Ali je vera v Boga v padlem svetu izgubljenega raja sploh še mogoča? Družbeni reformist Georg Büchner (1813–1837) je v Dantonovi smrti napisal: »Zapomni si, Anaksagora: zakaj jaz trpim? Vedi, ravno to je skala ateizma …«

Kot teolog se ves čas spopadam z izzivalnimi ugovori: »Nehaj govoriti o svojem ljubem Bogu. En sam otrok, ki umre zaradi tumorja na možganih, je dovolj, da v takšnega Boga ne verjamem.« Ko pomislijo na zloglasno nacistično paznico Gertrudo Elli Senff v Auschwitzu, ki se je »igrala boga« in uživala, medtem ko so njeni zdresirani psi grizli gole moške za genitalije, pa na Stalinova taborišča grozodejstev, na apartheid, Guantanamo, Čečenijo, Irak, Srebrenico, Darfur …, mi očitajo: »Če pot v nebesa vodi skozi pekel nedolžnih trupel, nočemo ničesar vedeti o tvojih nebesih.« Tako je razmišljal tudi Ivan Karamazov, junak Dostojevskega. Zanimivo, da je mehka in topla slovanska ruska duša med doslej napisanimi romani najbolj osvetlila Boga.

Odzivi na zlo me ne presenečajo in jih ne obsojam. Tudi sam imam občasne pomisleke. Zavedam se, da Bog ni prisoten samo v Svetem pismu, cerkvenih pesmaricah in milozvočnih pridigah v razkošnih cerkvah, sredi dišečih kadil in zlatih lestencev. On je tudi na onkoloških oddelkih, v strelskih jamah Sirije, v masakrih genocida na Balkanu, v smrtnih kaznih na vislicah in ob nedolžnih žrtvah terorističnih napadov bratovščine Islamska država. Trpeči Job ne živi samo v Svetem pismu, ampak se skriva povsod okoli nas: v begunskih centrih, domovih starejših občanov, na psihiatričnih klinikah, sodiščih, za štirimi stenami zaprtih domov, v katerih se dogajajo spolne zlorabe majhnih otrok in trpinčenja žensk. Znano mu je izkoriščanje nezaščitenih otrok, ki so žrtve dobičkonosnega spolnega turizma, v kar je vsako leto vključen nov milijon otrok, sodobnih sužnjev. Sprašujem: »Bog, zakaj dopuščaš, da se prismojene in blaznive človeške živali obnašajo slabše od živali?« Ne preseneča, da človekova nespretna roka ves čas piše Božjo osmrtnico.

Strinjam se, da podobo Boga stalno »mehčamo«, ker se bojimo, da bi bila pretrda in bi zaradi obstoja zla v svetu Bog izgubil privržence in ugled v družbi. Filozof Nietzsche je govoril o »mrtvem Bogu«, mi govorimo o »mehkem Bogu«, Sveto pismo pa govori o realnem, trpečem Bogu. A kaj, ko v odnosu do takšnega Boga postopam kot Cervantesov plemič Don Kihot iz Manče.

Dobro jutro je lahko izreči; kaj bo to prineslo, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, je drugo vprašanje. Ni redko jutro, ko bi si želeli, da bi nas pozdrav tega ali onega prebudil, dobesedno postavil pokonci. No, takšno dobro jutro bi vam tudi sam želel, če bi imel takšno moč besede.

Vsak izmed nas je že kje bil in videl zgradbe, spomenike iz preteklosti. Vemo, kakšne možnosti so nekoč imeli. Poznamo tehniko, ki so jo lahko uporabljali, in vendar se čudimo, kako so lahko ustvarjali tako mogočna in čudovita dela, da so preživela stoletja. Če vas je pot zanesla na Dunaj, ste gotovo obiskali tudi katedralo sv. Štefana. Sredi mesta v svojem gotskem poletu proti nebu še danes dviga človeškega duha. Kamen, ki je glavni gradbeni element, v notranjosti dobi še vso pravljično igrivost okrasja. Številni arhitekti in umetniki so pred časom turizma zatrjevali, da lahko v njej najdejo mir, nov zagon in navdih. Danes je ob vseh rekah številnih obiskovalcev težko najti mir. Upam pa, da se še vedno lahko čudimo starim mojstrom, ki so znali in zmogli vse to ustvariti. Pogosto sem se sam spraševal, kaj človeka žene, mu vliva moč, da skoraj z golimi rokami ustvarja take mojstrovine. Težko je preprosto odgovoriti. Zdi se mi, da se odgovor skriva za samo dunajsko katedralo.

Če ste se sprehodili okoli cerkve in pred vhodom v podzemno garažo pogledali proti njej, ste lahko opazili nekaj presenetljivega. Na fasadi, in to zunaj cerkve, je prižnica, prostor za pridiganje. V vseh vodičih piše, da naj bi tam pridigal sveti Janez Kapistran in da je ta njemu v spomin. Ta spreobrnjeni pravnik, politik, ki je sledil duhovnosti Frančiška Asiškega, naj bi tam spodbujal k zavzetemu krščanskemu življenju in obrambi Evrope pred Turki. Če se zavedamo, da takratni vojskovodje niso bili ravno navdušeni nad pohodom proti Turkom, in da je potem zbral slabo oborožene in neizurjene prostovoljce ter jih s križem v roki popeljal v uspešno obrambo Beograda, bomo razumeli moč njegove besede.

V tej besedi ni bila samo moč, v njej je bil tudi ogenj, ki je podžigal množice. Nevarna je ta beseda, a brez nje ne bi bilo dunajske stolnice in številnih čudes, ki jih je ustvarilo človeštvo. Samo z besedo, ki prihaja iz gorečega srca, lahko poživimo druge. Janez Kapistran, današnji godovnik, je s svojimi pridigami širil moč zavzetosti za ideale tistega časa, ker jih je sam v polnosti živel. Ko bomo danes spregovorili, da bi nagovorili drugega, prižgimo najprej žar dneva v sebi. Zaželimo si iskrivosti, ki nas bo dvigala, da bomo zvečer komaj čakali novih bitk jutrišnjega dne.

Danes goduje sveti papež Janez Pavel II. Za današnjo Duhovno misel smo izbrali njegovo razmišljanje o ljubezni, ki ga je napisal kot meditacijo na duhovnih vajah leta 1965, takrat še kot krakovski škof. Je iz knjige »Ves sem v božjih rokah« založbe Družina. Prevod Andreja Turka bo bral Bernard Stramič.

Zanimivo je poslušati, kakšne podobe Kristusa so ljudem najbliže, katere najraje gledajo, se ustavljajo pred njimi. Tako moram pogosto misliti na besede, ki jih je izrekla ženska šestdesetih let, ki je sicer v življenju prebila veliko hudega. Pravi, da si ne more predstavljati same sebe kot stare in bolne in se tega zelo boji. O podobi Kristusa pa razmišlja takole: »Ne maram trpečega Kristusa, raje se obrnem stran. Rada imam Kristusa zmagovalca, Kristusa, ki je vladar neba in zemlje.«

\tMorda ni edina, ki razmišlja tako. Čas, v katerem živimo, tudi ni najbolj naklonjen srečevanju z bolnimi in trpečimi. In vendar se ne moremo izogniti temu, da bi sprejemali Kristusa tudi v trpljenju in umiranju. Prav to je bistveno za Boga, v katerega verujemo: nadel si je človeško podobo, hodil po poti nas ljudi, postal majhen, ranjen in ranljiv, »da bi mi ozdraveli ob njegovih ranah«. Zares nerazumljivo za naše človeško razmišljanje, še posebno za človeka, ki razmišlja tako kot večina v današnji družbi.

\tPa vendar so tudi med nami, med ljudmi današnje družbe, ljudje, ki ob vsem, kar doživljajo, začutijo večjo, globljo vsebino – tudi takrat, ko se zdi, da se vse podira, da je vse izgubljeno. Potem izguba vsega, imetja, zdravja, ljudi, dobrega imena, varnosti … in končno življenja v tej obliki ne pomeni neuspeha, ampak končno izpustitev vsega in osvoboditev za Novo nebo in Novo zemljo. Poznam ljudi, ki razmišljajo tudi tako. Rada jih srečujem, v njih začutim mir in resnično veselje do življenja tu in zdaj, hkrati pa tudi zavest, da nam je vse, prav vse, kar imamo, tudi ljudje, dano le na posodo in ni naša last.

\tZnanka iz skupine teh ljudi mi je pripovedovala, kako je bilo, ko ji je umiral oče. Bilo je zelo težko, rada bi mu pomagala, pa ni mogla drugega, kot da je vztrajala ob njem. Nikoli ne bo pozabila, kako je očeta doživljala dan pred smrtjo, čeprav je od tega minilo že dobrih dvajset let. Ko ga je gledala tako nebogljenega, ji je prišlo na misel: »Kot trpeči Kristus.« Morda se še nikoli do tedaj ni počutila tako zelo povezana s Kristusom

Neki deček si je nadvse želel igrati v šolskem orkestru. Ko se je nekega dne vrnil iz šole in vprašal starše, ali bi mu kupili instrument in mu dovolili, da se vpiše v šolski orkester, niso rekli ne da ne ne, ampak da morajo o tem še premisliti. Končno glasbilo nekaj stane, oni pa ne vedo, ali bo sin pri igranju vztrajal. Tudi čez dva dni še ni dobil odgovora, zato je deček ponovil prošnjo. Toda starši so ravnali enako kakor prvič.

Naslednji dan se je na poti domov ustavil v trgovini z glasbili, da bi si jih ogledal. V oči mu je takoj padla lepa, sijoča trobenta. Ni bila nova, vendar je bila lepo ohranjena. Prav take si je želel. Pri večerji je dejal staršem: »Na poti iz šole sem šel v trgovino z glasbili in videl lepo rabljeno trobento, kakršno si želim. Ni draga.« Oče je dejal: »Mislim, da je bolje, da si gremo ogledat to trobento, sicer ne bo konca sitnarjenju.« Drugi dan je šel deček s starši v trgovino in kupili so mu trobento.

Vpisal se je v šolski orkester, igral v njem vso srednjo šolo in ko je maturiral, je nadaljeval študij na glasbeni akademiji. Ko jo je končal, je postal učitelj glasbenega pouka. Samo ugibamo lahko, kako drugačno bi bilo njegovo življenje, če mu starši takrat ne bi kupili trobente.

Sveto pismo nas uči, da nas podobno, kakor nam starši želijo najboljše in nam dajo to, kar jih prosimo, uslišuje nebeški Oče. Včasih ga prosimo za kakšno stvar samo enkrat. S tem pokažemo nepotrpežljivost in nevztrajnost. Ko prosimo Boga, želimo, da nam pritrdilno odgovori in da nam odgovori takoj. Jezus pa nas uči, da moramo »stalno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1).

Najbrž Bog želi, da dlje časa prosimo in tako pokažemo svojo resnost. Ali to pomeni, da nas bo vedno uslišal in nam naklonil tisto, za kar ga prosimo? Iz izkušnje vemo, da ne vedno in da nas ne usliši tako, kakor bi radi. Vendar moramo zaupati, da nas Bog ljubi in nam nakloni le tisto, kar je za nas dobro.

Mogoče smo si kot otroci želeli kakšno posebno igračo, domačo žival ali novo kolo. Če smo si kaj res želeli, staršem nismo rekli samo enkrat ali jih samo enkrat prosili, ampak smo stalno moledovali. Tako naj bo tudi z našo molitvijo. Nikoli ne obupajmo, ampak vztrajajmo v njej. Molitev je ključ jutra in zapah večera, je rekel Mahtama Gandi.

Jesen, pisana jesen, polno sadov, šumeče listje pod nogami, kostanj, ki ga iščem pod rumeno rjavo podlago gozda. Kako lepi so ti spomini iz mojega otroštva. Občutki ostajajo še danes. Čudovite barve, ki jih odkrivajo sončni žarki. Tudi dež je, ki pride tiho, neopazno. Komaj slišno potrka na suho listje, da se upogiba pod mokroto. Jurčki prilezejo ven na skritih krajih.

Pride pa tudi siv, temačen dan. Kot solze padajo kapljice v sivini dneva, žalost za izgubljenim poletjem, pride jesen življenja, odhajanje. Odšel je naš prijatelj iz študijskih let. Poslovil se je brez slovesa. Dober človek. Bil nam je blizu, puščal je za seboj sledi, kot svetle nitke v tkanini našega bivanja. Sadove, ki jih bomo ohranjali v srcih. Ko rasteš iz obilja Božjega stvarstva, se kar ne moreš zlahka srečati z mislijo na odhod. Vedeš se, kot da ga ne bo. Toda nikoli ne veš, kdaj so sadovi tvojega življenja dozoreli. Ve samo On. Morda pa je bila, ko se spominjam našega zadnjega srečanja, vendarle neka slutnja odhoda ...

Kako malo je bilo treba, da se je v njegovi duši prebudila radost, kako hitro, skoraj nehote se je iz temačnega občutka utrnila svetloba, ki je posvetila v lepoto. Kot o hrepenenju so govorile njegove oči. Mehko, lahno, počasi se je odzival na ljudi, dogodke, mnenja, a za tem – v globini, v ozadju – se je skrivala odločna, burna, jasna drža, ko je šlo za njegove svete vrednote. V prizadevanju za pravično in za dobro je spominjal na deročo reko, ki odnaša s seboj – ne samo vabi, odnaša vse, kar se je dotakne.

Zazrem se v lepo jesensko jutro in moje srce zazna odmev melodije Življenja, Večnosti. Hvaležnosti za vse darove. Presunljivo odprto je nebo, kot zagotovilo, da smo povezani tu in tam. Smo prijatelja poslušali tako pozorno, kot si je želel? Ali dovolj pozorno poslušam tistega, ki me potrebuje, ki mi je blizu ali morda tudi daleč? Koliko je v resnici sočutja, potrpežljivosti, ponižnosti, ljubezni v mojem delovanju? Slišim pesem žarečih jesenskih barv, čutim, zaznam vonj množice sadov življenja, zvoke hvaležnosti in hrepenenja.

Že zavest, da me ima Bog vedno rad, mi daje moč, me pomirja, gani, me opogumlja. Svetloba ljubezni se zliva v globino moje duše, da je več prizadevanja za dobro in lepo. Vsaj delček te ljubezni bi kot dišeče sadeže rada delila z drugimi. Da bi storila to, kar sem bila dolžna storiti.

Dobro jutro, cenjeni poslušalci in poslušalke, mogoče ste v tem hipu ravno pri zajtrku. Če ste, potem vam želim dober tek in Bog požegnaj. Še več: mogoče je kateri izmed vas ravno pri peki palačink in mu je ena od njih med obračanjem padla mimo kuhinjskega pulta na tla. Odlično.

Kako imeniten začetek dneva, ki vam zastavlja izjemno težko vprašanje o vaši nadarjenosti in preizkušnji. Če vam je palačinka padla na tla, potem za peko palačink v zgodnjih jutranjih urah pač niste nadarjeni, zato si prihodnjič raje ocvrite jajca na oko. Zaradi pomanjkanja časa pa ste se zdaj znašli tudi pred težko preizkušnjo. Česa se najprej lotiti: čiščenja tal ali peke nove palačinke?

Življenje nam zastavlja veliko težja vprašanja, kot je peka okroglih palačink. V življenjski kulinariki moramo vsako jutro v lonec zmetati prave sestavine. Med njimi igrajo odločilno vlogo začimbe, s katerimi izboljšamo ali pa zagrenimo okus dneva.

Če bi želeli naša prebujanja v jutro in nov dan zajeti v knjigo, bi obseg listov presegel debeline knjig receptov svetovno znanih kuharskih mojstrov. Za številne od teh mojstrov je značilno, da se pri kuhanju ne držijo strogo vsega, kar je zapisano, temveč bolj zaupajo svojemu občutku in okusu.

Ne, ni vse, kar skuhamo, dobro za vse. Tako kot tudi ni dobro vse, kar nam zakuhajo drugi. A pogosto se zgodi, da pojemo vse, kar nam življenje prinese na krožniku, pa čeprav nam okus po cmoku, ki smo ga le s težavo pogoltnili, še dolgo ostane v ustih.

Nekateri se v jutranjem mraku v svet podajamo lačni, lačni duhovne hrane, ki naj bi nas poleg okroglih palačink okrepčala, mogoče komu razširila obzorja in raztegnila naše ustnice v širok nasmeh. A vse, kar zmečemo v duhovni lonec, tudi ni dobro na naši poti stremljenja duha k lepoti. Med sestavinami je lahko tudi blago s pretečenim rokom uporabe.

Dragi poslušalci in poslušalke, samo vi ste tisti, ki lahko poživite svojo dušo. Pa ne samo svoje, tudi dušo bližnjih. Vi ste tisti, ki se lahko odločite, kako boste nasitili in odžejali lačne in žejne: s pelinom in zastrupljeno vodo ali z zdravim kozjim mlekom.

In kaj imajo palačinke skupnega z našo duhovno rastjo? Po svoji naravi so vedno okrogle oblike ali vsaj podobne pravilnim oblikam kroga. A le če jih pečemo v okrogli ponvi. Da pokrijemo njeno dno, moramo z zajemalko zajeti ravno dovolj testa.

Tako je tudi z našo duhovno rastjo. Mi smo ponev, mi smo zajemalka, s katero zajemamo testo iz posode, ki je pred nami, ali pa ga ne zajemamo. Tudi mi lahko postanemo mojstri v peki palačink, in to ne katerih koli, temveč okroglih. In mogoče nam bo palačinko kdaj uspelo obrniti tudi v zraku. Le pravi ščepec soli ji moramo dodati.