Mladi so tako kot v vseh preteklih generacijah tudi danes čudoviti in vedno vredni naše ljubezni ter zaupanja.

Na poti za Gospodom potrebujemo drug drugega.

Iskanje resnice se začne pri poslušanju drugega.

Vsako leto se slovenski katoliški časnikarji
zberemo na god sv. Frančiška Saleškega, 24.
januarja, ki je zavetnik katoliških časnikar-
jev, na sprejemu pri ljubljanskem nadškofu
v Ljubljani, da razmislimo o svojem delu, tudi zato, da
skupaj razbiramo potrebe današnjega časa, ki od vseh
nas zahtevajo resnost, poštenost in iskrenost pri delu,
predvsem pa zvestobo Resnici in Besedi.

Če skupaj molimo, potem drug o drugem drugače govorimo.

V (krščanskem) verskem tisku je prostor za resnico in za kritično (družbeno, filozofsko) misel /.../ in je prostor za veselo in resnično (in ne fake) novico.

Brez dvoma lahko trdimo, da minulo polletno predsedovanje sodi med vrhunce naše mlade države.

Slogan polletnega predsedovanja (»Skupaj. Odporna. Evro-
pa«) je dobro napovedal glavne cilje krepitve odpornosti
ter željo po normalizaciji razmer po pandemiji, ki je zadala
močan udarec zdravstvenim sistemom, ekonomiji. Kljub
temu da je Slovenija polletno predsedovanje prevzela v negoto-
vih razmerah, smo uspeli vsa glavna zasedanja izvesti v fizični
obliki. Tukaj so bile še negotove razmere v Afganistanu, v Belo-
rusiji, krepitev ruskih sil na meji z Ukrajino, migrantska kriza idr.
Ob vsem naštetem pa smo bili priča še poskusom izvažanja
notranjepolitičnih bojev v Evropo oz. bolje rečeno sramotenja
Slovenije, ki pa niso mogli izzveneti zelo prepričljivo. Ob koncu
zato mirno rečemo, da dosežki tokratnega predsedovanja govori-
jo sami zase in so bile zaključne pohvale Charlesa Michela, Ursule
von der Leyen, Emmanuela Macrona več kot zaslužene.
 

Ne spreglejmo tega, da je tudi v osebah, ki so v službi takšne ali drugačne ideologije, navzoč Tisti, ki ga v teh dneh pričakujemo.

Naj mi potemtakem prijatelji iz Sarajeva poslej čestitajo »vesel praznik« namesto »srečen božič«?

Poiskati si pomoč v trenutkih krhkosti in stiske je velikokrat že prvi korak in prvo znamenje poguma.

»Najlepše v človeku zapoje takrat, ko je na preizkušnji.« 

Naj najprej poudarim, da v znanost ne verja-
mem,  verjamem  pa  v  Boga.  Vera  v  Boga,  ki  

je ljubezen in nam je dal svet takoj po stvar-
jenju v umno uporabo, in človekova sposob-
nost odkrivanja stvari, torej vera in znanost, sta na neki

način avtonomni, si sami na sebi ne nasprotujeta. Vero

in znanost lahko človek v svoji svobodi zlorablja, ko eno

ali drugo »uporablja« kot ideologiji in morda doda še

kakšen političen »naboj«. Vse je svet že izkusil in žal

še izkuša.