36. Grafični bienale Ljubljana je jubilejni. Praznuje 70. obletnico ustanovitve, zato je v njegovi vsebini še toliko bolj prisoten razmislek o zgodovini in prihodnosti. Gre vendarle za enega najstarejših bienalov na svetu, ki se je že v začetkih trdno zasidral v mednarodnem umetnostnem prostoru. Prilagajal se je času in tako so danes poleg grafike vanj vtkani razni mediji, značilni za sodobno umetnost. A ob vseh velikih konceptih, ki ga zaznamujejo, letošnja umetniška vodja Chus Martínez vanj izrazito vnaša element dostopnosti. Direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra, ki bienale organizira, Nevenka Šivavec je o njej poudarila, da ''z vnovičnim izpraševanjem tega, komu je umetnost namenjena in koga obravnava, drzno izstopa iz kokona sodobne umetnosti in si zna zamisliti tudi občinstvo, ki ne more ali noče vzpostaviti nobenega odnosa s kulturno produkcijo ali pa je od nje povsem odtujeno''.

Prizorišča osrednje razstave so letos Grad Tivoli, Švicarija, Plečnikov avditorij, Moderna galerija, Mestna galerija Ljubljana in Jakopičevo sprehajališče. Chus Martínez, španska filozofinja, umetnostna zgodovinarka in kuratorka, si je pri zasnovi bienala zastavila vprašanje: ''Bo državljanom skupaj z umetniki in umetnicami zmožna posredovati zelo nujen občutek zaupanja in upanja?'' Spraševala se je tudi, kako lahko umetnost prispeva k prenovi našega demokratičnega družbenega tkiva. In začela se je zanimati za fantazijo. Jubilejni bienale pa je naslovila Orakelj: O domišljiji in svobodi.

Instalacija Intrinzična vrednost umetnice CANAN, foto: Žiga Bratoš

Razstava SKRB: Ko reke jočejo, ki je na ogled v Galeriji Y v Ljubljani, skozi tri dela štirih umetnikov preizprašuje naš odnos do naravnih virov in okolja. Brezglavo izkoriščanje v službi tehnološkega napredka in ekonomije ni brez posledic. S svojim arogantnim obnašanjem in ekspanzijo vnašamo v občutljive ekosisteme tujerodne vrste, krnimo naravne habitate in biološko raznovrsnost. Razstavljena dela, ki nagovorijo več obiskovalčevih čutov – sluh, vid, vonj in okus – naslavljajo konkretne okoljske probleme: izčrpavanje amazonskega gozda, uničene oljčne nasade v Apuliji in manipulacijo rek po Evropi. V spremljevalnem programu razstave so v prostorih knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani izpeljali tudi okrogli mizi z naslovom Civilna družba in okoljska demokracija ter Pomen prostotekočih rek, evropske smernice ter Slovenija in življenje v dolini. Naš gost je kurator Jernej Čuček Gerbec.

Foto: Katarina Kolenc

Arhitekturo naj bi usmerjalo pozorno načrtovanje, ki bi upoštevalo želje in potrebe družbe v vse bolj perečih okoljskih razmerah. To je tudi vodilo 19. mednarodnega arhitekturnega bienala v Benetkah, ki je svoja vrata za javnost odprl 10. maja. Kurira ga italijanski arhitekt in inženir Carlo Ratti. Pod naslovom ''Intelligens. Naravno. Umetno. Kolektivno'' izpostavlja vlogo inteligence človeka v soodvisnosti tako od inteligence narave kot tehnologije. O vlogi in nalogah bienala v Likovnih odmevih govorita umetnostna zgodovinarka Martina Malešič, zaposlena v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, in Matevž Granda, arhitekt ter ustanovitelj in direktor revije Outsider.

Paviljon Kraljevine Bahrajn je prejel zlatega leva, Foto: Maja Žvokelj

''Prvič sem jih videl takoj po vojni. Griče, ki so me spominjali na gola trupla, na katerih ni več niti kože.'' Tako je podobnost med telesom in pokrajino opisal svetovno priznani slikar, grafik in risar Zoran Mušič, rojen 12. februarja 1909 v Bukovici, ki si je še posebej mesto v evropskem likovnem prostoru utrdil prav z ekspresivnimi podobami iz koncentracijskega taborišča Dachau. Ob seriji Nismo poslednji njegov izjemno bogat opus obsega še krajinske motive, portrete in zanj zelo značilne konjičke. Prav zaradi umetnikove veličine in dejstva, da so obe razstavi v okviru programa Evropske prestolnice kulture 2025, na gradu Štanjel Telesa pokrajin in na gradu Dobrovo Pokrajine teles, precej odmevno napovedovali, so se ob odprtju prve v javnosti pojavile kritike, da so mu namenili premalo prostora in da ni nekaterih ključnih del. Kuratorka dr. Nelida Nemec pa pravi, da je izbrala, kar se ji zdi pri Zoranu Mušiču najbolj bistveno predvsem v luči prepletanja telesa in pokrajine, zlivanja enega v drugo. Na pomen tega nas je umetnik sam opozarjal, doda Nemec, a smo bili v preteklosti premalo pozorni.

Kakorkoli, z dvema razstavama v okviru EPK 2025 se Zoran Mušič simbolično vrača v domače kraje, na Kras in v Brda. Ob tem velja poudariti, da se tretja soba na razstavi v Štanjelu ne končna – nadaljuje se na gradu Dobrovo, zato bi bilo dobro, da bi si obiskovalci ogledali obe razstavi. Še eno pa pripravljajo čez mejo v palači Attems v Gorici. Dr. Nelida Nemec je pripravila tudi monografijo.

Stroji na slovenskih gradbiščih opravijo do največ 18 odstotkov dela, ostalo je odvisno od človeških rok, spretnosti, sta v raziskavi ugotovila arhitekta Ana Kosi in Ognen Arsov iz biroja KIP, avtorja slovenskega paviljona v Arzenalu na 19. mednarodni razstavi beneškega arhitekturnega bienala. V delu z naslovom Mojstri gradijo sta torej izpostavila znanje mojstrov kot ključno inteligenco procesa gradnje. Krovna tema letošnjega bienala v Benetkah je "Intelligens. Naravno. Umetno. Kolektivno."

Foto: Nik Erik Neubauer

V letošnjem letu praznujemo 100. obletnico rojstva Vladimirja Makuca, ki se je rodil 8. maja 1925 v Solkanu in dočakal 91 let, umrl je 25. junija 2016. Kako bi lahko opisali enega naših najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. in začetka 21. stoletja? Je bil vizionar, mistik, ali le izjemen likovnik? Najbrž vse to. Že v študentskih letih na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je razvil osebno vizualno govorico, ki jo je prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom, poznamo ga tudi po tapiserijah. Bil je interpret Krasa in sredozemskega duha, hkrati pa njegove podobe nosijo nekaj alegoričnega. Ptice, voli, krogi kot urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Pa znaki, ki jim morda še sam ni vedno razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Posegal je v srednji vek, antično mitologijo, pa med računalniške slikovne točke in v vesolje. Pogosto je vnesel element mreže. Mehaniko veže z naravo, matice in zobniki sobivajo s ptiči in rožami – najde jim skupni jezik v nekem geometrično-organskem liričnem sožitju. Sodeloval je pri konservatorskih in restavratorskih delih v Hrastovljah in to ga je izrazito zaznamovalo – prav s temi podobami sta v njegova dela vstopili tišina in večnost. Nekoč je dejal, da je bil morda res preveč čustven, ampak arhitekti, ki so bolj razumski, so se čudili urejenosti, strogosti v njegovih delih.

Vladimirju Makucu so se z veliko retrospektivno razstavo poklonili v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki leta 2022. Letos, ob 100. obletnici rojstva, pa njegovo bogato umetniško zapuščino predstavljajo razne galerije po Sloveniji v ciklu razstav z naslovom V vse smeri. Prva, dali so ji naslov Želja po nebu, je na ogled v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Prav poseben dogodek pa je predstavitev dvojezične likovno-pesniške knjige Pogovori z Vladimirjem Makucem s pesmimi Miljane Cunta in umetnikovimi podobami. Aleksander Čobec je pred mikrofon povabil njo, kustosa Marka Arneža in Bredo Ilich Klančnik ter Vladimirja Makuca mlajšega.

Foto: Žiga Bratoš

Direktorica Narodne galerije v Ljubljani dr. Barbara Jaki zapiše, da so botanični vrtovi pravzaprav sorodniki muzejev in galerij. V njih so zbrane različne rastlinske vrste, ki na enem kraju omogočajo spoznavanje bogastva flore in ohranjajo izginjajoče rastline. Povezava med vrtovi, parki, pa tudi cvetjem, sadjem in slikarstvom je zato toliko bolj na mestu. O tem pričajo knjige Cvetje in ženske, Vrtovi in parki, Sporočilnost cvetlic in zdaj še nova Sadje na slikah Narodne galerije, ki so nastale v sodelovanju z Arboretumom Volčji Potok. V zadnji recimo izvemo marsikaj o simboliki sadja, od kod izvira, kako so ga pri nas gojili, pa seveda kako se likovno izkazuje, torej kako je upodobljeno na slikah, ki jih najdemo v naši Narodni galeriji. Vsem štirim knjigam je skupno, da od bralca oziroma gledalca ne zahtevajo posebnega predznanja, saj ne gre za znanstvene monografije, umetnostno zgodovino in botaniko povezujejo poljudno. Avtorja besedil v omenjenih publikacijah sta direktor Arboretuma Volčji Potok Matjaž Mastnak in Jassmina Marijan, kustosinja in vodja Fototeke v Narodni galeriji.

Henrika Šantel – Tihožitje z oranžami in medenino, 1929 (izrez)

Velika noč je pred vrati in ta nas vse vabi k ustvarjanju, risanju in barvanju. A pirhi niso edina likovna podoba, povezana s tem časom. Za vzdušje se bomo potopili med upodobitve evangelijskih besedil, ki govorijo predvsem o dogajanju na velikonočno nedeljo. Podobe vstalega so se pojavljale že v 4. in 5. stoletju, na zahod pa je motiv vstajenja prišel šele v 10. stoletju z Otoni. Esej je Miha Zor pripravil leta 2008.

Slika (izrez): Večerja v Emavsu, ki jo je baročni mojster chiaro scura Caravaggio naslikal v letih 1600–1601. Gre za trenutek, ko se dvema učencema, ki sta se po Kristusovem pogrebu žalostna odpravila v Emavs, na poti pridruži Jezus, ki pa ga sprva nista prepoznala. Šele ko je med večerjo prelomil kruh, ga blagoslovil in jima ga dal, sta prepoznala svojega učitelja. On pa je izginil izpred njiju. Vir: National Gallery London in MMC

V baroku, ki je razkošen, čustven, silovit, se razbohotijo plemiško naročništvo in zbirke, freske, oltarne slike, pa marmorni in večbarvni leseni kipi ter uporabni predmeti. To je čas razcveta umetnosti in velike pretočnosti – umetniki se selijo in razpihujejo vplive. V Narodni galeriji v Ljubljani si na razstavi Barok v Sloveniji lahko ogledamo več kot 170 umetnin. Javnosti je na primer prvič predstavljena tudi restavrirana slika beneškega slikarja Francesca Fontebassa, narejena za kapelo Loškega gradu. Razstavo primerljive razsežnosti je imela Naroda galerija pred tridesetimi leti o gotiki, o baroku pa pred več kot pol stoletja. Gre za projekt, v katerega je vključenih več inštitucij, predstavlja pa umetnost, nastalo v 17. in 18. stoletju na ozemlju ali za ozemlje današnje Slovenije. Pripravili so tudi 600 strani dolg katalog. Avtorja razstave sta dr. Matej Klemenčič in dr. Katra Meke.

Slika: Borut Živulović/BOBO

Grafični likovni svet uveljavljene slovenske umetnice Zore Stančič je izredno širok tako v vsebinskem kot tehničnem uresničevanju. V njem raziskuje meje grafičnega medija in njegove vloge v sodobnem vizualnem jeziku, kar je predstavljeno na pregledni razstavi Dobro, da pogledi ne puščajo odtisov, ki jo lahko obiščemo v Mestni galeriji Ljubljana. Kustos razstave dr. Sarival Sosič je zapisal, da postavitev poudarja temeljne linije, ki utrjujejo in potrjujejo vse osrednje značilnosti avtoričine likovne poetike. Zora Stančič pa sicer deluje tudi kot izredna profesorica za področje umetniške grafike na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Foto: Urška Boljkovac