Ocene

Piše Nada Breznik.

Bere Eva Longyka Marušič.

Roman Marija Čuka Fojba je pripoved o travmatičnem obdobju za Slovence v Italiji pred in med drugo svetovno vojno ter po njej. V tem času so se stopnjevali poniževanje, preganjanje in grožnje s strani večinskega italijanskega prebivalstva in fašistične oblasti z Benitom Mussolinijem na čelu. Sprejetje rasnih zakonov, ki so Italijane povzdignili v izbrano raso, črnce, Jude in Slovane pa razglasili za manjvredne ljudi brez rodovnika in zgodovine, je takšno stanje uzakonilo. Med Slovenci v Italiji se je porajal sprva tih upor proti prepovedi slovenskega jezika in s tem potujčevanju osebnih imen in priimkov, ukrepom, ki so pomenili izničenje osebne in narodne integritete. Naraščal pa je tudi upor proti drugim nečloveškim ukrepom italijanske vlade, ki so z dekreti in razglasi kratili Slovencem osnovne pravice, jim grozili s poboji in jih tudi izvajali. Na desetine ljudi v Istri je končalo v kraškem breznu, samo zato, ker so se upirali nasilni italijanizaciji in divjemu raznarodovanju.

Roman Fojba opisuje razmere skozi tragično zgodbo zavedne in premožne slovenske družine Vodopivec, ki je denarno podpirala slovenska društva in pomagala zgraditi Narodni dom v Trstu. Družina, ki je kljub šikaniranju v nasprotju s številnimi drugimi vztrajala v Trstu, z mislijo, da tako ohranja in brani svoj rod, jezik in rodbinsko lastnino, je doživela nepopisno nasilje v lastnem domu, kamor je vdrla skupina fašistov, umorila očeta in posilila mladoletno hčer, ta pa je, osramočena in omadeževana, storila samomor. Zločinsko dejanje se je zgodilo vpričo matere, ki je v šoku in grozi otrpnila in onemela. Prizor, ki je pričakal tisti trenutek odsotnega sina Rika, je usodno zaznamoval njegovo življenje in duševno zdravje.

Riko osrednji lik romana, je bil v času tragičnega dogodka še srednješolec. Ob materi trpi hude posledice družinske tragedije. Pisatelj opisuje njegovo življenjsko zgodbo melanholično in v intervalih, med katere se vrivajo drugi protagonisti in dogodki. Rikov spomin se vedno znova vrača k očetu in sestri in zamegljuje vse sprotno v njegovem življenju, tudi tisto, kar bi ga lahko osrečevalo. Jezik, ki ga uporablja Marij Čuk, je jezik esteta, poln, včasih celo prepoln, kot je prepolna trpljenja ranjena in oskrunjena mladost. Samo enkrat posveti vanjo prekipevajoče srečno obdobje zanosa zaradi osvoboditve Trsta in vihrave zaljubljenosti. Riko je človek z izrazito strogo vestjo, trpinči se zaradi lastnih dejanj, velikokrat pa tudi zaradi splošnih družbenih krivic ali nesreč, za katere ne nosi nobene krivde. Vse to omaje njegovo duševno zdravje, ki niha med obupom in evforijo.

Po osvoboditvi Trsta, ko je spet dovoljen slovenski jezik, usoda preganjanih zdaj doleti nekdanje preganjalce. Vrstijo se njihove aretacije. Dva iz skupine, ki je izvršila zločin v družini Vodopivec, sta odpeljana na morišče. Ustrelil naj bi ju prav Riko. Ko vrsta zajetih fašistov stoji na robu fojbe, eksekutor pred vsakim streljanjem ponovi njihove zločine. Vendar Riko, ki so ga v zgodnjih jutranjih urah v ta namen pripeljali na morišče, pred zločincema povesi pištolo. Še eno dejanje, zaradi katerega se bo njegova vest spraševala, kaj je prav in kaj ne, kaj bi moral in česa ne bi smel storiti.

Roman Marija Čuka Fojba je torej pripoved, ki iz ne tako daljne preteklosti govori o tem, kako hitro se lahko puškine cevi obrnejo od žrtev proti krvnikom. Pripoveduje o resnični zgodovini Slovencev v Italiji, ki je prinesla veliko krivic in trpljenja, podžigala pa tudi slo po maščevanju nad fašističnimi morilci in mučitelji. Vendar jo lahko beremo tudi kot pripoved o vseh mejah sveta, ob katerih, nič krivi, živijo pripadniki različnih narodov in narodnosti. Je tudi pričevanje o pogubnosti rasnih predsodkov in večvrednostnih kompleksov, ki bi morali v globalnem svetu že zdavnaj ponikniti v nepovrat. V nasprotnem primeru bomo vsi večno stali na robu fojb in čakali na odstrel.

Piše Anja Radaljac.

Bere: Eva Longyka Marušič.

Delo Lucije Stepančič Adolf in Eva se izmika zvrstni opredelitvi; gre za politično satiro, ki se po obsegu in številu likov spogleduje z romanom, a ker besedilo obstaja v svojevrstnem cikličnem vesolju in tako pravzaprav beremo tri variacije istega dogajanja – v razdelkih, imenovanih Dolfi zguba, Dolfi lenuh in Dolfi blefer – bi bilo knjigo mogoče brati tudi kot konceptualno zbirko treh kratkoproznih besedil. Na tej ravni lahko v Adolfu in Evi zaznamo idejo ponavljanja zgodovine z drobnimi variacijami – vse tri razdelke knjige tako poseljujejo isti liki: Adolf Hitler in Eva Braun, Magda in Joseph Goebbels, Hermann Göring, Josip Broz Tito, Leni Riefenstahl in mladi nacist Robert T. Tudi siže vseh treh zgodb je bolj ali manj enak: Tito se priseli v blok, v katerem živijo Adolf Hitler in Eva Braun ter Magda in Joseph Goebbels. V bližini bloka je bar Lili Marleen, ki ga vodi Leni Riefenstahl; vanj hodijo vsi poprej navedeni popivat in diskutirat o politiki. Eva, Magda in Leni se vse po vrsti zaljubijo v Tita, nato pa zaradi medsebojnih zdrah mladi nacist Robert T. po naročilu nacistične klape v baru podtakne požar, v katerem umrejo vsi razen Leni in Tita.

V vseh treh razdelkih se pripoved opira na komičnost, prepredena je z zbadljivkami, satiro, sarkastičnimi izpeljavami in črnim humorjem. Večji del besedila zajemajo pikri dvogovori med liki, ki so v romanu predstavljeni kot nergava upokojenska populacija, ki mirno živi, kot bi druge svetovne vojne nikoli ne bilo; prešuštvujejo, opravljajo, se prepirajo in modrujejo o svetu in politiki. Delo Adolf in Eva ne skriva svojega temeljnega sporočila; opozarja, da kakor se nam zdijo morda nacistične politike smešne, nazadnjaške in zlonamerne, se zgodovina vendarle vedno znova ponavlja in nacistične ideje živijo naprej v mladih generacijah – v pričujočem tekstu to predstavlja tridesetletni Robert T.

Težava je v tem, da knjiga dosti več od navedenega ne ponudi; težko si je zamisliti politični satiri lažjo tarčo, kot sta Hitler in Goebbels. Po večjem deležu političnega spektra, vključno z nemajhnim deležem desnih politik, sta Hitler in Goebbels negativni figuri, očrnjeni že preden se ju s smešenjem sploh dotaknemo, in tako se zdi, da si delo Adolf in Eva že v izhodišču ne zastavi prav veliko. Žal tudi z vidika poglobljenosti ali lucidnosti humorja knjiga ne seže daleč – smešenje ostaja na površini in ne uspe najti nekih novih, nepričakovanih točk, osvetlitev katerih bi nam, denimo, prinesla kak popolnoma nov uvid v Hitlerjev lik ali, širše, v psihologijo ali sociologijo nacistične ideologije. Humor ima tako kvečjemu funkcijo poenotenja bralstva okoli tega, kakšna zguba, lenuh in blefer je bil Hitler – in ne funkcije razkrivanja nečesa nepričakovanega in presenetljivega. Tudi lik Tita je smešen na soroden način, prek stereotipizacij; v delu Adolf in Eva namreč nastopa kot megalomanski, premeten ženskar, ki živi na veliki nogi. Kljub biografski smiselnosti Tita kot »balkansko gostoljubnega« šarmerja, ki nenehno pije slivovko in rakijo ter kadi Davidoff, te stereotipizacije zaradi časovne distance in pogostosti nekoliko izzvenijo tudi kot orientalistični poudarki. Idejna raven Adolfa in Eve nam like predstavlja kot svojevrstne arhetipe, ki se, ne glede na zgodovinski trenutek, nekako udinjajo in ustvarjajo enake politične tokove, kot jih iz zgodovine že dobro poznamo. Prinaša nam uvid, da se zgodovina v variacijah vedno znova ponovi in da duh nacizma še vedno – ali celo vedno bolj – živi med nami.

Težava je v tem, da takšni uvidi že dolgo niso nekaj izvirnega in zdi se, da knjiga Adolf in Eva nima kaj dosti ponuditi – niti na ravni humorja, niti na ravni ideje, niti na ravni zgodbe, saj se le-ta na sto sedemdesetih straneh pač bolj ali manj trikrat ponovi. Vendar tega ne naredi s kakšnim postopkom, ki bi bil na primer soroden rašomonizaciji in bi omogočil, da bi v njej vselej uzrli nekaj povsem novega. Literarno sicer dokaj zanimivi ideji zato na izvedbeni ravni ni uspelo. Najzanimivejša tako ostaja zvrstna izmuzljivost dela, ki pa sama po sebi žal ne zadostuje za celovitejšo prepričljivost knjige.

Piše Tonja Jelen.

Bere Igor Velše.

Pesniška zbirka Iva Antiča Jekleni ciklon s podnaslovom 34 pesmi v 10 triptihih in enem (centralnem) kvadrinomu odseva subtilnost in surovost svetov brez milosti. Ti so prikazani precej realistično, s posebnim občutenjem upodabljanja oddaljenosti, privida. Gre tako za literarne, zgodovinske in tudi prostorske premike, vsem pa je skupno občutenje, ki ga napovedujeta že lastnosti jekla in ciklona iz naslova. Torej vrtinec hladu, a obstojnost in utrjenost. Prav ta sporočilnost je glede na vsebino pesmi jasna in konkretna.

Zdi se, kot da bi Antič v pesmih obravnaval vse tisto, kar je mogoče prikrito, a vendar je še kako živo: trpljenje, preganjanje, zatiranje in nemilost, predvsem vladajočih. Vendar ne kaže le črno-bele plati. Pri trpljenju na primer pesnik ustvari vmesni prehod. Njegovi subjekti so raznovrstni – od živali do človeka, od berača do bogataša, od prijatelja do popolnega sovražnika, od obsojenega pesnika do sultana. Med njimi pa se vrti kolesje sreče in nesreče, nestalnosti.

Pesniški jezik in sredstva imajo tu pomembno funkcijo. Vzkliki so kot ukazi, spoznanja in napotki, ki kličejo in tudi nonšalantno opozarjajo. Vsem pesmim pa sta skupni modrost in filozofija. Avtor ju na primer prikaže skozi usta berača, ki pa je nekoliko klišejski, stereotipen. Pa vendar je Antičevo poudarjanje vladajočih dovolj povedno, da poudari njihovo okrutnost in tudi boječnost. Predvsem pred pesniki. Ti so lahko nesmiselno obtoženi in vrženi v zobe, da niso več nevarni. Kritika enoumja in ravnanja do kulture je več kot očitna.

Kakor koli, Antičevo zbirko je mogoče brati kot kritiko katere koli družbe in zgodovinskega časa. Če je bila njegova zbirka Galgenhumor predvsem obešenjaška, Jekleni ciklon cinično predstavlja večno vero v boljšo prihodnost. V novih pesmih je namreč mogoče opaziti tudi zgodovinsko težo nenehnih delovnih migracij, ki se dogajajo denimo bosanskemu narodu. V teh primerih je najti pogost motiv kroga, ki ga Antič smelo uporablja tudi v drugih pesmih iz zbirke. Že prva pesem Svojega imena se spomni, ki je tudi estetsko med najbolj dovršenimi, opozarja na krogotok in sklenjenost. Spominja tudi na moto Prešernove pesem Pevcu: »Svojega imena se spomni, čr-ni obris.« Vse to združuje držo, prepletanje, povezovanje. Pesem Krivda prikazuje vso zgodovino prednikov in vzročno-posledičnih dejavnikov, ki jih pesnik uporablja v celotni zbirki: »Prst migne, zločin švi-/ gne: nedolžna muha v pajčevini / multikozmične krivde vseh dejanj.«

Ivo Antič spretno operira s svetom, z njegovimi dejavniki in vsem, kar se ves čas pretaka in nenehno vpliva eno na drugo. Prav ta pretočnost, ki bi jo lahko označili za nenehnost, je eden od atributov zbirke. Tu in tam uide kakšna neposrečeno izbrana beseda, nastala zaradi desetih zlogov v posameznem verzu, a Jekleni ciklon bi vendarle lahko označili za pesniško zbirko, ki se kritično sooča s svetom. Ne glede na to, o katerem svetu govori avtor, ki pretresa marsikaj in drega v globine.

Mini teater, 3. maj 2023

Radio Slovenija, informativne oddaje, 4.maj 2023

V Mini teatru in njegovi okolici so sinoči premierno uprizorili dramo Tonyja Kushnerja Angeli v Ameriki. Pet ur trajajočo predstavo o družbeno politični in epidemični situaciji v ameriških 80. letih, ki je podnaslovljena kot »gejevska fantazija o nacionalnih temah,« sestavljata dva dela: Tisočletje se bliža in Perestrojka. Z različnimi pomeni nasičeno uprizoritev, ki jo je režiral Ivica Buljan, si je ogledala Magda Tušar:

Prevajalec:

Miha Avanzo

Režiser:

Ivica Buljan

Igrajo:

Robert Waltl

Timon Šturbej

Saša Pavlin Stošić

Domen Valič

Nejc Cijan Garlatti

Nina Violić

Petja Labović

Barbara Vidovič

Dramaturginja:

Diana Koloini

Scenograf:

Aleksandar Denić

Kostumografinja:

Ana Savić Gecan

Skladatelj:

Mitja Vrhovnik Smrekar

Vizualna intervencija:

Mark Požlep

Oblikovanje luči in video:

Sonda 13

Toni Soprano Meneglejte

Lektor:

Martin Vrtačnik

Ocena filma

Izvirni naslov: Un beau matin

Režiserka: Mia Hansen-Løve

Nastopajo: Léa Seydoux, Pascal Greggory, Melvil Poupaud, Nicole Garcia, Camille Leban Martins

Piše: Gorazd Trušnovec

Bere: Renato Horvat

Sandra je tolmačka in prevajalka srednje generacije, kot samohranilka z osemletno hčerko živi relativno zadovoljno in udobno meščansko življenje v Parizu. Njen oče je upokojen, cenjen profesor filozofije, ki zaradi nevrološke bolezni počasi izgublja vid in prisebnost. S sorodniki skušajo najti zanj ustrezno oskrbo, prav v tem mučnem obdobju pa Sandra sreča starega, poročenega znanca Clémenta, s katerim se spusti v negotovo ljubezensko razmerje.

Nekega lepega jutra je novo celovečerno delo scenaristke in režiserke Mie Hansen-Løve. Natanko pred letom dni smo si lahko ogledali njen film Bergmanov otok, poln uvidov v vprašanja človeške identitete in intime, in nekaj Bergmanovega duha je gotovo ostalo tudi v njenem najnovejšem filmu, nagrajenem v sekciji Štirinajst dni režiserjev lanskega Cannesa.

V celovečercu Nekega lepega jutra v resnici ni velikih pretresov, kultivirani in uglajeni liki nimajo zares težkih eksistencialnih preizkušenj, kljub temu pa avtorici uspe prikazati naporne trenutke čustvenega tobogana odraslosti. V središču pripovedi je vseskozi Sandra, ki jo z izjemno občutljivostjo upodablja Léa Seydoux. Seveda je obkrožena z več kot kompetentno igralsko ekipo, a v primerjavi z njeno prezenco vsi drugi liki kar nekako zbledijo.

Čeprav daje ta pripovedna osredotočenost delu nekako komoren videz, je vtis varljiv; v filmu se izmenjuje vrsta lokacij in stranskih likov in drobnih pripovednih zastranitev, v katerih prihajajo do izraza posamezni značaji. Gre za karakterno študijo, pa tudi portret prostora: kamera mojstrskega direktorja fotografije Denisa Lenoirja daje meščanskemu vtisu Pariza vseskozi neko nežno mehkobo. To je film brez vsakršne grobosti.

Edini očitek filmu je pomislek, da gre v precejšnji meri za scenaristični konstrukt: za precej nedvoumno sopostavitev notranjega življenja in vihrave telesnosti, pa tudi Sandrinega poslavljanja od nekega življenjskega obdobja, od očeta in preteklosti, ter za tipajoč začetek nekega novega, morda obetavnega razmerja – prve romantične zveze po dolgem času, kot pravi sama. Vse to prinaša določeno mero bolečine, predvsem pa globokega čustvovanja. Nekega lepega jutra je fin dvourni zarez v svet Sandre in njenih bližnjih ter v intimo vsakdanjosti.

Ocena filma

Režiser: Miha Čelar

Nastopajo: Janko Pirc in drugi

Piše in bere: Petra Meterc

Film Konoplja osvobaja Mihe Čelarja kot glavno ogrodje dokumentarnega filma uvede pripovedovalski glas glasbenika Ramba Amadeusa, ki nas z ležernim tonom glasu v podlagi popelje skozi teme, o katerih je govor v filmu. Pripovedovalčev glas z dobršno mero humorja napoveduje nove zgodbe v filmu in jih mimogrede tudi pokomentira. Podobno razpoloženje vpeljujejo animacije, ki med različnimi deli filma delujejo kot sproščeni premori med poglavji.

Čelar v ospredje filma postavi Janka Pirca, lastnika trgovine Konoplja osvobaja, po kateri je dobil naslov tudi film. Pirc, ki je bil obsojen zaradi vzgoje osmih sadik konoplje, s katerimi je želel pomagati bolnemu sinu in ženi, je bil po sodni bitki leta 2016 oproščen, pozneje pa je nasproti sodišča, kjer je potekal proces, odprl že omenjeno trgovino. V filmu izvemo za sodno bitko, vendar pa se prizori osredotočajo predvsem na njegovo delo in posel danes. Dejstvo, da je bil pred leti sam zaradi pridobivanja kapljic CBD na sodišču, film osvetli predvsem skozi pogovore z zdravnikom s pediatrične klinike ter tudi z raziskovalcem z Inštituta Jožef Stefan. S tem pokaže, da se danes konoplja vse bolj in bolj uporablja tudi v običajni medicini, tak primer je tudi zdravljenje otrok z epilepsijo.

Pozneje film ponudi zgodbe aktivistov iz tujine. Tu je denimo Filip Dostovski iz Severne Makedonije, ki je, ker je sam imel Hodgkinov limfom, izdeloval olje CBD in ga brezplačno delil bolnikom, ki bi ga potrebovali, dobil pogojno kazen na sodišču. Danes v njegovi državi konopljo za proizvodnjo istega izdelka lahko vzgajajo tisti s približno milijon evrov v žepu, ki jih lahko vložijo v izgradnjo zakonsko zahtevane infrastrukture in zaposlitev kadra. Če se na začetku filma pojavi napis, ki govori o tem, da je leta 2021 Pfizer z zaslužkom od cepiv proti covidu-19 za skoraj sedem milijard dolarjev kupil majhno farmacevtsko podjetje, ki je uspešno pri razvoju zdravil na podlagi konoplje, je ravno severnomakedonski primer tisti, ki v filmu praktično pokaže, kaj pomeni vstop farmacevtske industrije na to področje.

Film se sicer ozre tudi po primeru iz Španije, kjer delujejo društva za legalno rekreativno uživanje marihuane, pa po Švici, kjer se ta legalno proizvaja in prodaja v običajnih trgovinah, s čimer pokaže tudi druge prakse. Čeprav dokumentarec prikaže kopico primerov iz tujine, osrednjega protagonista pa kaže pri procesu pridelave, pogosto umanjka kontekst različnih zakonodaj ali pa jasna pripovedna nit, ki bi se osredotočila le na eno plat pridelave in uporabe konoplje. Predvsem pa film s prizori, ki protagonista kažejo v sporih z inšpekcijo zaradi nošenja mask med pandemijo ali pa njegovih srečanjih s somišljeniki, ki bolj kot o konoplji govorijo o domnevni škodljivosti cepiv, zaide od osrednje teme, zaradi česar se, glede na prikazano, lahko zagovornike uporabe konoplje v zdravstvene namene poenostavljeno enači z nasprotniki cepljenja.

Ocena filma

Izvirni naslov: Modelář

Režiser: Petr Zelenka

Nastopajo: Kryštof Hádek, Jiří Mádl, Veronika Khek Kubařová, Richard Stanke, Zuzana Fialová, Miroslav Hanuš

Piše: Gaja Poeschl

Bere: Eva Longyka Marušič

Proti kakšnim mlinom na veter bi se dandanes bojeval bistroumni plemič Don Kihot iz Manče in kakšno orožje bi pri tem uporabil? Glavnemu protagonistu svojega zadnjega celovečernega filma Modelar, nad svetom, pravom in človeštvom na splošno globoko razočaranemu kemiku Pavlu, češki režiser in scenarist Petr Zelenka v bojevite roke potisne – dron. Pavlov »oproda«, če ostanemo pri izrazoslovju znamenitega novoveškega romana, ljubiteljski raper Plech, ki ga bolj od popravljanja svetovnih krivic privlačijo z denarjem povezane življenjske radosti, je nad prijateljevim pravičniškim srdom seveda zgrožen, a tok dogodkov je že odletel v usodno in pogubno smer …

Idejna zasnova filma, za katerega je čudovito glasbo ustvaril slovenski harmonikar, skladatelj in multiinstrumentalist Janez Dovč, je nadvse zanimiva in spodbuja k razmisleku o številnih perečih temah našega časa, hkrati pa oživlja tudi brezčasen boj posameznika proti sistemu. Kakor se je slavni španski plemič iz 16. stoletja neuspešno bojeval proti krivcem in krivicam tistega časa, tako se Pavel – tudi neuspešno – loti zločinov proti človeštvu, ki jih prepozna v ravnanju nekdanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha med iraško vojno. Ker pravna pot kljub na papirju določenim postopkom in predpisom v praksi popolnoma odpove, obupani Pavel maščevanje nazadnje seveda prevzame v svoje roke. In to dobesedno, s krmiljenjem smrtonosno predelanega drona.

Žanrsko bi Modelar lahko bil marsikaj, od akcijskega trilerja, črne komedije pa vse tja do ostre družbene drame, a v resnici ni prav nič od tega. Zgodba nikakor zares ne steče, dramaturškega loka sploh ni, vse preveč je nejasnosti, prek katerih se mukoma spotikata oba protagonista, med njima kljub očitnemu dolgoletnemu poznanstvu ni čutiti pravega stika in tako naprej. Zdi se, da so ustvarjalci imeli vsak svojo filmsko vizijo in jim svojih pogledov kljub dobremu izvornemu materialu ni uspelo zgnesti v enovito celoto. Namesto da bi nam Modelar ponudil dobro in duhovito kritiko sodobne družbe, tako predvsem zaradi precej nespretno izpeljanih neposrednih navezav na nedavne zgodovinske dogodke izzveni pretirano revanšistično in nekako brez jasnega namena ali sporočila. Razen morda tega, da je tudi več kot štiristo let pozneje boj z mlini na veter za posameznika še vedno usoden.

Piše: Andrej Lutman,

bereta: Jure Franko in eva Longyka Marušič

V zbirki Valentina Cundriča Človek dobre volje so zbrani izreki, popredalčkani z oznakami aforizem, sentenca, maksima in bon mot. Nekaj primerov:

Pomen se rime

kot roka oprime.

Muze same pesnikujejo.

Pesnikov ne pričakujejo.

Besede izumrejo

ali nekam grejo.

Berem, in sem čtivo.

Tako živijo živi v živo.

Štirim oznakam so sledili štirje primeri. Ker je precej težavno in naporno ločevati med oznakami, kaj pravzaprav pomenijo, je toliko težje, celo naporneje ločevati, pod katero oznako spadajo posamezni primeri. Za razrešitev tovrstnih težav poskrbi naslov knjige: Človek dobre volje.

Knjiga je razdeljena na kar nekaj delov. Nekateri med njimi tudi spadajo med prej naštete oznake, na primer naslov Kdor hodi, bo prispel. Izreki so – v povprečju vzeto – dvovrstičnice, z nekaj izjemami.

Valentin Cundrič je pred leti zaslovel s knjigami, ki so vsebovale sonetne vence; celo sonetni venec sonetnih vencev je bil med njimi. Nato se je proslavil z množico knjig, objavljenih v samozaložbi. Imel pa je tudi neke vrste srečo v nesreči, saj so njegove pesnitve dobivale oznako klišejskost, kar ga je razdvajalo v smislu resnosti in posmeha. Takšna dvosmiselnost se zrcali v mnogih njegovih ustvarjalnih poskusih in tudi v umetninah z oznako zrelost.

Knjižna naslovnica je pesnikovo delo in predstavlja hladnost in toplost. Spremno besedilo je napisal Lev Detela in v njem izenačil pesnikovo ustvarjalnost in pesnikov opus z oznako dobrovoljnost. Vknjiženi izreki so – likovno vzeto – osno osredinjeni, kar jim daje še pečat vrtljivosti, celo prevrtljivosti – in posledično prekucnosti. A prav in ravno takšni morajo biti izreki, s katerimi pesnik ostri svoje ostro pero, ostri paradoksnost ne samo svojih pogledov na izstopajoče pojave svojega bogatega in svojeglavega življenja, temveč izpostavlja ostrino kot tisti pristop do zapostavljenosti, ki preseneča. Tako se oznakam, kot so aforizem, sentenca, maksima, bon mot pridružuje še oznaka paradoksalnost. Pesnik je namreč v stalnem nasprotovanju, a to je le videz njegovih zapesnjenk. Za videzom se bohoti vsebina z globinskimi spoznanji, ki imajo enak učinek, da se dobrovoljnost oplemeniti s krohotom ob tehtanju vseh možnosti, skritih za videzom.

Ob tem je treba dodati, da je Valentin Cundrič diplomant slavističnega oddelka ljubljanske univerze in da se je preizkusil tudi v prozi in esejistiki. Če bi njegovo pesnjenje primerjali z oznako obrt ali dela ali opravilo, bi bile tovrstne oznake zgolj blage metafore, celo metafore metafor. Tavtološkost je lepa čednost, bi bil izrek s tem v zvezi. A še primernejši je pesnikov izrek, ki pravi: »Kdor volčje koplje jame, / naj posebej eno zame.«

Knjiga Valentina Cundriča Človek dobre volje vsebuje prek sto devetdeset strani. Na vsaki strani je vsaj po pet izrekov oziroma zapesnjenk, pa je razlogov za biti dobre volje na pretek. In če niti takšno število vzgibov ni dovolj za dobrovoljnost, so med izreki zevajoče praznine, ki vabijo, da si bralstvo dopiše svoje izreke, svoje razloge za dobro voljo.

Piše: Katja Šifkovič

Bere: Igor Velše

Hrvaški duo Denis&Denis ponovno osvaja slovensko publiko, najdemo pa ga tudi na prvi strani novega romana Andreja Skubica Pa čeprav buldožer. Citat »Ako želiš biću ja, program tvog kompjutera« nas popelje v sicer zelo povprečno dolgočasno in obremenjeno sedanjost bivšega alkoholika Genija Kalana, ki se uči, kako ljubiti, kako imeti rad. Karkoli. Če že ne zna dovolj dobro ljubiti sebe in bližnjih, pa bo najprej ljubil nekaj neživega, četudi le buldožer.

Andrej Skubic, s kresnikom nagrajeni pisatelj, prevajalec, publicist in jezikoslovec, se v romanu ukvarja s temeljnimi vprašanji posameznikovega obstoja, v današnjem času prepletenega s tehnologijo, ki je včasih celo prepametna za posameznikovo dobro. V roman vstopimo prek nekaj okorno opisanih prizorov poskusov seksa, bradavičk in mlahavih penisov. Za trenutek pomislimo, da nas sodobni slovenski romani malo utruja, a nas roman presenetljivo hitro zagrabi, saj je zgodba kljub protagonistovi banalnosti napisana več kot odlično, v Skubičevem suverenem slogu, filmsko.

Protagonistu Kalanu se pojavi nova poslovna priložnost, da dobiti delo v tehnološkem podjetju. S pomočjo umetne inteligence začne razvijati virtualne avatarje, ki jih bo podjetje uporabilo v futurističnem metaverzumu. Ker je Geni kulturni delavec, pisatelj, se za priložnost seveda odloči, saj za umetnika ni nič boljšega kot dobro plačana introspekcija. Tu pa se začne zgodba zapletati. Geni si svoje avatarje, virtualne like zamišlja kot ljudi, ki ga obkrožajo in ki jih v življenju tudi spoznal. V zgodbo pa vstopi nepovabljeni glitch, avatar, ki protagonistu nastavi ogledalo.

Roman ima nekaj več kot štiristo strani, vendar so teme obravnavane strnjeno in precizno. Banalnost moškosti, pisateljevanje, odnosi, zakon, starševstvo, jezik, paranoja in tehnologija, vse to kar nas obdaja in na kar v šumu vsakdana pozabljamo. Nihče zares ne govori, kot govorijo liki v romanu Pa čeprav buldožer, niti se tega od nas ne zahteva. Pa vendar so protagonisti prepričljivi, človeški, njihovi glasovi pa govorijo z nujnostjo. Skubic je mojster stilistike in nobena beseda ne gre v nič. To je pripoved, ki je tudi uprizoritvena umetnost in ekspresionistična igra. DeLilovski roman z malo več nežnosti.

Piše: Miša Gams

Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko

Vsebino pesniške zbirke Marcella Potocco Odisej(ka) v labirintu na kratko povzemajo pesnikove besede pod posvetilom: “sprememba implicira strah, a pričakovanje strah raztaplja”. Zbirka je razdeljena na šest tematskih sklopov, ki se med seboj razlikujejo in dopolnjujejo tako po vsebini kot po stilistični zasnovi. V prvi z naslovom Kar je reči o shojenih stvareh se pesnik pozabava s strukturalističnim in fenomenološkim ustrojem sveta, z označevalci, imeni in pomeni, prostori in razmerji, ki jim pripadajo. Shojene stvari za sabo puščajo prostor, ki ga orje naš dialektični um ter omogoča prostor za poimenovanje, ozaveščanje tu-biti pa tudi drugega kot drugačnega. 33 poimenovanj za sneg (kot jih poznajo Eskimi), zapiše avtor, “… zadostuje za / razlikovanje snega. Zadostuje, samo če // se želiš, želiš brez razlike, obrniti / kot plug sredi razpomenjenega polja.” V pesmi Še nekaj o shojenih stvareh pa dodaja: “… Ne na triintrideset in plus različic / za smisel nečesa, česar ni. Ko bo, // bo. Ne da bi z izgovorjenim sneg / izpraznila snega. Temveč da bo nekaj, // v besedi, celo, postalo tu-bit-je.”

V drugem sklopu Lekcije iz minljivosti se Potocco na eni strani poigrava s Heraklitovo tezo o minljivosti, po drugi strani pa trdi: “potrebuješ nekaj skromne popustljivosti – do dreves, do ljudi // in bivanja – in šele potem – šele potem se iz tega lahko rodi upor.” Pri tem s pomočjo metafor ponudi nekaj lekcij iz postkolonialistične zgodovine in indijanske mitologije. V tretjem sklopu z enakim naslovom, kot ga ima pesniška zbirka, se znova prizemlji v sedanjosti, ki jo naseljuje pričakovanje prihoda novega bitja. Rastoči nosečniški trebuh ga spomni na rast drevesa, oblika trebuha pa poraja številne asociacije na zaznavo geometrije prostora in porajajočega se bitja, ki vidi, čeprav v pesnikovem svetu še ni dejansko prisotno. V pesmi z naslovom Odisejka v labirintu, v katerem je že izražen tudi spol otroka, skicira prostor še nerojenega bitja: “Presek premic. Zaznavanje daljic / v labirintu, ki ga tvoriš v mestu. // Vijuge poti nad izvotljenimi okni / k očesu, ki te zagleda in ti ga ne vidiš.” Čeprav so priprave na rojstvo prikazane z opisom vrste dokumentov, ki jih kot oče potrebuje za pot v porodnišnico, življenje doma teče naprej svojo pot. Pesem z naslovom Drago dete nagovarja jokajočo novorojenčico ter hkrati izpostavlja problematiko, s katero se soočajo priseljenci v Evropi: “Ne joči, pridem kmalu, mimo migrantov – ljudi, za katere ne moreš najti prave strategije. Pisati o njih je pilatovsko umivanje rok, / ni rešitev. Tvoje modre oči ne razumejo niti besede. Dobiš joško / na vsaki dve uri – imaš posteljo tu, drugo, prenosno, za drugam, / imaš ogenj, ki ugaša v peči – imaš les, ki včasih zaškrta nad tabo.”

Četrti sklop prinaša poigravanje z otroškimi pravljicami in izštevankami, kot so Ringa ringa raja, Volk in sedem kozličkov in Sneguljčica. O njej pesnik s pomočjo ponavljanja in personifikacije zapiše: “Ti za stolom, jaz za stolom, jaz tebi / o vzgoji, ti meni o tečnobi, jaz tebi o Sneguljčici, // ti meni: “vse sadje je kot jabolko, vse / življenje spi, ko ga pojemo, pa umre.” Zaključki pesmi so oblikovani kot duhovite zamisli oziroma teze, s katerimi pesnik hčerko pouči o življenju, obenem pa pravljice in ljudske izštevanke vključi v sodobni čas, ki ga ne razmejuje delitev na dobro in zlo, temveč hierarhija izkoriščevalcev, ki jih poosebljajo plenilci in zajedalci.

V petem sklopu z naslovom Krst pri Savici je Potocco preoblikoval Prešernov ep v novodobno politično alegorijo, iz katere razberemo svojevrstno kritiko nekdanjega predsednika in županov: “Kako lep je na odru, kako mavričen kalejdoskop / županov in iztrošenega botoksa, našega gospoda / predsednika. - Že spiš, hči moja? Ne gledaš, / kako se sprašujem – od kod se je vzel ta čudni // noriški delirij?”

V zadnjem tematskem sklopu zbirke, ki se (po antidepresivih) imenuje Escitalopram, se je Potocco pozabaval s formo – pesem z naslovom Šolske naloge je sestavil kot naloge iz italijanščine, v kateri so odgovori, ki označujejo sorodnosti in razlike med določenimi besedami, že podani z odebeljeno pisavo in pripadajočimi črtami. Pesem z naslovom Na koncu so zmeraj prioritete, pa vsebuje tri sezname prioritet – dva, zapisana v slovenščini, in enega v italijanščini – z absurdnimi izzivi, ki se nanašajo na obdobje epidemije covida: “...ne povedati za vročino, da ne dobiš karantene //...//za praznike obesiti lučke, ne sebe, //… vesel, da si ti, moja hči, ostala eden polsimptomatski poprček.”

Marcello Potocco se izkazuje kot spreten interpret vsakdanjega življenja, ki v medijski retoriki prepoznava ideološke termine in jih duhovito vključuje v poezijo. Ta je tako odsev mitemov iz različnih literarnozgodovinskih obdobij, ki predstavljajo metaforična križišča med nekoč in danes. Zbirka Odisej(ka) v labirintu najde izhod iz kompleksnega stvarstva le s pomočjo strukturalističnih ugank in pesnikove intuicije. Ta se v vsakem sklopu pokaže kot magnetna sila, ki pesnikovo potomko in tudi anonimnega bralca usmerja k točki, iz katere lahko začne spoznavati svet na povsem nov način.