Vsako leto, ko se kmalu po velikem šmarnu v šolske prostore z dopusta vračamo pedagoški delavci, se čuti posebno vznemirjenje. Spočiti smo, polni novih idej, veseli, da se spet vidimo s svojimi sodelavci …

A bil bi neiskren, če bi trdil, da so vsa naša občutja pozitivna. Sodelavka potoži, da vsako leto dve noči pred koncem dopusta slabo spi, čeprav ji je delo v šoli zelo všeč. Sicer navdušen kolega je nekoliko kislega obraza ob misli na starše svojega učenca, ki so mu poletje začinili z žaljivimi sporočili ob koncu prejšnjega šolskega leta … Če se s cmokom v grlu v šolo ob koncu poletja vračajo učitelji – torej odrasli, ki so si sami izbrali ta poklic –, koliko laže potem razumemo, da stiske ob koncu počitnic doživljajo tudi mnogi učenci!

Pa vendar, zakaj se jim je tako težko vrniti v šolo? Je to res tako neprijeten kraj, ustanova, v kateri tako trpijo? Za nekatere učence, ki so tam žrtev fizičnega, psihičnega, spolnega, spletnega ali katerega koli drugega nasilja, se ob koncu poletja žal zares začenja nočna mora. A takih je kljub pereči problematiki nasilja v šolah, hvala Bogu, majhen delež. Veliki večini otrok se v šoli ne dogaja nič zares hudega.