Rezi, prekrivanja, šivi in fragmenti podob – to je način, kako poskuša svet razumeti umetnica Tanja Lažetić, ki že več desetletij raziskuje razmerja med vidnim in skritim in pa teme vsakdana, spomina, identitete. Pri tem se medijsko ne omejuje – ob knjigi umetnice, fotografiji, videu, keramiki, instalaciji in performansu se v zadnjem času nekoliko presenetljivo obrača k slikarstvu. V Mestni galeriji Ljubljana je na ogled njena razstava z naslovom Laž, ki med drugim prinaša tudi delo Dialog v kuhinji, 2. del. Gre za dialog umetnice z orodjem umetne inteligence o njenem delu, v katerem igra samo sebe in sprašuje, ali bi Tanja Lažetić tako tudi odgovorila. In kaj je odgovorila Izi Pevec?

Odprtje letošnjega Beneškega bienala so pospremili številni protesti ter politični odzivi. Kako ob tem gledamo in doživljamo projekte v nacionalnih paviljonih ter osrednjo razstavo V molu kamerunsko-švicarske kustosinje Koyo Kouoh? Ta se nekaterim komentatorjem zdi premalo politična. Že ob vstopu v Arsenale obiskovalce sicer pričaka pesem If I Must Die (Če moram umreti) palestinskega pesnika Refaata Alareera. A vendar marsikaj tudi umanjka, poudarja Zdenka Badovinac, nekdanja direktorica Moderne galerije v Ljubljani. Saša Nabergoj, direktorica Galerije Ivana Groharja v Škofji Loki, pa ob tem dodaja, da je letošnji bienale v smislu kulminacije številnih kriz in problemov prelomen. Kako sta v luči vsega političnega vrenja doživeli osrednjo razstavo in kateri nacionalni paviljoni so ju letos najbolj nagovorili?

Še vedno keramično ustvarjalnost povezujemo predvsem z uporabnimi predmeti in zelo zahtevno tehnično izvedbo. A keramika je že zdavnaj presegla zgolj svojo praktičnost in pogojenost z obrtniško veščino mojstrov, meja med uporabnim in umetniškim pa se je precej zabrisala. Številna dela so konceptualna in kritično naslavljajo družbene probleme, spet druga že z načinom ponovne uporabe opozarjajo na ekološko razsežnost. Izbor inovativnih in presežnih primerov si vsaka tri leta lahko ogledamo na Mednarodnem trienalu keramike UNICUM v Ljubljani. 6. izdaja poleg že tradicionalne predstavitve umetniške izdelkov v Narodnem muzeju Slovenije prinaša še razstavo uporabnega oblikovanja v Centru Rog. Skupaj tako razstavlja 170 umetnikov iz več kot 30 držav.

V Galeriji Božidar Jakac v Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki je do konca avgusta na ogled razstava Vprašanje pogleda, ki obsega pregled delovanja fotografa Jake Babnika v zadnjih dveh desetletjih. Babnik prek opazovanja in beleženja sprememb v kulturni krajini svojega neposrednega okolja analizira sodobne družbene fenomene in gledalce spodbuja k preizpraševanju (naučenega) pogleda.

Aleksander Bassin je svoje prve kritiške komentarje že v srednji šoli zapisoval v beležko. Najprej je doštudiral pravo, potem še umetnostno zgodovino in prav likovni umetnosti je posvetil vso svojo kariero – kot kustos, kritik, publicist, organizator razstav in dolgoletni direktor Mestne galerije Ljubljana. Pred nekaj leti je svoje spomine ujel v avtobiografijo Obris mojega časa, zdaj pa je pri Založbi ZRC izšla 380 strani dolga knjiga zbranih člankov, predavanj in neobjavljenih prispevkov, ki jih je ustvarjal od petdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Naslovil jo je Gledalec misli: Umetnikovo delo in njegov interpret. V njej najdemo spise o mejah in razsežnostih slikarstva in kiparstva danes, umetnosti v krizi in možnih alternativnih poteh, premisleke o skupinskih identitetnih prostorih, kot je Metelkova mesto, pa tudi predstavitve domačih in tujih umetnikov.

Na travniku v Logu pod Mangartom danes ni več skoraj nobene sledi, a tam je kratek čas stala džamija, ki jo je leta 1917 postavila avstro-ogrska vojska za potrebe bošnjaških vojakov na soški fronti. Ta praznina pa je še danes polna pomenov, ki bodo v ospredju letošnje slovenske predstavitve na 61. Beneškem bienalu sodobne umetnosti. Skupina Nonument se namreč s projektom Zvočna sled nevidne hiše posveča zgodbi te stavbe, ki je stala le nekaj mesecev, vendar njena sled odpira vprašanja spomina ter politične, verske in teritorialne zgodovine. Pri projektu so med drugimi sodelovali znanstvena svetovalka Anja Zalta, kustosinja Nataša Petrešin-Bachelez, skladatelj Gašper Torkar, vokalna skupina Vokum in Irena Z. Tomažin; komisarka pa je Martina Vovk, direktorica Moderne galerije. Kot poudarjajo avtorji, bo instalacija vzpostavila kontemplativen prostor poslušanja, ki povezuje preteklost in sedanjost ter razpira prepletenost religije, politike in vojne, obenem pa odprla vprašanja o nevidnih strukturah kolektivnega spomina in spreminjajočih se identitetah evropskih muslimanskih skupnosti. Projekt so v pogovoru predstavili Nika Grabar, Miloš Kosec in Neja Tomšič, ki so skupaj z Martinom Bricljem Barago člani skupine Nonument.

Arhitekturni mislec Juhani Pallasmaa meni, da se o arhitekturi ne naučimo največ iz priročnikov, temveč iz literature, filozofije, filma in drugih umetnosti, pa tudi od prijateljev in mentorjev, ki so morda že stoletja pokojni. Leta 1936 rojeni finski arhitekt, pedagog in teoretik še danes spodkopava samoumevnosti stroke. Namesto gotovosti ponuja dvom kot temeljno ustvarjalno orodje; namesto podob poudarja telo, čute in izkušnjo prostora; namesto o rešitvi govori o izpovedi ter poudarja sposobnost empatičnega vživljanja. Arhitektura pri njem ni le funkcionalna, temveč način vzpostavljanja odnosa do sveta – »kako se jaz in svet prepletata«, kot je zapisal sam. Pri Outsiderju je nedavno izšel prevod njegovega dela Ukoreninjenost: Refleksije za mlade arhitekte, ki je nastalo po zgledu Rilkejevih pisem mlademu pesniku in razpira ključne vidike njegove misli. Toda knjiga je dragoceno branje za vse, ki se sprašujejo o svojem odnosu do prostora, poudarjata prevajalec Luka O. Jerman in strokovni sodelavec Matevž Granda.

Palestinska umetnica Samira Badran živi in dela v Barceloni. Je akademsko izobražena likovna umetnica. Njeno glavno izrazno sredstvo je risba, značilnost njene prakse pa preobrazba risbe in njeno mešanje z medijem fotografije ter prehajanje med tehnikami, kot sta kolaž in animacija. Zanjo je umetnost sredstvo, s katero lahko premakne zavest ljudi o dogajanju o Palestini, in njen namen je odpirati prostor, kjer se tovrstnemu razmisleku lahko posveti počasi in podrobno. Meni, da množični mediji ljudi spreminjajo v številke, umetnost pa omogoči prostor čustvom in pripovedništvu. V njenih umetniških delih se plasti čas. Ob obiskih Palestine umetnica fotografira zasedeno ozemlje. Fotografije razdejane pokrajine in odpadlih predmetov natisne na papir, namenjen uporabi v fotografski temnici, potem pa v svojemu studiu v Barceloni intervenira vanje z ilustratorsko gesto, počasi, vztrajno in podrobno. Zarez v emulzijo povzroči kemijsko reakcijo, ki fotografskemu papirju spreminja barvo. Od tod tudi naslov razstave Jedka Palestina, ki je opomnik na desetletja zasedbe Palestine in nasilno zatiranje njenega ljudstva. V oddaji lahko prisluhnete pogovoru z umetnico Samiro Badran in Angels Miralda, kuratorko razstave, ki je predstavljena v Galeriji Škuc v Ljubljani.

Oddajo je pripravila Urška Savič,

brali sta Mateja Perpar in Lidija Hartman,

tonsko sliko je uredil Damjan Rostan.

Spreminjajoči se, živi zemljevid svetlobe - tako Sandi Červek razume svoje slike, o katerih lahko preberemo tudi, da zrcalijo brezmejno in nevidno v zamejenem in vidnem. "Z najbolj zahtevno samoomejitvijo na uporabo ene same barve je ustvaril navdušujoč obsežen opus nefiguralnih podob, ki se v ničemer ne ponavljajo, ampak slikarsko pronicajo v prostore kozmičnih in duhovnih razsežnosti" pa piše v utemeljitvi nagrade Riharda Jakopiča za življenjsko dela, ki jo je prejel letos. Umetnik je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, tedaj je nastal tudi pogovor o njegovem delu.

Barva zahteva od slikarja psihološki napor; ko je ni več v njem, je ni več na platnu, pravi umetnik Oto Rimele, ki se trenutno s pregledno razstavo Od rdeče do rdeče predstavlja v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Pod vodstvom kustosa Marka Košnika se v njej na novo sprašuje o pomenu rdeče barve v okviru razvoja svojega likovnega izraza od dvodimenzionalne površine k sliki kot objektu. Kako razmišlja o gledalcu, za katerega si želi, da bi z umetnostjo stopal sam k sebi, ter zakaj je v razstavo vključil avtorsko glasbo, pa izveste v pogovoru, ki ga je pripravila Aleksandra Saška Gruden.