Umetniški praksi Zmaga Lenardiča, prejemnika nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo, ni enostavno najti skupnega imenovalca. Ob koncu 80. in v začetku 90. let je skozi pluralizem sodobnih likovnih praks aktivno izzival rigidne omejitve modernizma, pozneje pa se je usmeril k bolj družbenokritičnim vsebinam. Ali drži, da "se je zmeraj prepoznaval v poziciji drugega – nekoga, ki mu ni lagodno v gotovih pozicijah in prevladujočih tokovih", kot je o njem zapisala Nadja Gnamuš.

December in januar sta v upodobitvah iz zgodovine umetnosti prikazana kot meseca obdarovanj in gostij, a tudi refleksije časa, pravi umetnostna zgodovinarka dvojna doktorica Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev od pozne antike do renesanse posvetila tudi v magistrski nalogi. Kako so čas dojemali v srednjem veku, smo se z njo pogovarjali ob izteku leta 2021.

Grafični bienale Ljubljana, ki je ob nastanku leta 1955 Ljubljano postavil na svetovni zemljevid, pozneje pa se je dolgo soočal s težavami, pogosto povezujemo s politiko gibanja neuvrščenih. Jugoslavija je veljala za nekakšen most med Zahodom in Vzhodom, likovna umetnost pa je bila v očeh odločevalcev priročen vzvod mehke diplomacije. Med razlogi za uspeh pa sta še odločitev soustanoviteljev Zorana Kržišnika in Božidarja Jakca za grafiko kot bolj prenosljiv in demokratičen medij, ki je bil tedaj v skokovitem razvoju, ter Kržišnikovo spretno mreženje. A to je bilo v veliki meri usmerjeno na Zahod, kar je ob ideji neuvrščenosti kot vmesne poti nekoliko presenetljivo. Da je zgodovina bienala bolj kompleksna, kot si morda mislimo, priča zbornik 70 let Grafičnega bienala Ljubljana, ki sta ga uredila Nevenka Šivavec in Gregor Dražil. Ta je v pogovoru razprl pogled v zgodbo bienala – med drugim tudi v dolgo zgodovino težav, ki so leta 2001 vodile v spremembo pristopa in uvedbo kuratorskega principa.

Ob koncu leta se oziramo, spominjamo, komentiramo. Kaj se je na področju likovne in vizualne umetnosti v Sloveniji dogajalo v letu 2025? Kar nekaj močnih razstav smo dobili prav ob koncu, kot so v Cukrarni Art Vital – 12 let tandema Ulaya in Marine Abramović, v Moderni galeriji Festival (ne)hvaležnosti líbanonsko-ameriškega umetnika Walida Raada, v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pa Valentin Oman, In Memoriam: Križev pot Ukrajina/Bližnji vzhod, ob 90-letnici tega koroškega Slovenca. O velikem projektu Barok v Sloveniji, pa tem, katera slovita fotografska imena so letos privabile naše galerije, in še čem z Majo Kač, umetnostno zgodovinarko, urednico kulture in novinarko v MMC-jevem spletnem uredništvu RTV Slovenija, ki ji je Slovensko društvo likovnih kritikov letos podelilo nagrado za kritiško delovanje v zadnjih treh letih.

Na zavod GO! 2025 smo med drugim naslovili vprašanje, kolikšen del od skupnega proračuna na slovenski strani Evropske prestolnice kulture je bil namenjen prav področju likovne in vizualne umetnosti. Ta, po njihovi oceni, znaša okrog 10 odstotkov. Ključni projekti so bili razstavi Zorana Mušiča, festivala R.o.R in Pixxelpoint ter 20. mednarodni bienale mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja. Ob koncu EPK sta nas za komentar v novogoriškem studiu Radia Slovenija obiskali Rene Rusjan, umetnica, profesorica sodobnih umetniških praks in direktorica programa Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, ter Nataša Kovšca, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka in programska vodja galerije GONG.

Slikar, performer in vsestranski umetnik Yoshio Nakajima ustvarja že sedem desetletij. Pri štirinajstih letih je pobegnil od doma in se v iskanju svojega lastnega umetniškega izraza iz vaškega okolja preselil v velemesto, Tokio. Na začetku ustvarjalne poti sta ga navdihovala dadaizem in takrat sodobna japonska umetniška skupina Gutai. Pozneje se je preselil v Evropo, kjer živi in dela še danes. Navkljub častitljivi starosti, Nakajima ima kar 85 let, je na povabilo Galerije Vžigalica prišel v Ljubljano in svojo retrospektivo Umetnost je vedno naslednja možnost odprl z dolgim in živahnim performansom skupaj z umetnico Chico Fukushima. Pred mikrofon smo poleg umetnika povabili tudi poznavalca Nakajimove umetniške prakse dr. Williama Marottija, profesorja zgodovine na Univerzi Kalifornije v Los Angelesu. Na povabilo oddelka za japonologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je Marotti ob razstavi pripravil tudi predavanje o Nakajimovem ustvarjanju. Nakajima je ustvarjal v obdobju, ki je bilo zaznamovano z umetniškim in političnim vrenjem. Njegovo delo simbolizira takraten izstop umetnikov iz muzejev in galerij ter upor proti konformizmu.

Yoshio Nakajima, Ginza, Tokio, Japonska, 2023 © foto Sakae Okatomi / Arhiv družine Nakajima (izrez)

Marina Abramović in Ulay, ikoni performativne umetnosti, sta se spoznala pred 50 leti v Amsterdamu in ugotovila, da imata oba rojstni dan 30. novembra. Bila sta vsak iz svojega družbenopolitičnega okolja – ona iz Jugoslavije, on iz Nemčije. Postala sta ljubimca in umetniški tandem, ki je spreminjal zgodovino. V svojem prvem performansu Relation in Space leta 1976 na bienalu v Benetkah sta gola uprizarjala silovite trke teles. Potem sta nenehno preizkušala svoje telesne in duševne meje, v akcije pa vključevala tudi občinstvo. Iz dveh energij sta se zlivala v tretji jaz, ki se je na koncu tako zgostil, da je razpadel nazaj na dvoje, in po dvanajstih letih sta se na Kitajskem zidu z 90-dnevno hojo naproti ob srečanju simbolično poslovila. Velika razstava v Cukrarni z naslovom Art Vital, ki se odpira prav na rojstni dan obeh umetnikov, se osredinja na njuno skupno pot, in sicer najobsežneje do zdaj, marsikaj je na ogled prvič. Nastala je v sodelovanju s Fundacijo Ulay in Leno Pislak ter arhivom Marine Abramović in Sydney Fishman, kurirata jo umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič in profesorica dunajske akademije likovnih umetnosti Felicitas Thun-Hohenstein. Ob razstavi bodo uprizorili tudi rekonstrukcije nekaterih performansov. Ob tej priložnosti se je za Likovne odmeve z Marino Abramović pogovarjal Žiga Bratoš.

Foto: Neža Tuma

Libanonsko-ameriški umetnik Walid Raad se v Moderni galeriji v Ljubljani predstavlja z obsežno razstavo Festival (ne)hvaležnosti. Na ogled so dela, ki jih kontinuirano ustvarja v sklopu treh projektov: The Atlas Group, Skice tega, kar bi lahko zatajil (Scratching on Things I Could Disavow) in Sladke besede: Bejrut (Naročila) (Sweet Talk: Beirut (Commissions)). Razstavo dopolnjujejo tudi dela, ki so nastala posebej za to priložnost. Fotografa, ki se sicer izraža skozi paleto ustvarjalnih praks, v pogovoru predstavlja kustosinja Zdenka Badovinac.

Foto: Sanja Rejc

Glavno mesto Francije je te dni v znamenju tedna fotografije in 28. mednarodnega fotografskega sejma Paris Photo. Sejem, ki je bil ustanovljen leta 1997, velja za najpomembnejšo platformo za raziskovanje fotografije in podobe ter spodbujanje dialoga med zgodovinskimi deli in sodobnimi praksami. Z več kot 200 galerijami in 45 založniki Paris Photo ponuja bogat program, razdeljen v pet segmentov. Iz Slovenije se je letos posebne okrogle mize udeležil Dejan Sluga, programski vodja ljubljanske Galerije Photon, ki je tudi nam podrobneje predstavil fotografsko dogajanje v Parizu in pod stekleno streho Velike palače.

Foto: Pixabay

Težko bi z opisi zaobjeli ustvarjalca, kot je 82-letni Stane Jagodič. Multimedijski, konceptualni in performativni umetnik, futurist, magični realist, konstruktivist, dadaist. Vse to in morda nič od tega zares. Predvsem že več kot pol stoletja razvija samosvojo vizualno govorico, temelječo na odličnem obvladovanju likovnih izrazil, ki ne potrebuje besedila, da bi jo razumeli. Njegova dela, naj gre za risbe, grafike, fotokolaže, rentgenske kolaže ali skulpture, so hkrati družbeno kritična, satirična in strašljiva, obravnavajo pa anomalije in bizarnosti sodobne družbe, človeško agresijo, tehnologijo, ekologijo. Stanetu Jagodiču so v Mestni galeriji Ljubljana, kjer se je prvič pregledno predstavil leta 1975, v sodelovanju z Galerijo Photon pripravili pregledno razstavo Nemirno oko, kustosa sta Barbara Sterle Vurnik in Dejan Sluga.

Foto: Žiga Bratoš