Tiho, kot da bi nekako vzniknila iz ljudskega hrepenenja, se je med nami spet začela debata o evtanaziji. Iz nje odzvanja predvsem ena, zdi se, popolnoma upravičena zahteva: da si vsak človek zasluži spodobno živeti in tudi spodobno umreti.

Menim, da ne gre samo za »prijetno«, nebolečo hitro smrt. Menda gre bolj za izogibanje trenutku, ko se počutiš vsemu svetu odveč, ko si ponižan pred ljudmi zaradi plenic, demence ali nepokretnosti. Ni torej toliko problem v prenašanju bolečine, težava je v pogledu družbe na takega človeka. Če je breme, ne pa dragocenost družbe, hkrati pa še trpi, se zdi logično, da je nesmiselno vztrajati pri življenju. Trpeti, biti nemočen, tih in negiben na postelji ali na kakšnem drugem sodobnem križu je postalo ne samo nekaj nezaželenega, ampak celo sramotnega, škodljivega za družbo. Seveda nihče noče biti odveč in v napoto, nekoristen človek, ki porablja čas in denar.

Ob tej debati vedno znova pomislim na svojega očeta, ki je počasi umiral od zahrbtne bolezni. Spremenila ga je, močno, korenito, da ga skoraj ni bilo mogoče spoznati. Ne le da je nekoč krepki mož postajal vse šibkejši, ne le da ni mogel več hoditi, sčasoma tudi govoriti ni mogel več, vse tišji je bil. Sčasoma se nisva več mogla pogovarjati, samo še na postelji sem se lahko privil k njemu, on pa je vzel mojo dlan v svojo in jo močno stisnil. Imel me je rad, čutil sem to bolj kot kdaj koli prej. In bolj kot kdaj koli prej sem ga tudi jaz imel rad, najbliže sva si bila, bližje kot tedaj, ko je bil krepak.

Trpljenje ga je resda močno spremenilo, mene pa še veliko bolj. Drugačen, mehkejši človek sem postal, bolj človeški tudi do drugih, ne samo do njega. Moj oče mi je postal vreden, dragocen, zlat je postajal, ko so mu plahnele mišice, ko mu je zamiral glas. Pa pravimo, da nemočni, trpeči ljudje ne morejo ničesar več storiti! Kaj pa vemo, ali ne bomo v svojem življenju morda celo več prispevali z nemočjo kot s svojimi sposobnostmi, ali ne bomo več dali, ali ne bomo več ljudi česa naučili s svojim prenašanjem trpljenja na postelji, tihi v svoji temni noči, kot s prepričljivimi besedami …

Morda si zato Jezus ni želel evtanazije, težko, hudo je dotrpel svoje življenje. Tako nas je spremenil – bolj kot s čudeži, bolj kot z modrimi nauki: čisto človeški je postal. Njegova najmočnejša pridiga je njegova tišina na križu, človeška tišina nemoči, v kateri je vzbudil naše sočutje. V njej smo mu bliže in on je bliže nam, ki tudi trpimo, in to je za vsakega človeka v življenju dovolj in največ – bližina, ki jo ustvarja samo trpljenje. Zato nam je Bog najbliže, ko trpi. Tako blizu smo si v trpljenju in zaradi njega tudi ljudje, pa naj to čutimo ali ne.

Dobro jutro, cenjeni poslušalci in poslušalke. Ali pomislite kdaj na svojo usodo?

Po verovanju nekaterih ljudi usoda določa potek človekovega življenja tako, da se nanj ne da vplivati. Ko imamo v mislih usodo, imamo pred očmi navadno samo nekaj slabega in težkega. Govorimo o igri usode in njenih nedoumljivih poteh.

Verjamem, da koga od vas v tem jutru usoda neusmiljeno preganja in tepe. Mogoče ima kdo vaše življenje v rokah ali se z njim celo igra?

Na žalost nisem dovolj modra, da bi lahko uganila vašo prihodnost ali rešila vaše življenjske uganke, spoznala znamenja in čudeže ali celo posledice usodnih trenutkov in časov. Prav tako ne verjamem v prerokovanje usode iz kart, kave, zvezd in z dlani.

Ko v mislih premlevam zgodbe svojih najbližjih, prijateljev, nekdanjih sodelavcev, znancev in bežno preletim dnevne domače in svetovne novice, se mi zdi moja usoda usmiljena in radodarna. Za to sem ji neizmerno hvaležna.

Tako v moji igri življenjske usode kot v vaši se velikokrat znajdejo krojači, ki mislijo, da lahko krojijo mojo in vašo usodo, tako kot se zdi njim prav. No, takim »šivankarjem« je treba šilo in krojilo vzeti iz rok ter niti življenja po najboljših močeh držati v svojih rokah. Če vsaj malo verjamete v usodo, potem ne dovolite, da bi vaše življenjske niti imeli v rokah drugi.

Človekova usoda je in bo begala marsikoga, od preroka Jeremija, ki v svoji molitvi pravi: »Vem, Gospod: človek ne usmerja svoje poti, popotnik ne določa svojih korakov« (Jer 10,23), do preprostih ljudi, ki so prenašali in ohranjali védenje okoli človekove usode iz roda v rod. Tako eno izmed teh govori, da naj bi bila okoli naših teles ovita človekova usoda. Grki naj bi razumeli usodo in njene stopnje (npr. nesrečo, poroko, starost, bolezen, smrt itn.) kot niti, ki so jih spredli bogovi ali sojenice in jih dali človeku kot vence volne, niti oziroma vezi.

»Nit življenja« marsikje simbolizira človeško usodo. Po antičnih predstavah vsakdo izmed nas dobi nit na vretenu, ki predstavlja dolžino življenja. Kdaj se bo naša življenjska nit pretrgala, ne vemo. Tako kot tudi ne vemo, kako in kam se bo odvrtel in zapletel klobčič življenjske niti.

Ne glede na našo nevednost in slepo zaverovanost v težko usodo iz svojih življenjskih niti vseeno lahko spletemo lepe vzorce, le pletilke moramo vzeti v roke. In to ne katere koli: v roke moramo vzeti pletilke, ki so primerne za debelino naših življenjskih niti. Pa smo spet pri usodi oziroma »štrikanju«. Na življenjskem vretenu imamo nekateri navito debelo nit, drugi tanko. Ali lahko pletemo s tankimi ali debelimi pletilkami in ustvarjamo enake vzorce, pa boste morali ugotoviti sami.

Kaj da na srcu grejemo? Samo najlepše dogodke, doživetja in pripetljaje. Vi najbrž mnoge, kdo drug redke. Saj se doživetja tudi ne dotaknejo vsakogar enako močno. Občutljivost se je temu reklo, zdaj pa pravimo senzibilnost.

\tKljub tolikšnemu napredku in spremembam na vseh področjih ostaja davni pomen bistva, globine, človečnosti, ljubezni. Izražen je v vseh zvrsteh umetnosti. Gojijo ga verstva in posvetne vede.

\tČuteče srce, kamnito, zvesto, vroče, ljubeče, ranjeno, hvaležno, prebodeno, izdano srce. Vedno s svojo edinstveno zgodbo, toda neštetih inačic. To, kar čuti tvoje, je znano tudi mojemu srcu, toda drugače!

\tSvoje otroke grejejo starši na srcu. Otroci njih. Kar me je v poklicu najbolj pretreslo, je bilo to, da tako imenovani »neprilagojeni« otrok ni dovolil sošolcu, prav tako prestopniku, žaliti njegove mame. Stolkel bi ga na tla, če ne bi vmes posegel vzgojitelj.

\tO grejemo na srcu, marsikaj grejemo na srcu. Res da kdo le kanarčka ali muco, »ker vse razume, samo govoriti ne zna«. Vredno je pomisliti, kako močno je kdo navezan na kakega sočloveka, a ni treba, da je sorodnik. Tudi ne prijatelj, ampak nekdo, ki mu je nekoč – kakor pravimo – pripognil vejo, kar pomeni, da mu je k čemu pomagal. Recimo, da je bila to služba, pogoj za vsakdanji kos kruha. Kako so še pred nedavnim dninarji greli na srcu posestnika, ki jim je omogočal preživljati se. Lahko se prav nam prikradejo mnogo manj naklonjeni časi, kot je današnji.

\tPovsem cenen predmet nam lahko trajno ogreva srce. Zame je to povsem orumenela staaara podobica angela varuha. Dal mi jo je, mali črni vrani, večno objokani prvošolki, sam g. škof, ne da bi tudi od mene pričakoval katekizemski odgovor. Narod sestavljajo ljudje, tudi nebogljeni osiroteli otroci. Doživetja v otroštvu, pravimo, so prvotno izročilo življenja.

\tČe grejete na srcu kako prijazno besedo, le grejte jo. Mogoče zadnjo, ki ste jo od koga še lahko slišali.

\tPostavi stražo pred svoja usta, svetuje Sveto pismo. Besede znajo biti strupene puščice. Že tiste za tjavdan – besede od torka do srede – nosijo v sebi strupeno kal. Kaj šele žaljivke. Kdor reče bratu norec, povzema evangelij Jezusove besede in ga čaka peklenska dolina.

\tBolje je biti na srcu ogret.

Človek nujno postavlja vprašanja. To je njegova posebnost. Najpogostejše vprašanje je, zakaj Bog dopušča zlo. Hudičeva eruptivna ukana je, da se Boga bojimo bolj kot hudiča in mu pripisujemo Auschwitz, Dachau, Jasenovac, Nagasaki, Hirošimo, Srebrenico … Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je menil, da je dobro, da ne obstaja samo dobro, ampak tudi zlo, kajti brez zla ne bi bila dana možnost za svobodno izbiro.

Ko so Alberta Einsteina vprašali, ali je možno, da bo enkrat vse tudi znanstveno dokazano, je odgovoril: »Da, verjamem, vendar to ne bo imelo nikakršnega smisla.« Nato je nadaljeval: »Če želite Beethovnovo Peto simfonijo izraziti z matematično krivuljo, ki prikazuje pritisk zraka na poslušalčeve bobenčke v ušesih, je to možno, vendar to ne bi bila več Beethovnova Peta simfonija.« Enako velja za vprašanje zla in trpljenja. Znanost ne daje odgovorov na končna vprašanja, kdo sem, zakaj živim, zakaj trpim in kam grem. Tako kot ne moremo znanstveno dokazati ljubezni, lepote, iskrenosti, vere …, znanstveno ne moremo dokazati, zakaj zlo in trpljenje. Nedojemljivost bolečine je del božje nedojemljivosti.

Če težko razumemo človeško besedo, kako težko razumemo šele božjo besedo. Johann Wolfgang von Goethe je zapisal: »Ljudje ne vedo, koliko časa in napora je treba, da bi se naučili brati. Za to sem potreboval osemdeset let in še ne morem reči, da mi je uspelo.« Kje torej najti smisel? Zakaj naivno verjamemo sladkobnim ponudbam zmikavtov in pozabljamo, da je brezplačni sir samo v mišelovki? Ludwig Wittgenstein (1889–1951), ki velja za enega največjih filozofov 20. stoletja, je smisel našel v krščanski veri. Glede nje je izjavil: »Ni razumljiva, ni pa nerazumljiva.« Po njegovi oceni življenje brez Boga nima namena ne cilja in je absurdno. Tudi če bi živeli večno, bi bilo življenje brez smisla absurdno. Kdor odpre srce božji ljubezni, je rešen.

Kdo bo povrnil izgubljeni položaj Bogu? Italijanski dramatik Curzio Malaparte (1898–1957), član Komunistične partije Italije, se je po spreobrnjenju v krščanstvo spraševal, kdaj se bomo pogumno dvignili proti zlu, ki nam preti – ubogim razkosanim telesom, zapuščenim v rdečem blatu nekega bojišča. Če svet trpi, trpi zaradi našega greha, ker si ne upamo braniti pravice in dobrote in se bojimo biti resnični kristjani, saj smo ob nedeljah kristjani, v ponedeljek pa ateisti.

Vse premalo se zavedamo, da ni tako samo po sebi umevno, da nam stvari v življenju tečejo gladko in po načrtih, ki smo jih sami naredili. Že pri čisto preprostih stvareh nam to postane jasno šele takrat, ko se nekaj zatakne. Ko na primer nekdo zboli, izgubi službo, doživi prometno nesrečo, umre ali pa se pojavijo naravne nesreče. Potresa, poplave, plazu in še marsičesa nihče ne jemlje kot nekaj, kar spada v naše življenje. Pa vendar se dogaja tudi to.

\tNavadno smo tudi premalo hvaležni za vse to, kar zmoremo in kar imamo. Vedemo se, kot da tako mora biti. In vendar je lahko tudi drugače in pogosto dejansko je drugače. Takrat nam ostaneta dve možnosti. Lahko smo na smrt nesrečni, ker nekaj ne gre tako gladko, kot bi želeli in s svojo nesrečo bremenimo vso svojo okolico. Lahko pa v tej novi situaciji poiščemo tisto, kar nam je še ostalo, kar še zmoremo in skušamo iz tega narediti najboljše. Izbrati mora človek seveda sam, tega ne more storiti nihče namesto njega.

\tPoznam invalidko, ki že dolgo let ne more hoditi, ki je v vsem odvisna od tuje pomoči. Večina ljudi, ki v vsakem trenutku lahko gredo kamor hočejo, si tega sploh ne more predstavljati. Mnogi bi bili v njeni koži zelo nesrečni in bi to svojo nesrečo dali čutiti tudi drugim. Ona pa na glas vsem pove: »Hvaležna sem, da lahko pišem. Tako sem povezana z mnogimi prijatelji po svetu. Ne morem jih fizično obiskati, vendar se mi zdi, da smo si bliže, kot če bi se videvali vsak dan. Morda prav zaradi teh pismenih vezi tudi več vemo drug o drugem in tudi bolje razumemo drug drugega, kot če bi se površno zelo pogosto srečevali. Zame je to prav poseben, zelo dragocen način komunikacije.«

\tVesela sem, kadar dobim njeno pismo. Govori mi o upanju, o tem, da človek lahko prenese veliko več, kot bi si v prvem trenutku upal pričakovati o sebi. Govori mi o tem, da je od mene odvisno, kako se v življenju spopadam s težavami, ki mi prihajajo na pot. Potrjuje staro resnico, da je vsak človek svoje sreče kovač.

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila govorijo o večno zanimivih eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncu tedna pa ob 6.50. Na Prvem.

Naj bo dan, spoštovane poslušalke, poslušalci, poln upanja in vam že pred večerom želim prijetne sanje.

No, bi mi marsikdo odvrnil, težek dan je pred mano; delo, ki ga moram opraviti, mi ne dovoljuje sanjarjenja in praznega upanja. Upanje je v mojih rokah in mojem trdem delu, vse drugo so prazne besede, bi dodali drugi. Drži! Ljudje, ki sanjarijo pri belem dnevu, so pogosto drugim v breme. Ne vabim k takim sanjam, ki bi nas trgale od življenja. Te sanje in to upanje mora biti del našega življenja, kot ga živimo tukaj in zdaj.

Verjetno ste že prebrali ali slišali kakšno pripoved o puščavskih popotovanjih. Kljub temu da je danes veliko lažje potovati skozi neizmerne daljave, kot je bilo to nekoč, je to še vedno polno tveganja. Vsi, ki so se kdaj izgubili sredi neizmerne, neobljudene puščave, in so se potem rešili, govorijo o pogumu, ki so ga takrat potrebovali. Če bi tavajoči izgubili pogum, bi bilo po njih. Brez poguma ne bi šli naprej. Pri tem se morajo varovati pred utvaro lahkih rešitev, kot so razne fatamorgane, prividi oaz. Kljub vsemu, tako trdijo, moraš imeti pred očmi neko oazo, saj samo dokler imaš vero, da tam nekje je obljuden svet, boš šel naprej.

Pred kratkim sem poslušal ženo, ki se z možem trudi že osem let, da bi dobila otroka. Vsi, ki smo jo poslušali, bi ji radi dali neko upanje. Hkrati nismo hoteli dajati lažnih obljub. Kako naj opogumimo take ljudi? Je pri tem dobro lagati? Prav iz blodnje po puščavi se lahko naučimo kaj za svoje življenje. Prividi oaze so lahke rešitve in ženi, ki čuti praznino, ko nima svojih otrok, bi lahko tak privid dal lažno upanje, da se bo čez noč vse uredilo. Z lahkoto si zamisli lastno družino z otroki, privid, ki je le blodnja, hitra rešitev. Vseeno mora imeti neko upanje, ki jo bo vodilo naprej. V puščavi veš, kje je in kakšna je oaza, šele, ko si tam. Tej ženi smo lahko vlili pogum le tako, da smo ji pokazali, kako lahko napolni prazen prostor svoje družine s tem, kar je zanjo dosegljivo. Da še bolj ceni ljubezen svojega moža, da z veseljem sprejema svoje nečakinje in nečake. Ni treba pozabiti na bolečino, le odpre naj svojo praznino za te, ki so že okrog nje.

Če ne bom verjel in sanjal, da mi danes lahko prinese kaj lepega, bo šlo božje kraljestvo mimo mene. Želim vsem nam, da bi vsaj malo verjeli, da so nebesa že vsaj malo del našega življenja, in jih bo še več, če bomo nebeške sanje vsaj malo zaživeli.

V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?

Duhovno misel je pripravila filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc. Naslovila jo je Kmet in v njej izreka hvalnico slovenskemu kmetu. Ugotavlja, da številni izrekajo še danes besedo kmet kot žaljivko. Čeprav je po mnenju avtorice prav kmet ohranil slovenstvo.

V spisu O prostem času rimski filozof Seneka iz 1. stol. med drugim razmišlja o pomembnosti vsakodnevnega premišljevanja in čudenja. Radovednost, ki je človeku prirojena, nas vleče k nenehnemu raziskovanju in opazovanju sveta ter iskanju vedno novih odkritij. Narava je po njegovem mnenju v nas prebudila to nagnjenje, da bi občudovali njeno lepoto in postali opazovalci njenega veličastja, »saj bi izgubila sad svojega dela, ko bi te stvaritve – tako velike, tako sijajne, tako odlično oblikovane, tako bleščeče in tako bogate raznolikih krasot – kazala le pusti, neobljudeni samoti.«

Vendar pa nas Seneka v nadaljevanju opominja, da nismo bili ustvarjeni zgolj za opazovanje, pač pa tudi za premišljevanje o svetu, saj smo vendarle bitja dveh svetov: fizičnega oziroma zunanjega, ki se ga lahko dotaknemo, ga vidimo in občutimo, ter notranjega, duhovnega. Imamo torej dvoje oči, s katerimi lahko uzremo svet okoli nas, pri čemer so fizične oči zgolj pomagalo, ki nas usmerja k nevidnim resnicam. »Ne vidimo namreč vsega, kar je,« zapiše Seneka, »temveč si naš vid šele odpira poti raziskovanja in postavlja temelje za to, da lahko preidemo od preiskovanja očitnih k preiskovanju skritih stvari in odkrijemo nekaj, kar je starejše od sveta samega.« Naša misel se torej »ne zadovoljuje s poznavanjem tega, kar je moč videti, pač pa presega vidno in raziskuje, »kar leži onkraj sveta.« Prav k takšnemu premišljevanju o globljih resnicah o svetu, njegovih zakonitostih, o človeški naravi in pravzaprav nas samih nas vabi Seneka in nas hkrati opominja, da te svoje druge, duhovne plati nikakor ne bi smeli zanemarjati. Po stoiškem prepričanju namreč človek najbolj živi v skladu s samim seboj in doseže najvišje stanje notranjega zadovoljstva in pomirjenosti, kadar sicer deluje v fizičnem svetu, a hkrati nameni nekaj trenutkov za premišljevanje in svoje notranje življenje.

Na to misel v današnjem času, ki na vsakem koraku poudarja storilnost, aktivnost in stalno zaposlenost, radi pozabimo in se bolj kot na naš notranji osredotočamo na zunanji svet. Preredko si vzamemo čas, da bi zgolj občudovali naravo in v sebi iskali odgovore na globlja življenjska vprašanja; da bi se za nekaj trenutkov odmaknili od vsakdanjega vrveža in se predali premisleku o nas samih. »Narava me je namenila za oboje,« zapiše Seneka, »da delujem in da najdem čas za kontemplacijo. In res počnem oboje, saj tudi kontemplacije ni brez delovanja.«