Avtor potegne vzporednice aktualnega političnega dogajanja v Sloveniji z zgodovinskim primerom prilastitve denarja. Formula je vedno enaka le z razliko, da si je nova vlada v stotih dneh prisvojila univerzo, da bi ustvarila videz, da v Sloveniji drugače kot v preostali Evropi ni nič neodvisnega, ampak domnevno vse pod njenim nadzorom.

Kaj bo RTVS storila ob smrti in pogrebu kraljice Elizabete II.? Prenosa pogreba ne more komentirati oseba, ki nima v sebi primerne pietete.

Apel ministrici za kulturo dr. Asti Vrečko naj poskrbi, da bodo sofinancirani kakovostni projekti.

Komentator analizira poraz nelevice na državnozborskih volitvah in razmišlja, da nam lahko pomagajo nauki iz zgodovine. Anton Mahnič je katoliški strani npr. predložil tri cilje: socialno-gospodarsko reformo, katoliško vzgojo in narodne pravice. O tem, kako doseči volivce pa je pisal tudi škof Jeglič. Stare ugotavlja, da je volilni sistem v Sloveniji prirejen za levico, deluje namreč od zgoraj navzdol in ker nelevica nima medijske podpore bo pač morala zgraditi svoje volilno telo od spodaj navzgor. Stare poziva k povezovanju v nekakšen Demos 2.0; Ernesta Petriča pa vidi kot tistega, ki bi lahko odigral vlogo Ivana Omana.

Komentator se v komentarju spominja v predsedniških volitev leta 1990 in Pučnikovega poraza, ki je pomladnike zelo presenetil. Opaža, da se je leva linija Kučanovih predsedniških naslednikov ohranila do danes.

Prepričan je, da Slovenija nujno potrebuje predsednika, ki bo o naši zgodovini spregovoril brez dlake na jeziku. Predsedniško funkcijo primerja s starimi starši, ki v družini skrbijo za stabilnost in delujejo pomirjevalno. Namesto na inflacijo predsedniških kandidatov pa spominja na čase, ko smo imeli smo enega kandidata, pionirji pa so hodili po vasi in animirali ljudi, naj gredo na volišče, da se bo videlo, kako je partijski kandidat uspešen.

Avtorica v komentarju razmišlja o tem, kakšno šolo si želi in soustvarja: tako, kjer se učenci samouresničijo, celostno izrazijo, rastejo tako v znanju kot osebnostno, kjer delajo srčni in usposobljeni učitelji. Opisuje občutke nesprejetosti zato, ker je kot učiteljica matematike želela delati drugače, po svoje, več; dokler ni našla šole in ravnateljice, ki je zmogla videti njen prispevek. Poudarja, da bomo zmagali, ko se drug ob drugem ne bomo počutili ogrožene, ampak bomo drug nad drugim navdušeni; saj, ko zmaga eden, zmagamo vsi.

Ko je pred nekaj dnevi vplivna dama ameriške politike, v ZDA na tretjem mestu oblastne lestvice, Nancy Pelosi obiskala demokratični Tajvan, so mnogi že videli svet na robu velike katastrofe. Zvesta svojim principom, je komunistična Kitajska pošteno zarožljala z orožjem in z vojaškimi manevri kazala mišice svoji majhni sestri sredi morja na vzhodu Kitajske.
Je obisk smele dame iz ZDA res ogrožal svetovni mir? Moj odgovor je: ne.

»In, kako je?« me vsako nedeljo vpraša župnik, ko se snideva pri pripravi cerkve za nedeljsko mašo. »V redu, ker smo zopet tukaj,« mu odgovorim in se nasmejiva drug drugemu. Tako se začne, ko pripravljava za nov teden, ki se začne z mašo. Mogoče nič posebnega, vendar naju ravno to vprašanje razoroži, da potem sproščeno govoriva o vsem. Priznam, da me ta gesta vedno znova nagovarja, kako graditi odnose, ki so v današnjih časih postali tako zapleteni.

Skozi okno se zaziram v gozd, ki ga je na našem koncu v izobilju. V pokošene in urejene travnike, livade, ki dajejo občutek, da ljudje tukaj damo na to, kar je naše. Da se spev kosilnic, ko zapojejo, zdi kot ptičje petje, ker oznanjajo, da bo še košnja, da so še kmetije, ki ne bodo dopustili, da bi vse skupaj propadlo. Zelo lepo se mi zdi, ko vidim mlajši rod na traktorjih, na mehanizaciji, ki so jo prej uporabljali njihovi očetje. Tako mora biti in tako je prav. Hvala Bogu za te naše kmetije, ki neutrudno in zastonj nesejo naše slovensko izročilo naprej.

Nenavadno visoka zmaga Roberta Goloba oziroma njegove stranke je presenetila skoraj vse Slovence. Večina razočaranih volivcev desnih strank je za svoj volilni poraz krivila medije, komentator pa se v komentarju sprašuje, če so res vsega krivi mediji in med drugim omenja vpliv dolgotrajnega avtoritarnega vodenja na ljudi, ki se po mnenju ameriškega znanstvenika Jamesa H. Fallona prenese v človekovo dedno substanco. Komentator opozarja, da je ta vedenjski vzorec zelo podoben drži vernega človeka, ki tudi deduje svoj vzorec. Kot Golobovih volivcev prav nič ne moti njegova škandalozna plača, kristjanov ne motijo pedofilski škandali v slovenski Cerkvi do te mere, da bi se odpovedali svoji veri in Bogu.