Komentar tedna

Dr. Igor Bahovec razmišlja o našem odnosu do pokojnih in poudarja, da ni pomembno le, česa se spominjamo, temveč tudi, kako se spominjamo – z zamerami in bolečino ali z odpuščanjem in spravo. Spomin je temelj naše identitete in prihodnosti, zato si moramo prizadevati za celovit in spravljen spomin, ki ne zanika boleče preteklosti, ampak jo presega z upanjem, poudarja dr. Bahovec.

Dr. Helena Jaklitsch je tokratnemu komentarju dala naslov Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet. V njem se je naslonila na svoj obisk rojakov v Argentini in med drugim zapisala, da je tam, med našimi rojaki na drugem koncu sveta, slovenski svet prežet z ljubeznijo in zvestobo, ki bi morala biti tudi vsakemu izmed nas vzor in zgled.

Komentar tedna je pripravil Luka Gojkošek in v ospredje postavil referendumsko nedeljo, ki je za nami in vse skupaj osvetlil še z enega zornega kota.

Nimamo jezika, ki bi ga govorilo sto milijonov ljudi. Imamo jezik razmeroma majhne skupnosti, ki pa je ustvarila Trubarja, Prešerna, Cankarja, Kosovela in nešteto drugih. Obstoj takega jezika ni samoumeven. Vsaka generacija ga v resnici dobi samo v začasno hrambo in se mora odločiti, kaj bo z njim naredila. 

Kaj imajo skupnega sveti Frančišek, Bogdan Vidmar in Job? O tem se sprašuje v tokratnem Komentarju tedna Nejc Podobnik in med drugim pove, da so vsak dan igrali na zmago in to ne iz svoje moči, ampak iz moči Zmagovalca vseh zmagovalcev.

»Kristusov prepucij je končal v Saturnovi orbiti, Marija pa naj bi spočela skozi uho.« Približno tako nam nedavni članek, ki je najbrž slučajno sovpadal s praznikom Marijinega rojstva, v enem izmed slovenskih osrednjih časopisov predstavi nekatere nenavadne teološke razlage iz preteklosti – z obilico ironije in posmeha temu, kaj vse so bili nekoč pripravljeni verjeti celo zelo izobraženi ljudje.

Komentar sta pripravila zakonca Polonca in Tomaž Sokol.

Hvaležni, ker so nam pretekli dnevi nalili dežja, se lahko za spremembo posvetimo ekologiji. Oziroma naravi okrog nas, da se ne bi kdo ustrašil običajne eko-histerije in radio nemudoma ugasnil.

Komentar je pripravil Lenart Rihar, ravnatelj Rafaelove družbe.

Začelo se je novo šolsko in tudi katehetsko leto. Mogoče je to zadnje leto, ko bom tudi jaz poskušala otrokom odpreti vrata v svet evangelija in jim pokazati pot, ki vodi do Jezusa. Zato, kot vsako leto, tudi zdaj komaj čakam, da začnemo z veroukom! Vznemirljivo je čakati otroke, ker ne veš, kdo bo prišel v tvojo veroučno skupino in kaj bo prinesel s seboj. In potem počasi zgraditi odnos, ki je nekje med učiteljico, redovnico, babico in teto.

Komentar je pripravila s. Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja.

Ko smo nervozni in utrujeni od vsakodnevnih stresov, si želimo oditi v naravo in se resetirati. Nekaj takšnega si je sredi devetega stoletja pred Kristusom želel tudi prerok Elija, ki je v begu pred kraljico Jezabelo, ženo kralja Ahaba, pribežal do božje gore Horeba? Sveti pisatelj pravi, da je Gospod šel mimo, a ni bil ne v viharju ne v potresu ne v ognju. Ko je do Elija prišel glas rahlega šepeta, si je s plaščem zagrnil obraz in obstal pri vhodu v votlino. V starem veku je človek tankočutno prisluškoval glasovom v naravi. Verjel je, da se mu skozi naravne sile oglašajo skrivnostna božanstva, ki se jih je bal, ker nikoli ni vedel, ali so mu naklonjena ali ne.

Komentar je pripravil Milan Knep, tajnik Katehetskega urada ljubljanske nadškofije.

Komentar z naslovom Otroci potrebujejo pomembne odrasle je pripravila Alenka Brovč, članica Društva katoliških pedagogov Slovenije.