»Najlepše v človeku zapoje takrat, ko je na preizkušnji.« 

Naj najprej poudarim, da v znanost ne verja-
mem,  verjamem  pa  v  Boga.  Vera  v  Boga,  ki  

je ljubezen in nam je dal svet takoj po stvar-
jenju v umno uporabo, in človekova sposob-
nost odkrivanja stvari, torej vera in znanost, sta na neki

način avtonomni, si sami na sebi ne nasprotujeta. Vero

in znanost lahko človek v svoji svobodi zlorablja, ko eno

ali drugo »uporablja« kot ideologiji in morda doda še

kakšen političen »naboj«. Vse je svet že izkusil in žal

še izkuša.

Tudi z ljudmi kaj lahko ravnamo kot na Facebooku. Če nas kdo moti ali ni ravno po naši meri, ga tudi v resničnosti preprosto blokiramo, kot da je samo ikonca in ne oseba

Priča smo veliki manifestaciji nestrpnosti in čistih oblik totalitarizma levičarjev.

Ni vam treba vsak dan narediti enega dobrega dela, dovolj je, da vsak dan prepoznate eno dobro delo.

Vsa zgodovina odrešenja od prvih staršev naprej deli ljudi na tiste, ki so Bogu zaupali, in druge, ki mu niso.

Prisluhniti, slišati in videti, se pogovarjati in izpostaviti dialog, nato pa skupaj v Svetem Duhu graditi Kristusovo Cerkev.

Nič se ne more spremeniti v tem svetu, če se ne začne spodaj, tam, kjer živimo, delamo in ljubimo.

Življenje vsakega izmed nas ni samoumevno.

Sobotni Pohod za življenje je bil zame res eno 
veliko veselje. Ko ti srce gori za neko stvar in 
ko vidiš, da se toliko ljudem to zdi prav tako 
pomembno, te to res osreči. Kljub maskam, ki 
smo jih nosili, mi ostaja v spominu veselje v očeh ljudi. 
Tega smo si želeli in to sem doživela, da je bilo to res 
eno praznovanje življenja. Toliko družin, mladine, du­
hovnikov, redovnic, nadškof. Res sem hvaležna vsem, 
ki so prišli. Vsak je bil pomemben.

Vešče obračanje po trenutnem vetru in mehki populizem sta krščansko demokracijo v Nemčiji vsebinsko precej izsušili.

Šestnajst let vladanja Angele Merkel v Nemčiji 
se približuje koncu. Ker volivci kart na volitvah 
niso razdelili preveč jasno, ga bodo koalicijska 
pogajanja morda podaljšala še za kak mesec. 
Človek si ne more kaj, da mu ne bi bilo vsaj malo ne-
lagodno ob vseh hvalnicah in skoraj hagiografskih 
vložkih, s katerimi mediji v njeni domovini in po sve-
tu spremljajo kanclerkin odhod. Marsikaj nas spomni 

celo na tisto, kar smo nekoč prebirali o odhodu s sveta 
vladarjev naših dežel, Franca Jožefa, kralja Aleksandra, 
maršala Tita.

V komentarju Tadej Strehovec vabi na Pohod za življenje; Včasih je dovolj, da vstanemo iz udobnega naslonjača in se udeležimo plemenitega dogodka.