… Kaj bo mene preživelo? Kaj bo moja generacija ustvarila trajnega, da bodo prihodnji rodovi s ponosom ohranjali in predajali naprej? Marsikdo niti nagrobnika ne pusti za sabo. V življenju je ustvaril goro odpadkov, ki ga je pokopala pod sabo. V trošenju se je iztrošil, upepelili in raztrosili so ga. Pred Binkoštmi smo. V sebi nosimo Božjega Duha, ki ustvarja življenje in lepoto. Tisto, ki ne mine, ker je vedno mlado. Dajmo mu priložnost, da bo iz nas ustvaril nekaj lepega in trajnega.

Gotovo so konec aprila in začetek maja zaznamovali dogodki ob smrti papeža Frančiška ter izvolitev in nastop papeža Leona XIV. Tako pogreb pokojnega papeža in nastop novega rimskega škofa Leona sta privabila v Vatikan številne državne delegacije. Med njimi tudi slovensko. Pogreba sta se udeležila tako predsednica republike kot predsednik vlade s svojo partnerico.

Že grob pogled čez glavne svetovne medije nam kaže nenavaden način poročanja o političnih dogodkih. Če pa medijem prisluhnemo z malce več tenkočutnosti, hitro zaznamo besede zavajanja, manipuliranja in preigravanja s čustvi gledalca. To lahko opazimo še posebej, kadar gre za politike, ki se nagibajo h konzervatizmu in pridobivajo na zaupanju in posledično tudi moči, bodisi v lastni državi, bodisi celo na svetovnem parketu.

Marjana Debevec, novinarka na Radiu Ognjišče, o izvolitvi Papeža Leona XIV. 

Skrajni čas je, da demokratična Slovenija, naslednica totalitarne države, opravi državniško dolžnost in rehabilitira nedolžne žrtve tega nasilja, kot je večina Evrope rehabilitirala žrtve fašizma, komunizma in nacizma. Dostojno je treba pokopati mrtve, označiti krivce in uresničiti demokratične standarde, ki so pogoj za spravo, kot so naša društva zapisala v Izjavi 1945 z naslovom »Edinost sreča sprava, k nam naj nazaj se vrnejo«. 

Avtor se je ustavil ob praznovanju praznika dela in tudi ob našem odnosu do dela. Z njim smo zaznamovani vsi. Za Slovence pravijo, da smo delaven narod. Pa je naš odnos do dela zdrav? Je naš odnos do dela okužen z mentaliteto obilja ali z mentaliteto pomanjkanja? Ali eno ali drugo lahko spremenimo? /Matej Cepin je direktor Socialne akademije/

Avtor se osredotoča na obdobje pontifikata papeža Frančiška, ki je v svojem vodstvu izkazoval izjemno empatijo in skrb za tiste, ki trpijo. Povezuje njegovo delo z likom usmiljenega Samarijana, ki je bil usmerjen k pomoči potrebnim. Frančišek je videl cerkev kot bolnišnico za duše, kar je odražalo njegovo prizadevanje za bližino in tolažbo ljudem. Primož Lorbek poudarja pomen njegove vizije, da bi evangelij postal aktiven del skupnosti. Njegova pastoralna naravnanost je bogatila cerkev in spodbujala iskanje resnice v duhu enotnosti. Ob zaključku se dotakne težav, s katerimi se je srečeval ter njegove zaveze ljubezni in sočutja, kar naj bi nas vse opogumilo k nadaljnjemu služenju drugim.

Ko se svet poslavlja od papeža Frančiška, ostaja svetla sled nekoga, ki ni želel biti zgolj nekdo na vrhu, temveč brat, oče in predvsem pastir. Svet se poslavlja od človeka, ki je – kot usmiljeni Samarijan – znal ustaviti svoj korak, pogledati ranjenega in se mu skloniti …

… Sramotilno znamenje križa je postalo znamenje zmage nad preganjanjem kristjanov. Leto dni kasneje, 313, je cesar Konstantin v Milanu podpisal tolerančni edikt, ki je za prve kristjane pomenil svobodo verovanja in prekinitev preganjanja …

Avtor analizira tri ključne kulturno-civilizacijske preobrate, skozi katere smo šli v zadnjih desetletjih. Od časov, ko je svet zaznamovala ideologija dela in delavski razred, do trenutne negotovosti, ki jo prinašajo politični in družbeni premiki v smeri ideologij, kot so woke in inkluzija. Milan Knep raziskuje, kako so se spreminjali globalni ideološki okviri, od komunizma do sodobnih kulturnih revolucij, ter kako ti preobrati vplivajo na našo družbo in prihodnost. Zaključuje z optimističnim pogledom, ki ga ponuja katolištvo kot temelj za prihodnje spremembe in vstajenje nove civilizacije.