Likovni odmevi

Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor, letošnji nagrajenec Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov za življenjsko delo na področju tihožitja. Njegove podobe so videti kot znanstvenofantastični prikazi, panoramsko ali v izsekih razvidni skozi umetnikove daljnoglede ali okna kozmičnih plovil, je zapisal Milček Komelj v besedilu ob razstavi Realno-imaginarno, ki je bila lani na ogled v Galeriji društva likovnih umetnikov Ljubljana. Tedaj je umetnika pred mikrofon povabil Žiga Bratoš.

Foto: Žiga Bratoš

Tea Curk Sorta, Tejka Pezdirc, Natalija R. Črnčec, Marko A. Kovačič, Zoran Srdić Janežič, Borut Korošec in Kristina Rutar so imena kipark in kiparjev, ki jih je za skupinsko razstavo Različnosti izbral kustos Sarival Sosič. Njihova kiparska dela, ki so sad različnih likovnih pristopov, kar sugerira tudi naslov razstave, pa povezuje glasbena instalacija Boštjana Perovška. O izboru umetnic in umetnikov, njihovih delih, pa o sedanjosti in prihodnosti kiparstva ter umetnosti Sarival Sosič pripoveduje Aleksandri Saški Gruden.

Na fotografiji delo Kristine Rutar: Zlomljene krajine I. Vir: Mestna galerija Ljubljana.

O letošnjem beneškem bienalu smo v oddaji Likovni odmevi že razmišljali – nekaj svojih pomislekov je tedaj predstavil Marko Jenko iz Muzeja Lah. Med drugim je izpostavil, da kurator Adriano Pedrosa pod naslovom Tujci povsod, ponuja precej predvidljiv nabor tem in poudarkov – v ospredju je predvsem umetnost globalnega juga, staroselcev, samoukov, kvir umetnic in umetnikov ter tistih, ki so migrirali. Tokrat svoje misli o letošnji izdaji ene najpomembnejših prireditev sodobne umetnosti deli neodvisni kustos Tevž Logar, izpostavljamo pa tudi nekaj nacionalnih paviljonov, ki se kot vsako leto v večji ali manjši meri odzivajo na izhodiščno temo, kot jo zastavi in na osrednji razstavi razvije kurator.

Foto: Dejan Habicht

Sodobna umetnost je danes tesno prepletena tudi z znanostjo in skupaj z njo raziskuje vplive človeka na okolje ter naravne ekosisteme, katerih del je tudi človek. Robertina Šebjanič se že več kot desetletje posveča problematikam vodnih okolij, ki jih obravnava v mednarodnem prostoru. Ravno v tem času se predstavlja v okviru mednarodnega festivala Ars Electronica v avstrijskem Linzu. Aleksandra Saška Gruden se je z avtorico pogovarjala o njenem delu in pogledih na aktualna okoljska vprašanja, kot jih vidi sama in kot jih prepoznava znanost.

Foto: Uroš Abram, izrez fotografije

Monumentalnost, presegajoče, poskus zajemanja kozmosa so asociacije ob ogledu del Anselma Kieferja, slavnega nemškega umetnika, pa tudi ob filmu Wima Wendersa, potopitvenem portretu tega slikarja in kiparja, ki že več kot pet desetletij tematizira nacionalno identiteto in kolektivni spomin, okultni simbolizem, teologijo, misticizem ter nenehno obnovo življenja. Kako danes razumeti to presežno in kje je meja s pompoznim, sta bili dve od vprašanj, o katerih je razmišljal Marko Jenko iz Muzeja Lah, pa tudi o umetnikovi borbi proti pozabi težkih poglavij zgodovine ter potlačitvi holokavsta in nacizma. Ker bodo v zbirko nastajajočega muzeja uvrstili nekaj Kieferjevih del, pa se je pogovor dotaknil tudi njegovega impozantnega ateljejskega kompleksa v Barjacu, mednarodne slave ter povezav njegovih del s slovenskim prostorom.

Foto: Kinodvor

Kako v vizualno podobo preliti radijski program? To je bila naloga oblikovalke Bojane Fajmut ob 60-letnici našega Programa Ars. Plakat, za katerega je prejela srebrno nagrado na oglaševalskem tekmovanju newyorške revije Graphis, je zdaj ob drugih v tujini nagrajenih plakatih slovenskih oblikovalcev še do 5. septembra na ogled na TAM TAM-ovi ulični razstavi v Ljubljani. Ob tej priložnosti smo se z Bojanu Fajmut pogovarjali o oblikovanju za radijski medij, njenih izkušnjah v tujini ter bližino med oblikovanjem in oglaševanjem.

Ob projektih Mladena Stropnika odpovejo ustaljeni mehanizmi razumevanja umetniškega dela, je zapisala Barbara Sterle Vurnik, kustosinja njegove razstave v Mestni galeriji Ljubljana. In res je njihovo privlačnost težko zagrabiti. Čeprav vizualno izčiščena dela morda delujejo abstraktno, sta za njimi pogosto konkretna življenjska izkušnja ali spomin, na katera kdaj napeljuje tudi naslov. Spet drugič je ta naslov predvsem begajoč, nekakšna humorna uganka – to velja tudi za naslov njegove razstave adijo pecivo, kjer so na ogled starejša dela in hkrati najnovejše ustvarjanje, zasnovano prav za to priložnost. Za uveljavljenega umetnika srednje generacije, ki deluje v različnih medijih, so sicer značilni humor, vizualna napetost del ter skoraj otroško čudenje in doživljanje sveta. Pri tem pa se pogosto dotika tem spolnosti, tranzicije, smrti, sprostitve in (ne)dela.

Foto: Mladen Stropnik: ko spim

video, 38 sek. (loop mode), serija 5/5, 2020, video sličici; vir: FB stran Mestne galeriji Ljubljana

Niti ena školjka ni podobna drugi, je odgovoril umetnik Bogdan Borčić na vprašanje, zakaj ga je prav ta motiv tako pritegnil. Školjke je namreč ta priznani risar, slikar in grafik upodabljal vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa do smrti leta 2014. Njegova ustvarjalna pot se je sicer razvijala od realističnih izhodišč k abstraktnim rešitvam t. i. visokega modernizma. Poleg školjk so v njegovih delih razvidni tudi motivi mrež, vrš, trnkov in preostalega ribiškega pribora. V drugi polovici osemdesetih je bil njegov likovni pristop bolj minimalističen, z analitično razgraditvijo motivov. Bil je izjemen poznavalec klasičnih grafičnih tehnik globokega tiska in ga prištevamo med najpomembnejše predstavnike ljubljanske grafične šole. Njegova grafična dela hranijo v zbirkah številni svetovni muzeji, tudi dunajska Albertina. Proti koncu življenja se je likovno soočil s svojo travmatično izkušnjo koncentracijskega taborišča Dachau, med drugim je takrat nastal cikel In principio erat Dachau. Ob desetletnici njegove smrti pa vas spet vabimo k poslušanju pogovora, ki ga je Vida Curk z umetnikom posnela leta 2005, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Foto: Bogdan Borčić v svojem ateljeju, 2012; avtor: Tomo Jeseničnik

Nedavno je preminil Tihomir Pinter, mojster klasične črno-bele fotografije, posebej poznan po izrazni avtorski fotografiji ter portretih umetnikov in prizorih iz železarn. Cenil je fizično stvarnost analogne fotografije in je fotografije izdeloval sam v svoji temnici. Zanimala ga je likovna plat podobe, pri tem pa nikoli ni uporabljal bliskavice. Pinter, ki se je rodil leta 1938 v Bjelovarju na Hrvaškem, je svoja dela predstavil na okoli 110 samostojnih in skoraj 600 skupinskih razstavah. Med njegovimi večjimi razstavami je bila retrospektiva Kemija podobe v Galeriji Jakopič leta 2018, ko je nastal tudi pogovor, ki ga je z njim pripravila Aleksandra Saška Gruden.

Foto: BoBo/Tihomir Pinter

Avtoportret z možgani, ki lezejo iz lobanje, telo, ki mu manjka kakšen del, popačeni izrazi ali pa fantastični avtoportret kot košara z vrtnicami, vrtne škarje ali kamera. Vse to je Maria Lassnig, mednarodno priznana avstrijska umetnica, ki je telo razumela kot najresničnejšo realnost. Znana je prav po psihološko ekspresivnih avtoportretih ter slikah z živahnim pastelnim koloritom. V Cankarjevem domu v Ljubljani so na njeni prvi samostojni predstavitvi pri nas sicer v ospredju risbe, a tudi te izkazujejo, da sta bila v ospredju njenega zanimanja predvsem telo in avtoportret. Čeprav je leta 2014 umrla umetnica za svoj življenjski opus v Benetkah prejela zlatega leva, njena dela pa med drugim hranijo v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, je postala uveljavljena šele pozneje v življenju, pravi Peter Pakesch iz fundacije Marie Lassnig, ki je ob Katarini Hergouth kustos razstave. V pogovoru je poudaril še, da se mu Maria Lassnig zdi čedalje bolj aktualna, kako njeno ustvarjalnost preliti na filmsko platno, pa je povedala Anja Salomonowitz, režiserka filma Spati s tigrom.

Foto: Kristina Bursać, vir: Cankarjev dom