Ocene

Piše: Matej Bogataj

Bere: Jure Franko

Septembra umrlega španskega pripovednika Javierja Mariasa smo poznali predvsem po obširnih in stilistično izpiljenih romanih, v katerih so pretežno brezstrastni in jezikovno nadvse občutljivi prevajalci, filologi in podobni obvladovalci jezikavosti popisovali svoje življenje, v katerem se ni veliko dogajalo ali pa vsaj niso smeli o vsem spregovoriti, in so se potem ukvarjali z odvodi. Recimo s krivdo, ker so prešuštno spali z žensko, ki je medtem umrla in niso bili sposobni reagirati, se soočiti z morebitnimi obtožbami. Ali pa je šlo, kot v Berti Isli, za pripoved o tistih, ki svojo službo opravljajo tiho in čim bolj neopazno. Rutina zakonskega para, kjer ona nič ne ve o njegovem delu, ker ji zaradi priseg tajni službi ne more ničesar povedati, je spet tipičen primer pisanja, v katerem je več zamolčanega, kjer se resnica razkriva postopoma in še to delno, zakrivajoče, sprenevedajoče. Marias je napisal tudi drobno knjižico, potopis o Benetkah, ki jim grozi vse in to ves čas, industrija razjeda kamen, kanale poplavljajo visoke plime in otoki se ugrezajo v mulj, turizem je vse bolj invaziven, vendar je mesto na otokih za Mariasa mera stvari in po meri človeka. Tam je dva tedna celo služboval in v nasprotju z Josifom Brodskim in Predragom Matvejevićem, ki sta raziskovala predvsem skrite in večini nedostopne podrobnosti na ozadju pompozne in vsem poznane fasade, po kateri se pasejo turisti, je Marias v tem potopisu bolj skop, minimalističen. Mesta in njegovih prebivalcev, tudi kulturne zapuščine in družabljenja prebivalcev se loteva diskretno, v rokavicah tako rekoč, vse pa zato, da bi ohranil mesto čim bolj skrivnostno in skril ključe, s katerimi se mu je odprlo.

Napisana življenja, ki so prvič izšla v začetku devetdesetih, so zbirka miniaturnih esejev, kolumn in zapisov o kolegih, o velikih pisateljih in pesnikih, ki so vsi tujci, vsi zelo slavni – in mrtvi. Marias je zbral obsežno gradivo, nekaj je dnevniške narave, nekaj je črpal iz biografskih in monografskih del, tudi izpisov iz kritik in včasih zajedljivih opazk kolegov. Vse je bogato opremljeno s fotografskim gradivom, večinoma izpred časov slave, in Marias priznava, da ga je zbiranje razglednic s portreti pisateljev včasih neizmerno zabavalo, zdaj pa gre z razgledničarsko kulturo očitno navzdol, in tako so zapisi o klasikih bogato opremljeni in podkrepljeni z raznovrstnimi faktičnimi podatki, ki so večinoma neznani, vsaj izven stroke, ki se ukvarja z življenjepisjem in usklajevanjem podobe kreativcev z njihovim delom. Dvajsetih pisateljev in šestih izrednih, pa vendar slovenskemu bralstvu manj znanih žensk, se loteva, kot bi bili literarni liki, kot bi bili njegov lastni izmislek. Marsikatere podrobnosti iz teh zapisov ne poznamo, tudi nekaj avtorjev je morda manj znanih in pričakovali bi katerega z vznemirljivo biografijo, kakršna je bila na primer Hemingwayeva, vendar je nabor kar reprezentativen: svoje mesto med napisanimi življenji so dobili Faulkner, Joyce, Henry James, Arthur Conan Doyle, Kipling in Robert Louis Stevenson, Nabokov in Thomas Mann, Rimbaud in Oscar Wilde. Gre torej za biografije, napisane na podlagi obsežno nabranega gradiva, pričevanj in izvlečkov. Tovrstno pisanje o slavnih je v tujini morda bolj pogosto, pri nas so ga nadomestili biografski romani, na primer Slodnjakova o Prešernu ali Levstiku, drugje pa se takšna stvarna literatura o uspešnih in včasih kontroverznih slavnih osebnostih očitno tudi prodaja. Marias v svojem pisanju upošteva vsa dejstva, vendar, kot nas opozarja tudi piska spremne besede Elide Pitarello, včasih tudi kaj dopiše, obrne kakšen podatek ali pa preprosto komentira značajske ali vidne poteze portretirancev na način, ki je izrazito oseben, torej pisateljski in subjektiven. Če nismo – in ker nismo – podrobni poznavalci pisateljskih življenj, so razlike včasih komaj opazne in Marias nas pred koncem, pred obširnim seznamom literature, iz katere je črpal, izziva, naj najdemo vsiljene ali po zakonih fikcije dopisane dele. Za tiste redke, recimo za Joycea, ki ga morda bolje poznamo zaradi bližine službovanja v mestih ob zalivu in zaradi nesrečnega izkrcanja in prečute noči na ljubljanski železniški postaji, kjer sta z ženo Noro izstopila prepričana, da sta že v Trstu, so Mariasovi posegi skoraj neopazni. Omenja Joyceovo ljubosumje in obsedenost z Norinimi spodnjicami, kar vse poznamo iz Pisem Nori, drastičnih premikov pa ni opaziti. Toliko bolj pa je opazna Mariasova pisateljska veščina, saj ob fotografijah podaja natančne in pogosto lucidne opazke o značajskih potezah, kakor so vidne navzven, v fiziognomiji, v držah, v drži rok ali oblačilih. Baudelairu recimo pripiše, da se mu ves čas mudi, da njegovo spogledovanje s kamero kaže prihajajočo hitrost življenja, ki jo je avtor Cvetja zla prerokoval in med prvimi tudi živel.

Ob koncu Marias zapiše, da se je ob tem pisanju zabaval, in tako se konča tudi knjiga: s citatom iz korespondence med Flaubertom in Turgenjevom, da se sicer starata, vendar se kot starca poskušata vsaj zabavati. Napisana življenja so dobrohotno pisanje, napisano kot prenikava šala ob uradnih in slovesnih biografijah. Prepričuje nas o tistem, kar je v esejih z naslovom Nč bat o strahovih angleških in francoskih pisateljev zapisal tudi Julian Barnes: pisatelji niso bolj moralni, niso vedno in v vsem vidci, le pisati znajo bolje od drugih. Napisana življenja so imenitno branje za vse, ki jih zanimajo umetniki zasebno.

Piše: Ana Geršak

Bere: Lidija Hartman

Drama na lovu, predstavljena kot »resnična zgodba«, se uradno začne v pisarni neznanega urednika. Toda pravi začetek nastopi pozneje, s preroškim stavkom: »Mož je ubil ženo!« Besede, ki uvajajo roman Antona Pavloviča Čehova, priklicujejo v spomin neko drugo avtorjevo krilatico – tisto o puški, ki se, če se pojavi na začetku, na koncu mora tudi sprožiti. Misel, ki se na splošno nanaša predvsem na nujnost smiselnega, po možnosti linearnega vzročnega povezovanja pripovednih elementov, se v tem kontekstu preveže z logiko tedaj šele nastajajočih žanrov kriminalnega in detektivskega romana. Drama na lovu ne skriva medbesedilnih navezav, nasprotno, z njimi se veselo poigrava, ne nazadnje tako, da svoje like naziva z imeni junakov svojčas priljubljenih žanrskih pionirjev Émila Gaboriauja in Aleksandra Škljarevskega. Tako kot dramska (ali raje – dramatična) puška imata tudi omenjena avtorja svoje mesto in svoj smisel v čehovljanski pripovedi: sta indica, ki napeljujeta k interpretaciji in reševanju pripovedne uganke. Gaboriau je eden prvih pisateljev, ki je svojemu junaku – detektivu Lecoqu – pripisal natančno preučevanje kraja zločina z namenom iskanja sledi, Škljarevski pa je slovel po povestih, v katerih je glavno vlogo prevzemal sodni preiskovalec, poklic, ki ga opravlja tudi osrednji lik. Ta je hkrati avtor romana v romanu, njegov protagonist in prvoosebni pripovedovalec, podpisan kot Zinovjev oziroma Kamišev.

Intertekstualnost je vpisana že v samo strukturo Čehovovega romana Drama na lovu. Zasnovan je kot pripovedni okvir urednika, ki – zelo nerad, to je že treba poudariti – privoli v branje daljšega rokopisa očitno pretresenega neznanca, ki se lepega dne pojavi v njegovi pisarni z željo, da bi kdo prebral in po možnosti tudi objavil njegov prvenec. Sledi torej branje rokopisa, ki je še najbolj podoben nekakšnim atmosferičnim zapisom epigona Dostojevskega, posebej v segmentih, kjer pripovedovalec, ne povsem brez užitka, razkriva svoj razklani, podtalni značaj. Pripovedovalec se vživlja v vlogo antagonista, občutljivega, inteligentnega opazovalca, predobrega, da bi stagniral v podeželskem povprečju, in nagnjenega k bolestnim izpadom iskrenosti, ki pa niso nič drugega kot poza. Čehov se s tem obregne ob resnobne, tragične karakterje, ki so takrat kraljevali po sočasnih vélikih ruskih romanih, za katere naj bi Anton Pavlovič nekoč dejal, da so preobsežni in dolgočasni. A kot je zapisano v Drami na lovu: »Poznavanje tuje literature za porotnike ni obvezno.« Ironijo je namreč zaznati tudi brez prepoznavanja referenc, predvsem v načinu strukturiranja lika pripovedovalca in v uredniških opombah, podpisanih zgolj s pomenljivima začetnicama A. Č. Opombe opozarjajo na zamolke in nedoslednosti v rokopisu, s čimer pravzaprav napovedujejo razplet oziroma razkritje morilca, poskrbijo pa tudi za komično distanco. Urednik samovoljno črta pripovedovalčeve neposrečene melodramatične pasaže in jih pospremi s komentarji tipa: »Temu sledi plastično in izumetničeno razmišljanje o avtorjevi duševni vzdržljivosti. /…/ Preseneča s svojo grobostjo, zato sem ga izpustil.« Na koncu pa prostodušno zapiše, da so iz romana izpuščeni odlomki, »ki presenečajo s svojim cinizmom, razvlečenostjo in malomarnostjo literarne obdelave«. Izpuščeni naj bi bili tudi dva opisa nočnih orgij in divje kvartanje z obilo kletvic, kar bi gotovo prizadelo občutljivejši del bralstva. Vrhunec pa seveda nastopi s soočenjem urednika, preobraženega v detektiva, in avtorja – morilca. Zaplet, ki ga bo leta pozneje navdušenemu bralstvu uspešneje, to je že treba reči, prikazala Agatha Christie s svojim nemara najboljšim romanom Umor Rogerja Ackroyda.

Drama na lovu je edini roman Antona Pavloviča Čehova. Napisal ga je leta 1884, star štiriindvajset let, po tem, ko je imel za seboj že dramsko besedilo brez naslova, ki ga danes poznamo pod nazivom Platonov, tri povesti in dve zbirki novel; da o zgodbah, ki so neobjavljene obtičale v predalu, niti ne govorimo. Na prvi pogled se zdi, da je bil izlet v romaneskno formo prej ko ne eksperiment, preizkušanje terena, širjenje področja boja, morda tudi načrten premik v razvijanje daljših in ambicioznejših pripovednih struktur, ki se bodo sčasoma ustalile na mejnem obsegu med pripovedko in kratkim romanom. Ni izključeno, da je šlo tudi za hudomušno polemiziranje s takrat popularnimi žanri in priljubljenimi klasiki. Drama na lovu je nekakšen zločin brez kazni, kjer se raskolniški Kamišev za hipno, v afektu storjeno dejanje ne pokesa, temveč mirno živi naprej in o tem celo napiše sentimentalen romanček. Čehov si najverjetneje ni prizadeval napisati »prave« kriminalke; zdi se, da ga je ekskurz v romaneskne vode predvsem zabaval. Iskanje morilca, ki ga razkriva že v promociji izpostavljena navezava na roman Agathe Christie, tako ni zares bistveno. Dramo na lovu bi še najlažje označila za avtorjev guilty pleasure; pri čemer je prednost tistega, ki bere, v tem, da lahko v branju uživa nekaznovano.

Piše: Andrej Lutman

Bere: Jure Franko

Že podatek, da je pesniška knjižica Pina Pograjca Trgetanje izšla v zbirki Črna skrinjica, pove vsaj nekaj o glavnem vzdušju. Ob prebiranju verzov, kot sta „Če bi sledil instinktom, / bi si roko odgriznil do konca“, se docela vzpostavi polje ekspresionizma v najbolj brutalni različici.

Kaj je torej tisto, kar povzroča stanje trgetanja? Je to drgetanje, podkrepljeno s trzaji, s sunkovitimi potezami pisala, ki izpisuje pesmi o izgorelosti? Vprašanji sta tudi odgovor na prastaro spraševanje o izvoru čačk, vijug ali črtic, ki naj bi bile nosilke pomena. Trzajoča roka namreč izpisuje ali vtipkava ali kar klofuta zaslon s sporočilci. V časih pesniških figur, metafor, ki prehajajo v molitvene obrazce izdelkov, in oglasov, je pesem zapostavljena.

Prastara je tudi težnja umetniškega izražanja v obliki obilnega pretiravanja, da se doseže identifikacijski diskurz, ki naj bi mu sledila katarza. A pesmi v zbirki Trgetanje gredo v smer hipereksistencializma, morda kar v njegovo giga obliko. Potenciranje procesa izginevanja v izgorevanju, kar je odlika uspešnosti v vseh oblikah in presežkov kot že dolgo ne, ne doseže stopnje očiščenja, saj se pomenske zasnove pesmi sproti osipljejo. Radikalnost pesniškega izraza se vklopi takoj po branju pesmi, skrajnost trenutka odzveni v okolju in v duhu časa, in hkrati razpre zev, rano, vivisekcijo ega, ki ga je telo zapustilo.

Ob tem pesmi v zbirki Trgetanje vsaj opozarjajo na premnoge oblike najrazličnejših verskih blaznosti, saj prav kompulzivna obsedenost z odsotnostjo mesa ali izmaličevanjem telesa naredi prostor in vzroke trzljajem, drgetu, izgorevanju, razčlovečenju.

Nastane dilema: naj telo sprejme pesem ali kaj drugega. In naslednja dilema: naj se telo strže zanjo, za pesem, ali naj dopusti naselitve nečemu drugačnemu od pesmi, ali naj se upre lastni preobčutljivosti. A to so zgolj dileme. Kjer ni dileme, pa je osebek, pesniški jaz v izgorevanju, pesniški jaz v bolečini, pesniški jaz v sodrgetu s soljudmi. A vmes je raztrganina, medčloveški odnosi so porušeni kot mostovi, ki razpadajo.

In vzpostavi se naslednja dilema: pesem v osami ali petje v zboru. Povedano drugače: kaj torej vsebuje črna skrinjica poezije? Zapisano še radikalneje: je pesnik trzalica? In spraševanje na giga potenco: je pesnik trgovec?

Povsem vsakdanje odgovarjanje pove, da je vsaka pesem črna skrinjica, in da je vsak naprednejši ali tudi odklonski poseg v ustaljeno dojemanje kakršnekoliže pesmi povsem rutiniran proces odzivanja na umetniške izraze sodobnosti. A v preobilju takšnih iskanj se vzpostavi eksistenčna težnja po ne biti kot drugi in že najmanjši, nano marker posebnosti je vsaj dekagrama zlata, če že ne pesniške zbirke vreden. Ko pa se na trgu pojavi pesniški prvenec, je treba s takim izdelkom previdno ravnati. Pesniške zbirke pač niso opremljene s podatki o hranilni vrednosti posamezne sestavine, za tovrstno seznanitev je potrebno vsaj površno prelistavanje oziroma poseganje vanjo.

Za nekatere izdelke pa je treba objaviti opozorilo, da niso za ves potrošniški svet. Nastopi klavzula o rafiniranem odnosu do izdelka, ki vsebuje dodano vrednost, to je ustvarjanje. Kljub okrutnostim, s katerimi se kiti zbirka Pina Pograjc Trgetanje, je to zbirka, s katero je olajšan obisk kirurga ali mesarja, olajšana je udeležba na družinskih elektrošokih in vsaj olajšano je izogibanje pomikom v svet za mrliškimi vežicami. Za petičnejše pa priporočilo: z zbirko Trgetanje na tržnico! Med ljudi!

Črni panter je bil prelomen film v trenutno najbolj priljubljenem filmskem žanru superjunaških filmov, saj ni imel le prvega temnopoltega protagonista, temveč je predstavil tudi barviti znanstvenofantastični svet izmišljene, utopične afriške države Wakande. Poleg odlične zasedbe in organskega vključevanja številnih rasnih vprašanj v zgodbo je bila prav ta izgradnja sveta glavni adut filma, saj pri zapletu in akcijskih scenah ni izstopal iz množice med seboj vse preveč podobnih filmov studia Marvel.

Med pripravami na nadaljevanje je za posledicami raka umrl glavni igralec Chadwick Boseman, tako da je režiser in soscenarist Ryan Coogler povsem spremenil zgodbo in film osredotočil na poklon umrlemu igralcu in njegovemu Črnemu panterju. No, to je najbrž bil njegov cilj, a je moral zaradi širše navezave na druge filme in serije studia Marvel očitno vključiti še toliko drugih delov zgodbe, da se je ta ideja nekoliko izgubila.

Zgodba se začne s smrtjo Bosemanovega T’Challe in je sprva osredotočena na različne načine soočanja z izgubo njegovih bližnjih, predvsem sestre Shuri in matere Ramonde, ki zdaj vladata Wakandi. Ker je ta edina lastnica virov vibranija, dragocene kovine, na svetu, je sicer zaprta in varna država tarča različnih političnih pritiskov in celo vojaških vpadov svetovnih velesil, ki pa jih zlahka odbije. Težave se pojavijo, ko ameriški vojaški raziskovalci odkrijejo še eno nahajališče te kovine na dnu oceana, kjer pa živi skrivna podvodna rasa Talokanov, mutiranih potomcev Aztekov.

Ti znanstvenofantastični elementi so dobro vpeti v zgodbo, zanimiva je tudi z metaforiko napolnjena vizualna podoba njihovega kraljestva. Dogajanje pa se zaradi zgodbe – in predvsem zaradi kopice filmov in serij, ki bodo sledili – prestavlja iz ene na drugo lokacijo po vsem svetu, junaki pogosto sprejemajo povsem nelogične odločitve, ki praviloma vodijo v razvlečene in same sebi namenjene akcijske prizore. Pri tem najbolj trpijo čustvena življenja likov in njihov učinek na občinstvo, medtem ko je politična metaforika zmeda neizpeljanih idej in nedodelanih konceptov.

Skoraj triurni film je tako obenem prepoln dogajanja in likov, a hkrati sporočilno prazen. Čeprav so uvodni prizori pomenljivi in odlično izpeljani, bodo gledalci in gledalke dvorano bržkone zapustili brez pravega občutka filmskega zadoščenja.

Carl in Yaya sta mlad manekenski par. Medtem ko je njena kariera vplivnice v vzponu, se mora on znova dokazovati na množičnih avdicijah, kar sproža napetosti v njunem odnosu. Na račun njene slave sta povabljena na luksuzno križarjenje na jahto, poseljeno z raznolikimi bogataši. In le kaj bi lahko šlo narobe, če potovanje usmerja kapitan, ki svoje dneve preživlja zaklenjen v kabini ob prebiranju Marxovega Kapitala in praznjenju steklenic viskija. Po vrsti peripetij in brodolomu se Carl, Yaya in še nekaj potnikov znajde na osamljenem otoku, kjer se njihove družbene vloge malce premešajo.

Trikotnik žalosti je novi celovečerec Rubena Östlunda, jedka satira vznemirljivega švedskega avtorja srednjih let v dosledno vrhunski kondiciji. Delo razkošnega trajanja je razdeljeno na tretjine, znotraj katerih avtor preigrava številne zagate vsakdanjega življenja v poznem kapitalizmu. Ključna beseda je igra, kar je bil tudi že naslov enega od Östlundovih filmskih presežkov: z veliko preciznostjo in kot pod povečevalnim steklom namreč opazuje drobne igre, ki sestavljajo širšo mrežo človeške družbe. Zato je tudi najboljša prva tretjina, ko zareže najbolj v intimo in prikaže vsakdanjo dinamiko denarja in karier, kar naj bi bilo nespodobno izpostavljati, v resnici pa nas opredeljuje čisto vse, tako na zasebni kot javni ravni.

Drugi dve tretjini delujeta pretežno v okviru prispodob, in bolj ko so življenjske situacije zaostrene, bolj se liki spreminjajo v karikature. Ob osrednjem paru, ki ju tolmačita Harris Dickinson in Charlbi Dean tu zablesti igralec hrvaških korenin Zlatko Burić kot vulgaren ruski tajkun, ki povsem zasenči Woodyja Harrelsona kot kapitana.

Treba je priznati, da kot celota Trikotnik žalosti ne prikazuje nič posebno novega ali izvirnega, bolj malo je prefinjenosti in tudi težko je kdo tako poceni tarča kot so bogataši. Med ogledom se človeku milo stori ob Buñuelovem pristopu k buržoaziji in raziskavi vlog gospodarjev in podložnikov, a vse skupaj vendarle rešujeta Östlundov izjemen filmski talent in intuicija, s katero ostaja mojstrski slikar nelagodja vsakdanjega življenja. Sicer pa je eden od pokazateljev, kako zlahka v resnici vsi shajamo s paradoksi kapitalizma tudi to, da je film Trikotnik žalosti, ki kritizira ekscese visoke družbe, zmagal na enem od bolj snobovskih festivalov, v Cannesu.

Pa za ta spoznanja v resnici ni treba prav daleč. Živimo v svetu, v katerem lahko dnevno spremljamo groteskne izpade multimilijarderjev preko tviterja in imamo predsednico, ki nam iz svojega Maseratija modruje o neenakosti. Oprostite, kako lahko fikcija tekmuje s tem? V najboljšem primeru se lahko malce nasmejimo in si mislimo svoje, to nekako je pa tudi resnični domet Trikotnika žalosti.

Film Moja Vesna, celovečerni prvenec slovensko-avstralske režiserke Sare Kern, kljub zelo preprosti zasnovi odpira kar nekaj različnih tem. V prvi vrsti gre za film o žalovanju in doživljanju izgube, v ozadju pa se prepletajo tudi teme prezgodnjega odraščanja, izseljenske izkušnje, osamljenosti in še marsičesa. Zgodbe v tradicionalnem smislu ima film le za vzorec. Pred nami so člani strte družine, oče in dve hčerki, ki so, kot razberemo tekom zgodbe, pred kratkim izgubili mamo, zdaj pa se z izgubo soočajo vsak na svoj način. Mama je v filmu prisotna le v obliki travme, ki družino še toliko bolj pekli zato, ker njena smrt očitno ni bila naravna. Za seboj je pustila osnovnošolko Mojo, srednješolko Vesno in njunega očeta, ki se v novonastali situaciji ne znajde najbolje.

Vsak od družinskih članov mamin odhod predeluje na svoj način. Vesna je najstniško vihrava, svoje bolečine ne izraža skozi žalost, ampak skozi jezo, uporništvo in brezglavo, na trenutke samouničevalno vedenje. Moja je njeno popolno nasprotje. Bolečino je pometla pod preprogo, prevzela vlogo družinske skrbnice, zaščitnice in tolažnice ter se osredotočila na sestrin zaobljeni trebušček. Njun oče je sicer prisoten, a ne zares. Komunikacija med družinskimi člani ne steče, vsak ostaja zaprt v svojem svetu in se po svoje sooča s travmo.

Moja Vesna je eno tistih žlahtno filmičnih del, ki se ne zanašajo na obilno podporo zgodbe s klasično dramaturgijo, niti se za usmerjanje čustvenega doživljanje gledalca ne zatekajo h glasbi, ampak svojo tiho moč črpajo iz premišljene rabe tistih pripovednih sredstev, ki so filmu najbolj lastna: kamere in kadriranja, svetlobe, barvne palete, zvočnih detajlov, izbire formata slike. Z njimi režiserka gradi edinstveno atmosfero, ki z gledalcem komunicira predvsem na čustveni, intuitivni ravni in manj na intelektualni. Čeprav je igra celotnega igralskega ansambla zelo subtilna, je film prežet z močni občutji, obenem pa vseskozi ostaja zelo intimen, osredotočen na svoje ranjene like in njihove notranje boje.

Piše: Tonja Jelen

Bere: Maja Moll

Nemirni duh s podnaslovom Roman o Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu natančno popisuje življenjsko pot znamenitega predstavnika slovenskega socialnega realizma. Rudi Mlinar je slikovito predstavil in upošteval številne prvine iz njegovega življenja. Pri tem so imeli veliko vlogo obdobje, v katerem je Prežih živel, vsekakor pa tudi značaj in nadarjenost za pisanje, da je uspel predvsem kot pisatelj in mogoče manj kot politik.

V romanu Mlinar nazorno prikazuje družinske razmere, Koroško, še posebej Kotlje, in posebno vez med materjo in otroki. Prav to troje je napisano s posebnim občutenjem. Primarna družina je kljub najrazličnejšim težavam ves čas ostajala osrednje težišče Prežihovega življenja. Posebno zanimiv je očetov odpor do nemške ideologije in s tem zavest, ki jo je predajal sinovom. Prav to je verjetno vplivalo, da je Prežih vse jezikovne, politične in družbene krivice opazil že v otroških letih in kaj hitro začel delovati kot mlad politik. Kotlje in Koroško Mlinar zliva s kombinacijo prispodob iz Prežihovih romanov in črtic, nekoliko pa so spregledane modernizacija in opuščanje kmetij in s tem počasna urbanizacija na Koroškem. Poudarjena je velika pripadnost kmečkemu stanu, čemur naj se Prežih ne bi nikoli odrekel. Veliko moč in sidrišče mu je pomenila mati, ki naj bi mu bila tudi neizčrpen vir in informatorka za številne zgodbe. Pretresljivo pa je zlasti spoznanje, da do svoje žene in hčera ni premogel boljšega odnosa. Mlinar s tega vidika ne olepšuje Prežihove vere v politiko, ambicioznost in ideje, ki so povzročile marsikatere spopade v družinskih odnosih. Pri tem ne gre spregledati političnih spletk, ki so se pletle proti Prežihu, mu povzročale trpljenje in mu nalagale najrazličnejše kazni. Prežiha je vse skupaj vedno bolj izčrpavalo in mu jemalo voljo, s katero je sicer preživel prvo in drugo svetovno vojno.

V romanu prepoznavamo zgodovinsko dogajanje, ki je vplivalo na državne ureditve, družbo, družine in posameznika. S tem je pred nami ne le Prežihova biografija, temveč tudi pomemben dokument o prvi polovici dvajsetega stoletja. Pisatelj Rudi Mlinar premišljeno predstavlja nesmiselnost obeh svetovnih vojn in psihološke predpostavke, kaj vse se v tako brutalnih okoliščinah dogaja z ljudmi. Da je človek človeku zver, Mlinar večkrat poudari. Vse to je Prežih izkusil večkrat, a je vztrajal in šel naprej. V romanu Nemirni duh prepoznavamo tudi politične osebnosti in s tem politično dogajanje v svetu in na Slovenskem. Ključne poteze, ki jim je bil priča Prežih, so nekoliko zavite, a vendarle prikazujejo resničnost in niso prikrojene.

Prežih je že zelo hitro pokazal dar za pisanje. Njegova velika podpornica je bila Zofka Kveder, ki mu je podala tudi pomembno življenjsko lekcijo. V tem primeru lahko vidimo, da Prežih ni vedno mislil na druge. Razbrati je mogoče različne založniške dejavnosti in delovanje knjižnega sistema. Delo obravnavana tudi takratno literarno prizorišče, med drugim povezanost z Marjo Boršnik – ta ga je namreč natančno obravnavala. V romanu, ki se sicer začne in konča v Mariboru, spoznavamo celotno Prežihovo bibliografijo od prvih začetkov do konca, pa tudi njegovo upornost, ljubezen do matere in zavezanost jeziku in Kotljam, o čemer je pisal nenehno. V Mlinarjevem romanu sicer zmoti avtorjeva velika pristranskost do založbe, ki je delo založila, vsekakor pa so uspešno, neolepšano prikazana različna občutja, nenehen nemir in samosvojost zanimive osebnosti.

Piše: Kristina Jurkovič

Bere: Maja Moll

Založbe, ne le pri nas, s svojim prevodnim programom običajno skušajo dohiteti sodobno knjižno produkcijo, zato je pravo veselje najti na policah novost, katere nastanek datira v 17. stoletje. Gre za klasiko italijanske književnosti in velik ponos Neapeljčanov, saj je bila Zgodba zgodb, prva evropska literarna pravljica, napisana prav v njihovem narečju, v jeziku preprostih ljudi, ki se že od nekdaj odlikujejo v iznajdljivosti in bujni domišljij, a so vse do danes, če se izrazimo v tonu knjige, vedno zadnja luknja na piščalki družbe.

Okvirna zgodba in povod za nadaljnjih 49 zgodb pripoveduje o melanholični kraljevski hčeri Zozi, ki jo zmore nasmejati le neka starka – ta pred njenimi očmi dvornemu pažu v jezi dvigne krilo, da je, kot piše, ''vsem na očeh zasijala bujna gozdna scenografija pod njo.'' Starka Zozi napove poroko z zakletim princem, a jo pri tem prehiti sužnja, kateri kraljična maščevalno vsadi željo po poslušanju zgodb.

Tako se na dvoru zvrsti deset jezičnih stark, ki kar tekmujejo v pripovedovanju o grdobcih, bolhah velikankah, kmeticah, ki rodijo vejo mirte, zmajih, nehvaležnicah, ki jim vile za kazen spremenijo obraz v kozjega, in še o marsičem, kar si je takrat umislil sredozemski barok in kar po zaslugi neapeljskega pisca Giambattiste Basileja ni utonilo v pozabo. Basile je imel sicer razgibano življenje: bil je plačanec, popotnik, služil je na mnogih dvorih po Kampanji, predvsem pa kritično motril svet, krivičen do malega človeka. Vsaj v zgodbah mu je Basile želel omogočiti izstop iz sicer zacementirane bede skozi edino možnost – čudež. In teh v zgodbah kar mrgoli.

Marsikaj nakazuje da je zgodbe zapisal izobraženec. Knjiga se v zunanji strukturi naslanja na Boccacciev Dekameron, le da se zgodbe odvijejo v petih dneh in da deset zgodbark ni del višjih, temveč nižjih slojev. Starkina opolzka gesta v Uvodu je referenca na elevzinske misterije, kjer užaloščeno boginjo Demetro nasmeji starka Bavbo, ko ji pokaže svoje spolovilo, in tudi sicer se skozi vse zgodbe vijejo reference na literaturo, običaje in navade ter tehnične dosežke – kot da bi Basile hotel zadržati vednost tedanjega časa. V zgodbah naletimo na vse lege človekove narave: željo starih po pomladitvi in žensk po otroku, hrepenenje po svobodi in ljubezni, izgnanstvo, transformacije in iniciacije, ves repertoar čustev in kompleksnih odnosov, ki jih na začetku in koncu vsake zgodbe oklepajo nekakšni moralni poduki, npr. da se goljufija ne obrestuje, da je krepost največje bogastvo ali da je bolje imeti možgane kot kovance.

V zgodbah oživijo tudi nebesna telesa. Sonce nastopi na nebu kot general ali admiral, Luna pa kot ''mati koklja, ki pokliče zvezde zobat roso''. Ponekod naravne sile ravnajo prav nečastno človeško, tako je na primer ''morje s tleskanjem valov klofutalo skale, ki so zabušavale pri uri latinščine'', ali pričajo o človeških stiskah kot je zadolženost. Tako nekje ''uradniki Noči zberejo vse živali, da Naravi plačajo najemnino za potrebni spanec'', Sonce je ''kot študent, ki zamuja s plačilom', pogosto mora kdo, s pripovedovalkami vred, poravnati svoj dolg. Pri tej gostoti izrazov in pomenov si ni težko predstavljati, da sta se prevajalki Ana Duša in Irena Duša Draž morali kar malo namučiti pri razvozlavanju zapletenih stavčnih struktur, a sta se tudi zabavali pri kovanju kosmatih dovtipov, zbadljivk in zmerljivk, ki jih glede na to, da zgodbe prihajajo neposredno z ulic in trgov, ne manjka. Uspelo jima je tudi poustvariti oziroma kar ustvariti grotesken humor, tega pa poudarjajo še ilustracije odličnega Damijana Stepančiča.

Zakaj torej seči po knjigi iz davne preteklosti? Pametno v Uvodu reče princ Tadeo: ''Nič ni slajšega na svetu /…/ kot poslušati o življenju drugih, in znameniti filozof ni brez razloga rekel, da je prijetna zgodba največja sreča za človeka; kadar naravna uho na prijetne reči, se skrbi razblinijo, nadležne misli se poskrijejo in življenje začne teči počasneje.''

Morda prav zato: Da postavimo čas pred vrata in se pustimo zapeljati domišljiji.

Piše: Iztok Ilich

Bere: Matjaž Romih

Ivan Cankar, umetnik mnogih izjemnih razsežnosti, je tako kot France Prešeren eden temeljnih mejnikov naše nacionalne zgodbe. In kajpada ena ključnih stalnic v izobraževalnem sistemu. Kljub vsej neizogibnosti pa zlasti pri mlajših bralcih vzbuja bržkone več odpora kot navdušenja. Že v pisateljevem času so mnogi menili, da je »težak«, da ga je težko umeti. Vsaka generacija zato bolj potrebuje svojim času in sprejemanju dejstev prilagojene napotke in opozorila na ključne sestavine in poudarke v literarnih delih, kot zgolj vabljenje ali celo priganjanje k branju v okviru obveznosti, predpisanih v šolskem kurikulu.

Tudi bibliografija strokovne literature o pisatelju je iz leta v leto bogatejša. Razprave Dušana Pirjevca, Franceta Bernika, Borisa Paternuja, Janka Kosa in drugih dopolnjujejo nove raziskave o Cankarjevem delu in življenju, ki jih podpisujejo Igor Grdina, Irena Avsenik Nabergoj, Marcel Štefančič in tudi Vesna Mikolič, avtorica knjige Ali bereš Cankarja?. Kljub odmevnosti v znanstvenih krogih pa večina teh besedil ni segla do širšega občinstva, posebno ne do mladine, da bi povečala priljubljenost klasika nacionalne literature, o katerem po besedah Ženje Leiler »vsi vse vemo, ali vsaj mislimo, da vemo, zares pa ga bere komajda kdo.

V takšnih razmerah se je jezikoslovka, publicistka in esejistka Vesna Mikolič odločila za inovativen pristop in strategijo, ki naj zlasti učiteljem ter dijakom in študentom odpre bolj mikaven vpogled v Cankarjevo literarno zapuščino. Njegovemu jeziku oziroma besedišču in njegovi simboliki, ki sta Slovencem blizu, saj zajemata slovenskega duha in sooblikujeta slovenski nacionalni značaj, kot piše, se je s podrobno, numerično izraženo analizo približala v petih korakih. Najprej z vidika ključnih besed, nato moči ter idejne plasti in etosa besede, v nadaljevanju pa z osvetlitvijo pisateljevih kulturnih pogledov in nazadnje s preusmeritvijo bralske pozornost od ključnih besed na besedilo kot celoto – na razpoloženje besedila, ki je pri Cankarju vedno v ospredju.

Eno od pomembnejših izhodišč knjige Vesne Mikolič: Ali bereš Cankarja? je misel, da je treba razumeti vsako umetniško govorico, »kot moramo razumeti vsak jezik, ki ga želimo uporabljati. In če želimo, da se nam ti svetovi začnejo razpirati,« dodaja, »moramo poznati vsaj temeljno besedišče nekega literarnega dela ali avtorja, da se nam bodo na tej osnovi začeli povezovati še vsi ostali pomeni.«

Tak pristop je pripeljal do nabora ključnih besed, izluščenih s pomočjo funkcij orodja SkechEngine iz elektronske zbirke Cankarjevih besedil, ki je dostopna na Wikiviru in obsega dobrih 1.205.000 besed. Delovni korpus besedil, nastal po tej poti, sestavlja skoraj četrtina osnovnih oblik besed, lem, blizu 92.000 povedi, dobrih 30.000 odstavkov in 214 besedil.

Vesna Mikolič je izmed 500 besed dodatno izpostavila desetino besed in na vrh seznama postavila oči. V korpusu se pojavijo kar 4843-krat in, kot pravi, izražajo najgloblja človekova čustva in občutja. Sledijo človek, roka, srce, obraz in lice, med človekovimi dejanji in stanji gledati, videti, vedeti in misliti, med čustvi pa ljubezen, strah, bridkost, žalost itn. Nedvomno osrednja ključna beseda Cankarjevega opusa pa je tako na nacionalni, kolektivni kot na individualni ravni hrepenenje – ne kot tragični, temveč predvsem kot aktivni, vitalni koncept.

Avtorica na koncu povzema, da se je s knjigo Ali bereš Cankarja?, ilustrirano s številnimi izbranimi odlomki ter grafikoni in risbami, namenila bralcem pomagati k lažjemu vstopu v Cankarjev svet. »Tako da si ga najprej približamo z njegovim najpogostejšim besediščem in poznavanjem njegovih najpomembnejših idej ter slogovnih postopkov, nato pa želi knjiga bralce in bralke prepričati, da se na tej osnovi kar spustijo v branje in prepustijo zvoku in ritmu Cankarjeve besede. Novi pomeni se bodo slej ko prej odpirali sami …,« verjame Vesna Mikolič.

Temu ali onemu se bo morda res kaj odprlo, saj digitalna anatomska preiskava pisateljevega jezika razkriva marsikaj zanimivega, odpira pa tudi nova vprašanja. Na primer: kako meriti njeno učinkovitost in kaj neki bi na vse to porekel Ivan Cankar?!

Piše: Muanis Sinanović

Bere: Matjaž Romih

Zdenko Kodrič, avtor opaznega in raznovrstnega literarnega opusa, se je s svojo pisavo uveljavil kot eden najmočnejših glasov Štajerske, njene kulture in zgodovine. Slednjo pogosto upodablja na grotesken folklorni način, na primer v že skoraj kanoniziranem romanu Opoldne zaplešejo škornji, ki obravnava zadnje dneve Pohorskega bataljona.

Podobno je pri njegovi tretji pesniški zbirki Slovenski Faust. Sinoči. Grotesknost je nekakšen nevrotični filter, ki nakazuje na nekaj neizrekljivega v atmosferi krajev in dogodkov, na tabu, ki so ga pravzaprav že vsi pozabili in zgolj nevede tesnobno bivajo v njegovi senci. V pesmih se pogosto izraža skozi motive mesa, klanja živali, žrtja, pregovornega alkoholizma, pa tudi z udomačevanjem nebesnih in geografskih pojavov. V tej atmosferičnosti, zaznamovani tudi s karnevalskim pustom in pogansko zapuščino, je nekaj demoničnega, pritajenega, kar seveda spominja tudi na pisavo Draga Jančarja. To mitsko zgodovinsko ozadje sega tudi v sfero psihotičnega, če naj s tem dopolnimo nevrotično-psihotično osišče psihoanalize in simptomov, ki jih opredeljuje tudi na ravni kolektivnega. Javljajo se prikazni, utvare, grožnje. Jezik se pesniško giblje na tej osi v svoji asociativni zvočnosti, prekinjenosti in eliptičnosti, nevrotičnost pa se kaže v zaustavljenih stavkih in svojevrstnem redu. Besede so sicer razporejene pesniško, a njihov tok skozi pesmi deluje prozaistično.

Ta mračnost je v zbirki zgolj danost, izhodišče, v kateri pesniški subjekt motri eksistenco. Pesmi razbirajo pojave sosedstva, zgodovine, človekovega mesta v vesolju in naravi ter regionalno umeščenost v verige prednikov in sosedov. Večkrat se prebijejo do stanja nekakšne vedrine, ki je včasih modro sprijaznjena. Prav s sprijaznjenjem pa se dviga čez okvire lastne vpetosti. Dosti je naključnih srečanj in vsakdanjih, a vendarle misterioznih, nepojasnjenih pojavov na mariborskih ulicah in v njihovi naravni okolici. Celotna zbirka poteka kot nekakšen karneval, ki je hkrati pomirjujoč in strašen. Presenetijo nas nekatere nenavadno jasne filozofično naravnane pesmi, ki iz lokalnega sežejo po celotni evropski kulturi in njeni dediščini. Kljub enakemu občutju pa se na koncu zdi, da zbirka Zdenka Kodriča Slovenski Faust. Sinoči kot celota opravi široko in raznoliko tematsko pot. Med kakofonijo se tu in tam izrišejo jasne sanjske ali nadrealistične slike, ki razprejo domišljijo v ravno pokrajino sredi polegajočega se snežnega vrtinca.

Vse pesmi niso enako dobre. Zdi se, da manj uspele lahko uvrstimo v dve presekajoči se kategoriji. Za ene se zdi, da se ustavijo pri skici, avtor zajame nekaj pesniškega, vendar ga ne obdela dovolj literarno, da bi klico prenesel do bralca. Drugič v svoji grotesknosti nekoliko pretirava, tako da preseže tanko mejo med satiričnostjo in nekoliko objestno, običajnejšo zafrkancijo. Kakšna pesem ponekod klecne, izgubi nekaj zamaha, kar pa je pri poeziji kot kratki in zvočnopomenski obliki ključno za končni učinek; kot bi v pesnika za hip zakorakal romanopisec.

Vendar zdrsi ne pokvarijo dosti učinka zbirke, saj ta s svojim rezoniranjem vstopa v bralčevo drobovje in vzbuja radovednost, v njih je nekakšna smela nenavadnost, od katere se je težko kar tako odvrniti. Zdi se, da ima kaj povedati tudi, ko jo odložimo, je kot predstavnica tuje vrste, ki vabi k dialogu. Kot da za svojo privlačnost ne rabi zglajenih robov. V okvirih sodobne slovenske poezije gre za unikum na jezikovni ravni in na ravni imaginarija, ki sta oba zelo pisana in kubistična. Nekaterim pesmim bi se lahko odpovedali, nekaj je potencialno antologijskih, na koncu pa pečat pusti prav kot celota v svoji nezmernosti kot zmes skrajnosti. Od te celote odstopa nekaj pesmi, ki so izrazito stvarne, neposredno emocionalne, nesarkastične, v kateri se na način dnevniškega zapiska, izraža človekova primarna prizadetost.

Zbirko Zdenka Kodriča Slovenski Faust. Sinoči lahko ljubiteljem slovenske poezije priporočamo kot svojstveno kurioziteto, s čimer kakopak ne mislimo ničesar pokroviteljskega, temveč nakazujemo na eksplozivno eksotičnost, skoraj drugost.