Maša zadušnica za žrtve, izkopane iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu - velika župnijska cerkev v Kočevju je bila na zadnji oktobrski dan polna ljudi; prišli so se poklonit spominu na svojce, sokrajane, sonarodnjake, brate v veri, ki so bili prve junijske dni leta 1945 vrženi v šestnajstmetrsko brezno. Žrtev je bilo več kot 3.000, nanje pa je bilo neposredno po poboju in še kakšno desetletje pozneje naminiranih več kot 3.000 kubičnih metrov skalovja …

Ko vas bodo prepričevali, da odprtje zminiranega brezna, izkop posmrtnih ostankov žrtev in prizadevanje za njihov dostojni pokop v srcu slovenske države, torej v njeni prestolnici, niso stvari resnice in sočutja, temveč baje stvari “politične demagogije”, vedite, da je res ravno obrnjeno.

 Diakon kot mož in oče podari del svojega časa Cerkvi, v kateri opravlja diakonsko službo za dobro župnije, podobno kot pevci in drugi sodelavci.

Mi nismo pozabili - ne na človeka in ne na naše prijatelje.

Na pomembnih položajih v Evropi je veliko kristjanov, pa ti zares ohranjajo svojo poštenost, skrb za človeka, posebej tistega, ki je v najtežjem socialnem položaju?
 

Božja vizija prihodnosti je, da bi VSI njegovi otroci, vsi ljudje, bili skupaj z njim nekoč nazaj v rajskem vrtu. Vsi, ne samo nekaj izbranih srečnežev.

Ko se razgradijo narodnostni, družinski in spolni temelji, se pravzaprav razgradi človek, ki tako ostane nekje v zraku, oropan svoje identitete in pokončnosti.

Kdo bi bil moj predsednik, je v tem ozračju celo manj pomembno, kot je to, kakšen bi moral biti.

Nekateri si nikakor ne želijo odkritega dialoga in soočenja, ampak naredijo vse, da bi utišali drugače misleče, čeprav so jih polna usta strpnosti do drugačnosti

Elizabeta II. je v vsakem obdobju svojega življenja izkazovala pogum in zaupanje, ki sta izhajala iz njene vere v Jezusa.

Za svoje otroke se bomo borili…