Ocene

Piše: Marica Škorjanec- Kosterca

Bere: Eva Longyka Marušič

Pesnica in pisateljica Vanda Šega ima za seboj bogat literarni opus desetih pesniških zbirk, knjige kratke proze, in dveh romanov iz sodobnega življenja. Otroštvo je preživljala v živem stiku z naravo, doma je v Grahovem, blizu Cerkniškega jezera, od koder se je začasno ločila le zaradi šolanja in študija v Ljubljani.

Roman Polovica dvojine je prvoosebna pripoved protagonistke Lize o življenju deklice, dijakinje, študentke in uspešne poslovne ženske, ki je tudi hči, ljubica, prijateljica in ljubeča mati. Njeno doživljanje odnosov je opisano poglobljeno, z vsemi čustvenimi odtenki,. Liza je zelo navezana na očeta, mati pa se po izgubi hčerke – Lizine dvojčice – oddaljuje in se zapira v svoj svet.

Tok pripovedi se iz domnevne sedanjosti večkrat preusmeri v preteklost, kjer se rodi nova zgodba iz življenja prednikov ali prikaže prizor, ki je ostal v spominu kot zaustavljen posnetek. »Slike in prizori nimajo datumov, niso v sosledju časa, niso negativ že videnega. So blodnje vsega, kar je,« zapiše.

Roman povezujejo poglavja z imeni literarnih oseb ali krajev, ki so zaznamovali posebne trenutke: Frankfurtsko letališče, London, Tivoli.

Začetek romana pripoveduje o ljubezni mladega para, učiteljice Anice in arhitekta Martina. Rodita se jima dvojčici Liza in Ela. Nerazdružljivi sta, a malo pred njunim šestim rojstnim dnevom se sreča mlade družine nenadoma in za vedno prekine – Ela umre pod kolesi avtomobila. Liza občuti smrt sestrice kot izgubo polovice svoje biti in ta bolečina ji ostane za vedno.

Na enem od mnogih poslovnih potovanj med čakanjem na naslednji let se Liza spominja kolegice in prijateljice iz otroštva Velme. Njuno prijateljstvo je bilo večkrat omajano in prekinjeno, saj je bila Velma že kot punčka nepremišljena, odrasla pa je povzročala bizarne škandale, prijateljstvo je znala izrabljati za vzbujanje sočutja pri svojih težavah in s svojimi spletkami škoditi tudi najbližjim.

Lizina prva ljubezenska zveza s študentom, košarkarjem Damirjem, ni bila posebno osrečujoča, saj je bil fant grob in nezanesljiv ljubimec in je na lepem izginil brez slovesa. Na videz bežna ljubezenska epizoda s študentom Kristjanom pa v Lizinem življenju pomeni prelomnico, ki osmisli vse njeno življenje, čeprav zveze nista nadaljevala. Po mnogih letih sta se naključno bežno srečala na letališču, ko sta čakala vsak na svoj let.

Lizina hči Kim je v ljubljanskem domu preživljala prijazno, varno otroštvo z ljubečo mamo, dedkom in babico, pogrešala pa je očeta in ga kot otrok poskušala najti v raznih moških. Uporniška Kim je težko prenašala družinsko, zlasti materino zaščitniško ljubezen. Takoj po diplomi je mlada baletka odšla v London, da bi zaživela svobodno. Zamolčano skrivnost o njenem očetu je poznala samo Liza: ko pa jo je izpovedala, je bilo že prepozno.

Romanje v preteklost in bivanje v deželah prednikov opisuje več poglavij: Angelika, Posušene češnje in Otok. Te zgodbe so obiski nekdanjih ljudi, zapuščenih hiš in pokrajin, ki se skoraj niso spreminjale. Vse tkivo pripovedi prevevajo globoki čustveni vzgibi, pretanjeni opisi detajlov, poetični orisi narave, odkrivanje najbolj skritih notranjih zaznav, empatija do bližnjih in celo tistih, ki ne ravnajo skladno z etičnimi načeli in znajo tudi raniti. Pripoved marsikje zazveni kot lirska pesem. »Zgodilo se je kot glasba, ki rahlja in ljubkuje telo z dotikom vseh čutil, s kančkom iluzije, ki nima cene,« piše.

V romanu Polovica dvojine je več poglavij posvečenih bližnji ali oddaljeni preteklosti. Pisateljica Vanda Šega pa predstavlja tudi družbeno tematiko, s katero se človeštvo sooča danes: poroke istospolnih parov in njihovi potomci, oploditev z medicinsko pomočjo, pravni vidiki usode otrok, rojenih v teh zvezah, navidezni zakon, sklenjen z namenom, da partner v tuji državi dobi možnost za stalno zaposlitev.

Roman v prvoosebni pripovedi pritegne k branju z razgibano življenjsko zgodbo, predstavitvijo različnih značajev in čustveno neposrednostjo. Osnovno sporočilo je tako, kot narekuje antična misel: dobro in lepo. Dramatičen razplet romana temelji na veri v usodo in usodnost medčloveških stikov, tudi nenamernih.

Slovensko mladinsko gledališče, 22. april 2023

Radio Slovenija, informativni program, 23. april 2023

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči premierno uprizorili dramo Ljudje, kraji in stvari.

Besedilo priznanega angleškega dramatika Duncana Macmillana še enkrat znova spregovori o frustracijah sedanjih ljudi, težavnosti družinskih odnosov, dušečih, globoko zakoreninjenih travmah, odvisnosti in o težkih poteh ozdravitve. Prestavo je režiral Matjaž Pograjc, ogledala pa si jo je Magda Tušar:

Piše: Nada Breznik

Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše

Vsekakor gre velika zasluga Petru Svetini, da smo dobili tako zgoščen, pa vendar kronološko in vsebinsko pregleden pogled v celoten pesniški opus hrvaškega pesnika, pisatelja in literarnega teoretika Ivana Slamniga. Umrl je leta 2001, star 71 let, a ko se boste lotili branja pesmi, vas bo to neizpodbitno dejstvo toliko bolj presenetilo, saj pesmi puščajo vtis, da je avtor še vedno tukaj, med nami, živ, luciden, aktualen, iskriv in humoren. Ivan Slamnig namreč ni pesnil iz pozicije vsevednega, vzvišenega, nedotakljivega, ali božanskega. Ko nam drži ogledalo, da ugledamo naše takšne in drugačne odnose in razmerja, slabosti in napake, se tudi sam postavi predenj in odseva v njem. Je samo eden od nas, topel in človeški, a tudi pobalinski in provokativen. Je modrec, ki se napaja iz lastne modrosti in znanja ter iz številnih izročil. Njegove pesmi zvenijo sveže, lahkotno in šaljivo. V zapisih iz let 1976 in 1986, naslovljenih Iz lastne stihotvorne delavnice, navaja: „dozdajšnja knjižnost mojih pesmi je bila vezana na vse mimogrede in spotoma nalovljene pretežno tuje zglede“.

Del Slamnigove poezije so prepesnitve. Tudi o tem piše v svojem avtopoetičnem zapisu, ko razlaga, kako težko je v njih ujeti izvirnega duha originalov. Prav tako priznava, da pisanje romana zaradi obsega terja veliko več discipline in časa kot pisanje pesmi, ki jih lahko vedno nosiš s seboj v mislih, jih klešeš in dodeluješ. „Konec koncev,“ zapiše avtor „nastajajo pesmi nekako spotoma, ves čas avtorjevega življenja ...“ Poet, romanopisec in literarni teoretik je gotovo verodostojen pričevalec ustvarjalnih procesov, njegova vrlina pa je, da je pri tem neposreden, iskren in nepretenciozen.

Peter Svetina je svoj izbor v zbirki Nostalgija ostanka uredil po letnicah izida Slamnigovih zbirk in posamezne razdelke tako tudi naslovil. Zbirke so izhajale v letih 1956 do 2000.

Bralca, ki se bo lotil branja te poezije, bodo pritegnili njen zven, ritem, morebiti rima ali poskočnost nekaterih pesmi, zagotovo pa šaljivost; včasih morebiti čustvenost, čeprav daje vtis, da mu je robatost s kančkom zafrkljivosti bližja in bolj domača. Tragičnost, če jo že upesnjuje, ni nikoli patetična. Ljudsko pesništvo, kot enega od zgledov, je zaznati v mnogih Slamnigovih pesmih, tudi v pesmi Nor postajam o moja Marina: »Evo ti vina pa malo pince, ker si že dosti spil. In ne postajaš nor, moj ljubi, to si že zmeraj bil.« Ali pa: »Nč, prov nč ni blo med nama, nisva pustla, da kej bi; nč, prov nč ni blo med nama, lohk pa bi«. O ljubezni je pisal že pri štirinajstih letih, na primer v pesmi Trkam: »Ne slišiš, kako boječe trkam na tvoja vrata ... A čutiš, kako potihem trkam na vrata tvojega srca.«

Ivan Slamnig piše o številnih temah, vsaka nova pesem v zbirki Nostalgija ostanka je novo presenečenje, tako tematsko in oblikovno kot jezikovno, skoraj nobena pa ni brez kančka ironije, bodice ali presenetljivega zasuka. Kot da bi nam pesnik sporočal: življenja ne gre jemati smrtno resno, saj je vse, kar je na tem svetu in v človekovem življenju, prehodno, minljivo in v luči večnosti, malo pomembno.

Tudi če ne berete poezije, vzemite to knjigo v roke. Presenečeni se boste zabavali, nasmejali in tudi zamislili. Bukoličnemu, treznemu bralcu, kot je avtor naslovil eno svojih pesmi, je v zadnjem verzu namignil: »… ni besed, vsemu rok poteče. Samo ti si še ostala. Pa veliko sreče.«

Piše: Peter Kuhar

Bere: Igor Velše

Sodobna, v slovenskem jeziku pisana književnost v Porabju je pravzaprav šele v nastajanju, spodbuja jo prav leposlovna knjižna zbirka Med Muro in Rabo, pri kateri dela izhajajo v dveh jezikovnih podobah: v knjižni in porabski različici slovenskega jezika. Njen urednik je slovenist Franci Just, izjemen poznavalec ter pisec knjig predvsem o nekdanjem in novejšem literarnem dogajanju in osebnostih iz slovenske kulture na levem bregu Mure in v Porabju na Madžarskem. V zbirki petindvajsetih knjig so bili do zdaj samo trije avtorji iz Porabja – poleg številnih uglednih avtorjev, ki so zvečine iz Prekmurja, naj omenimo vsaj Milana Vincetiča, Ferija Lainščka, Dušana Šarotarja in Štefana Kardoša, pred nekaj leti pa je izšla tudi zbirka kratke proze Miška Kranjca. Letos zbuja veliko upravičene pozornosti Dušan Mukič z omnibusom Ljubljana skoz moja očala.

Dušan Mukič je predvsem izvrsten opazovalec in pripovedovalec. Čeprav gre za avtobiografsko delo, takoj opazimo, da je napisano iz perspektive mladega fanta, torej ne iz stališča in presojanja zrelega moža o mladih letih. Dvome, kot so izbira študija, vživljanje v novo okolje in iskanje svojega mesta, je pisec razpletel že takrat, sproti. Odraščal je na Madžarskem, v družini, kjer se ni govorilo v porabskem slovenskem narečju, pač pa v zborni slovenščini. Oba starša, sicer porabskega rodu, sta končala študij v Ljubljani, tako da sta osrednjeslovensko podobo jezika želela prenesti tudi na sina. Že ta večjezična, slovensko-madžarska izkušnja je mladega človeka postavila pred številne zadrege v stikih z ljudmi, celo s sorodniki. Vznemirjalo ga je, ker njegove doma uporabljane slovenske govorice niso razumeli, zato se je z njimi moral pogovarjati v madžarščini. Podoben jezikovni kratki stik je avtor sprva doživljal tudi s študentskimi sostanovalci, pa naj so prišli iz osrednje Slovenije ali od nekod iz obrobja. Zelo se je pojavljalo spraševanje o identiteti, pa naj zgodba teče o študiju, družabnostih v študentskem naselju, obiskih po Sloveniji ali o prijateljevanju s porabskimi dekleti, ki so ravno tako kot on prišle študirat v Slovenijo. Pripoved teče gladko, napetost iz poglavja v poglavje ne popušča, grajena je v bogatem, razgibanem jeziku.

Dušan Mukič je prvi med porabskimi pisatelji, ki je pripoved prenesel iz avtohtonega ruralnega okolja, kjer živi slovenska manjšina na Madžarskem. Večina Mukičevega romana se namreč dogaja v Sloveniji, največ seveda v Ljubljani. Ne gre za kronološko ali linearano razvrščene pripovedi, kot bi v avtobiografskem delu morda pričakovali, pač je avtor sedemletno bivanje nanizal v dvajset heterogenih poglavij. Vsako poglavje ima svojo samostojno tematsko noto. Premišljeno jih uvajajo navedki iz priljubljenih popevk, ljudskih pesmi in pregovorov. Posebnost pri tej izbiri je jezikovna podoba naslovov, saj so večinoma vzeti iz porabske slovstvene dediščine, zato so zapisani v tamkajšnjem slovenskem govoru. Na primer zgodba o porabskih študentkih prijateljicah v Ljubljani teče pod naslovom Sinička je lepša kak čöpinski dvej, torej iz ljudske pesmi. Sinička seveda ni ptička, pač pa dekle iz Zgornjega Senika v Porabju, Čöpinci pa so Čepinci, prekmurska vas tik ob meji.

V ospredju knjige Ljubljana skoz moja očala so Mukičeva osebna opažanja in izkušnje, iz katerih se razvijejo intimne zgodbe, skrb za lastno prihodnost ter razmišljanje o narodni identiti – kdo pravzaprav je, Slovenec ali Madžar. Tako morda lahko o sebi razmišlja in dvomi vsak manjšinec. Mukič knjigo konča s spoznanjem, ki se mu je ponujalo in izmikalo vseh sedem let študija v Ljubljani: »Sedem let se mi je odstirala Ljubljana skoz’ moja očala in me končno privedla do spoznanja, da sem porabski Slovenec. Da sem Slovenec. Na Madžarskem.«

Posebno bralsko pozornost velja posvetiti sicer identičnemu besedilu v porabski različici slovenskega jezika. Dušan Mukič je namreč svoje, v knjižni slovenščini napisano delo prevedel, v resnici je bolj prav reči – presadil v govorico, kakršno laže razumejo vsaj starejši porabski Slovenci, ki s slovenščino v svojih šolah niso mogli imeti trdnejšega stika. Seveda pa ta jezik nima neke stalnejše, kodificirane oblike, tako da vsak porabski avtor črpa iz lastnega zelo pestrega jezikovnega okolja porabskih vasi. Rečemo lahko, da se s knjižno zbirko Med Rabo in Muro rojeva ne samo nova porabska književnost, pač pa tudi nadnarečna, knjižna podoba porabskega slovenskega jezika. Oboje je izjemna kulturna vrednota.

Piše: Diana Pungeršič

Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše

Sarival Sosič v kratkoprozni zbirki Ne morem ven razvija teme in navsezadnje premišljuje osebe in odnose, ki smo jih srečevali že v njegovi avtofikcijski romaneskni trilogiji. Zdi se, da zgodbe o človekovi notrini rastejo iz znanega tlorisa, le odpirajo in razraščajo se na nove, še bolj enigmatične načine. Zunanje in notranje, tj. sanjske, arhetipske, simbolne pokrajine se namreč brez posebne dramatičnosti nenehno prelivajo, celo stapljajo, med njimi ni hierarhične razlike, soobstajajo v nekakšni homeostazi, raziskovanje odnosa med njimi pa je osrednja tema zbirke kot celote. Po načinu doživljanja in vzpostavljanju realnosti in navsezadnje poetičnem občutju je knjiga sorodna Obvozu Francija Novaka ali prozi, kot jo pišeta Miklavž Komelj in Robert Simonišek.

Zgodbe sledijo kronološkemu zaporedju. Na makroravni spremljamo dečka od najzgodnejšega otroštva prek odraščanja in dozorevanja pri petinpetdesetih letih vse do prehoda v visoko starost, ki jo v zgodbah živita mama in tata. Njihovo gibalo je napetost med občutki osamljenosti, nemoči, negotovosti, žalosti na eni strani in željo po poletu, lahkotnosti, svobodi na drugi, vse skupaj pa preči ali podčrtuje temeljni premislek o času in prostoru, minevanju, smrti oziroma živosti in neživosti.

Sleherno zgodbo je mogoče brati tako dobesedno kot simbolno – arhetipski so lahko liki (sin, otrok, starec, oče, mati, ženska), dogodki, kot so potovanje, prebujanje, beg, igra, pogosto pa se pripoved ovija okoli kakega konkretnega predmeta z močno simbolno vrednostjo, kot so vrata, ključ, vlak, drevo, kača, žaba, ogledalo, svetloba, voda, koza, razpoka, hiša … Ko bi torej protagonist najraje odvrgel vse, kar je navlekel nase, ker ga oblačila obtežijo kot kovinski oklep, lahko to potrebo dojemamo povsem organsko in tudi povsem metaforično, kot potrebo po notranji osvoboditvi. Tako se usodna nerazdružljivost vidnih in nevidnih, fizičnih in psihičnih svetov še vedno kaže kot eden najmočnejših elementov Sosičeve pisave, vzpostavljene že v prvencu. Prisluhnimo enemu najintenzivnejših odlomkov zbirke, v katerem se volnena jopica vzpostavi kot simbol materinske ljubezni:

»Že davno sem izgubil lase nad čelom in na temenu glave, saj sem plešavost podedoval tako po očetu kot po obeh nonih in tudi brada mi je posivela, brke sem si končno po štiridesetih letih prirezovanja pričel briti, saj so od črnih postali beli in zdaj takšen stojim pred omaro v zgornjem nadstropju v spalnici naše hiše in ko omaro odprem, name padajo mamine volnene jope, skoraj do moje višine me jope zaobjamejo, da se sesedem na tla. Gol sem, ravnokar okopan in volna me prebada po telesu, pojavljajo se rdečkaste lise in srbeče pekoči mehurji po rokah in prsih, po trebuhu in okoli genitalij, kamor so se volnene niti zapičile, kamor so tanke niti volne prodrle pod kožo in v nosnicah me nekoliko duši zatohel vonj, ki se je nabiral in vzdrževal v stari omari, se vpil v mamine volnene jope, predvsem tiste, ki jih nisem dovolj pogosto nosil.

V zgodbah pogosto prevlada sanjska, domišljijska logika, dogajanje v njih ni zamejeno, temveč so prehodi, zraščanja ali razraščanja med telesi, prostori, časi, občutji prosti, in zato neredko presenetljivi. Toda to ni edini pripovedni način, gola dogajalnost se lahko prevesi tudi v bolj esejističen premislek z več distance do vsakokratne situacije ali občutja. Kot bi nekatere zgodbe skušale bivanjski oreh streti s pomočjo žive in vseprežemajoče podobe, druge pa v nekoliko abstraktnejšem jeziku.

In čeprav se večina zgodb v zbriki Sarivala Sosiča Ne morem ven ukvarja z eno osebo in njeno notranjo pokrajino, nekatere, kot sta Razpoka ali Na drevesu, preskočijo tudi na družbeno raven in delovanje oziroma posledice istih mehanizmov prikažejo tudi v kolektivnem kontekstu. Pred nami je vsekakor bogato gradivo za razmisleke o notranji svobodi, izvoru, naravi ali celo nujnosti tesnobe, utesnjenosti, bolečine in priklenjenosti, kakor tudi hkratni človekovi neustavljivi želji po živosti, ustvarjanju in osvoboditvi – od spominov, odnosov, prepričanj, gonov, časa in prostora, navsezadnje pa zgodbe izzivajo tudi z vprašanjem, kaj je sploh tisto, kar bi se rado osvobodilo. V naslovni zgodbi je ta neznanka ali neimenovana entiteta ženskega spola, zaprta v temno sobo s človekom, priklenjenim na posteljo. Tisto nekaj želi ven, vendar so vse možnosti izhoda zamašene. Kdo ali kaj išče izhod, a za zdaj le čaka v razpoki? Svetloba? Ustvarjalnost? Glasba? Nedolžnost? Svoboda? Drugačen tip človeka?

Čeprav se torej posredno ali neposredno vse zgodbe dotikajo vprašanja smrti, tudi ob živem telesu, jih bolj konvencionalno obravnavajo zgodbe ob koncu knjige. Glede na zasnovo zbirke se te pripovedi o ljubljenju s smrtjo, izgubi vitalnosti, volje do življenja in spomina sicer povsem vklapljajo v celoto, lahko jih namreč razlagamo kot vzporednico, ki pokaže, da mladostna ujetost v sleherni predstavni svet ni tako zelo drugačna od ujetosti v razkrajajoče se možgane, a vendar tudi nekoliko razvodenijo učinek knjige kot celote, delujejo odveč. V visoki starosti je mišljenjska in navsezadnje telesna zaklenjenost skorajda pričakovana in tudi literarno na podoben način že obdelana.

A Ne morem ven je vsekakor vznemirljiva zbirka, ki, pospremljena z robustnimi ilustracijami Iztoka Sitarja in kar dvema spremnima besedama, ponuja veliko interpretativnega užitka, ob tem pa tudi nujno soočenje z lastnimi prostori rasti in stagnacije.

Ob svetovnem dnevu Zemlje prihaja na kinospored še čisto svež francoski film Kiti, varuhi planeta, ganljivo posvetilo nežnim velikanom naših oceanov. Film, primeren tudi za družinski ogled, ni klasičen izobraževalni dokumentarec, ki bi se trudil o kitih povedati čim več novega, čeprav nam postreže tudi nekaj zanimivih, manj znanih dejstev. Na primer, da kiti s svojimi iztrebki hranijo fitoplankton, mikroskopsko majhne morske alge, nevidni gozd, ki proizvede več kot polovico kisika na Zemlji. Kiti imajo, kot vsak drug organizem, svoje mesto v krhkem ravnovesju biosfere in vsaka sprememba v številčnosti njihove populacije vpliva na globalni ekosistem. Režiser Jean-Albert Lièvre poskuša v svojem poetičnem dokumentarcu na gledalca prenesti svojo očaranost nad temi veličastnimi bitji in opozoriti, da gre za inteligentna, sočutna bitja, ki imajo s človekom več skupnega, kot bi si utegnili misliti.

Močan okoljevarstveni naboj prežema film vse od uvodnega prizora, kjer vidimo dečka, ki naleti na kita, nasedlega na peščeni obali, potem pa besedo »prevzamejo« kiti sami in gledalca popeljejo v svoje podvodno kraljestvo. Njihovo zgodbo, v slovenski sinhronizaciji podano z žametnim glasom Pavleta Ravnohriba, spremljamo v prvoosebni pripovedi. Film gledalca postavi v kitovo kožo, da se zavrtinči med valovi, dovoli, da se morje prelije čezenj in se izgubi v brezmejnosti oceana, kjer ni več orientacijskih točk človeškega sveta. Z bližnjimi in daljnimi posnetki kitov, ki jih film včasih obrne tudi na glavo, tako da je gladina spodaj in morje zgoraj, gledalca dezorientira, kot je dezorientiran človek, ki ga zgrabi val in ga premeče po vodi, da ne ve več, kje je dno in kje gladina.

Film Kiti, varuhi planeta je tako predvsem zelo čutno doživetje, močan v kristalno čistih podobah in nekoliko šibkejši v eklektični glasbeni podlagi ter naraciji, ki spremlja hipnotične posnetke. V svoji liričnosti se rad prelije čez rob sladkobnosti in nepotrebne mistifikacije. Najbolj učinkovit je takrat, ko se ne zanaša na čustveni naboj glasbe ali mističnost računalniško obdelanih posnetkov, ampak pusti zvokom naravne govorice kitov in dokumentarnim podobam, da govorijo same zase. Kitovo pripoved v enakomernih intervalih prekinjajo prizori reševalne akcije skupine aktivistov, ki se trudijo nasedlega kita z začetka filma obdržati pri življenju in ga vrniti morju. V teh prizorih človek nastopa kot tvoren del ekosistema, film pa v zadnji tretjini zelo učinkovito prikaže tudi njegovo rušilno, oholo plat. V arhivskem kolažu, kjer se posnetki lova na kite v tehniki dvojne ekspozicije prekrivajo s televizijskimi oglasi za izdelke iz njihovega mesa in maščobe, v eni sami filmski sekvenci začutimo vso nespodobnost človekovega hlastanja po naravnih bogastvih.

Po številnih ameriških in britanskih priredbah enega najbolj slovitih pustolovskih romanov so francoski filmski ustvarjalci ponovno prevzeli vajeti in postregli s filmom, ki to zgodbo poda novim generacijam v povsem sveži luči. Trije mušketirji: D’Artagnan je le prvi del filma, nadaljevanje s podnaslovom Milady se mu namreč pridruži decembra.

Zgodba sledi ključnim prelomnicam zgodbe Alexandra Dumasa, vendar vpelje kopico novih elementov in veliko več akcije. Ta je osupljivo posneta in dosti nasilnejša, kot smo bili vajeni iz prejšnjih priredb. Pravzaprav gre za preskok ravni, tako da bi film žanrsko lahko premestili iz pustolovščin, prijaznih do družinskega občinstva, med akcijske trilerje. Ali drugače, akcija je videti skoraj tako kot v Igri prestolov, le da ni zmajev. Režiser Martin Bourboulon je zbral izjemno igralsko zasedbo, v kateri najbolj izstopajo francoski zvezdniki Vincent Cassel v vlogi Athosa, Roman Duiris kot Aramis in Eva Green kot Milady de Winter. Odlična igra tako še dodatno povzdigne kakovost filma.

Film se začne na približno isti točki kot roman in večina prejšnjih adaptacij z D’Artagnanovim prihodom v Pariz in nasilnim srečanjem z Richelieujevimi možmi. A že takoj sledi prvi odklon, saj nadobudni bodoči mušketir pristane v grobu in se mora iz njega najprej izkopati. Poznejše spremembe vključujejo nove preobrate in like, ki v zgodbo vpeljejo dodatne zaplete, hkrati pa so odrezani nekateri slavni liki, recimo sluge mušketirjev, ali pa kardinalov agent Rochefort, ki sta ga v prejšnjih adaptacijah igrala Christopher Lee in Mads Mikkelsen. To vnese nekaj dodatne drame med glavne junake, znana zgodba pa tako postane manj predvidljiva.

Žal je hkrati s tem žrtvovanega tudi precej humorja, ki bi sicer ublažil nekatere nenavadne točke zapleta, tudi take iz izvirnega besedila. Zakaj bi recimo kraljica svojemu ljubimcu podarila velikansko diamantno ogrlico in – še absurdneje – zakaj bi jo ta potem nosil? Preprost odgovor je, da to prinaša ključni zaplet in omogoča hitro tempiran in akcije poln razplet ter da režiser Bourboulon glede tega ne razočara. Marsikateri oboževalec romanov ali katere izmed klasik med priredbami bo sicer vihal nos nad še eno preresno in preveč nasilno reinterpretacijo nostalgije, a ob tako izpiljeni izvedbi, bogati scenografiji in inovativni akciji ni dvoma, da gledamo novo klasiko.

Ta teden se v ljubljanskih Kinoteki in Kinodvoru odvija festival žanrskega filma Kurja polt, ki zaokroža prvo desetletje svojega obstoja in svoje dragocene prisotnosti na slovenski festivalski sceni. Gre za butičen in unikaten tip festivala, ki zapolnjuje določeno nišo in kot tak navdušuje s svojo dolgoživostjo ter pridobiva veljavo tudi v širšem regionalnem kontekstu.

Letošnji fokus se imenuje politike vesterna, temu ustrezna pa je tudi izbira nekaterih klasičnih pridobitev žanra, ki ga je francoski filozof Alain Badiou obravnaval kot redek primer herojske epike v filmu herojskega dvajsetega stoletja. Odličen primer možnosti za sodobne interpretacije je denimo Corbuccijev špageti vestern Velika tišina. Zločinec Loco, ki ga nepozabno upodobi Klaus Kinski, lahko predstavlja prototip hudodelcev, ki svoja dejanja izvajajo znotraj pravnih okvirov. Tudi današnje vojne namreč bodisi uveljavljajo novo pravo, bodisi že delujejo znotraj njega, zato ne moremo reči, da so hudodelska dejanja vedno nezakonita. Poleg tega vsebuje očitne feministične poteze, pri čemer se dotakne tudi kompleksnega vprašanja rase. Veličina tega filma je, da se ogne pričakovanju zmage junaškega dobrega nad pokvečenim zlom, ter nas preseneti prav v tem, da realistično prikaže zlo kot normalno stanje znotraj dane ureditve.

Med novejšimi na programu lahko izpostavimo film Mona Lisa in krvava luna, enega najizvirnejših ameriških filmov zadnjih let. Pripoveduje zgodbo uradno shizofrene mladenke, ki je zmožna telepatskega nadzora nad telesi drugih. Pobegne iz strogo varovane ustanovi na območju New Orleansa in vstopi v njegovo razbrzdano nočno življenje, polno striptiz klubov, rekreativnih drog in mladih ljudi, ki ne morejo krotiti svojih impulzov. Po spletu okoliščin se sreča z osamljenim dečkom Charlijem, sinom striptizete, in sklenjeno je nepozabno prijateljstvo. Prav tako je nepozabna tudi igra otroškega igralca Evana Whittena. Na njegovo ime bi morali biti ljubitelji filma v prihodnje pozorni. Film uspe zato, ker uspe estetiko noir prikazati s sodobno zvočnostjo in svetlobno čutnostjo, pri upovedovanju fantastične zgodbe pa se uspešno ogne vsakemu moraliziranju ter resničnost predstavi takšno, kot je, pogosto v neskladju z našimi prepričanji in pričakovanji. Na ta način mu nekaj neverjetnega uspe prikazati na realističen način.

Vidimo lahko še številne druge filme, med katerimi se nekateri dotikajo sfere tako imenovanega campa oziroma trash estetike, in segajo od kungfujevskih starodobnikov do popolnih bizarnosti, kot je japonski Kravatar Koala, film o menedžerju koali v primežu občutkov krivde in nezanesljivih spominov na umore. Vrednost teh filmov je v tem, da kršijo naša pričakovanja, nas s tem sproščajo ali pa celo povedejo v psihedelične tokove misli. S tem na svojstven način burijo domišljijo in širijo možnosti dojemanja resničnosti.

Vtise po premieri intimne, a tesnobne družinske drame Pet vrst tišine angleške igralke in dramatičarke Shelagh Stephenson v režiji Maše Pelko je strnila Ana Lorger.

Shelagh Stephenson: Pet vrst tišine

Five Kinds of Silence, 1996

Intimna drama / Prva slovenska uprizoritev

Prevajalka Irena Duša Draž

Režiserka Maša Pelko

Dramaturginja Tereza Gregorič

Koreograf in asistent režiserke Klemen Janežič

Lektorica Anja Pišot

Scenografinja Sara Slivnik

Kostumografinja Tina Bonča

Avtorica glasbe Mateja Starič

Oblikovalec svetlobe Uroš Gorjanc

Strokovne sodelavke Tanja Pipan, Maja Plaz, Jasna Podreka, Polona Selič – Zupančič

Igrajo Ivana Percan Kodarin, Anuša Kodelja k. g., Marjuta Slamič

Foto: Peter Uhan

https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2021082609264833/

Piše: Nives Kovač,

bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Pesnica in esejistka Louise Glück se je rodila leta 1943 v New Yorku, 22. aprila bo praznovala 80 let. Formalnega izobraževanja ni končala, izobraževala pa se je na pesniških delavnicah. Prvo pesniško zbirko je objavila leta 1968. skupaj pa je izdala trinajst pesniških zbirk in nekaj esejev o poeziji. Za svoje delo je prejela nešteto nagrad, med njimi Pulitzerjevo nagrado za zbirko Divja perunika in ameriško nacionalno knjižno nagrado za pesniško zbirko Zvesta in krepostna noč, svoje pesniško ustvarjanje pa je kronala leta 2020 z Nobelovo nagrado za literaturo.

V utemeljitvi Nobelove nagrade so njen glas opisali kot nezmotljiv, preprost, skromen, tak, ki s svojo lepoto posameznikovo eksistenco povzdigne v univerzalno. Louise Glück v svoji poeziji izhaja iz sebe, otroštva, družinskih stikov, grških in klasičnih mitov, o katerih sta jo poučevala starša, ter iz mladostnih travm, ki pričajo o njenem iskanju sebe. V prvi kitici Zveste in krepostne noči piše:

/Moja zgodba se začne zelo preprosto: lahko sem govoril in bil sem srečen./

/Ali: lahko sem govoril in bil zato srečen./

/Ali: bil sem srečen in zato govoril./

/Bil sem kot žareča svetloba, ki šine skozi temen prostor./…/

Njeno iskanje je v resnici preslikava individualnega v univerzalno, zato se preigrava z glasovi prvoosebnega pričevalca, ženski in moški glasovi se prepletajo in menjavajo, da jih skoraj ne opaziš.

/ V času, o katerem govorim, / je brat bral knjigo, ki jo je imenoval / zvesta in krepostna noč. / … / In nato je mahoma nastopil večer. / Slišala sem bratov glas, ki je kričal, da je doma./

V svojo zadnjo zbirko poezije je uvrstila tudi nekaj pesmi v prozi, za katere je navdih črpala iz črtic Franza Kafke.

Louise Glück uporablja prosti verz, prehaja iz prvoosebne pripovedovalke v fiktivno. Se poigrava z glasovi, stvarmi, osebami. V zbirki Zvesta in krepostna noč večinoma nastopa moški pripovedovalec. Njene pesmi so polne teme preteklosti, spominjanj, razglabljanj in črtanj med mejami časa. Zgodbe, ki so se zgodile v času in so obstale. Trpki spomini, ki puščajo nedokončanost, vprašanja in na koncu vsega tunel svetlobe.

/Mislim, da vas bom tule zapustil. Zdi se,/

/da tu ni popolnega konca./

/Pravzaprav so tukaj neskončni konci./

/Ali morda, ko se eden začne,/

/ostajajo samo še konci./