Pred dobrim letom je med protesti v Zahodni Evropi in ZDA nasrkal marsikateri spomenik. Huliganski revolucionarji so se znašali nad vsem, kar naj bi predstavljalo belsko nadvlado in zatiranje temnopoltih.

Dogajanje naj bi bilo – po razumevanju protestnikov – višek kulture in nova stopnja naše civilizacije, ker naj bi ob tem, ko »obračunamo« z našo zgodovino, postali tudi bolj humani in bolj napredni.

Čeprav je razmislek o naši zgodovini seveda na mestu, le-ta ne more biti revolucionarnega kova, kot smo mu bili takrat priča. Zato je govorjenje o humanosti in naprednosti neprimerno: šlo je (in še danes gre) le za kup vandalov, ki jim je zgodovinski trenutek odprl možnost izživljanja nasilja.

V Sloveniji je bilo teh teženj manj. Le zakaj? Ker je za izbris zgodovine ena revolucija že »dosegla večjo humanost« in so bili »napačni« spomeniki in stavbe že porušeni. Tako lahko danes gledamo spomenike zadnjih desetletij, ki, zanimivo, ne motijo nikogar, pa čeprav bi bilo z vidika nadvlade in zatiranja treba dvakrat premisliti o primernosti obstoja kakega izmed njih.