Dobro jutro, cenjene poslušalke in spoštovani poslušalci, ali ste kdaj pomislili, kako dragocen del skupnosti ste? Celo drevo, ko nekega dne preda boj in se med nevihto podre, je še vedno dragoceno za skupnost. Pa čeprav bo od njegovih mogočnih vej ostal samo kup suhega dračja. Deblo pa bo zaradi gnitja počasi začelo postajati votlo. A še vedno bomo lahko iz njega izvabili zvoke ali pa ga uporabili za boben.

Ne samo drevesa, ki za rast svoje popolnosti potrebujejo desetletja dolgo, tudi ljudje smo tisti, ki počasi začnemo odmirati, če v nas udari strela z jasnega in nas skupnost – družinska, verska, delovna – izloči. Ni nujno, da zaradi bogate razraščenosti naše krošnje ali plitvih korenin. Življenjske nevihte je težko napovedati. Vsakomur od nas se lahko zgodi, da bo vreden manj kot kup suhega dračja.

Časi, ko smo po domačem gozdu nabirali suho, odpadlo vejevje, so že zdavnaj minili. Le redko kdo zna še zvezati veje v butaro. Navadno so suho šibje ali praprot po gozdu nabirali revnejši ljudje. Butare so uporabljali za kurjavo, steljo in krmo. Ne glede na namen in vrsto dračja je bilo pomembno, kako je dračje zloženo in povezano v butaro. V lepo butaro si lahko povezal in pozneje zložil v suh prostor samo enako dolgo dračje.

Tako nekako naj bi bilo tudi z našimi življenjskimi butarami. Nekdo bi nas moral, potem ko pademo, pobrati, še malo porezati in povezati v butaro. A veliko lažje je nabirati suho dračje kot pobirati zlomljene in nalomljene ljudi, mar ne? Še težje je v njih prepoznati in ceniti vrednost za širšo ali ožjo skupnost.

Zakaj neki bi pobirali suho dračje okrog sebe, če pa okrog nas rastejo visoka in zdrava drevesa? Saj z njim res ne moreš storiti veliko, a podkuriš pa že.

Tako kot vse drevesne vrste ne uspevajo enako na istih tleh, tudi ljudje ne rastemo in rojevamo istih sadov vsepovsod enako. Tako kot je treba presaditi okrasne rastline v nov lonec s svežo zemljo, bi se morali znati presaditi tudi ljudje. Poiskati nov in rodoviten prostor, kjer bomo lahko pognali sveže veje in se dobro zakoreninili. Le tako bodo življenjske butare dosegle svoj namen.

Tudi za vas in zame je upanje. Tako kot je upanje za drevo: »[…] če ga kdo poseka, spet požene, njegov poganjek ne odneha. Čeprav njegova korenina v zemlji peša in njegovo deblo v prsti umira, če le začuti vodni hlap, spet zabrsti in požene veje kakor sadika« (Job 14,7–9).

Pomlad je v teh dneh že dodobra vzbrstela. Vzemite si čas in se sprehodite po bližjem gozdu. Kaj mislite, da boste opazili? Da, opazili boste tudi suho dračje in trhla debla. A opazili boste tudi novo življenje. Še več, tudi vonjali ga boste.

In ne pozabite: v zatohlem in nerodovitnem prostoru ne boste mogli pognati svežih vej.

V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, med letoma 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil:

»Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.«

Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah.

Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembni centri sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.

Danes Slovenci praznujemo državni praznik Dan Primoža Trubarja kot spomin na avtorja prve knjige v slovenskem jeziku in pobudnika oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora. Praznik sovpada z datumom Trubarjevega rojstva leta 1508. S samostojnim državnim praznikom je Primož Trubar dobil mesto v slovenski družbi in državi, kot si ga zasluži. Namreč z uvrstitvijo Dneva Primoža Trubarja med slovenske državne praznike se utrjuje zavest o pomenu Primoža Trubarja ne samo kot protestantskega reformatorja, ustanovitelja in prvega superintendenta protestantske - evangeličanske Cerkve na Slovenskem, ampak tudi kot utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, ki je s svojim izjemnim in razvejanim delovanjem neizbrisljivo zaznamoval svoj čas in ustvaril večen temelj slovenskemu narodnemu samozavedanju in samozavesti. Vsled temu lahko nedvomno trdimo, da je Dan Primoža Trubarja v resnici praznik znanja, vztrajnosti in poguma.

Žal pa se Slovenci, kljub poznavanju in priznavanju Primoža Trubarja kot osrednje figure slovenskega protestantizma ter kot simbola slovenske reformacije in utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, premalo zavedamo daljnosežnosti posledic, ki jih je povzročil. Samostojen slovenski jezik, ki bi preživel čas reformacije na Slovenskem, je bil namreč v 16. stoletju nič manj kot utopija, kaj šele misel, da bi živel in se razvijal naprej v novo tisočletje. Ni šlo le za prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku, ki smo jo dobili prav zahvaljujoč Trubarju, temveč za vse ostalo, kar je ta slovenska knjiga pomenila in predstavljala. Trubar je jezik, ki je do tedaj veljal za "jezik tlačanov in kmetov", nezmožen literarnega izražanja, povzdignil na raven liturgičnih jezikov tedanje Evrope. Slovence je jasno nagovoril v skupnem, njim domačem in vsem razumljivem jeziku. S tem smo Slovenci dobili veliko več kot samo sredstvo medsebojnega sporazumevanja. Dobili smo temeljni povezovalni element, element, ki ga potrebuje vsak narod, če želi preživeti in se razviti. Dobili smo tisti najbolj nujen sestavni del narodove zavesti, dobili smo temelje za naš narodni in kulturni razvoj in vzpon. Teh temeljev, ki so bili postavljeni, ni bilo več moč zrušiti, skupnega jezika ni bilo več moč izkoreniniti, okrepljene narodne zavesti pa ne zatreti. Jezik in zavest sta torej "stala in obstala", se razvijala in krepila in bila tisto trdno vezno tkivo, ki je narod povezovalo tudi pozneje, v časih najhujših preizkušenj vse do danes.

Brez skupnega, knjižnega jezika, brez tega narodno-združevalnega in narodno-identifikacijskega simbola bi verjetno klonili pod pritiski močnih tujih vplivov, slovenska identiteta, kolikor jo je takrat sploh bilo, pa bi bila najverjetneje stvar preteklosti.

Slovenski državni praznik Dan Primoža Trubarja, ki pa ni dela prost dan, je torej namenjen Trubarju, ki je bil najpomembnejša osebnost pri razvijanju temeljev za oblikovanje slovenskega naroda in nam omogočil, da smo iz razdrobljenega in preprostega ljudstva prerasli v samozavesten narod, zavedajoč se svoje samobitnosti.

Vsem Slovenkam in Slovencem želim lep praznični dan.

V šoli smo se naučili, da je ena plus ena plus ena – tri. Logično, dokler smo na področju matematike. Kaj pa, če bi rekli, da je ena plus ena plus ena enako ena? Ne zdrži. Se upira razumu in logiki. Res je, ker zgolj z razumom in logiko ne zmoremo priti do Boga. Boga, ki je trojstven in eden. Kjer so tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh, a so vendarle en sam Bog. Na matematični ravni ne zdrži, na odnosni pa.

Že takoj na začetku Svetega pisma beremo, da je »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi« (1 Mz 1,27). In kakšna je ta podoba? Kako je človek podoben Bogu? V čem je naša podobnost z Bogom?

Tisto, kar določa razmerje med Božjimi osebami je odnos. Bog Oče je oče Sinu. To odraža in definira njun odnos: Oče – Sin. Sveti Duh je Odnos sam, je tudi Odnos, ki ga ima Bog do nas. Konkretno rečeno je naša podobnost z Bogom v tem, da smo ustvarjeni po matrici, po modelu odnosa. Kot je v Sveti Trojici, v Bogu temeljen odnos med tremi Božjimi osebami, tako je temelj našega človeškega bivanja to, da smo odnosna bitja. Ker je torej odnos ena od temeljnih lastnosti Boga, je tudi naša podobnost z Bogom prav v tem, da smo ljudje bitja, ki živimo v odnosih. To nas dela ljudi, sicer postajamo slabši od živali. Če ni temelj našega bivanja odnosnost, potem drug človek zame postane samo predmet, nekdo, od kogar imam korist, ki bo na tak ali drugačen način služil moji sebičnosti in egoizmu. To se najbolje odraža v naši potrošniški miselnosti, ko mi ni pomembno, kako in kaj je z drugim, le da je zame prav, da je meni dobro. Drugi me ne zanimajo. Posledično to vključuje tudi odnos do stvarstva – me ne briga, kaj je z okoljem, mi je vseeno, kaj bom in bomo zapustili prihodnjim generacijam – samo, da je ta trenutek meni dobro. To nas trga v odnosih in to nas dela najbolj osamljene.

Ustvarjeni smo po Božji podobi, kar pomeni, da smo ustvarjeni za odnose. Ti pa so mogoči le v resnični ljubezni, ko ne iščem in ne zahtevam samo svoje in zase, ampak sem se pripravljen podariti drugemu, nekaj zanj narediti, tudi iti preko sebe in izstopiti iz cone udobja. Vrtenje okoli sebe nas vodi v sebičnost in egocentrizem in posledično v globoko osamljenost, izolacijo in depresijo. Živeti odnose v prisotnosti in polnosti pa nas dejansko dela ljudi, ko te odnose živimo v ljubezni, pristnosti in spoštovanju. Kristjani smo s krstom postali sinovi in hčere nebeškega Očeta. Kot taki smo poklicani in povabljeni, da najprej živimo odnos z Bogom kot ljubljeni sinovi in hčere in da ta odnos ljubljenosti postane podlaga za vse odnose, v katere vstopamo. Tudi z nevernimi in drugače verujočimi in z vsem stvarstvom, saj vse nosi pečat, podobo našega Boga, ki je odnosen, trojstven in eden.

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli njena avtorica Milena Dušej iz evangelijske Hiše molitve v Gladomesu pri Slovenski Bistrici premišljuje o življenju z Jezusom.

Ena izmed čarobnih besed v sodobnem gospodarstvu (pa tudi življenju sploh) je učinkovitost. Pomeni, da se neko opravilo izvede z najnižjimi mogočimi stroški. Zapravljanje je prepovedano, viri se uporabljajo varčno, stroški se znižujejo. Racionalizacija in optimizacija. Kakopak je dobro, če lahko enako razdaljo prevozimo z manj goriva ali če lahko perilo operemo z manj vode.

A učinkovitost ima tudi svojo slabo stran. Naše mišljenje in delovanje lahko namreč tako zoži, da mislimo, da šteje samo to, kar koristi in kar se splača. In učinek takega mišljenja je enako boleč, ko gre za medosebne odnose, kot takrat, ko zaradi njega brez dela in prihodka ostanejo zaposleni v kakšnem podjetju.

V Markovem evangeliju najdemo v 14. poglavju opisan dogodek, ki se je zgodil v vasi Betanija. Jezus je skupaj s svojimi učenci gostoval pri nekem Simonu, ki je imel vzdevek Gobavec. Ko so bili pri jedi, je prišla neka ženska s stekleničko zelo dragocene dišave, za katero je odštela izjemno visoko vsoto – celoletno plačo. Odprla jo je in izlila dišavo na Jezusovo glavo. Nekatere izmed prisotnih pa je to dejanje zelo razjezilo, zato so se začeli zgražati nad tem: “Kakšna potrata! In to tako dragocene dišave!” (Marko 14,3.4 ŽJ) Dodali so še, da bi denar vendar lahko veliko bolje uporabili za revne ali druge socialne namene. Drži. Toda Jezus se je odzval drugače in temu dejanju ljubezni pripisal pomen, ki se je ohranil vse do danes. Rekel je: “Resnično, povem vam: Kjer koli po svetu bo oznanjen evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.” (Marko 14,9 SSP)

Življenje je več kakor učinkovitost, gospodarnost in analize uporabe sredstev. Ideologije ekonomičnega mišljenja ne bi smeli prevzeti brez pomisleka. Še posebno kot kristjani smo pozvani ustvariti drugačen svet, svet za ljudi, ki obupujejo zaradi tega sveta. K človeka in življenja vrednemu svetu spadaju tudi stvari, ki so kdaj videti neučinkovite, zamudne in ovinkaste. Na primer, kakšna vožnja na vrtiljaku z otroki, kak sladoled z družino ali prijatelji, pogovor, pri katerem ne gledamo na uro, ter čas, namenjen sebi in drugim.

Če imamo resnično radi ljudi, imata ekonomičnost in učinkovitost svoje meje. Potem se “zapravljamo” za druge, s tem ko si vzamemo čas, tolažimo in spodbujamo, pomagamo ali darujemo denar. Vse to se morda zdi nespametno, neekonomično in skoraj nesmiselno, vendar pa je izraz čiste ljubezni in znak pristne vere v Jezusa Kristusa, ki je za nas “zapravil” svoje življenje. “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.” (Janez 3,16 SSP)

Če ste včeraj zaključili z branjem knjige, ki vas je pošteno pritegnila, da ste komaj čakali na trenutke, ko jo boste lahko spet vzeli v roke, ste se danes zbudili bolj sproščeno. Nič več vas ne sili, da bi več nemirno iskali skoraj ukradene trenutke za branje tako napete zgodbe, ki vas je preselila v drug svet.

Saj ni pomembno, kakšen je bil konec te zgodbe in kje se je vse skupaj dogajalo. Morda vam je dalo vse skupaj misliti; lahko je avtor tako zaključil, da bi si želeli nadaljevanja; lahko ste z zaključkom razočarani. Kakor koli že, polni ste še vtisov likov, dogodkov, zapletov in razpletov, ki so vas pritegnili. Sam kar nekaj dni še živim z zgodbo. Včasih poiščem podatke o avtorju, mogočem nadaljevanju, filmski uprizoritvi, da bi zgodba in njeni junaki še bolj odzvanjali v meni. Priznati pa moramo, da naj nas je knjiga še tako prevzela, naj se je nadaljevala z novimi zgodbami, nas s časom ta nemir prebranega mine. Junaki iz dneva v dan bledijo in nobena uprizoritev, nobeno nadaljevanje ne more priklicati tiste bivanjske vznemirjenosti, ki smo jo doživeli ob prvem branju.

Če se prav spomnim, je veliki pravljičar Hans Christian Andersen nekje zapisal, da knjige porumenijo, mestni učenjaki zbledijo, a knjiga narave poskrbi vsako leto za novo izdajo. Če smo v teh dneh veliko več sami in si vzamemo čas za knjigo, je to hvalevredno. Spomnim pa se starejše gospe, ki je oslabela in bila že kar nekaj mesecev obsojena na svojo skromno sobico. Iz nje je imela pogled na drevo, ki ga je spremljala vse od posaditve do tega, da ji danes nudi mogočno senco. Kljub onemoglosti ji je bilo to drevo kot živa zgodba, ki zmore vsak dan iznajti nov zaplet. Veter, ki to drevo oblikuje na najrazličnejše načine; ptice, ki se podijo po njem; jesen, ki mu je pobrala, vsaj na videz ugasnila življenje; pomlad, ki mu je vrnila brstenje; vse je tej onemogli ženi kot knjiga, ki jo lahko bereš vsak dan na novo.

Ni treba veliko, dovolj je pogled skozi okno. Samo odprto oko, ki zmore prepoznavati to vedno novo izdajo knjige narave, je dovolj, da bomo naš dan napolnili z novim življenjem. Če celo utegnemo in zmoremo oditi v gozd, bomo kot tisti junaki kakšnega sodobnega romana, ki so kot bralci vstopili v lastno zgodbo.

Želim sebi in vam, da bi znali in zmogli danes listati po tej vedno novi knjigi narave in se pri čudenju ob tej živi zgodbi zahvaliti za njeno ustvarjalnost in priložnost, da smo del nje.

Naneslo je, da sem bila prisotna pri kar zanimivem pogovoru. Po dolgih letih sta se srečali dve daljni sorodnici, obe že precej v letih. Ena od njiju je bila bolj gluha in je zato govorila precej glasno. »Sem slišala, da si precej bolna«, je rekla drugi. »Ne da bi vedela«, je odgovarjala druga. V tem stilu se je pogovor nadaljeval še nekaj časa. »Sem slišala, da ti hodi ta in ta pomagat, … sem slišala, da …«. Ves čas je prva govorila drugi, kaj vse je slišala o njej. Niti enkrat samkrat ni vprašala: »Kako pa pravzaprav živiš? Kako ti gre? Kaj delaš? Kako si kos vsemu?« Seveda, saj ji ni bilo treba spraševati, ker je o vsem že slišala od drugih.

\tVerjetno takšni pogovori sploh niso tako redki. Kaj vse govorimo o drugih. Kaj delajo, kaj mislijo, kako se počutijo in še in še. Ljudje o drugih vse natančno vedo. Vsaj mislijo tako. Ni pomembno, ali je vse res ali ne. Pomembno je le, da imajo dovolj snovi za pogovor. Če ne gre drugače, pa še malo svojega dodajo.

Veliko laže je govoriti o drugih kot o sebi. Kako povsem drugače bi bilo, če bi se bolj znali pogovarjati o sebi. Ne tako, da bi se hvalili, da bi tekmovali, kaj vse znamo, kaj vse zmoremo, kako smo boljši od drugih. Preprosto tako, da bi znali spregovoriti o sebi, o svojih skrbeh, o svojih radostih, o svojih upanjih in strahovih, o tem kar nas vznemirja in pomirja. Drugemu bi odprli vrata v svoj svet in verjetno bi v takšnem pogovoru odprl tudi on vrata v svoj svet. Samo to lahko damo drug drugemu: košček sebe, košček svojega sveta.

\tSeveda se takšni pogovori lahko odvijajo le v ozračju, ko začutimo dobrohotnost drugega, ko se nam ni treba bati, da bo drugi zlorabil besede, ki mu jih izrečemo, in jih širil okrog, včasih tudi povsem spremenjene. V takšnem pogovoru ne bi smelo biti prostora za besede: »Slišala sem o tebi …«.

Če bi bolj prisluhnili konkretnemu človeku in se manj menili za to, kaj vse ljudje pravijo o njem, bi bilo naše življenje verjetno veliko lepše. Prihranjeno bi nam bilo tudi marsikatero trpljenje.

Najbolj strogi zdravstveni ukrepi zaradi zdravstvene krize, ki smo jo doživljali od marca do zdaj, so odpravljeni. Vseeno je še vedno veliko negotovosti in strahu zaradi korona virusa. Zdravnik, primarij in strokovni direktor murskosoboške bolnišnice ter superintendent Evangeljske binkoštne cerkve Daniel Grabar v današnji Duhovni misli razmišlja o zdravju in upanju v teh časih.

Nekatere dežele po Evropi praznujejo Binkoštni praznik kar dva dni, tudi še v ponedeljek, ki sledi binkoštni nedelji in tako poudarjajo njen pomen za krščansko tradicijo in kulturo. To so dnevi praznovanja Duha veselja in modrosti, Božje tolažbe in upanja.

Prav na današnji dan, ko praznujemo tudi Marijin praznik, se spomnimo, da apostoli v pričakovanju velikega dogodka niso bili sami, sredi med njimi je po krščanskem izročilu bila tudi Jezusova mati. Morda smo premalo pozorni na to podrobnost, ki pa je velikim sakralnim umetnikom tako ljuba. Barvita slikarska platna rada kažejo Marijo v vsej ženski lepoti, ki je obsijana s svetlobo in plamen nad njeno glavo izstopa po svoji velikosti ter moči in se razlikuje od plamenov apostolov. Če pa pomislimo na Marijino žensko dušo, ki je polna pričakovanja, potem nam ta prikaz postane bolj razumljiv. V svoji ženski nežnosti je bila Marija razpoložljiva za navdih nove Ljubezni. Plamen nad njo je ogenj te ljubezni, o kateri poje Visoka pesem, ko pravi, da je »njena ljubezenska strast silna« in da so »njene strele ognjene« ter »njeni plameni, Gospodovi plameni« (Vp 8,6).

Marijana plamteča duša povezuje plamene apostolov. Odslej bo njihova modrost postala modrost o ljubezni, njihova inteligenca se bo razodela kot umnost srca, njihov pogum se bo predstavil kot neustrašen pogled v prihodnost.

Vendar pa je zanimivo, da njihovi plameni ne poskočijo kvišku in se ne združijo v eno samo plamtečo baklo. Ostajajo kot posamični ognjeni jeziki nad njihovimi glavami. To pomeni, da individualnost vsakega izmed njih ni ukinjena, enkratno veselje srca vsakega posameznika ne izgine, ostaja kot dar, kot navdih Duha. Odslej te posamičnosti ne bodo več ne boleče in ne moteče. Izražale bodo radost ljubezni v različnosti.

Sedaj razumemo, zakaj so Jezusovi učenci bili sposobni razumeti ljudi s tako različnimi govoricami. Marija, ki je bila polna Duha ljubezni, od takrat pozna in se raduje vsakega izmed nas, pa naj bo še tako drugačen.

Judovska skupnost te dni prav tako praznuje Binkoštni praznik in sicer kot čudežni dan, ko so prejeli dar Thore, dar Božje Postave. Postava zahteva obrezo srca, kar pomeni, da ogenj Ljubezni rani naše srce. Takšno srce, ki je ranjeno, po preroku Ezekijelu, postane rodovitno. Zna se darovati, živi za ljubljene in tudi zna odpuščati.

Marijino srce je polno plamtečega Duha, ki nas povezuje kljub naši različnosti, zato jo imenujemo tudi Mati vse Cerkve, Mati skupnosti upajočih in ljubečih ljudi.