Tudi letos so v okviru festivala Dnevi poezije in vina predstavili Odprto pismo Evropi. Tokrat ga je napisal britanski pesnik, pisatelj in libretist David Harsent; objavili so ga ugledni tiskani mediji, že tradicionalno pa ga je prejel tudi evropski politični vrh. Avtor iz zdravstvenih razlogov v Slovenijo ni pripotoval, zato je bilo Odprto pismo Evropi na uradnem odprtju festivala prvič predvajano s posnetka, na daljavo, s pomočjo spletne platforme, pa je potekal tudi pogovor z njegovim avtorjem – vodila ga je novinarka Petra Lesjak Tušek. Tokrat predstavljamo izbrane poudarke Harsentovega razmišljanja o človekovi vojni z naravo.

»Pisala je literaturo v najširšem pomenu besede; ne le umetniško, temveč tudi publicistično in znanstveno. Pisala jo je neposredno: ko je črtala izraze, odlomke, poglavja ali prepovedala celotna dela. Pisala jo je posredno: ko je avtorje globila, tožila, sodila in zapirala, ko je plenila in uničevala izdaje, a tudi tedaj, ko ni dovolila novih periodičnih glasil in od založnikov zahtevala visoke kavcije. In ne nazadnje, pisala jo je v obliki samocenzure.« To je spoznanje, ki ga zapiše dr. Marijan Dović v uvodu k zborniku znanstvenih razprav Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju. Zbornik je eden izmed rezultatov istoimenskega triletnega raziskovalnega projekta, ki sta ga sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije te Narodna in univerzitetna knjižnica iz programa, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Tokrat pretresamo vprašanja, kaj sploh je in kakšne oblike cenzure poznamo, kako je določila razvoj slovenske literature, publicistike, kulture sploh in, ne nazadnje, slovenskega narodnega gibanja v devetnajstem stoletju.

Barbara Korun, letošnja avtorica v središču festivala Vilenica, je ena izmed osrednjih sodobnih slovenskih pesnic: doslej se je podpisala pod sedem knjig poezije, nagrado je prejela že njena prvenka, priznanja pa so si potem kar sledila. Ob Veronikini nagradi in nagradi zlata ptica, nominacijah za nagrado kritiško sito, Veronikino in Jenkovo nagrado, je za svoje umetniško delo in promoviranje slovenskih literarnih ustvarjalk – posebej velja izpostaviti njen projekt Pesnice o pesnicah – prejela nagrado Mira. Barbara Korun je ženska z izostrenim posluhom za družbene krivice, aktivistka in prostovoljka, glas obrobij in glas, ki se zavestno oglaša z obrobja.

Predgovor se marsikomu zdi povsem obrobna sestavina literarnega besedila, a je v literarnih delih navzoč že od samih začetkov. Njegova vloga se je v knjigah spreminjala, predgovor je dobival različne oblike, nagovarjal različne bralce, izhajale so tudi knjige z dvema ali tremi predgovori. A kaj pravzaprav je predgovor? Kako lahko vpliva na bralca in kakšne motivacije so vodile avtorje, da so s predgovori želeli usmerjati bralce svojih del? In, ne nazadnje, kdaj se predgovor spremeni iz retoričnega sredstva v polnopravno pomensko celoto? O tem z docentom dr. Nacetom Fockom, avtorjem znanstvene monografije Romaneskna pretveza. Predgovor v španskem in francoskem razsvetljenskem romanu. Z njim se bom pogovarjala Tina Kozin, posebna pozornost najinega pogovora pa bo usmerjena v španske in francoske razsvetljenske romane.

Tomislav Bilosnić je uveljavljeni, večkrat nagrajeni hrvaški ustvarjalec: najbolj poznan je kot pesnik in pisatelj, potopisec, pa tudi kot kritik in feljtonist. Nič manj priznano ni njegovo delo na področju likovništva in umetniške fotografije. Tokrat razmišljamo o njegovi pesniški knjigi Molitve, za katero je leta 2009 prejel eminentno nagrado Tina Ujevića, v slovenščini pa je izšla pri založbi Družina, v zbirki Sozvezdja, v prevodu Braneta Senegačnika. Knjiga religiozne Bilosnićeve poezije odpira številna zanimiva vprašanja, npr. Kaj je pesem, ki je označena kot molitev, kakšna je njena identiteta? Ali poezijo, ki je zaznamovana s presežnim, ki se odpira transcendenci, lahko ustrezno interpretira le posameznik, ki je tudi sam odprt za te dimenzije bivanja ali to ni nujno? Kako Bilosnić haiku prenese v krščanski duhovni svet in kakšne so posebnosti njegovih haikujev? Gostimo pesnika in prevajalca dr. Braneta Senegačnika.

Redko srečamo prevajalko ali prevajalca, ki bi imel tako raznolik opus, kot ga ima dr. Nada Grošelj; prevaja leposlovna, strokovna in znanstvena besedila iz angleščine, latinščine, švedščine, iz nemščine in stare grščine v slovenščino, pri čemer prevaja tako prozna leposlovna besedila kot poezijo, in sicer za odrasle in mlade bralce. Časovni razpon nastanka izvirnih besedil sega od antike do danes. Bibliografija dr. Nade Grošelj v tem trenutku obsega že 79 monografskih publikacij. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja, med drugimi: nagrado Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca oz. najboljšo mlado prevajalko, Sovretovo nagrado, nagrado Vasje Cerarja.

Ob izidu knjige poezije z naslovom Težnost, pesniškem prvencu Ive Jevtić, je pesnica Barbara Korun zapisala, da je poetika Ive Jevtić ena najbolj posebnih v naši pesniški zakladnici. Knjiga je izšla leta 2005, letos, domala dve desetletji pozneje, pa je pri neodvisni založbi KUD AAC Zrakogled izšla avtoričina druga pesniška zbirka, knjiga z naslovom Milost, ki po besedah avtorice predstavlja tematsko nadaljevanje Težnosti. O tem, kaj se mora zgoditi, da težnost postane milost, o posebnostih in značilnostih poezije, ki jo prinaša Milost, razmišljamo z njeno avtorico, pesnico in prevajalko Ivo Jevtić ter urednikom knjige, pesnikom Gašperjem Malejem.

César Aira, eden izmed vélikih sodobnih argentinskih pisateljev, ni le izjemno plodovit ustvarjalec, pač pa tudi inovativen, radoveden in se kot tak rad poigrava z mejami leposlovnih zvrsti, sploh romana. Slovenskim bralcem ni neznan: pri nas je gostoval leta 2011, in sicer na festivalu Fabula, prevedeni imamo tudi dve njegovi knjigi: Epizoda v življenju popotnega slikarja je izšla pri založbi Beletrina, delo Kako sem postal nuna pa pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa. Obe je poslovenila Marjeta Drobnič.

Ivan Slamnig, živel je med letoma 1930 in 2001, je za časa svojega življenja veljal za enega najbolj vsestranskih hrvaških literarnih ustvarjalcev. Podpisal je deset pesniških zbirk, dve knjigi kratke proze, roman Boljša polovica hrabrosti, ki velja za prvi pomembnejši hrvaški postmodernistični roman ter številne radijske igre. Bil je tudi uveljavljen prevajalec, literarni teoretik in zgodovinar.

V slovenskem literarnem prostoru mu doslej ni bilo odmerjene veliko pozornosti, kar pa se bo morda spremenilo s prvim knjižnim izborom njegove poezije. Pripravil in prevedel ga je pesnik, prevajalec in univerzitetni predavatelj dr. Peter Svetina, izšel pa je pod naslovom Nostalgija ostanka v zbirki Nova lirika pri Mladinski knjigi.

Peter Rezman se je v zavest slovenskih bralcev verjetno najbolj zapisal s svojimi knopovskimi zgodbami. Tisti, ki ne preberejo samo treh knjig letno, ga poznajo še kot pesnika in dramatika. Vse to je mogoče prebrati na spletu. Nas pa je zanimalo predvsem tisto, česar tam ne najdemo in kar še ni bilo povedano: kako se Peter Rezman pogovarja z Velunjo. S svojo lastno knjigo. In z reko.