Sufizem, duhovno-mistična tradicija islama, je s svojimi nauki, praksami in vrednotami stoletja dolgo pomenil ideal religiozno-moralnega življenja muslimanov in muslimank. Tudi danes ima v različnih delih islamskega sveta zelo velik vpliv na vsakdanjo pobožnost verujočih. V ospredju sufizma kot poti duhovnega izpopolnjevanja in mističnega spoznanja stoji nauk o vrlinah, ena izmed osnovnih kategorij tega nauka pa je – revščina. Seveda je v kontekstu sufizma revščina (arab. faqr) razumljena v duhovnem smislu, torej kot zavestno prizadevanje za skromnost in materialno neodvisnost. Zato lahko govorimo o »kultivirani« ali »hoteni revščini« kot notranji drži in religiozni vrlini. Tak pomen pojma revščine ustreza njeni duhovno-eksistencialni razsežnosti, ki muslimanskim mistikom pomeni eno izmed tako imenovanih »postajališč« na poti k Bogu. V tem smislu revščina ne pomeni mistikovega cilja samega na sebi, temveč metodo za doseg svoje notranje čistosti in Božje bližine. Sufi je nekdo, ki je ravnodušen do materialnega izobilja in bogastva: v tem smislu je preprosto faqir, »reven«. Revščina je »protiutež poželenja«, »vzgojiteljica osebnega značaja«, »dresura jaza«. Kot asketska drža ni nujno v eksplicitnem nasprotju do bogastva, čeprav njegovo legitimnost napravi vprašljivo. Znameniti sufijski mojster iz 9. stoletja, Ibrahim Al-Khawas, hvali revščino kot duhovno-religiozno vrlino z najlepšimi oznakami in nazivi. Tako je revščina zanj »ogrinjalo plemenitosti, obleka Božjih poslancev, plašč dobrosrčnih, krona bogaboječih, okrasje verujočih, zakladnica spoznavalcev, hrepenenje novincev, trdnjava poslušnih in ječa grešnikov«. »Kultura revščine« ima v zgodovini islamske pobožnosti dolgo in bogato tradicijo. Toda šele z uveljavitvijo sufizma kot duhovne znanosti je kot osebna lastnost postala nujna dimenzija islamske duhovnosti in religiozne moralnosti. Nauk o revščini, ki v tem kontekstu združuje asketsko držo in voljo po samopremagovanju, pa tudi skromnost, zaupanje, hvaležnost in radodarnost, je tako sestavni del sufijske literature in učenja o duhovno-moralnem samoizpopolnjevanju človeka. Toda sufiji imajo ob učenju o revščini v duhovnem smislu v mislih tudi čisto konkretno socialno revščino, ki jo obravnavajo kot del človekovega položaja v svetu. Pri tem sufijski mojstri in učenjaki soglasno poudarjajo pravičen, sočuten in predvsem milosten odnos do revnih. Koransko oznanilo in prerokovo izročilo sta tudi v tem primeru pomembna vira njihovega učenja. Tako se sufiji pogosto sklicujejo na prerokovo izjavo, po kateri je ravno ljubezen do revnih ključ do raja. Poudarjajo, da je za revne treba poskrbeti in da jim je treba pomagati po svojih najboljših močeh. S tem skrb za revne postane religijska dolžnost in duhovna naloga tako posameznika kot tudi skupnosti. Naklonjen, prizanesljiv in strpen odnos do revnih je tako eden ključnih aspektov kolektivne moralnosti v sufizmu. Dovzetnost za revščino in sočutje do revnih sta pomembni lastnosti duhovne zavesti v islamu. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada je opozarjal: »Če srečaš revnega človeka, se mu približaj z milino in blagostjo, ne z učenjaštvom in znanjem.« Kajti milina vzpostavi zaupanje, medtem ko pretirana vednost revnega lahko spravi v zadrego. Vrlina prijaznosti ima pri tem pomembno vlogo: revnim iskrena prijaznost včasih pomeni več kot materialna pomoč, ki jo damo z notranjo prisilo ali očitno ošabnostjo.

Spoštovani, vabim vas na zmenkarije z Bogom, a pri tem nočem spodbujati le intelekta in dajati krme za filozofiranje. Vprašanje, zakaj Bog dopušča zlo, je moja ahilova peta. Zdi se mi, kot da mi Bog zaupno prišepne, da bi najraje postal ateist, ko gleda, kaj se dogaja v njegovi škripajoči mašineriji razpadajočega sveta. To mi gódi, ker vem, da razume, kako težko je verovati. Sprašujem se, kdo je zapustil križanega Božjega sina, ko je v agoniji smrti ječal: »Bog moj, zakaj si me zapustil?« Ali ga je pustil na cedilu Bog kot Oče ali Oče kot Bog? (H. G. Geyer.) Bog ni odvisen od našega žongliranja z njim, saj je parolo »Ecce Homo, glejte človeka na križu« spremenil v »Ecce Deus – glejte Boga na križu«. Bog ni ravnatelj gledališča, ampak je solidarni soudeleženec človeške tragedije. Križ Kalvarije je na odru njegovega srca od večnosti do večnosti.

Trpeči Bog ni bil nikoli tako potreben kot danes. Če ne bi obstajal, bi si ga morala moderna civilizacija izmisliti, kajti le Bog zadostuje: Solo Dios basta (T. Avilska). Čas je, da se ga spomnimo. Človek je ovijalka, ki se poskuša povzpeti do sonca, toda potrebuje čvrsto drevo. Ta opora je Bog, čeprav je v svetu zla težko verovati vanj. Vendar vera lahko obstaja samo v svetu, v katerem je verovati težko. Kjer je verovati lahko, vera ni potrebna. Če trpljenja ni sposobna razložiti vera, ga razum zmore še manj. Veliki mislec Pascal je zapisal, da se bo marsikdo počutil osramočenega, ker bo spoznal, da ga je pogubil razum, s katerim je hotel pogubiti Boga. Zato je zrnce iskrene vere več kot gora hlinjene. Rabin Abraham Isaac Kook (živel je v letih od 1865 do 1935) je zapisal, da je drobcen ostanek dobre stvari boljši od celote slabe. Majhna sveča velja več kot vsa tema skupaj. Zlo nima zadnje besede in ni neskončno. Ko sem to prebral, sem dojel, da boljšega ne morem spoznati, dokler bolj ne spoznam slabega, to pa pomeni, da je lahko zlo celo v službi dobrega. Francoska filozofinja Simone Weil (rojena l. 1909, umrla l. 1943) je zapisala: »Trditi, da zlo dokazuje, da življenje nima smisla, je nesmisel, kajti če življenje res ni nič vredno, kaj nam potem zlo odvzame?« Zakaj v svoje smešno ambiciozne igre vključujemo Boga kot dežurnega krivca, če ga hkrati zanikujemo? Kdor je količkaj pošten, ga ne more obtoževati, da je ustvaril zlo, če Bog ne obstaja! Če pa je Bog spodrsljaj, nesporazum, zabloda ali slepilo, se pridružujem nekdanjemu kriku, ki odmeva pod zaprtim nebom: »Gospod Bog, če smo tukaj v zmoti, potem si ti sam tisti, ki nas je ogoljufal.« (Riccardo di San Vittore, ki je živel približno od l. 1110 do l. 1173).

Nekoč je živel univerzitetni profesor, ki je iskal smisel življenja. Po mnogih letih in dolgih poteh je prispel do koče svetega puščavnika in ga prosil za razsvetljenje. Sveti mož je obiskovalca povabil v svoje skromno bivališče in mu postregel s čajem. Natočil je romarjevo skodelico do vrha, pa je še vedno nalival, tako da je čaj začel teči po tleh. Nekaj časa je profesor to gledal, potem pa ni mogel več zdržati: »Nehajte! Polna je! Saj ne more nič več noter!« »Podobno kot ta skodelica,« je povzel puščavnik, »si tudi ti poln svojih sodb, spoznanj in zamisli. Kako naj te česa naučim, dokler ne izprazniš samega sebe?« (Drobne zgodbe za dušo, …. )

Če smo polni, ne moremo sprejeti nič več. Niti Božje besede. V današnjem evangeliju nas k sprejemu božje besede spodbuja stavek: »Pripravite Gospodovo pot!« Te besede so vzete iz knjige preroka Izaija, ki so zapisane v prvem berilu in razlagajo, kako naj pripravimo pot Gospodu do nas: »Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža« (Iz 40,4).

Prav v času priprave na božič, se nam samo postavlja vprašanje, česa smo polni, da ne sprejemamo Božje besede, ampak gre ta mimo nas, se poliva in teče na vse strani, samo v nas ne. Veliko stvari nas lahko ovira. Zelo pogosto je to zaverovanost vase, v lastni prav, neki plehki napuh. Skratka naš veliki ego. Kdor meni, da ima samo on prav, ne bo niti slišal, še manj poslušal drugega. Še najmanj pa bo poslušal Boga. Božje sporočilo bo šlo gotovo mimo takega človeka.

Poslušanje, priprava srca in spreobrnjenje ni stvar enega trenutka.

Neki duhovnik se je spominjal, kako se je kot otrok s starši vozil po avtocesti na obisk k svojim starim staršem. Vedno je bil del avtoceste v popravilu. Spominjal se je prometnih znakov, ki so opozarjali na to, strojev ter delavcev. Mislil si je: kako čudovita bo ta avtocesta, ko jo bodo prenovili.

Dobrih deset let pozneje je spet potoval po isti avtocesti. Takrat k svojim staršem. Še vedno so tam potekala dela. Ko so obnovili en odsek, so začeli z obnovo drugega. Celo tako se je zgodilo, da so čez desetletje znova popravljali isti odsek. Po tolikih letih je bil namreč spet potreben obnove. Ne spreobrnemo se enkrat za vselej. Ne, to je stalen proces in neprestan trud. Naj postane advent čas, ko bomo iz svojih src izkoreninjali zlo in slabe navade ter pripravljali pot Gospodu.

Dragi prijatelji,

vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda slišimo na radiu ali vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje in vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo tako rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, pa bomo videli, da ni najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po koncu vojne v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničeno otroštvo so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega Josipa, ki mi je rekel: »Stric! Mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje obnovili hišo za njegovo družino. Ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi je utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen, močnejša od najbolj uničujočega orožja?« Ob vseh ruševinah človek dobi občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice so takoj vidne. Toda vsako nasilje prej ali slej izgubi ostrino, se utrudi, izčrpa. V razvaline in med vojno uničene hiše so se začeli vračati ljudje ter z dobroto in ob pomoči drugih obnovili porušene vasi. V te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!«

Ni najpomembnejše, kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali z dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je bilo zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi vsako jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.«

Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!

Preteklo nedeljo smo v Katoliški cerkvi obhajali prvo adventno nedeljo. Po domače bi rekli, da smo začeli duhovno pripravo na božične praznike, na praznike, ko obhajamo rojstvo Jezusa Kristusa. Nekaj dni po začetku adventnega časa pa obhajamo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta praznik razlaga že sam mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznačil začetek Cerkve, njegove svete in brazmadežne neveste.« Papež Pij IX. je 8. decembra 1854 vsebino tega praznika razglasil kot versko resnico.

Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom.

V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že veliko prej kot v Rimu. Najstarejša priča tega je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludvik Schönleben je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju.« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela /.../ v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo.« To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858.

Ob Marijinih praznikih začutimo, kako Bog posega v zgodovino človeštva. Pa ne samo v preteklost. Tudi danes je z nami, tudi danes nas spremlja. Sv. Katarina Sienska je zapisala, da je Marija knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. Naj nam bo današnji praznik v navdih, da bi tudi sami v svojem življenju znali brati »načrt« za svoje življenje.

Pred skoraj pol stoletja so moje otroštvo in otroštvo mojih sovrstnikov zaznamovale bele in ostre zime. Nizke temperature in visoki snežni zameti so nedvomno prispevali k izoblikovanju moje pokončnosti. Ko sem se pozneje začela vzpenjati po življenjskih gričih in gorah, sem verjetno zaradi svoje značajnosti marsikomu šla na živce, mogoče sem komu stopila na prst. Verjetno me kdo tudi ni razumel ali pa ni hotel razumeti in prebiti moje ledene skorje.

Življenjska pot je marsikoga od nas odnesla in tudi zanesla na različne poljane. Fižolovke, okrog katerih smo otroci vijugali s prevelikimi smučmi, so kaj kmalu nadomestili debeli koli. Le da sama nisem več vijugala okrog kolov, temveč sem jih s kolom dobivala po glavi. Upam pa, da je zaradi mojega udrihanja s kolom glava bolela čim manj ljudi.

Ob pravih zimah in visokih zametih vsaj vemo, kdo je krivec za zdrs na ledu in slabo splužene ceste, mar ne? Veliko težje pa je s prstom pokazati na krivca, ko se znajdemo v težkih, velikokrat čudnih življenjskih zametih. Še težje je uperiti prst vase. Res pa je tudi, da za vse padce in zdrse v življenju nismo krivi sami.

Srčika mojega današnjega razmišljanja ni iskanje izgubljenega krivca v kupu snega in ledu, prav tako ne iskanje zmagovalca, ki se je iz golega veselja zaril v kup snega. Govoriti želim le o našem vijuganju po progi življenja.

Po moji ali vaši progi življenja, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, so postavljeni različni količi. Tako kot so proge naših življenj različno dolge. Nekateri elegantno vijugajo mimo količev, spet drugi mogoče šele stojijo na startu življenja in s strahom zrejo v globino.

Ne, v življenju nimamo vsi enakih možnosti. Tako kot tudi enako ne prenašamo ostrih in dolgih zim. Nekaj pa vendarle imamo skupnega. Progo življenja, pa naj bo ta še tako zavita, moramo prevoziti vsi. In to od vrha navzdol. Še prej pa se moramo na vrh povzpeti: s smučkami na rami ali pa s kabinsko žičnico. Lahko pa se nam zgodi tudi, da bo sneg, preden bomo prišli na vrh vzpetine, skopnel. A to ne pomeni, da moramo čakati na prihod nove zime, navzdol se lahko spustimo tudi po suhi travi.

Na kako visoko zasneženo goro se morate povzpeti vi, da boste začeli vijugati v globine svojega življenja, ne vem. Vem pa, da se lahko že z manjše vzpetine zazremo v čisto belino življenja. Šele z vrha vzpetine ali ledene gore bomo lahko opazili umazane zaplate snega, ki tudi za snežne kepe niso več primerne. Snežni zameti pa bodo videti majhni in lažje premostljivi.

In še nekaj: življenje ni sestavljeno samo iz ene discipline. Včasih se vrtimo na eni nogi, drugič na obeh. Predvsem pa moramo paziti pri doskoku. Lahko še tako dolgo letimo in na svet okrog sebe gledamo zviška, na koncu lahko pristanemo v kupu umazanega snega. Pa mirno in varno vijuganje vam želim.

Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, v teh temačnih dneh se že navsezgodaj sprašujemo, ali bo danes svetleje kot včeraj. Želimo si svetlobe, ki bi razsvetlila te decembrske dni. Primeren čas, bi lahko rekli, za novo pričakovanje, upanje in pripravo načrtov.

Pred kratkim sem bil priča pogovoru o življenjskem zadovoljstvu. V majhni skupini smo se spraševali, ali je res smiselno stalno tehtati svoje odločitve. Vzemimo primer. V soboto bi se lahko usedli v avto in odpeljali proti morju, si privoščili sprehod z malo več sonca, sproščeno popili kavo in pozabili na vsakdanjik. A kaj, ko imamo kopico pomislekov. Celo morje! Kdo bi stal v koloni, da bo preživel nekaj časa na obali? To ni niti ekološko, še manj prijazno do tistih, ki si česa takega ne morejo privoščiti. Hkrati bi ta čas doma lahko izkoristili za kaj pametnejšega. Da ne govorimo o varčevanju. Vsi ti pomisleki nas vežejo, da ostanemo doma. To pa prinese le to, da smo potem slabe volje, ker si nismo privoščili tega, kar toliko ljudem pomeni sprostitev, užitek in vir novih moči.

Pogovor ni prinesel zadovoljivih rešitev in verjetno smo vsi kdaj v podobnem razcepu. Nič novega na svetu. Že stari grški misleci so se spraševali o tem. Čeprav je bil starogrški mislec Epikur na svojem razvpitem vrtu prepričan, da je veliko užitka znamenje dobrega življenja, je hkrati učil, da morajo biti užitki taki, da je zanje potrebno čim manj napora. Zato je po njegovem, in to je tudi počel, najbolje ostati doma in uživati v tistem, kar je pri roki.

Lahko bi rekli, da je morje postalo zanimivo, ker večina rine tja. Kar vsi hočejo, hočem tudi sam. Redko se vprašamo: ali me bo to res napolnilo z vsem, po čemer hrepenim? Prav ti temačni dnevi so primerni za tuhtanje o tem. Čas pred božičem je tako in tako čas pričakovanja. Vedno pričakujemo koga ali kaj. Ob iskanju odgovora na vprašanje, kaj bo napolnilo moje življenje, je pametno, da se vprašam, ali sploh vem, kaj je moj zadnji cilj. Gotovo ne smemo prezirati ekoloških vidikov, prijateljskih in drugih obveznosti. Najbolj pa moramo imeti pred očmi vse življenje, če seveda želimo najti odgovor na to, ali je pametneje ostati doma ali iti na morje. Ob tem ne pozabimo, da imamo doma kopico možnosti, ki so veliko bolj pri roki kot morje. Naj se vam danes utrne vsaj ena misel, ki vam bo odprla možnost, da to, kar je pri roki, izkoristite za lepši dan zase in za druge.

Danes smo prižgali prvo svečko na venčku in tako stopili v adventni čas. Na adventnem vencu gori samo ena svečka, iz nedelje v nedeljo pa jih bo gorelo več, da bomo tako simbolno ponazorili postopno pripravo na praznik rojstva Jezusa Kristusa, ki je Luč od Luči in pravi Bog od pravega Boga. To je bistvo adventa. Mi pa smo iz tega naredili veseli december, ki je že skoraj od srede novembra naprej odet v praznično razsvetljavo. Namesto priprave na praznovanje praznujemo že več kot mesec prej. Si predstavljate, da bi se na primer na praznovanje okrogle obletnice svojega rojstva pripravljali s proslavljanjem, nazdravljanjem in zabavami že kar dober mesec pred rojstnim dnem? Na koncu takega celomesečnega veseljačenja bi bilo verjetno sámo praznovanje precej klavrno.

Dejstvo je, da smo iz adventne priprave na božič naredili decembrsko veseljačenje s predbožičnimi in prednovoletnimi nastopi, šovi in zabavami; z lučkami, ki romantično, ponekod pa tudi precej kičasto, krasijo naše ulice; s stojnicami s kuhanim vinom in pečenjem; predvsem pa s predprazničnim nakupovanjem daril. Kot da bomo z vsem tem zares doživeli pravi božič ali pa tudi novo leto.

Kako bi bilo, če bi se letos odločili za alternativo temu decembrskemu veseljačenju, predvsem pa zapravljanju? Če se ne bi vdali komercialnemu pritisku, ki v nas vzbuja potrebo in skoraj krivdo, češ da vsekakor moramo bogato obdarovati tiste, ki jih imamo radi? Kaj če bi jih obdarovali z nečim osebnim: na primer, če bi vsakemu izmed bližnjih za božič ali novo leto napisali pismo, v katerem bi mu izrazili hvaležnost za to, kar je in kakršen je? Nekaj od srca, kar se bo dotaknilo srca drugega. Verjetno je to precej teže storiti kot pa izbrati in kupiti darilo. Če ob vsem tem zapravljanju pomislimo, da imamo med seboj ljudi, ki zaradi nedavnih poplav nimajo več niti svojega doma in še vedno živijo v garažah ali vikendih svojih sorodnikov in prijateljev; ljudi, ki morda ne bodo mogli praznovati božiča v takem obilju in razkošju kot mi; ljudi, na katere smo vse prehitro pozabili …

Mogoče pa bi bili prav v tem lahko naša adventna spodbuda in priprava na božič – da se odpovemo podivjanemu zapravljanju in se spomnimo teh ljudi. Mogoče nekako tako, kot se je zgodilo pred dobim mesecem, ko je neki gospod iz Dolenjske slavil petdesetletnico in so mu prijatelji in sorodniki za abrahama namesto kičastih daril podarili kar kuverte z denarjem, da si bo kupil kaj uporabnega. Slavljenec pa se je temu odpovedal v korist poplavljencev. Mogoče bi bila lahko to spodbuda tudi za nas ob začetku letošnjega adventa: da bomo ob prižiganju svečk na adventnem vencu nekomu prižgali tudi luč upanja in pristnega veselja, ker je za nas pomemben in nam ni vseeno zanj in za njegovo stisko.