Olupljeni iglavci z okrašenimi krošnjami in debli, na katerih se pogosto znajde prometni znak za omejitev hitrosti, v zadnjem času pa tudi pravcate improvizirane skulpture ali jumbo plakati – to so rojstnodnevni mlaji, ki naj bi se pravzaprav razvili iz obeležij, povezanih s plemstvom. Čeprav jih danes povezujemo predvsem s podeželjem, jih lahko opazimo tudi v mestnih okoljih, pred leti pa so ujeli zanimanje mlade fotografinje Lucije Rosc, ki se pri svojem delu pogosto posveča spominu, trenutno pa se z razstavo Vozi počasi predstavlja v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani.

Umetnik in fotograf Tadej Vaukman se v Galeriji P74 Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E predstavlja z novo razstavo Dober sin: manifestiranje mize pri vratih. V predstavljenih delih nadaljuje avtoportrete, dokumentiranje lastne očetovske vloge in meditativne razmisleke, ki se vse bolj obračajo k podrobnostim iz narave in portretiranju za avtorja simbolnih predmetov. Miza pri vratih je stavek, ki ga je Vaukman našel v verzu pesmi Camerona Winterja in vanj simbolno naselil vse občutke, ki ga navdajajo ob čutenju minevanja časa in življenja, ki se, kot pravi sam, odvija, kot da bi gledal film.

France Prešeren ima za našo identiteto prav posebno simbolno in tudi mitologizirano vlogo. Zaseda osrednje mesto v naši kulturni, narodni, politični in umetniški zavesti. Raziskan je do obisti, njegov videz pa nam z gotovostjo ne bo nikoli znan – kar je bilo očitno celo tako zelo moteče, da so se pojavili pozivi, da bi ga izkopali in posthumno rekonstruirali njegov obraz. Od kod tako močna potreba, da bi vedeli, kako je bila videti neka znana osebnost?

Prešernova podoba mora ustrezati tudi našim predstavam o tem, kako naj bo videti pesnik, ki mu pripisujemo tolikšen pomen. Morda ni čudno, da je Prešernov spomenik v Ljubljani, danes tako samoumeven, ob razkritju leta 1905 razdelil kranjsko javnost – in obe strani sta imeli svoje očitke. Klerikalna struja je bila zgrožena zaradi golote muze, drugi so mu očitali likovno zastarelost. A je kljub temu šlo za uspešno politično nalogo, povezano s tedanjim liberalnim taborom in oblikovanjem narodne zavesti. Z umestitvijo spomenika našemu največjemu pesniku na osrednji trg v Ljubljani je ta simbolično postala slovensko mesto, pravi ddr. Damir Globočnik, avtor knjige Prešeren in likovna umetnost. Ob njem o Prešernovem spomeniku v Ljubljani, njegovem avtorju kiparju Ivanu Zajcu, odzivih javnosti in drugih Prešernovih podobah razmišlja tudi dr. Mateja Breščak, kustosinja razstave o Ivanu Zajcu, ki je bila v Narodni galeriji na ogled od oktobra 2023 do februarja 2024. Tedaj je nastal tudi pogovor.

»"Ni gore brez doline!" je eden izmed pogosto ponovljenih stavkov akademskega slikarja Karla Pečka, tako kot ni gibanja brez mirovanja in tišine brez glasu. O teh nasprotjih in ravnotežju ter harmoniji govorijo tudi njegova dela.« Tako je zapisala Andreja Hribernik ob umetnikovi razstavi v Koroški galeriji likovnih umetnosti, ki je bila na ogled na prehodu iz leta 2005 v leto 2006. Tedaj se je z leta 2016 preminulim umetnikom, ki je galerijo 40 let tudi vodil, pogovarjala Vida Curk.

V Mednarodnem grafičnem likovnem centru je na ogled razstava grafičnih del Oliverja Pilića z naslovom "Vizualna arhitektura dvoma". Avtor je dela ustvaril v Grafičnem ateljeju MGLC, v njih pa je v svojem prepoznavnem slogu združil tradicionalne tehnike lesoreza in sodobne digitalne tehnologije. Obenem je natisnil nove grafike v tehniki sitotiska, s katerimi zaokroža svoje raziskovanje medijskih podob. O razstavi je v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedal kustos Božidar Zrinski.

Fundacija Louisa Vuittona iz Pariza vse od leta 2014, ko so odprli svoje stalne razstavne prostore, predstavlja monografske razstave, posvečene ključnim osebnostim umetnosti 20. in 21. stoletja. Med njimi so do zdaj prikazali dela Joan Mitchell, Marka Rotha in Davida Hockneyja. Konec oktobra lani pa so pripravili edinstveno razstavo del Gerharda Richterja, ki velja za enega najpomembnejših in mednarodno priznanih umetnikov svoje generacije.

O razstavi je Aleksandri Saški Gruden več povedala Magdalena Gemra, kuratorka in sodelavka v kuratorskem timu aktualne razstave.

Umetniški praksi Zmaga Lenardiča, prejemnika nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo, ni enostavno najti skupnega imenovalca. Ob koncu 80. in v začetku 90. let je skozi pluralizem sodobnih likovnih praks aktivno izzival rigidne omejitve modernizma, pozneje pa se je usmeril k bolj družbenokritičnim vsebinam. Ali drži, da "se je zmeraj prepoznaval v poziciji drugega – nekoga, ki mu ni lagodno v gotovih pozicijah in prevladujočih tokovih", kot je o njem zapisala Nadja Gnamuš.

December in januar sta v upodobitvah iz zgodovine umetnosti prikazana kot meseca obdarovanj in gostij, a tudi refleksije časa, pravi umetnostna zgodovinarka dvojna doktorica Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev od pozne antike do renesanse posvetila tudi v magistrski nalogi. Kako so čas dojemali v srednjem veku, smo se z njo pogovarjali ob izteku leta 2021.

Grafični bienale Ljubljana, ki je ob nastanku leta 1955 Ljubljano postavil na svetovni zemljevid, pozneje pa se je dolgo soočal s težavami, pogosto povezujemo s politiko gibanja neuvrščenih. Jugoslavija je veljala za nekakšen most med Zahodom in Vzhodom, likovna umetnost pa je bila v očeh odločevalcev priročen vzvod mehke diplomacije. Med razlogi za uspeh pa sta še odločitev soustanoviteljev Zorana Kržišnika in Božidarja Jakca za grafiko kot bolj prenosljiv in demokratičen medij, ki je bil tedaj v skokovitem razvoju, ter Kržišnikovo spretno mreženje. A to je bilo v veliki meri usmerjeno na Zahod, kar je ob ideji neuvrščenosti kot vmesne poti nekoliko presenetljivo. Da je zgodovina bienala bolj kompleksna, kot si morda mislimo, priča zbornik 70 let Grafičnega bienala Ljubljana, ki sta ga uredila Nevenka Šivavec in Gregor Dražil. Ta je v pogovoru razprl pogled v zgodbo bienala – med drugim tudi v dolgo zgodovino težav, ki so leta 2001 vodile v spremembo pristopa in uvedbo kuratorskega principa.

Ob koncu leta se oziramo, spominjamo, komentiramo. Kaj se je na področju likovne in vizualne umetnosti v Sloveniji dogajalo v letu 2025? Kar nekaj močnih razstav smo dobili prav ob koncu, kot so v Cukrarni Art Vital – 12 let tandema Ulaya in Marine Abramović, v Moderni galeriji Festival (ne)hvaležnosti líbanonsko-ameriškega umetnika Walida Raada, v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pa Valentin Oman, In Memoriam: Križev pot Ukrajina/Bližnji vzhod, ob 90-letnici tega koroškega Slovenca. O velikem projektu Barok v Sloveniji, pa tem, katera slovita fotografska imena so letos privabile naše galerije, in še čem z Majo Kač, umetnostno zgodovinarko, urednico kulture in novinarko v MMC-jevem spletnem uredništvu RTV Slovenija, ki ji je Slovensko društvo likovnih kritikov letos podelilo nagrado za kritiško delovanje v zadnjih treh letih.