Ksenia Ašrafulina ni tipična Lizbončanka. Pred štirinajstimi leti se je v portugalsko prestolnico preselila iz Rusije, kjer je končala diplomatsko akademijo. Samoironično se predstavlja kot samozaposlena diplomatka. Zaradi težke družinske zgodbe – njenega očeta so ubili – je izgubila upanje v svojo domovino. Nosi majico z obrisom avtomobila, v katerega izpušni cevi je zataknjen nagelj – simbol portugalske revolucije, ki je leta 1974 strmoglavila avtoritarni režim. Z majico Ksenia izraža svoja dva glavna boja: za demokratične spremembe v Rusiji in za bolj zeleno, mobilnostno ter kolesarjem prijazno Lizbono.

Nekaj sto metrov nad Mrtvim morjem, v idiličnem gorovju Jordanije, leži majhna vas z zanimivim imenom Mumia. Starodavna pokrajina Kerak, nekoč pomembno križišče poti proti Egiptu in Siriji, ponuja čudovite razglede in številne pohodniške poti. Džamal in Zafer pripovedujeta o življenju v gorah, občutkih ob meji z Izraelom, o izsuševanju Mrtvega morja, o vojaški misiji na Hrvaškem ter o hčerah, ki so se preselile v mesto.

Zoran Kesić je znani srbski novinar in satirik, voditelj kultne oddaje "24 minuta sa Zoranom Kesićem." Je tudi vedno bolj prepoznaven stand-up komik. Ob njegovem gostovanju v Sloveniji smo se s Kesićem pogovarjali o razmerah v Srbiji, kaj lahko prinesejo protesti, odnosu do Evropske unije, kako se s humorjem boriti proti avtoritarni oblasti in zakaj je dobro, če nimaš šoferskega izpita.

Velibor Čolić je po nekaj mesecih vojne v Bosni in Hercegovini kot begunec odšel proti Parizu. Leta 1992 je znal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre. Danes je cenjen in večkrat nagrajen francoski pisatelj. V slovenskem prevodu je izšel njegov avtobiografski roman Vojna in dež. Bridkim in pretresljivim zgodbam dodaja ironijo ter razmišlja tudi o aktualnih vojnah. Beseda “vojna” v južnoslovanskih jezikih pozna množino, mir pa je vedno le v ednini.

Brano Jakubović je ustanovitelj skupine Dubioza Kolektiv iz Bosne in Hercegovine, ene najuspešnejših glasbenih zasedb z območja nekdanje Jugoslavije. Zaradi bolezni se je za nekaj časa umaknil z odrov, zdaj pa se vrača s knjigo Moje nebuloze, v kateri po glasbenem ustvarjanju nastavlja ogledalo tudi v obliki kolumn. Razmišlja o življenju in svetu, osebnih dilemah in stiskah, politiki, Evropi kot stari pocestnici ter o korakih nazaj v slogu Luke Dončića.

Neodvisni dokumentarni fotograf iz Čila je dolga leta delal za New York Times. Prejel je štiri prestižne nagrade World Press Photo, bil je tudi fotograf leta v Latinski Ameriki. Pri svojem delu je Tomas Munita doživel marsikaj. Bil je tudi v Afganistanu, Pakistanu, Siriji. V Bangladešu je spremljal na stotisoče pregnanih pripadnikov muslimanske manjšine Rohinga, ki so se leta 2017 tja zatekli iz Mjanmara. Zdaj se posveča posledicam, ki jih imajo ribogojnice lososov za ekosisteme v čilskem delu Patagonije.

Bolivijski fotograf se je najprej izobrazil za gradbenega inženirja. Veščin upravljanja s fotoaparatom pa se je pozneje učil tudi na Danskem. Evropa mu ni tuja. V času študijske izmenjave se je ustavil tudi v Ljubljani. Metelkovo je omenil tudi med druženjem v bolivijskem Santa Cruzu, ko je kot DJ nad plesiščem skrbel za vzdušje v enem izmed lokalov. Kot dokumentarni fotograf se posveča predvsem okoljskim temam.

“Prisiljen, da razmišljam,” je verz enega izmed hitov skupine Prljavo kazalište. Hrvaški etnolog in antropolog Tomislav Pletenac je iz pesmi Heroj ulice razvil teze o vlogi in fenomenih popularne kulture v družbi, o angažiranosti, kakovostnem prostem času, ki ga sam zapolnjuje s prevajanjem Nicka Cavea v kajkavščino. Profesor Pletenac analizira tudi fenomen Thompsona, aktualna je njegova knjiga o priročnikih za samopomoč. Študijsko že vrsto let zahaja v Srebrenico. Pravi, da nas tudi dogajanje v Gazi opozarja, zakaj se moramo bati genocidne nravi. Moramo se naučiti nadzorovati temne človeške plati. Tudi s kritičnim razmišljanjem.

Zgodovinar Hrvoje Klasić je nedavno v ljubljanskem kliničnem centru snemal nov dokumentarec z naslovom Titova Jugoslavija. Hrvaški profesor in raziskovalec veliko nastopa v javnosti, jasno in glasno razlaga novejšo zgodovino, s poudarkom na nekdanji skupni državi in Hrvaški. V kontekst postavlja tudi sedanje dogajanje, od rekordnega koncerta Thompsona v Zagrebu, vzpona nacionalizma na Balkanu, obletnice genocida v Srebrenici, dogajanja v Gazi … Pravi, da je med ljudmi zgodovina kot samopostrežna trgovina – mnogi s polic vzamejo le tisto, kar jim ustreza. Ob napadih na rodni Sisak je bil hrvaški prostovoljec, a zaradi kritičnosti do ustaštva danes pogosto prejema grozilna sporočila. Tudi o aktualnih zgodovinskih prelomnicah, vlogi in odgovornosti zgodovinarjev, motiviranju študentov, mentorstvu diplome pevca kultne skupine Zabranjeno pušenje.

Življenjska zgodba Mehmedalije Alića je zapisana v njegovi avtobiografiji “Nihče” in upodobljena v celovečernem filmu “Rudar”. Skoraj še kot otrok je prišel rudarit v Zasavje, bil izbrisan, v Srebrenici sta bila ubita dva njegova brata, odkril je množično grobišče v Hudi Jami. Po upokojitvi zadnje desetletje živi v bližini Tuzle ter išče svoj mir in drugačno, manj stresno življenje. Z nami je obiskal svojo rojstno vas Grujičići in širše območje Srebrenice, ki ga spominja na čudovito otroštvo in tragično realnost. Mehmedalija Alić razmišlja o miru, solidarnosti, odpuščanju … Zakaj se je vredno boriti in živeti, zakaj ima igrišče, ki ga je zgradil v svoji vasi, smisel, četudi se na njem igra samo en otrok?

Razpoke miru: