''Slikanje je zame nenehno kopanje po sebi,'' pravi slikar Ivo Prančič, ki že od 80. let prejšnjega stoletja razvija ekspresivno slikarsko poetiko. Doda, da so ga vedno zanimali ''neki drugačni prostori, ki so kot uganke''. V galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki je na ogled celovit prikaz njegovega obsežnega opusa z jasnim naslovom Pregledna razstava, kurator je Miha Colner.

Foto (izrez): Kaja Selko

Slovenija je v vrhu po številu cerkva, posvečenih Mariji, tista na Ptujski Gori pa velja za pravi biser mehke gotike. Lepa Marija in Marija Zavetnica s plaščem sta na znamenitem ptujskogorskem reliefu iz prve polovice 15. stoletja združeni in pravijo, da naj bi bil to prvi primer združitve teh dveh pomembnih gotskih motivov – tudi zato, pa seveda zaradi izjemne likovne upodobitve, sodi v tem delu Evrope v sam vrh. ''To našo umetnost na Ptujski Gori hodijo gledat od vsepovsod, še zlasti pa jo cenijo Francozi,'' pravi pater Toni Brinjovc. Sicer pa romarji prihajajo iz vse Evrope, veliko jih je denimo s Poljske. Na romanje se seveda številni odpravijo prav na dan Marijinega vnebovzetja, ki mu pravimo tudi veliki šmaren ali velika maša in je najstarejši Marijin praznik. V baziliki Marije Zavetnice, cerkvi, ki je nastala okoli leta 1410, jih torej v baročnem glavnem oltarju pričakajo reliefna mojstrovina, na katero pada barvna svetloba skozi velikanske, šilaste vitraje, in tudi več drugih izjemnih umetnin. Pogled z zelenice pa, če je le vreme naklonjeno, razpira čudovito panoramo na Kamniške Alpe, Dravsko polje, Pohorje, Slovenske gorice, Maribor, bližnji Ptuj, pa tudi več cerkva.

Foto: Žiga Bratoš

Prizori teniške igre z izpostavljenimi označevalci potrošnike družbe, kot so logotipi blagovnih znamk dragih ur in športnih oblačil. Pa dama, ki v razkošnem, pri prsih razprtem ogrinjalu s koktajlom v roki poseda na zofi, skulptura možakarja, ki v natikačih in havajski majici sedi na zložljivem stolu za taborjenje. In gospa s cigareto ob bazenu, ki vsaj malo spomni na bazene na slikah Davida Hockneya. Ti liki delujejo kar strašljivo brezskrbno, naivno, k temu seveda pripomore način, kako jih Evgen Čopi Gorišek naslika – igrivo, lahkotno. Na obraz, ki je upodobljen najbolj preprosto, kot otroška risba, pa doda značilen nasmešek. V času pandemije so njegova dela dosegla kar nekoliko težko doumljiv mednarodni uspeh, ki se je začel na spletu, natančneje na Instagramu, in nadaljeval v številnih galerijah po svetu, kot so berlinska König Galerie, Plan X v Milanu in na otoku Capri, Padre Gallery v New Yorku, WOAW v HongKongu in več drugih. K svežini v njegovi ustvarjalnosti je takrat, kot pravi, pomembno prispevala selitev v Berlin, kjer je dobil veliko novih zamisli.

Foto: Dolce Vita’ at Plan X Gallery, Capri 2021

O mestu lahko razmišljamo na različne načine; ena možnost je, da ga prepoznamo kot živ organizem, telo. Ne nazadnje se v njem vse prepleta, pretaka, spreminja. Očitno se je ta ideja porodila tudi pri projektu Trachea, ki vzporedna tunela pod Kostanjevico v Novi Gorici razume kot sapnik in požiralnik. Skozi drugega, ki je železniški, potuje težja snov, tisti, ki je namenjen pešcem in kolesarjem, pa simbolizira dihalno pot. V njem sta Enej Gala, akademski slikar in vsestranski vizualni ustvarjalec, ter Tomi Novak, skladatelj, tolkalec in vsestranski ustvarjalec zvoka, postavila prostorsko instalacijo, ki se ''navezuje na zgodovinska obdobja in simboliko tunela skozi čas, ob tem pa preizprašuje motive od prazgodovinskih jam do najsodobnejših predorov, ki so bili človeštvu v zagon, da je od nekdaj tako ali drugače posegalo v naravo''. Izobešene skulpture, sestavljene iz različnih odrabljenih predmetov, kot so zvončki za mačke ali avtomobilski amortizerji, se pozibavajo v vetru in ustvarjajo svojevrstne zvoke, del zvočne slike pa prihaja iz zvočnikov, a obiskovalec le stežka loči, kaj pripada čemu. Kot bi se vse skupaj vraščalo ali nasprotno, izraščalo iz predora samega. Instalacija Trachea je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture v Novi Gorici.

Foto: Žiga Bratoš

Sodni stolp ob reki Dravi v Mariboru je prizorišče samostojne razstave umetnice, skladateljice in raziskovalke na področjih bio-, geo- in hidroakustike Petre Kapš z umetniškim imenom OR Poiesis. Na povabilo Umetnostne galerije Maribor in s kuratorko Andrejo Borin je umetnica v srednjeveškem stolpu razstavila več svojih del, ki jih je povezala v tenkočutno vizualno in zvočno celoto z naslovom Rosa. Zemlja, Kozmos.

Foto (izrez): DK

''Naš poklic je zaznamovan z nekaj trpljenja takrat, ko nimamo ideje. Obstaja hiter analgetik: povprečna ideja ali pomoč umetne inteligence. Oboje prinaša povprečne rešitve,'' je povedal grafični oblikovalec Tomato Košir in dodal, da je treba v ustvarjalnem procesu čim dlje vzdržati občutek tabule rase. Nagrajenca Prešernovega sklada smo povabili k pogovoru ob njegovi razstavi Vizualni komentar, ki so jo postavili na ljubljanskem gradu. Domačim in tujim obiskovalcem je v Palaciju in Stanovski dvorani poleti na ogled več kot sto izbranih del, nastalih v avtorjevem 25-letnem ustvarjalnem obdobju – od kulturnih plakatov do kompleksnih projektov. Od prvega protivojnega plakata iz leta 2000, ki ga je ustvaril še kot študent, in nekaterih drugih neobjavljenih del pa vse do najbolj prepoznavnih, kot je Guardianova zmečkana časopisna naslovnica Doba besa, za katero je prejel leseni svinčnik, eno najprestižnejših nagrad tekmovanja britanske izobraževalne organizacije Design and Art Direction.

Foto: Zajem zaslona TV Slovenija

''Fotografija je glas, ki je živ,'' pravi fotoreporter Paolo Pellegrin. Svoje prvo naročilo je izvedel v 90-ih na Kosovu, od tedaj pa je nadaljeval delo na kriznih žariščih in območjih spopadov; aktiven je še danes. Spremljal je invazijo ZDA na Irak, drugo palestinsko intifado, genocid v Darfurju, vojni v Siriji in Ukrajini. V objektiv ne zajema samo spektakla vojne, ampak tudi trenutke žalovanja, medčloveške solidarnosti. Zanimajo ga posledice vojnega dogajanja, o tem priča serija portretov mladih palestinskih civilistov, ki so bili ob bombnih napadih trajno poškodovani in zato z vojno za vedno zaznamovani tudi telesno. Spremljal je posledice izraelskih zračnih napadov v Libanonu in dogajanje v Gazi, kamor mu kot zahodnemu novinarju vstop ta hip ni dovoljen. Ob tem Pellegrinove fotografije zaznamuje izjemna estetska kakovost. S fotoaparatom beleži tudi posledice podnebnih sprememb. Njegovo razstavo Antologija v Galeriji Jakopič v Ljubljani denimo zaključujejo podobe razpok v večnem ledu na Antarktiki. Ob odprtju pregledne razstave se je v prestolnici mudil tudi avtor sam, ki smo ga med sprehodom po razstavi povabili k premisleku o mediju fotografije in vlogi fotografa v svetu, zasičenem s podobami. Kot gostja pa se nam je v studiu pridružila še dr. Marija Skočir, umetnostna zgodovinarka, kuratorka in programska vodja Galerije Jakopič.

Foto: Blaž Gutman / MGML

''Ker ima Nova Gorica jasen začetek, se nam zdi, da bi morala imeti tudi konec, a ni tako,'' pravi arhitektka Eva Sušnik, arhitekt dr. Miloš Kosec pa doda, da ''mesto nikoli ni izgubljena priložnost, ker ima vedno prihodnost'' in da ''prevelike ambicije lahko povzročajo tudi prostorsko paralizo''. Razstava Sijoče nevidno mesto, ki je nastala v sodelovanju Eve Sušnik z umetniško-raziskovalnim kolektivom Nonument Group in si jo lahko ogledamo v Eda Centru, ''raziskuje in izpostavlja porušene, prezidane, na pol zgrajene, zapuščene in neizvedene projekte'' Nove Gorice. Predstavlja torej mesto v neki vzporedni resničnosti, v kateri bi vsi ti objekti danes stali na svojem mestu. ''Sprehajalec po širokih sončnih ulicah na vsakem koraku srečuje praznine, manjkajoče stavbe in nikoli dokončane ureditve javnega prostora, ki dajejo Novi Gorici dvojno podobo nedosegljivega ideala in nikoli končanega gradbišča.''

A lahko dodamo: Če bi se določeni objekti obdržali oz. uresničili, bi se najbrž drugače razvijala tudi njihova okolica, socialno okolje in razpoloženje mesta bi bila drugačna. Ali razstava ponuja odgovore na to ali pa je njen namen, da o njih razmišlja vsak zase in se potemtakem debata začne, kjer se razstava konča?

Foto: Žiga Bratoš

"Vojne je konec in jaz moram oditi. Moje slike bi morale biti razstavljene v muzejih po vsem svetu." To naj bi bile zadnje besede Egona Schieleja in so tudi eden od napisov z razstave Čas pretresov – zadnja leta Egona Schieleja: 1914–1918, ki sta jo v Leopoldovem Muzeju na Dunaju sokurirali Kerstin Jesse in Jane Kallir in na kateri je predstavljenih 130 njegovih del. Kot pove naslov, se razstava osredotoča na njegovo pozno obdobje ustvarjanja, ki je turbulentno, a hkrati umetniško zelo zanimivo, saj ta avstrijski ekspresionistični slikar takrat ustvarja kot realist in sanjač. Ali kot med drugim v pogovoru pove Kerstin Jesse, so takrat tudi njegove upodobitve figur bolj voluminozne, bolj plastične. Barvna obdelava, na primer na koži ali oblačilih, se prav tako nagiba k bolj realističnemu prikazu. Več o razstavi in Schilejevemu poznem ustvarjanju pa v pogovoru z omenjeno kuratorko.

Foto: Detajl s slike z naslovom Mati z dvema otrokoma II (1915), ki je v lasti Leopoldovega muzeja, avtor fotografije Gregor Podlogar

V sklopu Univerze v Ljubljani že osemdeset let deluje najstarejša slovenska visokošolska ustanova za poučevanje likovne umetnosti. ALUO, kot se skrajšano imenuje danes Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, je nastala na podlagi večdesetletnih prizadevanj slovenskih likovnikov za svojo akademijo. Ti so do tedaj študirali v tujini, predvsem na Dunaju, v Münchnu, Pragi in v Zagrebu. Želja se jim je izpolnila 27. oktobra 1945. O pomenu, nalogah in vizijah ALUO spregovori dekan in akademski kipar Alen Ožbolt.

Foto: Prof. S. Tihec v kiparskem ateljeju IV. letnika generacije 1981/82: na profesorjevi desni Jože Vrščaj. 1982. (vir: ALUO)