Napadi jurišnic z levega političnega pola na nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja, ki si je drznil povedati svoje mnenje, da Izrael v Gazi ne izvaja genocida, so v funkciji zavržnega prizadevanja za uporabo tega konflikta za pridobivanje volilne podpore v Sloveniji. Pri tem pritlehnem početju prednjači primitivna predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. 

S temi besedami je svoj komentar na portalu Domovina.je začel Nenad Glücks. 

Urednica Domovine Erika Ašič je v tokratnem komentarju med drugim zapisala: »Če kot narod ne razrešimo svoje preteklosti, ne moremo naprej. To je kot gnojna rana, čez katero smo zalepili obliž, da se ne vidi in ne vonja – toda spodaj gnije, se zažira vedno globlje ter vedno bolj smrdi. Dokler rana ni očiščena, se ne more začeti zdraviti.«

Nenad Glücks je v tokratnem komentarju na portalu Domovina med drugim zapisal: Med slabimi kazalniki velja omeniti, da so se bruto investicije v osnovna sredstva znižale za 5,1 odstotka, enak padec je bil tudi v prejšnjem četrtletju. Na Statističnem uradu RS so zapisali, da so k padcu BDP najbolj pripomogle zmanjšane investicije v gradbeništvu. In kako se je na te ugotovitve odzval minister za finance Klemen Boštjančič? Kot je dejal na TV Slovenija, ga je znižanje BDP presenetilo, posebej pa je presenečen nad podatkom o velikem padcu investicij v gradbeništvu, češ da imamo vendar zdaj toliko gradbenih investicij, da ni dovolj delavcev za vse.

V nedeljo smo na referendumu odločali o dodatkih k pokojninam za tiste, ki bi jih imenovali umetnike. Nekateri smo šli na volišča, večina ne. Po zelo odločni zavrnitvi novega zakona poslušamo neverjetne izjave in interpretacije rezultatov s strani predsednika vlade, ministrice za kulturo in njunih sodelavcev. 

Pred nami sta dva praznika upora. Prvi je v nedeljo, 11. maja, ko bo referendum, na katerem bomo volivci odločili, ali naj vladni zakon o dodatku k pokojninam za izjemne umetniške dosežke pade ali ne. Drugi je 13. maja, na dan, ko se je leta 1941 na Slovenskem začel resnični oboroženi boj zoper (italijanskega) okupatorja. Temu so se prvi uprli tigrovci, ne pa komunisti, kot lažnivo razglašajo. 

Država in verske skupnosti so ločene, toda hitro lahko ugotovimo, da to načelo ena stran upošteva zgolj takrat, ko ji ustreza.

Avtor se osredotoča na zapuščino papeža Frančiška, ki je bil 12 let na čelu Katoliške cerkve in je sprejemal odločitve, ki so bile v koraku s časom. Poudarja njegov pragmatičen pristop k verskim vprašanjem in njegovo diplomatsko spretnost. Hkrati ostro kritizira ravnanje slovenskega političnega vrha ob papeževi smrti, posebej premierja Goloba in njegove partnerke, ki naj bi dogodek izkoristila za politični populizem in osebne koristi. Pertinač zaključi z vprašanjem o vlogi Katoliške cerkve v slovenskem družbenem prostoru in pozivom k večji angažiranosti.

V jutru po velikonočni nedelji je svet presenetila novica o smrti papeža Frančiška. V tokratnem komentarju o odhodu človeka, ki je nagovarjal vse ljudi. Zaznamovali so ga spoštovanje, skromnost in pravičnost.

Smo v tednu med cvetno nedeljo in veliko nočjo. Oboje je praznik veselja, slavljenja. Toda vmes je veliki petek. Nepredstavljivo trpljenje.