Erika Vouk, letošnja prejemnici Prešernove nagrade za življenjsko delo na področju pesnjenja in prevajanja, se je rodila v Mariboru leta 1941 in še danes živi tam, kjer so nastajali fragmenti njene poezije, ki jih je pogosto dokončno osmislila v Belem križu nad Portorožem. Nemogoče je preslišati mediteranski pridih v njeni poeziji in spregledati belino, s katero ovija pesmi in metafore, da bi sredi te navidezne razbarvanosti ustvarila mojstrske lirične miniature polne melanholije in miru, a tudi življenjskega erosa. Poseben, prevajalski eros pa jo je več let gnal, da je prevedla drugi del Goethejevega Fausta. Gre za pionirsko delo in velik dosežek, ne le zanjo kot prevajalko in pesnico, temveč za slovenski narod.

V Literarni matineji pa nekaj več tudi o tem, kako Eriko Vouk vidijo njeni ustvarjalni kolegi, prijatelji in sopotniki, in o tem, kako poezijo in prevajanje razume sama.