Pravijo, da je človekov obstoj v tem, da se ves čas sprašujemo o Božjem obstoju. Ugotovil sem, da me je malo znanja od pravega razumevanja Boga odvedlo, veliko znanja pa me je k Bogu privedlo. Bojim se polovičnega in plitkega znanja, ker je to prevara. Če hočem razpravljati o vprašanju zla, teodiceji, moram iti na oddelek za teologijo in filozofijo, ne pa na oddelek za fiziko, kajti znanstveni argumenti so pravzaprav Bogu v prid. Genialni Albert Einstein je zapisal, da je vesolje tako urejeno, da sámo po sebi razkriva absolutno superinteligenco, ki vzdržuje red in harmonijo. A na vprašanje zla kljub temu ne znamo odgovoriti. Vklenjeni smo v verige trpljenja, tako kot so bili gusarji okovani na jambor, o čemer sem bral v drami Satenasti čeveljc francoskega pisca Paula Claudela.

Včasih si želim, da bi bil raje ateist, saj jim zavidam, ko gre za vprašanje Boga in zla. A ugotavljam, da sem pravzaprav zaradi Kristusa že ateist; namreč v odnosu do boga in vrednot v današnjem svetu, ker ne verjamem v način življenja, ki ga vsiljuje sprevrženi svet udobja in ugodja. Cilj življenja ni blaginja, ampak tudi zorenje duše v trpljenju, kar današnja družba zasmehuje. Strinjam se s teologom Moltmannom, da je lahko samo kristjan dober ateist, ker ne veruje v boga tega sveta, v vraga, ampak živi drugače, po Božje. Ne drži, kar je trdil nemški marksistični filozof Ernst Bloch, ko je ošvrknil kristjane, rekoč, da je lahko samo ateist dober kristjan. Danes je bogov toliko, da te boli glava! Toda zaupati Bogu pomeni vedeti, da ima življenje smisel (Wittgenstein), česar današnji družbi manjka. Smisel ni nekaj, kar je ločeno od življenja, ampak zaradi česar je sploh vredno živeti. Smisel ni metafizičen, ampak etičen. Takšna formulacija razrešuje vprašanje Boga v odnosu do zla in trpljenja v svetu. Ne trdim, da imam odgovor na ta vprašanja, trdim pa, da imam vprašanje za vse takšne odgovore.

Priznam, da se včasih kak samozavestnež repenči, da je dal Boga na žerjavico, ko se zagrizeno bori proti njemu, in čaka, kaj bom odgovoril. Nato me vpraša, misleč, da me bo stisnil ob zid: »Če Bog obstaja, od kod potem zlo?« Jaz pa mu vprašanje vrnem: »Če Bog ne obstaja, od kod potem dobro?« Veste, Bog ne zasaja vrta človeških src z rožami, če jih nismo pripravljeni z vodo zalivati.

Danes goduje sv. Neža, rimska mučenka. Simpatično ime izvira iz imena Agnes. Latinska beseda »agnus« pomeni »jagnje«, grški izvirnik imena pa se ustavi ob pomenu »čista«, »nedolžna«. Zato sv. Nežo, devico in mučenko, največkrat upodabljajo z jagnjetom v naročju ali poleg nje. Častimo jo kot zavetnico deviške čistosti (ponazarja jo belo jagnje v njenem naročju), hkrati pa je tudi zavetnica vrtnarjev. V Sloveniji je sv. Neži posvečenih več kot dvajset cerkva. Poleg tega skoraj ni baročne cerkve brez njenega kipa ali slike.

Po izročilu je bila iz ugledne plemenite rimske družine in krščena že kot otrok. V zgodnji mladosti je Kristusu obljubila devištvo. Komaj je odrasla, že je postala mučenka. Po vsej verjetnosti se je to zgodilo leta 304, za cesarja Dioklecijana, ki je odredil splošno preganjanje kristjanov. Po zapisih milanskega škofa sv. Ambroža so deklici, ko je bila stara trinajst let, po dolgem mučenju zaradi vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. Sv. Ambrož je ob tem zapisal: »Stopila je pred krvnika, molila in sklonila tilnik. Navzoči so lahko videli, da se je krvnik tresel, kot da bi bil sam obsojenec, da se je tresla roka rablju in da je prebledel iz strahu pred neznano nevarnostjo. Sama sv. Neža pa ni kazala nobenega strahu. Tako imamo v eni sami žrtvi dvojno mučeništvo: mučeništvo devištva in vere.«

Truplo so njeni starši pokopali na vrtu svoje pristave ob Nomentanski cesti v Rimu. Nad njenim grobom so postavili lepo baziliko. Pozneje je bila večkrat prezidana. Svetnico so posebno častili v 4. stoletju: o njej so pisali štirje največji cerkveni učitelji krščanskega Zahoda.

Kot zanimivost: nekdaj so na Koroškem od vsake hiše, pri kateri so imeli ovce, na god sv. Neže prinesli v cerkev »k ofru« (darovanju) šop volne. Pisatelj Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko pripoveduje, da je ovčar, preden je spomladi odgnal trop v planino, pomolil: »Bog, daj letos travi gosto in visoko rasti, sveta Neža pa naj nam pomaga jarce srečno pasti!« In ko je jeseni prignal čredo domov, je rekel: »Hvala Bogu in sveti Neži!«

Sveta Neža je bila še zelo mlada, ko je prestopila prag večnosti. To pomeni, da kakovost našega življenja ni odvisna od števila let, temveč od tega, kako jih živimo in preživimo. Pred nami je nov dan, ki prinaša nove izzive, nove priložnosti. Pazimo nase in ob tem ne pozabimo na druge.

O težkih stvareh se je težko pogovarjati. Celo o bolj vsakdanjih stvareh nam ni vedno lahko. Ko pa kdo zboli, hudo zboli, se nam zdi to skoraj nemogoče. Kaj lahko sploh rečemo? Ali je bolje, da smo tiho, ali naj se zlažemo, stvar postavimo drugače, preslišimo zastavljena vprašanja in se delamo, kot da jih nismo zaznali?

\t Ženska, ki ji je pred dobrim letom umrl mož, mi je pripovedovala, kaj vse je doživljala v času njegove bolezni. Ko je bil mož že hudo bolan in so vsi vedeli, da se mu življenje izteka, ji je mož nekajkrat rekel: »Veš, zdaj bi se morala pogovoriti!« Ona pa se je vsakokrat izmotavala in mu zagotavljala: »Ne zdaj, ko boš boljši.« Pri tem pa je prav dobro vedela, da to ne bo nikoli. Čas pa je neizprosno tekel in mož je umrl, ne da bi se pogovorila. Danes ji je žal, da ga ni poslušala.

\tPodobnih zgodb bi lahko slišali veliko. Skoraj vsakdo izmed nas bi lahko povedal kakšno svojo zgodbo, ko je ravnal tako. Včasih nas potem muči občutek krivde, ker nismo ravnali drugače. Prav se mi zdi, da si to povemo, da se iz tega nekaj naučimo.

\tKo sem na predavanjih in delavnicah govorila o tem, kaj umirajoči in njihovi svojci najbolj potrebujejo, tega nisem delala zato, da bi v ljudeh vzbujala občutke krivde in bi si potem še bolj očitali za nazaj. Vsakdo izmed nas bi s spoznanji, ki jih ima v tem trenutku, marsikaj v svojem življenju spremenil, če bi lahko kolo življenja zavrtel nazaj. To pa seveda ni mogoče in tako so vsa naša spoznanja namenjena temu, da se iz njih nekaj naučimo za korake, ki ji delamo naprej. Tako se je ženska, ki se ob moževi bolezni z njim takrat ni mogla odkrito pogovoriti, ker preprosto v tistem trenutku ni zbrala dovolj moči za to, iz tega nekaj naučila. Pravi, da bi zdaj ravnala drugače, ker je na svoji koži spoznala, kako hudo je, ko naenkrat ni več časa, da bi še kaj popravljala.

\tTakšne so naše življenjske zgodbe, in ko si jih podelimo, vidimo, kako smo si v svojem bistvu podobni.

Popotnik je obiskal cerkev v nemškem mestu Werden. Presenečen je skoraj na vrhu zvonika zagledal relief jagnjeta. Pozanimal se je, zakaj je tam tista podoba, in odgovorili so mu, da je med zidanjem cerkve neki delavec padel z visokega gradbenega odra. Sodelavci so pritekli z odrov in se bali, da ga bodo našli mrtvega na tleh, na veliko presenečenje in veselje so ga našli živega in laže ranjenega. Le kako je preživel? Prav v tistem času je šla mimo odra čreda ovac in mož je pristal na jagnjetu, ki je ublažilo padec. Res je žival poginila, a mož je preživel. V spomin na to čudežno rešitev so v zahvalo vklesali podobo jagnjeta v višini, od koder je padel delavec, in jo obiskovalci še danes lahko vidijo.

Današnji evangelij govori o drugem jagnjetu. Tudi to je dalo življenje za nas, a z bistveno razliko. Kristus – Jagnje Božje je prostovoljno daroval svoje življenje za nas, da bi nas odrešil. Če bi jagnje, ki je rešilo življenje nemškemu zidarju, samo pogledalo kvišku in videlo padajočega človeka, bi gotovo zbežalo. Jagnje Božje – Kristus je prostovoljno daroval življenje za nas in nas odrešil ter nam podaril novo življenje.

Jagnje je postalo eden najbolj priljubljenih simbolov krščanstva. Pomislimo na številne upodobitve na slikah in barvnih oknih, mašnih oblačilih … Pisec knjige Razodetja omenja jagnje 29-krat v 22 poglavjih, petkrat omenjamo Jagnje Božje pri vsaki maši.

V današnjem evangeliju Janez Krstnik zagleda Jezusa in pokaže nanj in reče, da lahko vsi slišijo: »Glejte, Jagnje Božje!« Takratni poslušalci so razumeli podobo jagnjeta. Jagnje, ki so ga judje zaklali za pashalni praznik, je lepa podoba Jezusove nadomestne žrtve na križu za naše grehe. Judje so bili v egiptovski sužnosti rešeni z jagnjetovo krvjo, s katero so pomazali podboje vrat, in angel pokončevalec je šel mimo. Podobno smo kristjani odrešeni s krvjo Kristusa, Božjega jagnjeta.

Še ena pomembna žrtev je vključevala jagnjeta. To je bilo vsakodnevno žrtvovanje v templju v Jeruzalemu. Vsako jutro in vsak večer so judje žrtvovali jagnje v templju za grehe ljudstva (2Mz 29,38–42). Te vsakodnevne žrtve, kot vse druge, so usmerjale verujoče v prihodnost, k popolni žrtvi Kristusa na križu. Jezus je celo umrl na križu v času, ko se je v templju opravljalo večerno žrtvovanje jagnjet. Zato krščanstvo ne potrebuje več klanja jagnjet, ker je za nas žrtvoval svoje življenje Kristus – Jagnje Božje.

Okoli leta 60 je apostol Pavel na svoji apostolski poti doživel brodolom, vendar se mu je uspelo rešiti na Malto. Njegov spremljevalec Luka je zapisal, da so jih domačini sprejeli zelo ljubeznivo (Apd 28). Prav Maltežani so letos predlagali, da tokrat v molitveni osmini za složnost kristjanov razmišljamo o gostoljubju.

Res je gostoljubje ena izmed temeljnih etičnih vrlin, zaradi katerih je človek v pradavnini preživel. Prvi vzgon razvoja človeštva sta bila sklepanje zavez in sposobnost razširjenih družin, rodov in ljudstev, da sprejemajo drug drugega, si dajejo zavetišče in se tudi vzajemno bogatijo z znanjem, kulturo in duhovnostjo ter novo življenjsko močjo.

Ko danes kristjani razmišljajo, kako bi dali gostoljubje brodolomcem, ki prihajajo na malteško obalo, pa ostaja vprašanje: Kakšno gostoljubje si mi kristjani sami znamo dajati med seboj?

Gostoljubje namreč ne pomeni, da nekoga sprejmemo samo kot novo delovno silo ali kot tistega, ki bo zapolnil vrzel med nami, ampak kot človeka, ki ga spoštujemo v njegovi posebnosti, kulturi in duhovnosti. Kaj lahko na obzorju take gostoljubnosti katoličani, pravoslavni in protestantje pričakujemo drug od drugega?

Mi katoličani se lahko veselimo pravoslavne duhovnosti zaradi čudovitega prepevanja in čaščenja Svetega duha, ki je še veliko močnejše kot v naši katoliški tradiciji. Njihovo bogoslužje ni sprotno, ampak pomeni resničen trenutek duhovnosti; je meditativno, blagoglasno in se priklanja Lepoti. Po tem zgledu so tudi bruseljski študentje uvedli meditativno sveto mašo, ki traja po tri ure, in jo poimenovali »maša, pri kateri se ne mudi«. Tudi naša bogoslužna reforma je povezana s »prisluškovanjem« skrivnostim, pri katerih je znova ovrednotena tišina.

Naši protestantski bratje so dobrodošli med nami s svojim osebnim odnosom do Božje besede. Zavedajo se namreč, da Sveto pismo nagovarja vsakega posameznika konkretno in osebno tudi takrat, ko je z drugimi pri bogoslužju.

Prav tako pa lahko mi katoličani, ko nas sprejmejo kristjani drugih cerkva, govorimo o bogastvu zakramentalnega življenja, ki ga z drugimi ne moremo deliti le iz vljudnosti, ampak na podlagi globokega skupnega doživljanja zakramentalnega misterija Božje navzočnosti in spreobrnitve srca.

Tak odnos drugega nas bo pripravil, da bomo tudi v drugih laže sprejeli ne samo njihovo stisko, ampak tudi njihovo duhovno bogastvo, ko potrkajo na naša vrata, in jim ponudili gostoljubje.

. Danes goduje znameniti svetnik Anton Puščavnik, ki je še za svojega dolgega življenja, živel je več kot sto let, med svojimi sodobniki v 3. in 4. stoletju vzbujal občudovanje kot asketski modrec in menih v egiptovski puščavi. V današnji Duhovni misli smo zbrali nekaj njegovih izrekov, ki so v prevodu Jasne Hrovat izšli pri Mohorjevi družbi.

Vse pogosteje me zaskrbi, kaj če tudi sama sodim med zoprneže, ki kar naprej svetujejo in poučujejo. Nekaj jih poznam in ob njih se moram vedno krotiti. Obhaja me zla slutnja, da sem z modrovanjem predvsem službeno gnjavila cele rodove. Saj kaj pa počne učitelj drugega, kot da poučuje domnevno neuko čredo! A se mi je zgodilo, da se je iz zadnje klopi oglasil večni cvekar: Ja, štrik vtaknite v vtičnico – ko čudodelni grafoskop na zid ni hotel nametati učnih čudes.

Božični čas je izzvenel. Zdaj se sprašujem, koliko se mi je dalo in hotelo in želelo uresničevati krščanske kreposti; od štirih glavnih do treh božanskih ali pa obrnjeno. Gre za srčnost, zmernost, pravičnost, razumnost, vero, upanje in ljubezen.

Uh, dolga vrsta! Če odmislim vero, in to prav krščansko, zadevajo navedene kreposti – ampak prav vsakogar, kot bi trdila sredi svoje kuhinje. Pravzaprav pa vere ne kaže izvzemati, saj če ne verjamem v božanstvo, me pa prešvigne stara vraža, da črna mačka ne primačkljá nič dobrega.

Srčnost mi je od nekdaj draga, a je imam bore malo. Kaže na pogum v kočljivih okoliščinah, kaj šele v nevarnih! Zmernost – no ja, približno. Pravičnost – to pa! Precej varljivo upam, da sem bila nadvse pravična glede šolskih ocen. Toda sam Bog ve …

Razumnost povezujem z razumevanjem, sprašujem pa Svetega Duha, zakaj mi jo je le skopo odmeril. Božja deteljica – vera, upanje, ljubezen – me vleče k vice, nebesa, pekel, igri iz otroških let; toliko časa smo ivanjščicam trgali cvetne lističe, dokler zadnji ni zagotovil nebes. Torej ljubezni.

Mar že poučujem in natresam primerke človeških navad, ki bi prikrito, če že ne očitno vsebovale poduk? Tako se moram spet vprašati, kdaj človek postane zoprnež.

Končno pa – zakaj imamo ljudje razum? Na časovnem traku in v literaturi kar obdobje racionalizma. Uj, Zoisov krožek! V četrtem razredu gimnazije – zdaj na koncu devetletke – me je metalo pod strop od samega navdušenja. To, to: Zois pa Pohlin pa Vodnik! Brez teh Prešerna ne bi bilo! A je bil in tudi naš profesor, ki je s prelepim baritonom odpel vse njegove uglasbene pesmi. Bog se usmili, bog ve, ali dandanes kje kak učitelj v razredu zapoje kako Prešernovo, Jenkovo, Kosovelovo …

Naj vendar ne bom zoprna!

Ko sem odraščala, nisem bila zadovoljna s seboj. Postala sem previdna. Nisem veliko govorila. Raje sem opazovala od strani, predvsem ljudi. Bila sem kot pivnik. Zapomnila sem si, kar so govorili, pa tudi to, koliko in kako je kdo govoril. Zanimivo je bilo njihovo odzivanje na dogodke, na stališča drugih. Nekateri so se rad prepirali, drugi potuhnili.

V moji družini ni smelo biti laži, niti oklevanja glede resnice. Tudi zvitosti, lenobe, nepoštenosti ne. To me je oblikovalo, me spodbujalo k razmišljanju. Spoznala sem, da so nekatere stvari v življenju trajne. Pričakovala se je vztrajnost pri prizadevanju za dobro.

A vendarle, resnice ni tako lahko izraziti. Večina ljudi tako ali drugače prehitro verjame besedam. Kar pograbijo mnenje ali izjavo, kot da bi bila celota. Tudi Sveto pismo lahko beremo na hitro. Mislimo, da odlomek ali vrstico razumemo, in jo razlagamo, ne da bi se poglobili vanjo. Besede letijo mimo, ne govorijo v globino. Treba je utihniti in prositi za milost Bližine. Ne razumem, toda tukaj sem, Gospod. Verjamem. Lahko se pokaže žarek spoznanja. Če mislim, da vse vem, lučka ne posveti.

Kdaj naj utihnem, se marsikdaj vprašam. Po navadi takrat, ko ne vem, kaj reči. Ne najdem besede. Ali ko bi moja beseda naredila škodo, namesto da bi prispevala k pomiritvi, razjasnitvi; ko ne bi rešila ničesar, ne bi prispevala nič dobrega. Lahko pa kdaj ostane tudi slab občutek, skrb, da bi morala kaj povedati. Da bi vsaj postavila vprašanje. Da bi glasno priznala, da ne vem, da nimam pojma, kaj se dogaja, kako naprej. Ko mi je mlada ženska zaupala veliko bolečino, ki jo je mučila, sem lahko le tiho, sočutno poslušala. Nisem imela pojma, o čem govori, nisem vedela, kaj čuti. Samo z neznatnim razumevanjem sem slišala hudo stisko. Vendar nisem mogla vedeti. Vsaka zgodba je enkratna. Čutila sem človeško trpljenje. Tolikokrat se oklepamo iluzije, da vemo, kaj je težava sočloveka, kaj se z njim dogaja, s čim se bojuje. Pa je to lahko daleč stran od resnice.

Brez besed, z ljubeznijo, dobrohotnostjo, odpuščanjem tiho poslušam, odprta za spoznanje, da se tako oplemenitijo siromašne besede, ki naju povežejo v zaupanje dveh src, ki se prebujata za rast.

Včasih pogledam nekoga, ki je že dolgo z menoj. Spreleti me, da ga v resnici sploh ne poznam. Stara podoba o njem je v moji glavi. Resničnost je morda drugačna. On je tu, jaz pa ga v resnici ne vidim. Odločim se in iščem. Zanimam se zanj, ga pozorno gledam, poslušam, da ga slišim v globino, ga objamem, govorim iz srca, nato pa se z roko v roki odpraviva na pot odkrivanja najine resnične podobe, vzajemnega odnosa.

Dejstvo je, da tehnologija in z njo povezan dostop do družbenih omrežij močno vplivata na naše življenje. Med drugim se je spremenil naš odnos do ljudi, s katerimi si delimo življenje.

Družbena omrežja nam na primer dajejo moč, da določimo odnose pod svojimi pogoji. Če moj prija-telj objavi fotografijo, imam moč odločati o več stvareh. Si bom fotografijo ogledal takoj ali pa bom to naredil pozneje? Se bom odzval takoj, ko jo vidim, ali pa se bom odzval pozneje? Se bom sploh odzval ali pa bom preprosto raje pogledal, kaj so objavili drugi prijatelji?

Imam popoln nadzor nad temi prijateljstvi in z njimi upravljam z razdalje. Če ste moj virtualni prijatelj, vam bom pokazal samo delčke svojega življenja, tiste, za katere si želim, da bi jih videli, in vam povedal samo to, kar vam želim povedati. Če po drugi strani to, kar boste objavljali, ne bo po mo-jem okusu, vas lahko preprosto “izbrišem” s seznama svojih prijateljev. Naša spletna prijateljstva so pod našim nadzorom. In ta nadzor vpliva na to, kako upravljamo s svojimi odnosi.

Poleg tega se je spremenil tudi pomen besede “prijatelj”. Če je nekoč prijatelj pomenil osebo z istimi interesi in nekoga, s kom smo se radi družili, je danes prijatelj lahko nekdo, ki ga v resničnem življe-nju morda sploh nismo nikoli srečali. Prijatelji so ljudje, ki sledijo temu, kar objavljamo na družbenih omrežjih. In glede na to, ali gre za vzajemno ali samo enostransko sledenje, lahko govorimo o raz-ličnih vrstah prijateljstva.

Šokantno pri tem pa je, da imajo številni ljudje na desetine in stotine virtualnih prijateljev, hkrati pa nimajo nikogar, s komer bi delili svoje življenje. Tehnologija nam domnevno prihrani veliko časa, toda zdi se, da imamo vse manj časa za pristne odnose z ljudmi. Omogoča nam številne stike, toda to ne pomeni, da imamo resnično bližino.

Ob Kristusovem rojstvu izgovorjene besede “In imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami” (Mt 1,23) pa nam kažejo popolnoma drugačen vzorec. Bog svojega sporočila o tem, koliko mu pomenimo, ni napisal na nebo. Svojo ljubezen je pokazal na Zemlji. Odrekel se je nebe-som in postal eden od nas. V osebi Jezusa Kristusa je postal človek. Prišel je in živel z nami. Imel je rad ljudi, ki so jih drugi zavračali. Svoje življenje je posvetil tistim, za katere so verski voditelji govori-li, da niso vredni. Družil se je, celo jedel je s tistimi, ki so jih drugi imeli za izmečke.

Navzočnost je močna. Zakaj se torej zadovoljujemo z nečim manj od tega?

Predlagal bom dve uporabni stvari, ki ju lahko začnete delati takoj in ki imata osupljivo moč, da iz-boljšata vaše odnose in okolico, v kateri živite.

1.\tBodite telesno navzoči. Ne digitalno. Ne virtualno. Ne v skupinskem klepetu, ampak v istem prostoru. Vzemite si čas. Ne za virtualne, ampak za resnične odnose. V pismu Rimljanom 12,19 beremo: “Ne pretvarjate se, da imate radi druge ljudi. Res jih imejte radi.” Ne zadovoljite se s plitkimi odnosi, na katere smo se navadili. Imejte resnično radi ljudi. Bodite navzoči v njihovem življenju.

2.\tToda še pomembneje je, da ste vključeni tudi čustveno. Ne bodite le tam; bodite tam kot celot-na oseba. Poskrbite, da bo oseba, s katero ste, v tistem trenutku najpomembnejša oseba na svetu. Odložite svoj telefon. Če niste ravno zdravnik, ki mora biti dosegljiv na klic, ga lahko celo popolnoma ugasnete. Ne preverjajte neprestano svojega telefona, ker se bojite, da boste zamu-dili sliko hišnega ljubljenčka, ki jo je objavil vaš prijatelj. Ali pa mogoče res navdihujoče sporočilo osebe, za katero niste še nikoli slišali, ali pa to, da bo nekdo všečkal vašo fotografijo, ki ste jo objavili pred 20 minutami. V resnici bi nas moralo biti strah le tega, da ne bomo zamudili ljudi, s katerimi smo. Otrok, ki odraščajo. Bližine zakonca. Pristnih prijateljev.

Danes bomo skupaj premišljevali o Jezusovih besedah, ki jih je evangelist Janez zapisal v tretjem poglavju v tretji vrstici: »Resnično, resnično, povem vam, če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Kaj pomenijo te Jezusove besede? Kaj pomeni rojstvo od zgoraj? Iz božje knjige, Svetega pisma, poznamo Jezusovo življenje. Vemo, da je Bog Oče, Stvarnik neba in zemlje, poslal Jezusa, svojega Sina, iz nebes, da se je rodil kot človek devici Mariji. Jezus je na Zemlji živel brez greha in brez madeža, kot piše. Pri tridesetih letih je prejel iz nebes moč Svetega duha, dajal je mogočna znamenja, delal čudeže, ozdravljal bolne, hrome, izganjal demone, umiril veter in valove, pomnožil kruh in nahranil lačne, obujal mrtve in še veliko dobrega je storil. Po treh letih delovanja pa so ga prijeli, mučili in pribili na križ. Ko je umrl, so ga pokopali. Toda on je že prej povedal, da bo tretji dan po smrti vstal, in to se je res zgodilo. Sveto pismo piše, da ga je Bog Oče v moči svojega Duha obudil od mrtvih. Jezus je vstal in živi. Po štiridesetih dneh prikazovanja svojim učencem ga je Bog Oče pred njihovimi očmi dvignil v nebo, na svojo desnico – tja, kjer je bil, že preden je bil svet, kot piše Sveto pismo. Kaj moramo storiti, da bomo na novo rojeni? Na začetku smo navedli Jezusove besede: Resnično, resnično, povem vam, če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva. Kaj mora vsak človek storiti, da bo rojen od zgoraj? Jezus je duhovna oseba na desnici Boga Očeta v nebesih in mi moramo odpreti svoje srce pred njim in ga z vsem srcem povabiti, naj vstopi vanj. Tako se Jezus rodi v našem srcu, ne samo v jaslicah, v našem človeškem duhu. To je novo rojstvo, brez katerega nihče ne bo vstopil v nebesa. Bog Jezus se po svojem Duhu rodi v nas. Sveto pismo nas uči, da smo iz duha, duše in telesa. Brez Jezusa v srcu ne bo nihče stopil v Božje kraljestvo, tako piše v Svetem pismu. Kdor ima Sina, ima življenje, kdor nima božjega Sina, nima življenja. To je pomembno oznanilo za vse ljudi sveta, za to, kje bomo živeli v večnosti. Ni dovolj, da se je Jezus rodil v jaslicah, odpreti mu moramo svoje srce, da se Jezus v Duhu rodi v naši notranjosti. Ko smo na novo rojeni, čutimo močno ljubezen do njega in do vseh ljudi. Prosimo ga tudi za moč njegovega Duha, da ne bi več grešili. Iz srca si želimo živeti Bogu všečno življenje, ker v srcu čutimo resnično ljubezen do Boga in do ljudi.