Komentar tedna

V prihodnjem tednu bo teden Karitasa. Geslo letošnjega leta je Poti do srca. Ker gre za sporočilo Karitasa, najprej pomislimo na srca teh, ki so v potrebi in potrebujejo pomoč. Vendar se mi zdi, da se je enako pomembno ozreti na lastna srca. Srce darovalca in srce tega, ki dar potrebuje. 

Komentar je pripravil sociolog dr. Igor Bahovec.

Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, na kaj pomislite ob imenu Barcelona? 

Morda na glavno mesto Katalonije ali na drugo največje v Španiji, ki slovi po še nedokončani stolnici Sagrada Familia? Mogoče na baziliko Santa Maria del Mar, Kolumbov spomenik, ulico La Rambla, akvarij, slavno nogometno ekipo in stadion Camp Nou? Nemara na prelepo pesem pokojnega Freddieja Mercuryja in olimpijske igre? Ali na slikovit samostan Montserrat, ki se nahaja v bližnjem gorovju v skalovju in je najbolj obiskan španski romarski kraj s kipom katalonske zaščitnice črne Marije?

Komentar je pripravil profesor prava, dvojni doktor, Marko Pavliha.

Zadnji dnevi so nas silili k obujanju spominov na vse, ki so se preselili v onstranske kraje. Bližnje in daljne ljudi. Take, ki jih k spominjanju napelje srce in tiste, ki jih nalaga dolžnost. Čez nekaj dni se bomo v Slovenski matici potrudili obuditi spomin na nekaj častivrednih mož, ki jim je usoda dodelila daleč preveč trpljenja in srečanj s smrtjo. Tako imenovani dachauski procesi pri nas ne pomenijo samo represije proti tistimi, ki so jih Nemci zaprli v svoje, nacistično taborišče Dachau, temveč pomeni tiste, ki so od tam prišli, bolni in onemogli, a živi, nato pa se je nadnje spravila politična policija komunistične partije, jih obtožila kolaboracije z gestapom in neusmiljeno kaznovala. Veliko s smrtjo.

Komentar je pripravila prevajalka in publicistka, Alenka Puhar.

Slovenci imamo več pregovorov o molku, praktično vsi pa imajo pozitivno sporočilo. Kdo ne pozna na primer tistega »kdor molči, devetih odgovori«? Ali pa »molk je zlato«?

Komentar je pripravila doktorica zgodovine Helena Jaklitsch.

Kje so se vzeli naprednjaki, da vse nas, ki to nismo, že dvesto let ponižujejo in imajo vladavino nad nami za samoumevno? In drugo: Kako je mogoče, da morija nacistov velja za zločin, morijo komunistov pa moramo v imenu Heglove in Marxove utopije o vračanju absolutnega duha k samemu sebi in ideje o nenehnem izboljševanju družbe, imeti za domnevno neželeno, a vendar legitimno posledico fantazme o izgradnji družbe enakosti?

Tokrat prisluhnite razmišljanju Marka Rijavca, ki ga je zapisal v uvodniku v oktobrsko številko revije Ognjišče.

V torek je na Novi univerzi potekala zanimiva debata v okviru Akademskega foruma z naslovom »Je vzhodna srednja Evropa še posebej nagnjena k neliberalizmu?«. Na forumu, ki ga je vodil Matej Avbelj, sta nastopila veleposlanik Leon Marc in Ivan Kalmar, profesor na Univerzi v Torontu. Oba gosta sta v zadnjih letih izdala knjigi o neliberalizmu v srednji Evropi …

Končuje se staro in spet začenja novo šolsko leto. Nikoli sklenjen krog. Pa vendar se šolsko leto začenja in nam daje priložnosti, za katere smo lahko hvaležni. Brez hvaležnosti, ki rojeva ljubezen, ta pa v nas naseljuje veselje, ki ga širimo okrog sebe, smo dolgočasni, prazni in zamorjeni.

Kadarkoli sta naju hči in zet pobarala za recept najine nadpovprečno dolge zakonske zveze, sva oba izpostavila nežnost, medsebojno spoštovanje, prijaznost, iskrenost, pogovor, vero, strpnost in sočutje. Strastna erotična ljubezen se z leti postopoma umika drugim trajnejšim vrednotam, ki dva človeka iz zmesi ali seštevka povzdignejo v božansko spojino, v “ljubezen dvoedino” kot je to tenkočutno izpovedal naš pesnik Ciril Zlobec.

Ali če ponovimo žlahtne besede evangelista Pavla: “Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen.”

Komentar je pripravil prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani.