Bog je vedno presenečal, tako v zgodovini judovskega ljudstva kot pozneje v evangeljskih besedah Jezusa iz Nazareta, Božjega sina. Prav življenjska zgodba preroka Elije pa je tipičen primer božjega posega v človeško življenje, ki je vedno presenetljiv.

Elija je bil v 9. stoletju pred Kristusom med svojimi rojaki neizprosen in odločen zagovornik vere v enega samega Boga. Znamenit je dogodek na gori Karmel, ko je kanaanskim svečenikom, ki so častili boga Baala, dokazoval, kdo je v resnici pravi Bog. S kolikšno zagnanostjo, tudi besom in srditostjo, je z vzklikanjem imena svojega Boga Jahveja priklical ogenj na njihove žgalno daritev. Zaradi njegove gorečnosti so ga Judje imeli za Mojzesovega predhodnika in Janez Krstnik ni mogel prejeti lepše oznake od svojih rojakov, kot je bila ta, da je »novi Elija«. Toda čeprav je Bog, presenetljivo, dovolil, da je Elija z ognjem pokončal poganski daritveni oltar in tudi njegove svečenike, pa za čuda isti Bog s tem rezultatom ni bil zadovoljen. Elija je moral v izgnanstvo v puščavo in tam bi skoraj umrl, ko ga ne bi Bog večkrat na presenetljiv način rešil.

Največje presenečenje pa je bilo, da se mu potem ni razkril ne v viharju, ki je lomil skale, ne v strašnem potresu, tudi v ognju ne. Bog je šel ob njem v tihem šumljanju vetra. V tem je čudovita prispodoba. Na eni strani potrditev, daj je Jahve gospodar neba in zemlje, in na drugi, da ne potrebuje ne nasilja ne ognja, ampak prihaja v človeško srce v tihem mrmranju vetra.

Pozneje je Jezus, ki se je razodel kot Mesija, dejal, da si želi, da bi ogenj vrgel na zemljo in da bi se že vnel. Toda ni mislil na uničujoči ogenj, ki použiva vse, česar se dotakne, ampak na ogenj Ljubezni, ki je milina in ki odpušča, ki prinaša radost na ta svet.

Ljudje se bodo vedno morali spoprijemati z nasilnim ognjem, pa tudi z ujmami, povodnjimi in potresi na naši ljubi Zemlji. Današnji evangelij nam pravi, da kadar so med nami prijateljstvo in vzajemna pomoč, lahko vse premagamo.

Vendar pa vere in ljubezni v človeku ne smemo preveč idealizirati. Celo Peter, prvak apostolov, ki se je pogumno pognal v Genezareško jezero k Jezusu, ko so ga učenci opazili, je v nekem trenutku podvomil. Kaj je naravnejše kot to, da se v nas vzbudi tudi dvom nad našimi sposobnostmi in vprašanje, ali smo sploh prav razumeli Boga? Tudi prerok Elija je moral najprej podvomiti o svojem nasilnem ravnanju na gori Karmel, da je lahko razumel, da Bog tega ne mara, ampak prihaja k njemu brez grozovitosti, v tišini človeškega srca.

Pred kratkim je mojemu soplezalcu in meni neznanec ukradel nekaj alpinistične opreme, medtem ko sva plezala v Begunjščici. Ker je ta oprema zelo specifična, sklepam, da je to storil plezalec. To se mi ni zgodilo prvič, vem, da imajo take izkušnje tudi mnogi drugi, me je pa napeljalo k razmišljanju, kako sem včasih naivno verjela, da v hribih ni pokvarjenosti. Da so hribovci, sploh alpinisti, nekakšni nadljudje. Samo dobri, pošteni, iskreni … Brala sem o skalaših in spoznavala njihova visoka moralna načela ter bila prepričana, da to drži za vsakega, ki hodi v gore po tisto, česar ne dobi v dolini. Ampak nekateri to očitno počnejo preveč dobesedno …

Pri tem pa ne gre le za to, da na preprost, a nepošten način pridobiš nekaj (običajno) dragega, nekaj, kar vzameš, ker je ravno tam in ker ravno nihče ne gleda. Gre za problematiko človekovega odnosa do sveta, narave, drugih ljudi in do sebe, gre za dejanja, ki so dobra ali slaba. Za nekaj, kar je pravilno ali napačno. Nekdo je lahko izjemen gasilec, odličen učitelj, uslužbenec meseca, gorski tekač ali alpinist svetovnega slovesa, ampak to še ne pomeni, da je v resnici dober. Človeka ne definirajo njegova funkcija, ugled, izobrazba ali sloves, definirata ga njegovo ravnanje z drugimi in njegov odnos do drugih, kadar ga nihče ne vidi.

Moralnost se torej manifestira v našem ravnanju ne glede na to, kaj smo, najpogosteje in najočitnejše takrat, ko smo lahko najbolj intimni. Kar v gorah zagotovo smo, sploh če smo tam sami. V hribih je nešteto priložnosti za spoznavanje samega sebe (in drugih), ker se naša prava narava in nrav ravno v najbolj prvinskem okolju najbolj razgalita. Ker se tam soočamo sami s sabo.

Uvodno vprašanje sem si izposodila iz Molierove komedije Tartuffe, saj se mi zdi odličen namig za preizpraševanje samega sebe in konec koncev za razmislek o tem, kako spolzke postanejo strmine, ko enkrat upravičimo nemoralno dejanje, češ – saj ne bo izvedel nihče …

Ena izmed zanimivih stvari, ki jih opazimo v evangelijih, je, da Jezus Kristus pogosto zastavlja vprašanja. Njegove najzgodnejše zapisane besede imajo obliko vprašanja (Luka 2,49) in po poročilih dveh evangelistov so bile vprašanje tudi njegove zadnje besede na križu (Matej 27,46 in Marko15,34). Celo vstali Kristus zastavlja vprašanja (Luka 24,17; Janez 20,15; 21,5; 15,16,17.). Nekatera izmed njih so preprosta in neposredna (Luka 24,17), druga retorična (Matej 6,25). Tretja so neposreden izziv poslušalcem (Matej 26,40), četrta pa prodirajo v globino in se izmikajo neposrednemu odgovoru (Matej 16,15).

V nasprotju s tem, kako je velikokrat predstavljen, nam Jezus, o katerem beremo v evangelijih, ne ponuja duhovnih nasvetov. Ne daje preprostih odgovorov. Namesto tega zastavlja težka vprašanja. Lahki odgovori nam lahko dajo občutek dokončnosti. Odgovori so lahko ponujeni kot sklep. Vprašanja pa so vabilo k premišljevanju. Vprašanja nas pošljejo na popotovanje in pogosto spodbudijo k iskanju nečesa dragocenega. Njihov namen ni podati znanje, ampak v poslušalcu izzvati novo razumevanje.

Med 307 vprašanji, ki jih Jezus zastavi v evangelijih, je eno, ki ga ponovi večkrat, in to v različnih okoliščinah: “Koga/kaj iščeš?” (Janez 1,38; 18,4.7; 20,15.) Ne glede na to, katero različico izberemo, gre za vprašanje, ki nam pomaga do razumevanja naših najglobljih hrepenenj, in vprašanje, na katero ni lahko odgovoriti. Ne vemo vedno, kaj iščemo, ali ne? V znani skladbi skupine U2 z naslovom “Še vedno nisem našel tega, kar iščem” pevec Bono poje o nizu človeških izkušenj, tako tistih, ki spadajo med vrhunce našega življenja, kot tistih, ko smo na dnu. A se vedno znova vrača k refrenu: Toda še vedno nisem našel tega, kar iščem. Pesem ima hiter tempo, a način, kako je refren zapet, izraža bolečino. Težko je, če ne najdemo tega, kar iščemo. Toda pesem nakazuje nekaj več. Ponavljanje refrena v celotni pesmi razkrije, da pevec očitno ne ve, kaj išče: to pa je še večji izziv.

Zamislite si ta prizor: pridete v kuhinjo in greste k hladilniku, odprete vrata in gledate vanj. Ste lačni, a ne morete natančno povedati, česa. Zato raziskujete možnosti. Sir? Ne, hvala. Hladna pizza? Ne, hvala. Ostanki solate od kosila? Mogoče kdaj drugič. S police vzamete sadni jogurt, pojeste žlico ali dve in ga spet postavite nazaj.

Hladilnik je dovolj poln in vaš želodec dovolj prazen, a nič ni videti kot tisto pravo. Zaprete vrata in jih hip zatem spet odprete v upanju, da vam bo ena izmed možnosti končno pomahala in vas popolnoma zadovoljila.

Številni ljudje živijo tako: z nejasnimi hrepenenji, za katera ne vedo, kako naj jih zadovoljijo. Hrepenijo po nečem, pa ne vedo, po čem konkretno. Nekaj časa poskušajo eno stvar ali pa vsaj razmišljajo o tem, potem se preselijo k nečemu drugemu. Toda nič ni dovolj dobro; nič jih ne zadovolji. In nikoli ne moremo dobiti dovolj tega, kar ne zadovolji. Pogosto ne vemo, kaj pravzaprav želimo, in potem smo razočarani, ko tega ne dobimo.

Kaj iščete? Koga iščete? Prve besede 42. psalma se glasijo: “Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.” Sv. Avguštin je zapazil, da so naša srca nemirna, dokler ne najdejo miru, ki je samo v Bogu. Filozof Blaise Pascal je rekel nekaj podobnega, ko je izjavil, da se vsakdo izmed nas rodi s praznino v našem srcu; praznino, ki je v obliki Boga, to pa pomeni, da je nič in nihče drug ne more popolnoma in dokončno zapolniti. Lahko jo poskušamo zapolniti z drugimi stvarmi, človeškimi odnosi, kariero, dosežki, celo s pripadnostjo cerkvi, toda vse to nas bo prej ali slej pustilo nezadovoljene.

Zato Jezus v ključnih trenutkih svojega življenja in službe sprašuje: “Kaj iščeš?” in “Koga iščeš?” Očitno misli, da je to vprašanje, ki ga je vredno ponavljati; vprašanje, ki si ga je vredno vedno znova in znova postaviti. Koga ali kaj iščete vi?

Ko sem aprila letela nad Slovenijo, sem kakor Cankar pila, srkala lepoto teh »nebes pod Triglavom«. Na desni so se v soncu kopale gore, pokrite z belo snežno kapo, pod mano se je v tisočerih barvnih tonih razprostiralo neskončno zelenilo in Blejsko jezero je bilo videti kakor jezerce s kot pika velikim otočkom. Spokojnost je legala nad pokrajino.

Danes je vse drugače. Lepoto je zalilo, prekrilo, izmaličilo vodovje apokaliptičnih razsežnosti. Spokojnost je zamenjala uničujoča moč narave, ki je v nekaj urah ljudem vzela dom in varno zatočišče, jim iztrgala iz rok vse, kar so te roke leta in desetletja, skupaj s predniki morda tudi stoletja, ustvarjale s trudom, garanjem, odrekanjem …

Ob takih prizorih je čas, da se oglasi vsak izmed nas, čas, da se oglasi glas solidarnosti. A ne samo z besedami podpore vsem prizadetim, temveč z dejanji. Narava nas opominja, naj mladi pokažejo, ali smo jih vzgojili v sočutne ljudi. Šole naj pozovejo sošolce, da si priskočijo na pomoč. Imamo več kot 27.000 nevladnih organizacij. Vsaka lahko organizira obliko pomoči žrtvam poplav. Če bi vsaka dala samo tisoč evrov, bi zbrali kar 27 milijonov evrov zanje. Poleg gasilskih in drugih humanitarnim društev, ki so s prizadetimi na terenu že od prvega trenutka, je tu na stotine športnih društev, ki se lahko za en sam dan odrečejo treningu in gredo odstranjevat blato terposledice vodne ujme na najbližja območja poplav. Na stotine je kulturnih društev, ki se lahko odrečejo svojim članarinam ali izkupiček od kulturnih dogodkov namenijo temu, da bo Slovenija spet – kot jo je opisal Cankar – postala »nebesa pod Triglavom« za vsakogar, ki tu prebiva.

Nikakor nazadnje pa je tudi odgovornost nas staršev, da svoje otrokepredramimo k sočutju. Zdaj imamo priložnost, da nekaj spremenimo, da svoje otroke od ugodja in mobitelov, iz virtualnega sveta, prestavimo nazaj v resničnost, ki je pogosto kruta in dobesedno blatna, a edina resnična. Kajti v tej in taki resničnosti bodo morali živeti, ko bodo zapustili varno udobje doma. In ne splet, ne grmade znanja, ne ugodje, pač pa samo sočutje in pomoč drugemu jih lahko oblikujeta v Ljudi z veliko začetnico. Bistvo človeka namreč ni boj z drugim, kot nas že desetletja poskušajo prepričati različne modne ideologije, ampak je tisto, kar človeka dela človeka, bila, je in bo njegova Človečnost. Ko bomo popolnoma pozabili na to svoje bistvo, bosta prišla tudi pozaba in izničenje človeštva.

Ne dovolimo si grdega obraza. Bodimo urejeni. To svetuje tudi Sveto pismo. Iz njega zvemo, da je nosil Jezus suknjo »scela tkano«. Se pravi brez šiva. Nobel oblačilo, prav gotovo. Tkalka je morala biti mojstrica posla; verjetno kar njegova mati. On pa ne kak zanemarjen vandrovec, saj rad omenja snažnost. Bolj pa poudarja tako imenovano notranjo lepoto kot zunanji blišč. Očitno so mu šli na živce razni cofki in volančki, sicer ne bi omenjal, kako se kdo ponaša z njimi. Dišave mu tudi niso bile neznane. Omenjena je alabastrna posodica z dehtečim oljem. Ni mu manjkal smisel za lepoto; da se Salomon ni oblačil lepše, je dejal, kakor se odevajo z lepoto lilije na polju.

Lepota in lepotičenje tudi nam ni tuje. Kozmetika je postala industrija. Potrebuje laboratorij. Vodice in kreme in olja in dišave in losjoni in obliži vse tja do fantazijskih pripomočkov in silikona.

Recimo, da je vse to potrebno, a pretiravati vseeno ni treba. Največji človekov organ je koža in prav to si po neumnem poškodujemo v pretirani skrbi, da bi bili na pogled kar najbolj čedni. Biti lep obsede že otroka. Mogoče k temu pripomorejo kar starši, sicer petletno dekletce ne bi imelo pobarvanih nohtov in celo z različnimi odtenki. Jaz sem si znala pomagati sama. Namazala sem si lica z rdečim krep papirjem in odhitela v prvi razred. Na poti do šole je šminkarija na srečo zbledela, sicer ne vem, kako bi se zmenili s strogo gospodično učiteljico. Znala je tudi kresniti.

Nič ne nasprotujem kozmetiki, navsezadnje se smem sklicevati na samega Odrešenika! Trajno odrešila me pa ne bo. Nihče ne zlepi k licu spet, kar odleti spod časa dlet, pravi Janez Menart, od nekdaj je bil čas kipar in človek le njegova tvar. Hudomušno dodaja, da bi ženskam »vsa mazala rekviriral, zrcala pa za jezo pustil jim«.

Sufijski mistik Bajazid je takole zapisal v svojo avtobiografijo:

»Ko sem bil mlad sem razmišljal in tako molil k Bogu: ’Daj mi moč, da bom lahko spremenil ves svet’. Vse se mi je zdelo narobe in krivično. Bil sem revolucionar in hotel sem spremeniti videz vse Zemlje.

Ko sem nekoliko dozorel, sem začel razmišljati, da tako ne bo šlo naprej, to je zame preveč. Življenje mi uhaja iz roke, skoraj pol življenja je za mano in ni mi uspelo spremeniti niti ene same osebe, kaj šele celoten svet. Tako sem molil k Bogu: ’Moja družina je dovolj. Daj, da bom lahko spremenil svojo družino.’

»In ko sem se postaral,« zapiše Bajazid, »sem spoznal, da je celo družina izven mojega dosega. Kdo sploh sem, da bi jih spreminjal? Takrat sem spoznal, da če spremenim samega sebe, bo to dovolj, več kot dovolj. Takole sem molil: ’Zdaj sem prišel do pravega spoznanja. Prosim te le to, da bi lahko spremenil samega sebe.«

Tedaj je prišel Bajazid še do enega spoznanja. Njegova molitev je bila skoraj prepozna, lahko bi mu uspelo, če bi tako molil že pred mnogimi leti, ko je bila takšna sprememba še uresničljiva.

Ta zgodba iz sufijske tradicije nas lahko danes zjutraj hitro strezni. Morda smo še večer prej v molitvi tožili čez svoje bližnje, čez šefa, sodelavca, čez politike, čez cel svet. Že pri poročilih smo lahko dobili dovolj gradiva za tožbe in pritožbe. Marsikdaj nas lahko spravijo v slabo voljo, nas razjezijo, ob mnogih novicah lahko tudi obupujemo in se sprašujemo, ali bo kdaj drugače. Niti ne vemo, kaj naj z vsemi temi informacijami, glede katerih nimamo verjetno prav nobenega vpliva. Sploh na vse svetovne dogodke, spopade ali vojne.

Sufijski mistik Bajazid je šele na stara leta prišel do spoznanja, da ne more spreminjati niti svojih najbližjih. Lahko pa prosi Boga, da mu pomaga spreminjati sebe. Tako pa lahko vpliva tudi na svojo bližnjo in manj bližnjo okolico. Mahatma Gandija poznamo tudi po njegovi slavni izjavi: »Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu.« Ne prelagajmo vse odgovornosti na druge, ampak bodimo zahtevni najprej do samih sebe. Danes nam je dana nova priložnost, da se osredotočimo na tisto, kar lahko spremenimo. Da ne bi tako kot Bajazid nekega dne spoznali, da je morda že prepozno. Verjamem, da danes za naš še ni prepozno.

Spoštovani, Jezus je za učno metodo uporabljal slikovite prispodobe. Znane so prilika o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi (kovancu) in izgubljenem sinu (Lk 15), a med njimi je razlika. Pastir, ki ima sto ovac in eno izmed njih pogreša, gre pogrešano ovco iskat. Žena, ki ima deset kovancev in enega izmed njih izgubi, gre izgubljeni kovanec iskat. Potem sta še dva sinova in enega izmed njiju več ni, ker odide od doma, a ga oče ne gre pridno iskat. V prilikah manjka en odstotek ovac, deset odstotkov kovancev in kar petdeset odstotkov sinov. Kakšno stopnjevanje! Sin je neprecenljiv in nenadomestljiv. Jezus je naglasil, da sta bila ovca in kovanec izgubljena, a sta bila nato najdena, sin pa ni bil le izgubljen, ampak je bil tudi mrtev, nakar je oživel. Sinovo stanje je najbolj tragično. Ovca in kovanec se nista izgubila namenoma, neodgovorni sin pa je svoje dejanje načrtoval in je odšel od očeta namerno. Toda v stiski je pogledal vase in si rekel: »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem …« (Lk 15,17-18) Resnično spreobrnjenje prihaja od znotraj. Žal se mnogi spovedujejo, malo pa se jih kesa.

Jezus je v priliki o razvpitem izgubljenem sinu povedal veliko podrobnosti, zato je ta prilika daljša od prvih dveh. Običajno se enačim z mlajšim sinom, ki je očeta zapustil, a se je nato vrnil. Zaustavim se pri proslavi, ki je bila sklicana zaradi velikega veselja ob najdeni ovci, kovancu in mlajšem sinu. Kaj pa, če sem v vlogi starejšega brata in pri tako nepravičnem praznovanju nočem sodelovati ter se zaradi vrnitve očetovega mlajšega sina, ki je moj brat, nočem veseliti, ampak očetu očitam. Dejansko je bil starejši brat bolj vesel, dokler njegovega mlajšega brata ni bilo doma. V resnici je bil izgubljen starejši sin, ne pa mlajši. Mlajši sin je bil daleč od doma, a s srcem blizu očeta, starejši sin pa je bil ves čas doma, a s srcem daleč od očeta. Nevarno je biti ves čas z milostnim očetom, vendar ne postati podoben očetu. Prava ljubezen je nesrečna, če ve, da je kdo nesrečen.

Boga ne smem ubogati iz dolžnosti, ampak iz ljubezni. Ne smem poveličevati pravil, medtem ko oče namesto pravičnosti izkazuje milost. Bog ne sprejme vsakogar, ampak samo grešnike. Mlajši sin je izšel iz svojega greha, starejši sin pa je ostal v svoji pravičnosti. Sprašujem se, kdaj bo spoznal, da se lahko v pekel vstopi tudi skozi nebeška vrata.

Na današnjo nedeljo obhajamo praznik Jezusove spremenitve na gori. Papež Benedikt je ob današnjem evangeliju zapisal, da gre za gledanje teme z očmi vere. Treba se je povzeti v višave, da bi lahko gledali na dogajanje v svetu z Božjim pogledom. Jezus se je povzpel na goro, da bi molil. Gora je kraj bližine z Bogom. Gora je kraj, kamor se povzpnemo iz kraja, v katerem vsak dan prebivamo, da bi zadihali čisti zrak stvarstva. Za vernega je gora tudi kraj odmika, kraj molitve, kraj meditacije. In vsebina današnjega praznika je spremenitev, je dogodek molitve. Jezus se v molitvi potopi v Boga in luč ga obsije, toda ne izstopi iz zgodovine, ne pobegne poslanstvu, zaradi katerega je prišel na svet. Za kristjana moliti ne pomeni uiti iz resničnosti, uiti odgovornosti, temveč jo sprejeti ter jo zaupati zvesti in neizčrpni Gospodovi ljubezni.

Na sceni današnjega praznika imamo Boga Očeta, potem Jezusa Kristusa in njegove apostole: Petra, Jakoba in Janeza. Bog Oče v evangelijih spregovori samo dvakrat. Prvič, ko Jezusa razglasi za Sina, pri krstu, in drugič tukaj, po napovedi njegove smrti in vstajenja. Spremenitev je tako potrditev poti, na katero je krenil s krstom, je predujem velikonočne slave. Bog Oče se razodeva po Sinu. Mi spoznavamo Boga po Sinu. Po Sinu spoznavamo Boga Očeta. In v tem kontekstu začutimo pomembnost Božje besede, pomen evangelija, ki nam govori o Jezusu. To je ena najboljših poti, če želimo spoznati Boga.

Ob prebiranju današnjega evangelija bi lahko zavidali Petru, Jakobu in Janezu za njihovo izjemno doživetje: zrli so slavo Božjega Sina in predokušali delček raja. Toda dokler smo tukaj, je naš odnos z Bogom bolj v poslušnosti kot v gledanju. Po Jezusu se je apostolom razodel Bog sam. Na gori Tabor jim je bilo tako lepo, da so želeli ostati. Toda ne, z Jezusom so se spustili z gore, vrnili so se v »ta« svet, v življenje.

Čas dopustov je, čas oddiha, ki ga mnogi preživijo na morju, v planinah, na potovanjih, na duhovnih vajah, v molitvi. Toda to ni naše »stalno prebivališče«. Tudi mi bi radi ostali »tam«. Pa ne gre – moramo se vrniti. Izziv je, da se vrnemo drugačni, bogatejši, pomirjeni. Za verne pa tudi izziv odkrivanja, da je Bog vedno z nami. Mati Terezija je zapisala: »Če najdeš srečo in veselje, ljudje utegnejo biti ljubosumni. Vseeno bodi vesel. Dobro, ki ga danes delaš, bodo jutri ljudje pozabili, vseeno delaj dobro. Daj svetu najboljše, kar imaš, in morda to ne bo dovolj. Vseeno daj svetu najboljše, kar premoreš.«

Gore so danes za večino obiskovalcev predvsem igrišče in gledališče. Na srečo so še vedno tudi kraj samote in kraj pobega. V gore so se zatekali puščavniki. Na gorah ali na njihovih pobočjih so gradili samostane in svetišča. V jame najvišjih gora so se umikali himalajski modreci. Danes se zdi, da teh praks ni več. Morda gore postajajo vse bolj prazne prav zato, ker so vse bolj polne?

Zato se pogosto sprašujem, kako bi lahko v sodobnem svetu gore videl kot svetišče? Zakaj bi jih želel videti kot svetišče? Sam verjamem, da je življenje velik misterij. Če bi rekel skrivnost, bi se zdelo, da gre za nekaj, kar nam je nekdo zamolčal. Tega ne verjamem. Verjamem, da gre za skrivnost, ki je nihče zares ne pozna. Verjamem tudi, da je njeno odkrivanje naša življenjska naloga.

Sobica, tempelj, cerkev, samostan, meditacija, terapevtska ordinacija so lahko prostor gledanja vase, prostor reševanja lastnih težav. Tudi v samoti gora, med hojo, lahko premlevam podobna vprašanja. Toda premlevanje je vendarle zgolj premlevanje.

Tempo vsakdanjega življenja me ščiti pred spraševanjem o skrivnosti o življenju in smrti. Sili me bežati, da se ne bi spraševal po smislu. Soba, prazna cerkev, meditacija in terapija so kraji zaščite in varnosti. Tudi zato, da tam lahko varno gledam vase.

Gore so kraj nevarnosti in tveganja, so čas, ko moram pogledati prek sebe. Cepina sem moral zapičiti v zmrznjen mah na vrhu previsa in verjeti, da bosta zdržala mojo težo. Ključno mesto sem nujno moral preplezati, ker bi bil padec prehud. S smučmi sem zapeljal na strmino, ki me je strašila v trenutku, ko sem potreboval popolno koncentracijo. Da bi preživel, sem moral sprejeti možnost smrti.

Vem, sliši se fatalistično, malo noro, morda celo samomorilsko? Teh tveganj, trenutkov in občutkov nisem zavestno iskal. Zgodili so se, kot se zgodijo marsikomu, ki se pogosto potika po gorah. Kot gorski reševalec sem videl tudi tiste, ki so tvegali preveč.

Vse to bi me lahko povsem prestrašilo ali pokazalo na nesmiselnost takega početja. Toda trenutki preživetja so mi vsakič prinesli občutek smisla. V tistih trenutkih življenje ni imelo nikakršne plehkosti, takrat ni bilo pomanjkanja smisla, niti ni bilo osebnih težav. Bila je le neskončna volja do življenja. Vera, da je treba živeti.

Danes vem, da sem tvegal preveč. A bistven nauk je, da je življenje skrivnostna igra s smrtjo. Življenje ni bežanje pred smrtjo. Življenje je pogled smrti v oči. Pogled v to skrivnost nas napolni z življenjem in smislom. Od tod se lahko rodijo vera, upanje in ljubezen, ne glede na njihovo pojavno obliko.

Gore so zame svetišče, zato ker sem tam najbolj jasno razumel rob, med časom, ko me še ni bilo, in časom, ko me ne bo več. Rob, ki mu pravimo življenje.

V spisu z naslovom O prostem času je Seneka, rimski filozof iz 1. stol., razmišljal, ali ima prosti čas in življenje v zasebnosti sploh kakšno vrednost. Delo je v marsikaterem pogledu zelo aktualno: današnji storilnostni pogled na svet, ki ga je vpeljal kapitalizem in poveličuje aktivnost, produktivnost in trdo delo, je namreč precej blizu rimski družbi, ki je bila prav tako izredno praktično naravnana: Rimljani so v primerjavi s filozofskimi Grki veljali za narod pragmatičnih pravnikov, osvajalskih vojakov in uspešnih politikov. Njihovo življenje se je odvijalo sredi vrveža na forumu, javno udejstvovanje je višjim slojem utelešalo življenjski cilj, filozofija in deloma poezija pa sta sprva pogosto obveljali za nekoristni dejavnosti brez širše družbene vrednosti.

V tem spisu, ki velja za najkrajšega, Seneka prevrednoti tipično rimsko pojmovanje in v duhu stoiške filozofije pripisuje umiku v zasebnost izjemen pomen za duševno zdravje. Njegovo delo je tako pravzaprav nekakšna hvalnica notranjemu, poduhovljenemu življenju. »Boljši bomo, ko bomo zaživeli sami zase,« je zapisal in nadaljeval: »Še več: umik nam omogoča, da stopimo v družbo najboljših ljudi in si izberemo kak primeren zgled, po katerem bomo uravnavali svoje življenje. Brez prostega časa pa to ni mogoče.« Trdil je torej, da lahko človek samoizpolnitev doseže s tem, ko se občasno odmakne od vrveža množice, ko ne usmerja več glavnine svojih moči v zunanji svet, pač pa goji svojo notranjost in duhovno širino. S tem sicer ne zavrača povsem javnega udejstvovanja, saj so bili stoiki načeloma naklonjeni delu za skupnost, vendar poudarja, da je zasebno, intimno življenje enako ali celo še bolj temeljno za lastno in družbeno dobrobit.

Ti dve sferi, zasebno in javno, predstavi kot dve državi, ki jima je vsak podložen: prva je skupna, duhovna, večja in nima meja, druga pa je fizična in nam jo je določilo naključje. »Tej, večji, moremo služiti tudi v prostem času,« zapiše, »pravzaprav počnemo to še bolje ravno v prostem času, ko se sprašujemo, kaj je resnica, ali je ena ali jih je še več; ali je človek dober po naravi ali zaradi omike,« in podobno. Kajti narava je po stoiškem prepričanju človeka ustvarila za oboje: »za kontemplacijo sveta in za dejavnost.« Lahko bi torej rekli, da je posameznikova dolžnost, da poleg javnega enako skrbno v okviru prostega časa goji tudi svoje notranje življenje ter v svojem polnemu urniku opravkov in obveznosti nujno najde tudi nekaj uric prostega časa.