Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Vedno smo v skušnjavi, da bi svojo ljubezen naredili abstraktno, da bi jo zavili v neki megleni celofan, v katerem bi ostali zadovoljni sami s seboj. Menda Jezus prav zato ta celofan kar naprej trga s konkretnimi primeri iz življenja, konkretni Bog hoče biti, ne neka oddaljena teorija, otipljiv, konkreten. Res, naš Bog ima podobo težkih vprašanj našega življenja, pa naj gre za migrante v Sredozemlju ali pa najstnikov upor.

Toda ta težka vprašanja od zunaj, torej tista, ki nam jih postavljajo ranjeni ljudje ob cesti, ranjeni ljudje ob svoji lastni mizi, ranjeni ljudje, ki kričijo na nas, in ranjeni ljudje, ki ne morejo govoriti, so težka predvsem zato, ker so to pravzaprav vprašanja, ki prihajajo od znotraj, iz našega srca. Ogledalo nam nastavljajo, zato so tako strašansko neprijetna. In prav zato tako zelo pomembna. Ker so vedno postavljena v trenutke, ko se moramo odločiti, kakšni ljudje želimo biti. In odgovori na ta vprašanja nas izklešejo, naredijo nas za tisto, kar želimo postati.

Vendar so samo ti odgovori še težji kot vprašanja sama. Zato ob njih ljudje radi izberemo alternativno, zadnje čase nadvse priljubljeno pot. Ker je seveda vsak odgovor zavezujoč, ker se z vsakim odgovorom opredelimo, opredeliti pa se nočemo, neke vrste strah nas zajame ob tem, smo ljudje razvili preprosto in zelo učinkovito tehniko umikanja. Če je vprašanje pretežko, preprosto ne odgovorimo. Gremo »mimo« (Lk 10,31), kakor da se ni nič zgodilo.

Tako se lažje živi, brez vprašanj, izognemo se mučnemu tehtanju, negotovosti, razmišljanju, kaj bi bilo v takem trenutku prav narediti, ne, kar bi bilo bolj koristno, ampak kar bi bilo prav. Izognemo se žrtvi, ki jo tak trenutek zahteva, naporu in tudi napakam, ki jih je v takih trenutkih vse polno, izognemo se ponižanju pred drugimi in pred samim seboj. In takšno življenje imamo radi, lažje se živi brez teh vprašanj. To so sicer vprašanja, ki nas usmerjajo in ki nas delajo človeške, vprašanja, ki želijo, da ne pozabimo, kdo smo v svojem bistvu, da smo ljudje, dokler ljubimo. A to so težka, pretežka vprašanja za naša mehkužna ramena. Zato gremo raje mimo, kot da ne vemo, da je »iti mimo« najlažji način, da se izgubimo. Ker ljudje ne zablodimo od napačnih odgovorov, ampak ko si nehamo postavljati vprašanja.

Legenda pravi, da so takrat, ko so menihi v Candesu ob Loiri ukradli ostanke pravkar preminulega škofa iz Toursa in jih ponoči 8. novembra 397 s čolnom peljali po reki Loiri v mesto Tours, vsa obrežja reke zacvetela. Nasploh je znano, da v začetku novembra prihaja v dolini reke Loire otoplitev in da znova ožive travne bilke, zato to obdobje Francozi še danes imenujejo »poletje sv. Martina«. V tem poimenovanju pa se skriva tudi čudovita simbolika. Martin je svetnik, ki prinaša človeško toplino in nas hkrati opozarja, kako je narava čudovita, če jo znamo opazovati.

Najprej gre za človeško toplino, ki jo kot vojak pokaže l. 334 v neprijazni zimski pokrajini Picardiji, pred mestom Amiensom, ko razpolovi svoj plašč in z njim ogrne prezeblega reveža. To je simbol nove religije, krščanstva, ki bi se ga rad oklenil, in ki bo postal temelj nove evropske civilizacije, civilizacije usmiljenja, ljubezni in solidarnosti, ko nihče ne bi smel biti več lačen in nikogar ne bi smelo več zebsti.

Toda Martin ni samo razvil sočutja do sočloveka, ampak do vseh živih bitij, ki ji je srečeval. Na ta njegov odnos do narave najbrž nismo dovolj pozorni. Kot vemo, je vsaj dvakrat potoval skozi naše kraje. Za nas je zanimiva njegova druga pot, ko je šel k materi v rodno Savario v Panoniji. Tokrat je potoval brez vojaškega spremstva in njegov življenjepisec Sulpicij Severij pravi, da je padel med razbojnike. Toda znova je pokazal človeško toplino in ljubezen, zato jih je uspel spraviti na pravo pot.

A legende nam govorijo tudi o tem, kako je medved pokončal njegovo živinče, in da bi se mu odkupil, je potem sam nosil misijonarjev tovor. Ta pripoved gotovo ni zgodovinska, toda razkrije nam še veliko več kot točno zgodovinopisje, spregovori nam o povezanosti Martina z naravo, o njegovem sožitju z okoljem in o njegovi ljubezni do vseh živih bitji. Potem najdemo še druge zgodbe, kako je Martin rešil obsedeno kravo in še zajca pred hudimi psi. Ali pa tudi zgodbe o njegovem učencu, menihu, ki je pomagal tigrici nahraniti njene mladiče in kako mu je ona odstopila svoj kožuh, da ga ne bi več zeblo.

Danes te zgodbe pomenijo več kot prijetno večerno branje za otroke. Povedo nam, da so Martin in z njim njegovi in učenci živeli tesno povezani z naravo in da so jo tudi ščitili. Hoteli so ustvariti tisto sozvočje, ki naj bi pomenilo toplino in prijateljstvo z vsemi živimi bitji. Narava z vsemi njenimi prebivalci je dar Stvarnika in prav je, da se je znamo razveseliti in jo ohranjati.

Morda smo ob Martinovi gosi pozabili, da je Martin ljubil ves ta svet in ga tudi ohranjal. Njegova podoba nam spregovori o času, ko bo človek ustvaril »poletje«, toplino, za vsakega človeka in tudi za vsako živo bitje.

Včasih mi kdo potoži, da težko bere Sveto pismo. Pri tem ima navadno v mislih predvsem Staro zavezo, češ da je polna krutosti in nasilja. Kar seveda do neke mere drži. Po drugi strani pa Sveto pismo Stare zaveze prav z zgodovino izraelskega ljudstva z vsemi napakami, zablodami in vojnami kliče po odrešenju od vsega tega, kar doseže vrh in izpolnitev v Novi zavezi z Odrešenikom – Jezusom, Božjim Sinom. Mogoče pa je težko brati o vojnah in krutostih zato, ker vse preveč postavljajo ogledalo tudi današnjemu človeku v tako imenovanem razvitem svetu. Človeku, ki vsaj do neke mere živi prav v zanikanju vsega tega, v neki svoji coni udobja in egocentrizma.

Enega najokrutnejših dogodkov Stare zaveze prinaša prvo berilo današnje nedelje. Zgodil se je verjetno leta 168 pred Kristusom, ko je selevkidski sirski kralj Anítoh IV. Epifán začel judovskemu narodu z ekstremnim terorjem vsiljevati grško kulturo in bogočastje. Tiste, ki tega niso sprejeli, je dal kruto umoriti. Zgled judovske neuklonljivosti in zvestobe svoji veri in prepričanju je bila judovska mati s sedmimi sinovi, ki jih je kralj Antíoh hotel prisiliti, da bi jedli svinjsko meso, kar pa je judovska postava prepovedovala. Na izredno krut način je dal mučiti in pobiti vseh sedem sinov in na koncu še mater. Vse zaradi zvestobe judovski postavi in zapovedim. Zavrnitev postave bi zanje dejansko pomenila zavrnitev Boga.

Ob tem primeru, pa tudi ob mnogih sodobnih, ko so še vedno in ponekod celo vse bolj nekateri preganjani zaradi vere v Boga, prav gotovo ne moremo mimo vprašanja, čemu taka vztrajnost. V prvi vrsti najbrž zaradi pripadnosti, zaradi zvestobe. Če na to gledamo samo na deklarativni ravni, se zdi nesmiselno, lahko celo fanatično. Če pa na to pogledamo na bivanjski ravni, na ravni odnosa pripadnosti, dobi to drug smisel. Potem to pomeni zvestobo sebi in zvestobo Bogu. Ljubezen je presežna, gre čez sebe, zato gre tudi onkraj groba, onkraj smrti. Zvestoba sebi, zvestoba temeljni bivanjski resnici in zvestoba Bogu – to je tisto, zaradi česar so mladeniči prestali Antiohovo mučenje in smrt; to je tisto, zaradi česar tudi danes ljudje prestajajo preganjanje, mučenje in smrt – ker je njihov pogled usmerjen onkraj, torej se njihovo življenje ne konča s smrtjo. Toda zakaj je danes toliko nestrpnosti in preganjanja vernih? Zakaj se sprenevedamo in govorimo, kako kruta je Stara zaveza, medtem ko si sami zatiskamo oči pred sodobno globalno okrutnostjo, izkoriščenjem in nasiljem? Samo zato, ker se ne dogaja ravno v moji neposredni bližini?

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Negujoče otroštvo, tudi odraščanje v brezskrbnosti, ko otroku nudimo skoraj vse, kar si zaželi, hudo zavaja vse, najbolj pa otroka. Ta dobiva toliko kot bi si človek pred več desetletji komaj lahko predstavljal, da je možno. Starši hočejo vsem dopovedati, kako izjemen je, z neverjetnim potencialom. Občudovanje meji že na oboževanje nič krivega otroka. Vse to kljub zaščitniškemu, lagodnemu življenju mnogih otrok pri nas in v razvitem delu sveta, lahko vodi v nadutost. Človek se kopa v občutku nepremagljivosti in navdušenja nad sabo, nad svojimi »uspehi«. To preraste v domišljavost, vzvišenost, večvrednost. Kako varljivo, zahrbtno se zgrinja nad mladim človekom lažen občutek, da je pač boljši od drugih. In neverjetno zaščitništvo staršev takih otrok mu to lažnivo lastno podobo še podaljšuje. Spominjam se mladostnice, ki se je ob razdejanju stanovanja, ki ga je povzročila njena družba ob odsotnosti njenih staršev, ob pripombi vrstnice, ki je edina vprašala, kaj zdaj, kaj bodo rekli starši, zaničljivo posmehnila in rekla: »Moj fotr bo vse plačal!«

Kot balon se napihne nepremišljeno mnenje o večvrednosti, ki se običajno ob prvem resnem soočenju s težavami sesuje. Pokaže se njegova resnična podoba. Znajde se v nerešljivi situaciji in nikogar ni, ki bi kaj ukrenil namesto takega človeka. Včasih ga podprejo šibki vrstniki, z lažnim občutkom, da so z njim tudi oni »boljši«. Ošabnost se sesuje v prah, soočenje s seboj se konča z razočaranjem, solzami, z jezo in nemočjo. Napihnjen balon ošabnosti se razpoči. Otrok, mladostnik »okameni«. Lahko se zlomi, obupa. Lahko pa se ogorčeno upre z nasiljem nad tistimi, ki ga ne sprejemajo kot večvrednega.

Razvajen otrok je izpostavljen stresu, ki mu ni konca. Kmalu ugotovi, da mora staršem dajati upanje, da so za neuspeh in konflikte krivi drugi, saj to starši nagradijo s sočutjem, s podporo, občudovanjem. Ta igra sprenevedanja se lahko nadaljuje tudi v odraslo dobo, v nove odnose, ki pa v medsebojni ljubezni seveda ne morejo rasti. Narejenost se tako nenadzorovano razpase. Konča se le, ko se njegovo okolje, njegovi bližnji ali sodelavci dostojanstveno uprejo laži, mu nastavijo ogledalo in se odločno zavežejo Resnici.

Kot pravi pesnik Srečko Kosovel – »Vse kar je prikrito bilo, vse moram odkriti, vse s svojo mislijo in molčanjem in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti …«

Jutro ni najboljši čas vračanja v preteklost. Še posebej, če s strahom gledamo v dan, ki ga začenjamo. Naj bo ta dan, ki ga začenjamo sredi teme, vseeno poln poguma in luči, tak, da nam bo na večer dal spokojno noč.

Luč v jutro nam lahko posije tudi skozi spomin na osebe, ki so krojile naše življenje. Če nas je že vnaprej strah dogodkov današnjega dne, vas povabim, da si prikličemo v spomin koga, ki smo ga občudovali zaradi njegovega poguma. V filmih pogosto nastopajo junaki, pri zgodovini smo se učili o neustrašnih vojskovodjih, a ti niso tisti, ki bi ravno razgnali naše malodušje. Če smo imeli srečo, da smo živeli s kom, ki nas je imel iskreno rad, in to kljub vsem težavam tudi vztrajno kazal, bo to prava oseba za dober začetek dneva.

Človeku, ki govori z vso zagretostjo o idealih, ki bi jih morali živeti, nas prevzame. Dobro se počutimo, če kdo vneto govori o vrednotah, ki so nam blizu. Kako hitro lahko te besede zbledijo, če za njimi ni resničnega življenja! Temu, ki s takim zanosom govori o pomoči ljudem tam nekje v Afriki, pri tem pa se hkrati jezi na starejšo gospo, ki v svoji starostni počasnosti podaljšuje vrsto pred blagajno, bomo hitro obrnili hrbet. Saj poznamo tisto staro kmečko o zaljubljenih in hkrati neodločnih fantih, kako bodo ostali sami. Že stari rimski pesnik Ovid je znal reči, da so srečni tisti, ki to, kar ljubijo, zmorejo pogumno tudi zaščititi.

Vrednote, ideali so prazni, če jih ne živimo. Prepogosto pozabljamo, da je to lažje reči kot storiti. Pri vzgoji kažemo in spodbujamo otroke k temu, za kar je vredno živeti. Opogumljamo jih, da bi to v težkih trenutkih tudi živeli. Pozabljamo, da je kot za vožnjo s kolesom tudi za pogum potrebna vaja. Prav zato so v naših spominih kot posnemanja vredne osebe ostale tiste, ki so vztrajno živele in branile ideale svojega življenja. So ponižno ljubile in to pogumno branile. Tega niti nismo opazili, bolj sta nas prevzela njihova mir in sreča. Kot pravi Ovid: Sreče ne morem dobiti, si je kupiti, lahko jo le živimo s pomočjo pogumne ljubezni.

Če nas je danes strah, je korak negotov, vprašajmo se, kaj resnično ljubimo. Premislimo, če je to vredno naše ljubezni, in gotovo bomo našli kaj, kar je vredno našega napora. Sebi in vam želim, da bi z vsem pogumom to tudi branili; in grem stavit, da bomo zvečer zadovoljno zrli na današnji dan.

Dobro jutro, cenjeni poslušalke in poslušalci, ali ste vedeli, da je ena od najboljših tehnik za preživetje domiselnost? Lahko je nekaj tako preprostega, kot je to, da potegnete nogavico čez pohodni čevelj, da prečkate spolzek ledenik na gori.

Ledenik na gori raje prepustimo izkušenim alpinistom, nogavico pa lahko vedno nosimo s seboj, tudi če ne bomo plezali po visokih gorah. Gmoto težav in spolzka tla imamo lahko tudi v dolini. Okoliščin ne moremo vedno izbirati, lahko pa izbiramo, kako se bomo na težave odzvali. V tem se med seboj razlikujemo: v našem odzivu.

Tehnika človeškega preživetja je izjemno zapletena. Naše življenjske vrvi so spletene iz sesukanih življenjskih vlaken. Nekatere prenesejo vso težo življenja, druge se pretrgajo. A še vedno nam ostaneta dva konca vrvi, ki ju lahko prepletemo skupaj in zategnemo njuna konca. Kako močna bo naša vrv, je odvisno od tega, kako spretni smo v vozlanju. Z nenehnim vozlanjem pa lahko spletemo tudi gordijski vozel in takrat se znajdemo pred zapletenim življenjskim vprašanjem, ki je največkrat povezano z našim preživetjem.

Gordijski vozel je po starogrški pravljici vozel, ki ga je na vozu, nekdaj v lasti kralja Midasa, zavozlal frigijski kralj Gordios. Prerokovano je bilo, da bo zavladal svetu, kdor bo vozel razvozlal. Aleksander Veliki je leta 334/333 pred Kristusovim rojstvom problem rešil tako, da je vozel v mestu Gordiju kratko malo presekal z mečem. Nato je zavladal svetu.

Prispodoba z gordijskim vozlom nam danes želi sporočiti, da zapletena življenjska vprašanja lahko rešimo z odločnim, drznim posegom. Še več: celo s silo.

V spomin si prikličite strm ledenik in drzne alpiniste ter grozeče oblake nad njimi. V rokah držijo cepin, medtem ko imajo na težkih čevljih pritrjene dereze z ostrimi konicami. Od moči njihovih rok in sile derez, ki se zapičijo v ledenik, sta odvisna njihovo preživetje in vrnitev v dolino. Pa tudi od njihovega odziva na težave.

Preden se alpinisti odpravijo na zahtevne odprave na najvišje vrhove sveta, se morajo med drugim naučiti tudi tehnik preživetja. Najmanj, česar si želijo, so gordijski vozli v njihovi navezi.

Žal večina od nas ni alpinistov, a kljub temu plezamo na neznane vrhove. In čeprav s seboj nosimo rezervni par nogavic, ledenikov ne znamo varno prečkati in jih zaradi šibkosti tudi ne zmoremo.

V nas se nabirajo vozli grenkobe ali pa se nam vozel naredi na jeziku in si ne upamo povedati, kar si mislimo.

A če želimo preživeti, moramo gordijski vozel kdaj pa kdaj tudi presekati: na delovnem mestu in v medsebojnih odnosih.

Priznam, da jočem kot dež vsakič, ko gledam prizor v filmu »Notting Hill«, kjer Julia Roberts, velika filmska zvezda, igra veliko filmsko zvezdo, ki se zaljubi v preprostega knjižničarja, ki ga igra Hugh Grant, še ena velika filmska zvezda, in reče, da stoji pred njim le kot dekle, ki si želi, da bi jo fant imel rad. Da bi jo ljubil.

Jočem. Kot dež. Vsakič. Čisto vsakič. Zaradi lepih besed.

In bom še sam povedal nekaj lepih besed o ljubezni … ki sem si jih sposodil pri svetem Pavlu … in jih malo obrnil.

Ljubezen je potrpežljiva, ni pa nerazsodna!

Ljubezen je dobrotljiva, vendar ne razvaja!

Ljubezen ni nevoščljiva, a pozna in spoštuje meje in jih zlepa po nepotrebnem ne prestopi!

Ljubezen se ne ponaša! In to pomeni, da se ne postavlja. Da ne gleda zviška. Pa vendar … ti ljubezen da krila. In ne uporabljati kril je neumnost. Je greh. In če letiš, hočeš – nočeš gledaš zviška. In vidiš bolje. In vidiš dlje. Imaš razgled. In pregled. Vidiš čez hrib. Čez plot. Čez reko. In čez morje. Lahko se dvigneš nad oblake. A potem vidiš že manj. Ali pa sploh ne vidiš. In bo pač držalo tudi, da je ljubezen lahko slepa! Vendar ljubezen nikdar – ne hote ne nehote, tudi slepa ne – ne zamenja ponosa s prevzetnostjo!

Ljubezen se ne napihuje. A ljubezen mora biti rodovitna! In rodovitnost pomeni nosečnost. In nosečnosti ni brez napihnjenega trebuha. In upam, da je jasno, da gre tu za duhovno biologijo! Le tako bolečine v križu in otečeni gležnji dobijo smisel in pomen. Bolečina kot taka, dobi smisel in pomen. Ker prava ljubezen boli. Ker trpi.

Ljubezen ni brezobzirna. In to pomeni, da ne razkazuje mišic. Pa vendar mora biti vedno močnejša. Tudi ljubezen potrebuje vajo. In trening. Kondicijo, pač! Na 110 metrov z ovirami ne zmagaš z daljincem v eni in s sendvičem v drugi roki. Čeprav … ljubezen ni šprint! Je bolj tek na dolge proge. Maraton. In hitra hoja. Pa skok s palico. In v daljavo. Včasih tudi suvanje krogle!

Ljubezen ne išče svojega. Pa vendar mora rasti in se večati. Ljubezen mora biti vidna. Ljubezni se ne da skriti. Ljubezni se ne sme skriti. Mesto na gori, na primer, se ne da skriti. In luči tudi ne postavljamo pod mernik.

Ljubezen se ne da razdražiti, lahko pa jo užalostim.

Ljubezen ne misli hudega, kar še zdaleč ne pomeni, da ne misli!

Ljubezen vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prenese. Kar pomeni, da je ljubezen naivna! V lepem pomenu te besede.

In ko vam v življenju ostanejo le še vera upanje in ljubezen, se zavedajte, da je največja ljubezen. Kajti: ljubezen nikoli ne mine!

Domovanja so različna in niso omejena na kraj. Kljukec pravi: Bom že gledal, da se v raj prišalim. Je večni optimist. A da si to, ni treba, da si ravno kljukec, nabrit veseljak. Zadošča z vedrino gledati v svet. Kura mu je fruštek snedla, pravimo na račun namrgodenega človeka. Če je slabovoljnost njegova značilna lastnost, je TO njegovo domovanje.

\tPoznam ljudi, ki domujejo v poeziji, in one, ki se nad stihi pačijo. Češ: osladnost. Kaže, da je več takih, ki menijo, da je za kak pomemben dan treba človeku nameniti zrimane misli. Veliko jih je slišati v voščilih. Večina je stihokleparskih, a dokazujejo, da bolj ali manj vešči rimar ceni mikavnost ujemanja. Njegovo domovanje je na črti skladnosti.

\tDomovanje v stvarnem in presežnem. Z realisti in sanjači bi jih označili, a bolj tjavdan. Stvarno je oprijemljivo in merljivo, presežno seže čéz v brezbrežja.

Ne samo dobro, tudi kar nujno je biti pritrjen na tleh in se znajti – domovati – v realnih okoliščinah. Sanjavec čaka nedočakljivo, a še kar čaka lepo sanjajoč, ne da bi dobro vedel, kaj. Ni rečeno, da živi brezdelno; marsikdo je priročen in uspešen, a njegovo sprostilno domovanje so oblaki.

Nad temi je le še modrina, dom oduhovljenega strmenja; nedoumljivega, sled večno živega, kot bi rekel Cankar. Filozofija, teologija, teozofija; modrost, lepota, ustvarjalnost, čaščenje, čudenje, hrepenenje, vznesenost, ljubezen, sovraštvo segajo čez obzorje metra, vatla in klaftre in kar je še stvarnih mer. Domovanje v duhovnosti je objem brez dotika in je dotik nadtvarnega.

\tPolno živimo, kjer domujemo. Tam se človečimo v svoje odtenke. Doma smo pa tam, kjer živimo. V kočah, barakah, favelah, hišah, gradovih, palačah, šotorih, pod mostom, pod milim nebom. V revščini, v primernem udobju, v razkošju. Mogoče povsod nesrečni. Lahko tudi zadovoljni.

\tNi rečeno, da je dom tudi domovina. »Odpeva mu dvoje domovin, med obema se mu pne življenje, k obema vabi hrepenenje, v obeh je zemlje sin brez korenin,« piše v nekem starem romanu meni pozabljenega avtorja. Čudno, da si zapomnimo po en stavek, sto strani besedila pa povsem izpuhti.

\tDobro je, da smo nekje doma. Dobro je imeti domovino. Brez domovanja na legah duha pa življenje nima ozar za počitek.