovco po imenu, jo kliče in nagovarja, se pravi, da ima do vsakega od svojih prijateljev prav oseben, enkraten odnos.

Tako postane Kristus podoba dobrega pastirja tudi za današnje državne voditelje. Prav jutri bomo praznovali dan Evrope. Idejo o združeni Evropi so oblikovali trije krščanski misleci. Eden izmed njih, Schumann, je zdaj celo kandidat za razglasitev blaženega, se pravi za svetnika. A vsi trije so se zavedali, da bo evropska skupnost uspela, če ne bo samo gospodarsko povezana, ampak če bi tudi v tej skupnosti vsak narod spoštovan s svojim imenom in osebnostjo. To pomeni, da smo takrat, ko smo čuteči med seboj, najlažje tudi sprejemamo naše legitimne razlike drug do drugega, takrat tudi postanemo rahločutni za vsako bolečino.

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo.

Svatba se ne izplača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in spet ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč.

Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju.

Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.

Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst let, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl enajst let starega fanta, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: ,Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.'

Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: ,O ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.'

Bil sem star triintrideset let, ko sem pomislil: ,Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.'

Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem ves čas razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kar sem kdaj bil, pa hkrati tudi najmlajši, kar kdaj bom. Zdaj je čas. Za vse in vedno.«

Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi polno zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki ga nalagamo predvsem sami sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih morda odlagati, češ da bo še čas ...

Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In jutri bo spet na vrsti nov ,danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitvo, tako pa kisik ne pride prav daleč po telesu. Lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.

Spoštovani, sogovornik mi je, vedoč, da sem teolog, očital, da Bog ravna z njim slabše, kot ravna najslabši človek s svojimi hišnimi ljubljenčki. Zatrdil mi je, da je Bog zanj kot strašilo za vrabce, saj so mu ga predstavili tako, da se je na koncu bolj bal Boga kot hudiča. Navrgel mi je, da je človeška zgodovina krvava mesarska miza in da je zlo v svetu Stvarnikov smrtni greh, ki Boga utišuje in zahteva odgovor. Priznal mi je, da je na Boga jezen in da ga še bolj razjezi, ko sliši, da Bog ni nikoli jezen nanj. Vprašal me je, zakaj se Cerkev problema zla v svetu izogiba in ali bi dandanes Jezusu dovolili pridigati v Petrovi baziliki v Vatikanu. Jasno mi je bilo, tako kot nekoč Sizifu, da sem se lotil pretežkega športa valjanja skale navkreber, a drobnjakarski sitnež ni odnehal. Čakal je, da pred njegovimi očmi izvedem reanimacijo trupla Boga, ki se po njegovi oceni ponaša z boemsko pentljo pod vratom, a sem ostal brez ustrezne aparature, s cmokom v grlu.

Povedal sem mu bajko o palmi in Ben Sadoku iz Afrike. Ko je Ben Sadok potoval čez puščavo, je v oazi zagledal mlado palmo. V njeno krošnjo je postavil težak kamen. Skriti opazovalec ga je ocenil kot podlega zlobneža, ki s privoščljivim nasmeškom pokvari vse, česar se dotakne. Mlada palma se je stresala, da bi se kamna znebila, a zaman. Preostalo ji je le to, da je s kamnom v krošnji rastla in zaradi njegove teže poganjala korenine globlje v zemljo, dokler ni prišla do žive vode. Premagala je vse ovire, prerasla vse palme ter postala kraljevska palma. Ko se je Ben Sadok vrnil, jo je zaman iskal naokoli. Ker je bil pozoren le na majhne, pohabljene in skrivenčene palme, se je palma, na katero ni niti pomislil, pred njim sklonila, da bi mu v kroni svoje krošnje pokazala kamen, rekoč: »Zahvaljujem se ti, kajti teža kamna me je naredila za najmočnejšo in najvišjo.«

Moj sogovornik je dojel, da je zmaga zla vedno njegov poraz, medtem ko trpečemu služi v dobro. Trenerji nas spodbujajo, naj preizkusimo meje naših zmogljivosti, čeprav le te povzročajo bolečine. Zdravniki bolečin ne ukinjajo, ker so nam v korist. Tudi starši ne, če hočejo imeti otroke vzgojene. Križani Kristus je avtentičen odgovor Božje obrazložitve smisla trpljenja nedolžnih. Bog trpljenje preobraža, saj trpljenje ni kazen, ampak zdravilo (Avguštin). Kdor se izogiba križu, ki ga Bog nalaga, se sooči še s težjimi križi. Ko nam ponuja priložnost za trpljenje, nam izkazuje večjo ljubezen, kot če bi nam dal moč za oživljanje mrtvih. Kajti ko delamo čudeže, smo mi Božji dolžniki, ko potrpežljivo trpimo, pa Bog postaja naš dolžnik (J. Zlatousti). Terezija iz Lisieuxa križa ni zgolj prenašala, ampak si ga je celo želela. Bogu so najbližji tisti, ki najbolj trpijo, saj trpljenje najbolj zedini dušo z Bogom.