Mati Terezija je leta 1979 za svoje človekoljubno delo prejela Nobelovo nagrado za mir, pred tremi leti pa jo je papež Frančišek razglasil za svetnico.

Predmeta, ki sta navdihnila moje tokratno jutranje razmišljanje, boste danes našli samo še na redkih podstrešjih starih čevljarskih mojstrov in v muzejih. To sta šilo in kopito – nepogrešljivo orodje čevljarjev.

Šilo je orodje iz dolge, tanke konice in ročaja za delanje lukenj pri šivanju česa tršega, debelejšega. Poleg čevljarjev šilo uporabljajo tudi sedlarji. Kopito pa je spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje in oblikovanje obuval.

Žal bomo danes težko našli čevljarja, ki bi se mu zdelo vredno prišiti odtrgan podplat ali pa čevlje dati na kopito, da bi se razširili. To ne pomeni, da hodimo bosi. Kje pa. Danes lahko obutev kupimo na vsakem vogalu, a bolj poredko s šivanim podplatom.

Kljub imenitnemu poslanstvu, ki ga je imel čevljar, smo mu nadeli tudi slabšalna imena: od krpača do smolarja. S krpanjem starih čevljev si čevljar res ni mogel ustvariti bogastva, še manj, če je imel smolo in je sešil preozke ali premajhne čevlje.

Ne samo čevljarjev, tudi nas se kdaj drži smola, nekaterih celo vse življenje. Čevljarska smola je bila v skromni delavnici nepogrešljivi del čevljarjevega orodja. Z njo je čevljar smolil dreto, močno nit za šivanje usnja, da je lažje šla skozi iglo. Če je čevljar poleg smole za smoljenje drete imel še življenjsko smolo oziroma, če ga je kdo nasmolil, potem je pobral šila in kopita. To v prenesenem pomenu pomeni, da je vzel vse svoje stvari in odšel. Nekateri to storijo sami od sebe, drugi pa sledijo hladnemu nasvetu, naj to storijo čim prej.

Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, tako jaz kot vi smo včasih čevljarsko orodje. Enkrat šilo in kopito, drugič smola in dreta. Vsak zase skoraj neuporabni, vsi skupaj pa celota, ki ne more druga brez druge. Velikokrat pa vsi skupaj nasmoljeni, izkoriščani tako kot čevljarji. Takrat nam preostane samo, da poberemo šila in kopita. To ne pomeni nujno naše slabosti.

V naših življenjskih delavnicah mora biti poleg že naštetega orodja vsaj še igla. Čim bolj je na enem koncu ošiljena, tem laže bomo z njo šivali dele svojega življenja. Seveda lahko z iglo koga tudi zbodemo ali pa se zbodemo sami.

Ob vbodu ostre konice igle bomo začutili pekočo bolečino, ki bo sčasoma popustila. Veliko prej kot življenjski vbodi in luknje. Tudi ko bolečina popusti, je sled vbodov in lukenj še vedno vidna.

Če hočemo postati dobri čevljarji, moramo prijeti tudi za iglo. Samo šilo, kopito, smola in dreta bodo za preživetje premalo. In ne pozabite: tudi iz manjših in barvitih krp lahko sešijemo čevlje s trdnimi podplati.

Svetopisemska knjiga o trpečem Jobu dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati tudi najbolj človeška. Težko je toliko trpeti, še težje pa je kljub temu verjeti, da je Bog ljubezen. Gregor Veliki je zapisal: »Če Job ne bi trpel, bi ostal neznan. Njegovo trpljenje je razširilo prijeten vonj o njem. Kadila ne moremo duhati, dokler ga ne zažgemo. Tako se tudi sladki vonj trpečih razširja le zaradi njihovega trpljenja.«

Job je ideal svetopisemskega pravičnika. Bil je moralno neoporečen človek z najglobljo vero na zemlji, božji biser. Modri judovski filozof je zapisal, da je satan dobil dovoljenje od Boga, da preizkusi Jobovo vdano zaupanje v Boga. Po navadi mislimo, da je satan v peklu. Pisec Hal Lindsey je zapisal drugače: »Ne sprenevedajte se. Satan je živ in zdrav na planetu Zemlja.« Job je izgubil vse, a vseeno ni izustil niti besedice proti Bogu, čeprav je satan trdil, da bo po vsem tem Boga preklinjal. Gre za opis zaupanja v Boga in hkrati za boj z njim, ko hkrati vpijemo: »Bog, reši me Boga!«

Job je postal laboratorijski model najtežjih vprašanj o trpljenju. S tem, ko je Bog zlodeju dopustil, da preveri Joba, se je pravzaprav izpostavil tveganju in preverbi samega sebe. Ta preizkus je bil odločilnejši za Boga kot za Joba. Bog je stavil vse na eno samo karto, na Jobovo vero zaupanja vanj. Vsak trpeči vernik je sramotna klofuta hudiču in največje priznanje, adut za Boga.

Mislim, da današnje teološke komisije Jobove knjige ne bi uvrstile v kanon Svetega pisma, ker je videti, kot bi šlo za božji spodrsljaj. Stalno se sprašujemo, zakaj se človeštvo potaplja v morju krvi in solza. Bog na Jobova vprašanja ni odgovoril, ampak mu je pokazal svojo vsemogočnost in modrost. Srečanje s takšnim Bogom je Joba spremenilo. Edini odgovor, ki ga je zvedel, je, da je trpljenje skrivnost. Tako kot je skrivnost tudi Bog sam. Kdor bi znal odgovoriti na vprašanje glede trpljenja, bi znal odgovoriti tudi na vprašanje glede Boga. Martin Luter je rekel: »Samo Bog naj bo Bog!«

Bog je v trpljenju Joba preizkusil, Job pa je v trpljenju Boga srečal. Jobovi prijatelji so govorili o Bogu, Job pa je raje govoril Bogu. Job je postal največji učitelj duhovnosti vseh časov. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho.« Ta napis je bil najden v neki judovski kleti v Kölnu v obdobju nacizma.

Vedno bolj spoznavam, kako pomembno je, da se znamo poslušati. Tega se pravzaprav nikoli nismo zares učili. Spominjam se, da smo imeli v šoli govorne vaje, na katerih smo se učili govoriti in nastopati. Nihče pa nam ni povedal, kako naj poslušamo. Celó med študijem medicine, pri katerem bi to pričakovali, so nam v glavo vtepali kup podatkov, od katerih številnih nismo nikoli potrebovali. O tem, kako naj pri vsakdanjem delu poslušamo ljudi (in jih tudi slišimo), pa nič.

\tIn tako se v naših pogovorih nekateri vzorci ponavljajo vsak dan. Znanka mi je pravila, da bi se želela kdaj pa kdaj pogovoriti o svojih težavah, pa tudi o marsičem drugem. Živi sama, mož ji je pred leti umrl, otroci živijo drugod. V začetku, po moževi smrti, je bilo težko, potem pa se je kar dobro vživela v svoj novi položaj in zna biti tudi sama. Včasih pa si vendarle zaželi, da bi jo kdo poslušal. Nekaj prijateljic in znank ima, ki se takole odzovejo na njeno pripoved: »Jaz tudi. Mene tudi bolijo kosti in sklepi. Jaz tudi včasih ne morem spati. Jaz tudi …« Postala je že skoraj alergična na ta »Jaz tudi«, saj ji z njim preprečijo, da bi povedala vse do konca o sebi, o svojem doživljanju. Nima občutka, da bi jo jemali resno. Ko bi vsaj kdo rekel: »Res? Boli te? To je pa neprijetno!«

\tMislim, da bi vsak izmed nas moral razmisliti prav o tem. Kolikokrat rečemo »Jaz tudi,« namesto da bi drugega človeka poslušali in mu pustili, da pove do konca? To nam je že tako prešlo v kri, da se največkrat niti ne zavedamo, da se tako odzovemo na pripovedovanje drugih ljudi.

\tČe hočemo kaj storiti za boljši in lepši svet, moramo paziti na medsebojne človeške odnose. Tu pa se vse začne z našo sposobnostjo poslušanja. Najprej se moramo tega zavedati, potem pa korak za korakom, dan za dnem vedno bolj paziti, da bomo vedno manj govorili in vedno več poslušali.

Jutro je kot vsak čas dneva najlepše. Kapljice jutranje rose se bleščijo v svetlobi novega dne. Ozreš se naokoli, polno je biserčkov vode. Vse je umito in človek takrat težko uporablja samo glavo. Prebudi se občutljiva globina, oglasi se srce. In vidiš, začutiš podrobnosti, odseve izvora, skrivnost smisla. V kapljici jutranje rose odsevajo globočine oceanov, pravi modrost. Nespametno je iskati bistvo, rešitve in smer življenja nekje daleč, ker so že tukaj.

Če se je srce zaradi strahov in zamer preveč ogradilo, se zastrlo, ker se tako počuti bolj varno, se prebudi takrat, ko spoznaš, da je prava varnost skrita prav v srcu. Treba ga je samo odpreti. Ko to zmoreš, v vsaki celici svojega telesa, uma, veš, preprosto veš. Ne povoziš samega sebe. Namesto drugega ne moreš hoditi, a lahko ga navdihneš, da pobrska, poišče v sebi. Se približa, sprejme, se odloči. Pripoveduješ svojo zgodbo in dvigneš ušesa, napneš možgane, začneš odkrivati tudi druge zgodbe, jih poskušaš povezati s seboj. A tvoja osebna pot se odvija na enkraten način, skozi osebno izkušnjo, se zbrusi tudi s stiskami, trpljenjem, da postaneš res pristen, pristen do sebe in do soljudi.

Danes se odvija velik nesporazum, glede na to, kako razumemo, kdo so otroci tega sveta. Radi se norčujemo iz omikanosti, sočutja, ljubezni, ki to resnično je. Norčujemo se iz morale in »počasne«, nerodne pozornosti, dobrote, ki jo nekdo kaže do drugih. Treba je vendar vse na hitro. Slavimo zunanji videz, blišč, spretnost v zavajanju drugih. Če se ne oziraš na Boga, je to dokaz, da si samostojno misleč in sodoben, namesto da bi s skromnostjo priznali, kako skrivnostno je življenje. Življenje me napravi vrednega edino, če posredujem svoj mir, če prinašam odpuščanje, upanje, luč, resnico in če ne bežim pred temo. Spoprijeti se moram s spori, lažjo, zavidanjem, trmoglavostjo, obupom – in potem zmorem, zaslutim, kako v kapljici rose odseva neskončni ocean. Zaslišim, kako se v otroškem smehu skriva angelsko petje nebes, kako se v hvaležnem pogledu nemočnega starčka zrcali modrost življenja, kako se v očeh deklice zazna hrepenenje po pomladi, kako se v ostarelem možu in ženi iskri skrivnost velike ljubezni, ki premika gore.

Saj, pride tudi tesnoba. Te opozori, da se ustaviš in se ozreš v ta občutek. Težko se premakneš. A ko se vendarle zaveš, zbereš moči, da zmoreš na pot v svoje srce, se poglobiš v območje svetega, daruješ svojo nemoč, te On okrepi. Je vedno s teboj, je usmiljen in dobrotljiv. Niti ena kapljica, niti ena tvoja solza ne gre mimo Božjega srca.

Zamislite si idealno prihodnost. Verjetno je to svet rojstnodnevnih želja, »zdravja in uspeha« in »vsega, kar si sam najbolj želiš«. Vsemu temu gotovo dodate sanje o dobrem avtomobilu, veliki hiši, o finančni brezskrbnosti, kdo bi se spomnil še na slavo in dolgo življenje in še na kaj podobno pocukranega.

Realnost je seveda nekaj povsem drugega. Da bi jo presegli, da bi se povzpeli tja gor in se vsaj za ped približali sanjski deželi, se nekateri trudijo z nečloveško marljivostjo, drugi z goljufijo in izkoriščanjem, tretji – in teh je največ – pa preprosto nad svojimi zmožnostmi in sposobnostmi obupajo in se potopijo v neko rutinsko življenje, v katerem ne razmišljajo več, ker razmišljanje o tem, da ti toliko stvari manjka, tako zelo boli, depresivnega te naredi, slabe volje, zagrenjenega, ker si navadno niče sredi uspešnega sveta. Nogomet ali turške nadaljevanke za uro ali dve pomagajo, da je življenje lepše in lažje. Ali kaka druga droga.

Vmes, med reklamami, pride naproti Jezus. In dela nekaj neverjetnega. Govori čudne stvari, blagor lačnim, blagor žalostnim, blagor preganjanim in podobno. Pa ne zafrkava. Z njimi želi našemu idealu, željam in sanjam, postaviti neki drug ideal: našo realnost, našo trdo, težko, zahtevno resničnost. Jezus želi povedati, da ta realnost ni slaba realnost samo zato, ker se ne nujno sklada s splošno predstavo o »srečnem in zadovoljnem življenju«. Ni nujno, da biti bogat pomeni tudi biti srečen, pa tudi sitost ali smeh ali zdravje nista nujno boljša od lakote in joka in bolezni. Jezus seveda ne govori, da je slabo biti bogat, zdrav in sit, ampak da je lažje priti skozi življenje kot revež, kot lačen, kot žalosten, drugače povedano, kot nekdo, ki nekoga drugega potrebuje. Ker s tem dobi ne samo tisto, kar mu manjka, ampak tudi tisto, za kar ni prosil, pa potrebuje še bolj od tega, kar mu manjka. In to je človek. Odnos. Kajti kdor ima odnos, ima tudi vse, kar potrebuje za življenje.

V naši župniji imamo zelo aktivno skupino skavtov. Mladi so navdušeni nad njihovim programom in nad župnikom, ki je skavt od glave do pete. Mene pa najbolj gane njihov skavtski pozdrav: Bodi pripravljen in odgovor: Vedno pripravljen. Pri tem se dotikata palec in mali prst kot znak, da je močnejši skavt vedno pripravljen ščititi slabšega, manjšega, ranljivejšega.

Tudi pred športnimi tekmovanji npr. nogometno tekmo, trenerji svoje igralce radi spodbujajo z vprašanjem: A ste pripravljeni? in če odgovor - Smo - ni dovolj glasen, ponovijo še enkrat glasneje in močneje, da začutijo s celim telesom, da so pripravljeni iti v boj.

Adventni čas je čas pripravljenosti. Čas treninga. Čas urejanja. Kajti na božično noč zemljo obišče Kralj kraljev, Stvarnik vsega vesolja. In da se Ga ne bi mi, mali ljudje, ustrašili, pride med nas kot Otrok, kot Novorojenček, najbolj nebogljeno človeško bitje na zemlji, ki ne more preživeti brez pomoči drugih, predvsem brez materine ljubezni.

Ali smo pripravljeni na takega Gosta?' Ne vozi se kot dedek Mraz ali Božiček na pravljičnih saneh, ne nosi vrečo daril, ampak svojo bit skriva v miru noči, saj mu tudi sijaj lučk nič ne pomeni. Njega zanima sijaj srca! Bogato obložena miza ga ne zadovolji, saj ni lačen hrane, ampak ljubezni in dobrote.

Ali smo pripravljeni na takega Gosta? Priprava za tak obisk se ne odvija po ulicah in bogato obloženih trgovinah, ampak v tišini duše, ko utihne hrup sveta, ko zaspi kratkotrajno hrumeče veselje, ko se ustavimo in ugasnemo hitri tok vsakdanjega življenja in skrbi. Če to uspemo, potem bomo pripravljeni na pravi božič, božič srca, božič novorojenega Boga Odrešenika. On je prišel, da bi na naše življenjske poti, od rojstva do smrti in še čez, posadil rože upanja in zvezde vodnice.

Zaprimo vrata in se pripravimo. Prihaja. Njegov obisk je nekaj najlepšega, kar se je naši zemlji zgodilo od njenega nastanka do danes. Prihaja. Bodite pripravljeni!

Danes obhajamo god svetega Miklavža, kakor pravimo sv. Nikolaju. Številni, predvsem pa otroci, se ga spominjajo po njegovi dobroti. Na večer pred svojim godom ta svetnik – kakor verujejo otroci – hodi od hiše do hiše in pridnim otrokom prinaša darila, tistim manj pridnim pa tudi šibo.

O življenju svetega Miklavža ne vemo veliko. Več nam o njem povedo prisrčne legende. Skoraj zanesljivo je, da je bil sveti Nikolaj škof v Miri in da je okoli leta 350 tam v visoki starosti umrl. Rodil se je starejšim staršem. Oče in mati sta bila dobrega srca, usmiljena in naklonjena revežem. Nikolaj se je »nalezel« te dobrohotnosti od njiju. Starši so mu zapustili veliko premoženje, on pa ga je razdelil revežem in postal redovnik. Zanimivo je, kako je postal škof. Škof v mestu Miri, njegov predhodnik, je namreč umrl. Verniki so molili za novega škofa in sklenili, da bodo izbrali tistega duhovnika, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev. In to je bil Nikolaj. Vse življenje si je prizadeval, da bi bil dober, zgled dobrodelnosti. Bil je preganjan, zaradi svoje vere je nekaj časa preživel tudi v ječi. Kmalu po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Znana je legenda, kako je trem dekletom priskrbel potrebno doto, da so se lahko dostojno poročile.

Sveti Nikolaj je čaščen tako v katoliški kakor tudi v pravoslavni Cerkvi. Še zanimivost: pokopan je bil v mestu Miri, v katero so leta 1086 prišli pomorščaki iz italijanskega mesta Bari. Ukradli so svetnikove zelo češčene relikvije in jih prenesli v svoje mesto. Tam so še danes. Italijani mu pravijo San Nicola di Bari.

Za svojega zavetnika ga imajo mornarji, brodarji in splavarji, je tudi zavetnik otrok, ministrantov, romarjev in popotnikov, advokatov, trgovcev, lekarnarjev, gostilničarjev, pivovarjev ter delavcev v kamnolomih, pa tudi priprošnjik za srečen zakon.

Cerkve, posvečene svetemu Miklavžu, so na začetku postavljali ob rekah. Tako je bila tudi ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, sprva cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. V Sloveniji je temu svetniku posvečenih največ cerkva – kar 120, od tega 36 župnijskih in 84 podružničnih.

Končali bi lahko z besedami: Bog je ljubezen. Človek, ki nosi ljubezen v srcu, je bogat. Bogat pa ni tisti, ki ima veliko, ampak tisti, ki veliko daruje. Vsak izmed nas je lahko »malo« svetega Miklavža – pa ne samo danes, vsak dan.

Duhovno misel je pripravila filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc. V njej razmišlja o evtanaziji in polemikah, ki jih je sprožila.

Srce, ki tehta, ni sposobno ljubiti. Hecno, mar ne, toda če odmislimo tržnico, mesnico, mešalec za beton in tekmovanja in se obrnemo k tistemu, kar je res pomembno v življenju, potem … Potem tisto, kar vržemo na tehtnico, nima teže. Kar merimo, je vedno premajhno. In premalo. Kar štejemo, ne šteje. In čemur postavimo ceno, nima vrednosti.

Morda je Jezus prav zato dal le eno zapoved! Da bi nas obvaroval pred preštevanjem, ki vodi v računanje in preračunljivost in še naprej v tehtanje, merjenje in zamero. Kajti ene same reči ne šteješ. Še meriš in tehtaš je običajno ne, ker je nimaš s čim primerjati.

Ena sama zapoved: ljubi.

»Ljubi Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo! Ljubi bližnjega kakor samega sebe! Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!«

In še tisto, kar radi preslišimo in neradi sprejmemo: »Ljubite svoje sovražnike!«

Neki dober duhovnik mi je pred kratkim rekel, da se to, da sem kristjan, nekako mora poznati v mojem življenju. Mora! Kot se pozna, če sem športnik ali pesnik ali vegetarijanec. Da sem kristjan, se mora, če ne drugje, kazati vsaj v tem, kako vozim, kakšen voznik sem. Mora!

»Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro le tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. … Vi pa ljubíte svoje sovražnike. … In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6, 32-36)

Bog je duhovit. Ko nas je ustvaril, nam je dal telo, kakršnega imamo. In le dveh delov telesa ne moremo videti brez tuje pomoči, brez pomoči ogledala: obraza in zadnje plati.

Drugi, naši bližnji, nam držijo ogledalo. Drugi, naši bližnji, nam povejo, ali imamo obraz ali smo brezobrazni ter kolikšne in kakšne riti smo.