Ocene

Piše: Leonora Flis

Bere: Igor Velše

Knjiga Blaža Kosovela Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo temelji na avtorjevi disertaciji Rojstvo postmodernizma iz duha Amerike. Znanstveni temelji monografije so očitni. Knjiga je natančen sociološki, zgodovinski in kulturološko-antropološki pregled ne le razvoja ZDA, temveč tega, čemur pravimo civilizacija nasploh. Kosovel začne svojo analizo v antičnem Rimu in nas prek najpomembnejših postaj v evropski zgodovini popelje v ZDA. Kot avtor že v uvodu pove, so ZDA resnično zanimiv primerek države, ki svojo kulturo izvaža po vsem svetu, ob tem pa nima ministrstva za kulturo. ZDA niso zgrajene po enakih načelih kot evropske države, predvsem gre v njih za logiko ekonomske svobode in svetosti zasebne lastnine. Prvi del knjige ima naslov Rim: cultura, civis in religio, drugi del z naslovom Evropa: moderna družba, civilizacija in kultura se osredotoča na staro celino, tretji del pa, kot že rečeno, v precep vzame nastanek in razvoj Amerike in ima naslov ZDA: Nova civilizacija.

Kosovel z akademsko dikcijo (knjiga vsebuje veliko citatov in sprotnih opomb) ustvari kompleksno sliko razlike med staro celino in ZDA, pri tem se opira na velika imena, kot so John Locke, Norbert Elias, Benedict Anderson, Zygmunt Bauman, Hannah Arendt, Michel Foucault in drugi.

Kot pravi Hannah Arendt, se je »koncept kulture najprej pojavil sredi prvenstveno poljedelskega ljudstva in umetniške konotacije, ki so bile morebiti povezane s to kulturo, so zadevale tesno povezavo latinskih ljudi z naravo«. Od nekdaj je kultura je označevala tudi skrb za spomenike in za ohranjanje dediščine. Stari Grki pa so raje kot o kulturi govorili o umetnosti. Polis je kraj (mesto), kjer je umetnost mogoča; starogrški svet je bil svet slavne sedanjosti, pravi Kosovel, in ne dediščine preteklosti. Pravi koncept kulture nastane z namenom oblikovanja privatnega prostora, tako v smislu zemlje v zasebni lasti kot tudi lastne duše.

Kultura, kot jo poznamo na evropski celini, je torej najprej stvar privatnosti in ne splošne javnosti. Kosovel se ustavi tudi pri renesančnem oblikovanju individuuma, ki ni le abstrakten filozofski koncept, ampak drugačno vedenje v medosebnih odnosih in v razumevanju samega sebe. V renesansi se slog zahodnega sveta oblikuje na dvorih, začne se tudi tekma v kulturnem prestižu, tekma v tem, kdo pozna in lahko vabi boljše umetnike in kulturne ustvarjalce. V knjigi Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo beremo: »Rafiniranje in kultiviranje je odmikanje od vsega, kar je razumljeno kot naravno, v svet umetno ustvarjenega, posredovanega, svet, ki je postavljen kot višji in zato tudi boljši in pomembnejši.«

Šele z novim vekom se razumevanje kulture zasnuje tako, da se kulturo razume kot nekaj, kar se lahko prenese tudi na množice, da ni nujno zgolj domena elit. Narod je torej mogoče kultivirati ali civilizirati, eno od osnovnih orodij za dosega tega cilja je seveda izobraževanje. Kultura je bila za Evropo od samega začetka pojem za preoblikovanje ali kultiviranje ljudi na določenem ozemlju države, pojasnjuje Kosovel, kultura je bila način homogenizacije prebivalstva.

Če v Evropi veljajo tudi pravila dedne aristokracije, v ZDA ni bilo tako. Dedne aristokracije tam ni, vse od samega formiranja države pa vlada načelo oblikovanja nove čistosti, privilegiranosti bele rase. Ameriška družba je zgrajena na fundamentalno drugačnih temeljih kot evropska in zato kulture pravzaprav ni potrebovala. Vzpostavljanje ideje nove čistosti seveda prinese s seboj ropanje, genocid, zasužnjevanje lokalnega prebivalstva in suženjske delovne sile iz Afrike. Amerika je utemeljena na rasni hierarhiji in belem supremacizmu. Tako Kosovel pojasnjuje temelje, na katerih so se oblikovale ZDA (skozi migracije, kolonizacijo, segregacijo in tako dalje). Institucija kulture v ZDA umanjka, saj je poudarek na političnih institucijah, ki favorizirajo pridobivanje nove lastnine, in na idealih, kot sta svoboda govora in svoboda zavesti. Namesto kulture, piše Kosovel, obstajajo ameriške sanje«. Ameriškega naroda ne ustvarjajo humanistični intelektualci, temveč inženirji in znanstveniki.

Kljub temu se je konec 19. stoletja tudi v ZDA oblikovala visoka kultura, ki je namenjena elitam, denar zanjo pa priskrbijo bogati kultivirani posamezniki. Tudi vzpostavljanje kulturnih institucij (knjižnic, muzejev ...) poteka mimo oziroma neodvisno od javnih ustanov. Administracija, torej vladna sekcija ZDA, pa je vendarle pograbila tisto manj zahtevno, množično kulturo, ki jo ZDA oblikujejo, to je predvsem kultura potrošništva, ki so jo ZDA izvozile praktično povsod po svetu. Kultura je v ZDA postala še ena oblika ekonomije, prostor konzumacije. Izvažanju množične kulture smo priča vsak dan, amerikanizacija je preplavila svet.

Blaž Kosovel dobro in prepričljivo utemeljuje svojo tezo, ki jo je izpostavil v naslovu knjige, tako da je natančno preučil oblikovanje ZDA in ga primerjal z oblikovanjem evropskih nacionalnih držav. Za Evropo je »kultura tisto mesto, ki legitimira oblikovanje narodov s tem, da oblikuje skupno zgodovino,« ugotavlja. Ameriški narod pa se je oblikoval predvsem kot ideja za prihodnost. Kredo, na katerem je utemeljena Amerika, je sekularizirana oblika protestantizma; ZDA ne potrebujejo ničesar drugega kot institucije, ki omogočajo prosti trg, ekonomsko svobodo; kultura, ki bi zasedala polje javnega, je torej nepotrebna.

Kosovelovo delo Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo je izčrpno, ne sicer najlažje branje, ki prinaša pronicljive vpoglede in analize.

Piše: Andrej Lutman

Bereta: Jasna Rodošek in Igor Velše

Knjiga Postile, izdana ob peti obletnici odhoda Milana Vincetiča v brezčasje in opremljena s slikami dveh akademskih slikarjev, Aleksandra Červeka in Mirka Rajnerja, je ena izmed bolj dovršenih knjig, ki sestavljajo Vincetičevo vseživljenjsko ustvarjanje. Naslov izhaja iz liturgičnega podajanja delov besedil, uporabljanih pri pridigah oziroma interpretacijah evangelijev. Tak je tudi naslov dela knjige, ki vsebuje pesnikove verjetno zadnje palimpsestne stvaritve. Knjiga vsebuje še pesmi iz zbirke, ki je izšla v enem samem izvodu, pa še tega je pesnik sam sestavil, se pravi, da si je bil tudi tiskar in knjigovezec. Dodane so pesmi, ki jih je pisal prijatelju med služenjem vojaščine in v kasnejšem dopisovanju.

Prav dopisovanja oziroma posvetitve pesemskih vrstic posameznim osebam so osrednja izbira urednika Franca Justa, ki je knjigi Postile dodal spremno besedo. Začenja jo s prekmurščino, kar je pomenljivo, saj je Milan Vincetič prevajal knjižno slovenščino v knjižno prekmurščino, delno tudi v porabščino in prleščino. Vincetič je namreč študiral slavistiko in slovenščino tudi poučeval, bil je spodbujevalec vseh, pri katerih je zaznal občutek za besedno, pesniško ali pripovedno izražanje. Skratka: bil je in na določen način je še umetnik, s katerim se plemeniti tudi mojstrenje pesniške obrti.

Knjiga Postile poleg Vincetičevih stvaritev vsebuje tudi obširno bibliografijo, ki jo je vestno sestavila Terezija Antolin. Osrednji temi celotne knjige kot tudi velikega dela pesnikovega ustvarjanja sta ljubezen in zgodovinski dogodek. Med ljubezenskimi pesmimi naj izpostavimo eno najkrajših ljubezenskih pesmi v slovenščini. Njen naslov je Poema in se glasi: „Zanjo“

Zgodovinski dogodek pa je spust oziroma padec meteorološkega balona, kar je postalo znano kot Nebo nad Ženavljami. Milan Vincetič je bil namreč z vsem svojim obstojem navezan na rodno Prekmurje in na železnico, ki vodi v svet. Prekmurje s svojo pregovorno poravnanostjo je pač idealno področje za obstanek na mestu, saj je zamočvirjenost, ki jo povzroča reka Mura, tista sestavina življenja, ki ne pusti zlahka od sebe. Ostaja torej letenje ali lebdenje. Je morda še kakšno drugo stanje, ki bi bolje zaznamovalo pesnika? V pesmi Mostiček pesnik vsaj nakaže muke zamočvirjenih: „Spet senca se obeša / čez penzion in pod drevesa / ki racajo v tujski park / v katerem sivi testeninar // zakrknjeno poseda / na vozičku ki brezvoljno / ga potiska zlata hčera // do mostička ki pomeša / vse poti v nebesa.“ V izpostavljeni pesmi se vsekakor zrcali tudi Vincetičevo smešenje lastnega zaznavanja okolja in sebe v njem. Takšnih in primerljivih posmehovanj je v knjigi Postile največ.

Milan Vincetič je pesnik, ki je svoje lastno življenje pustil nekje na obrobju, nekje v funkciji prenašalca onstranskega na tostranskost, nekje med zgoraj in delno spodaj. Vzvišenost in pritlehnost sta le par nasprotij, ki pesniku omogočata, da nasprotja razkrije kot le in zgolj skromnost, s katero določa mero svojim izpevom. V pesmi Ptica zapoje: „Počakati je treba / vsaj do otave. / Z živo puško. // In sešiti nebo. // Prebedeti je treba. / Ob prižgani postelji. // In pripovedovati / zrcalu. // In kletki / iz mahu.“

Milan Vincetič je bil navdušen nad legendami; zaljubljenec v vse vrste obredij, ritualov, liturgij in ostalih ponavljanj je doživljal in živel naravo. Nič novega torej, saj kateri pesnik pa ni ljubil narave?! A ustvarjal je umetnost, ki ni del narave, saj je umetna. Na tako izpostavljenem stičišču obstaja tisto srečanje, ki je pravzaprav razcep. Od tod tudi predmet, ki poleg trdne snovi vsebuje še zrak. To je balon. Predmet, ki je najbolj občutljiv za vsakršno spremembo, dovzeten za vsakokratne stike zemlje z nebom. In pesnik se je spoprijateljil s sapo, s katero izgovarja pesem, in s šumečimi listi, na katerih so njegove pesmi. Cikel Papirnate ladjice se začne z besedami: »Ne dam vam / zaiti / v ocean.«

Piše: Miša Gams

Bereta: Igor Velše in Jasna Rodošek

Zbirka kratkih zgodb Vesne Lemaić Trznil je, odprla je oko se bere kot roman o dedu in vnukinji. Zgodbe so namreč zapisane v kronološkem zaporedju – v prvi zgodbi z naslovom Zamrzovalne skrinje se vnukinja še skriva v trebuhu snahe, medtem ko ded na podlagi svojih izkušenj z ženskami premleva, v kakšen svet se bo rodila; zadnja zgodba z naslovom Po svoje pa se odvija v domu ostarelih, kjer ded preživlja zadnje dni življenja.

Vesna Lemaić je po romanih Odlagališče in Kokoška in ptiči izdala kratkoprozni zbirki Popularne zgodbe in Dobrodošli. Nova knjiga Trznil je, odprla je oko nas na duhovit način vodi v obujanje spominov na preživljanje dragocenih trenutkov s starimi starši, obenem pa jo lahko beremo kot družbeno refleksijo tranzicijskega obdobja, ko so se novonastale države po razpadu Jugoslavije soočale s pomanjkanjem delovnih mest in nastankom prekariata, del katerega je tudi odraščajoča vnukinja. Medtem ko njeni prijatelji služijo denar v tujini kot varuške in animatorji na čezoceanskih ladjah, ona v domovini izumlja čudaške tržne niše, kot je na primer delo spiritualne čistilke najrazličnejših duhov, ter po bližnjem Balkanu išče dedkovo rojstno hišo v povsem zapuščeni vasici Srakoperlog, ki se ji celo lokalni poštar izogiba kot hudič križa. Pri tem se ves čas zaveda, da je v globaliziranem svetu povsem zamenljiva in odveč: “Bila ni nič posebnega, ena izmed mnogih, v pravih letih, ubitega upanja in polna moči. Njena generacija je bila na potezi, da se izkaže.” Ko se nekega lepega dne vpraša, “kaj narediš v življenju, če nisi ravno Nikola Tesla?” najde pragmatičen odgovor, s katerim se nazadnje le potolaži: “Če nisi bil Nikola Tesla, je bilo dobro, da imaš deda.”

Vnukinjo, ki je medtem že končala študij in si utira pot v svet nezanesljivega in podplačanega prekarnega dela, v zgodbi z naslovom Služba vznemiri dogodek, ki se nekega dne pripeti dedu. Dva študenta izkoristita njegovo starost in ga psihično prisilita v nakup atlasa. Zdi se, da vnukinja bolj razume stisko mladih, ki pri prodaji dostikrat dobijo le določen odstotek od prodanega izvoda, kot razume dedkovo nemoč, da bi tovrstne vztrajne prodajalce zatrl že v kali. Ne more verjeti, da je ded, nekdanji jugoslovanski oficir, ki je bil vse življenje borben in suveren, tako hitro klonil pred “mlečnozobima” akviziterjema. Ob “prisilnem” nakupu atlasa jo prešine odrešilna misel: “Kako drugače bi bilo, če bi ded vzel iz omare 9-milimetrsko polavtomatsko pištolo, se usedel, jo položil na mizo in mladima moškima začel pripovedovati, kako je njegova brigada 6. ličke proletarske divizije tekla proti Drvarju. Povedal bi jima, da je med desantom ustrelil nemškega oficirja in mu zasegel walther P.38, ki je zdaj pred njima. Ko bi zaključil pripoved, bi jima rekel, da lahko gresta. Bilo bi ji lažje, če bi se odvilo tako.”

Pa vendar, tudi če bi se dogodek odvil na ta način, bi ostalo v zraku vprašanje – se s kapitalizmom, tem nevidnim in povsod prisotnim “sovražnikom”, lahko spopadamo z orožjem? Ali je upokojenim oficirjem Jugoslovanske ljudske armade v uteho, da imajo pod pultom dosegljivo pištolo, ko jim na vrata trkajo lačni prekarci, ki bodo tisti dan ostali brez honorarja in povračila za malico in potne stroške, če ne bodo prodali niti enega izvoda? Morda zato vnukinji ded vsakič znova ponudi svojo malico, ko jo zagleda, čeprav mu ona zatrjuje, da ni lačna, a malico kljub temu vsakič poje, saj dedu s tem omogoči zadoščenje ob dobrodelni gesti.

Izmed vseh zgodb v knjigi Trznil je, odprla je oko pisateljice Vesne Lemaić je najbolj pretresljiva prav zadnja z naslovom Po svoje, v kateri vnukinjina navezanost na starega očeta pokaže najbolj sentimentalen in obenem najbolj dramatičen obraz. Medtem ko dedek v domu upokojencev preživlja zadnje dni življenja ob branju knjige o ekspediciji na Antarktiko in opazovanju venenja južnoameriške cvetlice, se vnukinja nikakor ne more sprijazniti z njegovo vdanostjo v usodo. Človek, ki je po dolgoživosti prekašal še deset let mlajše oficirje, je na neki točki vnukinjo ugledal drugače: “Pred njim je stala ječarka in vedel je, da bo še naprej podpisovala zdravniške papirje in govorila kirurugu: naredite vse, kar je v vaši moči. Prvič jo je uzrl ne kot vnukinjo, bila je zanikovalka smrti. Njena volja bi ga lahko držala pri življenju še leta.”

Zgodba, ki govori o neizogibnosti minevanja in smrti, je napisana skozi oči dedka, ki sočustvuje z vnukinjo in z njeno težnjo po podaljševanju njegovega življenja, a obenem vztraja pri tem, da ga mora pustiti oditi. Tako nas zgodbe Vesne Lemaić, kot smo tega vajeni še iz njenih prejšnjih del, ne morejo pustiti ravnodušnih. S pomočjo duhovitih dialogov in bizarnih življenjskih situacij, ki smo jim priča že na vsakem koraku, nam omogoča bralski užitek posebne vrste. Pri tem pa nas spomni na obdobje pred epidemijo covida, ko smo še brez slabe vesti objemali stare starše in poslušali njihove zgodbe iz časov, za katere se zdaj zdi, da so le še oddaljene sanje … Ne glede na to, ali gre formalno gledano za zbirko kratkih zgodb ali za roman, je Vesna Lemaić s knjigo Trznil je, odprla je oko na domačem literarnem prizorišču pustila pomemben pečat, za katerega upamo, da ga bodo prihodnje generacije znale ceniti.

Predstava je nastala sodelovanju z Dschungel Wien in v koprodukciji z Gledališčem Alpha (Češka).

V okviru projekta Ustvarjalne Evrope ConnectUp

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči na treh ločenih prizoriščih premierno uprizorili intermedijsko predstavo z naslovom Da te ni sram, v kateri so igralci Mia Skrbinac, Nejc Jezernik in Daniel Petković z avtorskimi prispevki naslovili sram in brezsramnost. Predstava je sicer nastala po konceptu in scenariju Varje Hrvatin, v enem izmed prostorov pa je bila tudi Magda Tušar.

Avtorica koncepta in scenarija uprizoritve:Varja Hrvatin

Avtorji:Lea Culetto, Varja Hrvatin, Nejc Jezernik, Farah Sara Kurnik, Vid Merlak, Daniel Petković, Mia Skrbinac, Jurij Smrke

Igrajo:Nejc Jezernik k . g., Daniel Petković k. g., Mia Skrbinac k. g.

Grafično oblikovanje, oblikovanje videa in scenografija:Farah Sara Kurnik

Kostumografka:Lea Culetto

Razvijalec aplikacije:Jurij Smrke

Avtor glasbe:Vid Merlak

Animacija in montaža videa:Pavel Enderle

Koreograf:Sebastijan Geč

Umetniško-pedagoški sodelavec:Benjamin Zajc

Jezikovno svetovanje:Irena Androjna Mencinger

Izkustveni sodelavki:Nina Koritnik, Sofija Lavrač Črnivec

Vodji predstave, oblikovalca zvoka in videotehnika:Mitja Vasič/Izidor Kozelj

Producentka:Alja Cerar Mihajlović

Inštalacija luči:Danilo Korelec

Izdelava scene, rekvizitov in kostumov:Sandra Birjukov, Monika Colja, Polona Černe, David Klemenčič, Olga Milić, Zlatko Djogić, Zoran Srdić

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj uprizorili predstavo Izginjajoči svet, v kateri so ustvarjalci v prikazu ozadji nastanka televizijskega dokumentarnega filma, soočili naravne in digitalne procese v nastajajočih in usihajočih življenjskih okoljih. Predstava je nastala v sodelovanju z Botaničnim vrtom UL, zanjo sta koncept razvila Tjaša Bertoncelj in režiser Tin Grabnar.

Režiser:Tin Grabnar

Avtorja koncepta:Tin Grabnar, Tjaša Bertoncelj

Dramaturginja:Tjaša Bertoncelj

Scenografka:Sara Slivnik

Kostumografka:Tina Bonča

Glasba in oblikovanje zvoka:Eduardo Raon

Avtorica videa:Vesna Krebs

Oblikovalca svetlobe:Gregor Kuhar in Tin Grabnar

Asistentka režiserja:Tončica Knez (projekt Erasmus+)

Lektorica:Maja Cerar

Fotografiranje s časovnim zamikom:Borut Kumperščak

Nastopajo:Martina Maurič Lazar, Lana Bučevec k. g., Gregor Kuhar

Nastopajoči na posnetku:Izidor Kozelj, Jure Popovič, Vesna Krebs

Vodja predstave in oblikovalec zvoka:Luka Bernetič

Producentka:Alja Cerar Mihajlović

Lučno vodstvo:Gregor Kuhar

Scenski tehnik:Kemal Vrabac Kordiš

Izdelava scene, lutk, rekvizitov in kostumov:Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Monika Colja, Zala Kalan, David Klemenčič, Zlatko Djogić, Laura Krajnc, Katarina Planinc, Zoran Srdić, Uroš Mehle

Krize

Režija: Žiga Divjak

Premiera: 27. 10. 2022, Nova pošta

Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, Maska, Ljubljana, Bitef (Beograd) in Zadruga Domino (Zagreb)

Na Novi pošti Slovenskega mladinskega gledališča je bila ljubljanska premiera predstave Krize, ki se je v režiji Žige Divjáka predstavila že na festivalu Bitef v Beogradu. Režiser se z avtorsko ekipo igralcev in sodelavcev znova osredotoča na podnebno krizo, v predstavi pa se sprašuje, kako preživeti po večjih, globalnih katastrofah. Krize si je ogledala Petra Tanko.

Piše: Andrej Lutman

Bereta Maja Moll in Matjaž Romih

Na Slovenskem je dobro znan naslov V kraljestvu zlatoroga. Beseda zlatorog je občasno pisana z veliko, občasno pa z malo začetnico. Zlatorog je vsekakor lik iz pravljic oziroma pripovedk, s katerimi si vsakdo lahko krajša ali tudi daljša čas.

Kdo pa je Minotaver? Tudi Minotaver je lik iz zgodovine in pripada antični mitologiji. O tem liku se je v času, ki ga beleži zgodovina, nabralo precej zgodb in pomenov ter uprizoritev. Miša Gams je ta lik uporabila v eni izmed svojih zgodb. Glede na to, da je na knjižnem ovitku predstavljena tudi kot samostojna performerka in knjižna recenzentka, je nekako samoumevno, da je naslovnemu liku dodala tudi svoje pomene. Kakšni vse so takšni pomeni, pa naj ne bo razkrito, saj se njeno pisanje zlahka približa uvrstitvam, poimenovanim žanri ali vsebine true crime, ki obravnavajo resnične zločine. Za ponazoritev tovrstnega približevanja naj služi odlomek iz zgodbe Razgovor: „Lepo bi bilo deliti pasje življenje s kakšno samico človeške vrste, si je mislil, ko so se odprla vrata, ki so ga ločevala od sanjske službe in fatalne ženske, a skoznja ni stopil bledi delavec, temveč je za njim stala prav tista fatalka, ki mu je po vsej verjetnosti speljala službo.“

Odlomek je sicer milejša oblika prikazov zaostrovanja med liki, saj je bralstvo že uvodoma opozorjeno, da se srečuje s simulakri resničnostnih šovov, to pa je oznaka, ki meji na bizarnost. Bledi delavec in fatalka sta par, kakršen je tudi pes in samica človeške vrste. Liki v zgodbah Miše Gams so pač ekstremitete, da zadostijo likom, s katerimi je identifikacija nekoliko težja, a nikakor nemogoča. Naj še omenimo, da je pisateljica izbrala motiv za knjižno naslovnico. Predstavlja morda ring v templju, v katerem se morebiti dogajajo grozljivosti, a le zunaj ringa. Čemu ta omemba? Mnoge izmed zgodb so namreč priredbe že znanih zgodb, so njihova franšiza, njihovo nadaljevanje, nadgradnja, so – nenazadnje – njihov labirint oziroma blodnjak. Tudi zlatorog se je podil po hribih in vršacih, preprečeval življenje ali ljubezen, a tudi zdravil. Minotaver v knjigi Miše Gams pa v vsaki zgodbi preži latentno oziroma suspenzno. Bralstvo ta lik na način sfinge sprašuje: kako ubežati zgodbi, kako pisati zgodbe in jih tudi dokončati, kako doseči, da bo zgodba, ki je že znana, podoživeta prevzela in znova očarala?

V spremnem besedilu urednika Roberta Titana Felixa je mogoče najti kakšen odgovor. Eden bi bil naslednji: „Prepogosto pozabljamo, da ljudje nismo substancialna, ampak relacijska bitja in da smo v vsakem trenutku samo tisto, kar nas tisti trenutek določa, in vsa potreba po polnosti samozavedanja, ali celo kakšni individuaciji, je zato obsojena na strašne neuspehe, potlačitve, neugodja in preboje.“

Liki, oropani prizemljenosti, preobremenjeni z odnosi in hipnostjo, so nosilci skrajnosti, v kateri se seveda ne znajdejo, pa obstanejo kot zlatorog pred prepadom ali minotaver z malo začetnico. Podružbljanje književnih likov pa je območje tistega mejnega, ko kriminalka postaja kriminaliteta v statističnem smislu, literatura pa agenda vrhunske pismenosti, pa četudi je namenjena skrajševanju časa. Simulakri Miše Gams sodijo mednje.

Piše: Andrej Lutman

Bereta Maja Moll in Matjaž Romih

Na Slovenskem je dobro znan naslov V kraljestvu zlatoroga. Beseda zlatorog je občasno pisana z veliko, občasno pa z malo začetnico. Zlatorog je vsekakor lik iz pravljic oziroma pripovedk, s katerimi si vsakdo lahko krajša ali tudi daljša čas.

Kdo pa je Minotaver? Tudi Minotaver je lik iz zgodovine in pripada antični mitologiji. O tem liku se je v času, ki ga beleži zgodovina, nabralo precej zgodb in pomenov ter uprizoritev. Miša Gams je ta lik uporabila v eni izmed svojih zgodb. Glede na to, da je na knjižnem ovitku predstavljena tudi kot samostojna performerka in knjižna recenzentka, je nekako samoumevno, da je naslovnemu liku dodala tudi svoje pomene. Kakšni vse so takšni pomeni, pa naj ne bo razkrito, saj se njeno pisanje zlahka približa uvrstitvam, poimenovanim žanri ali vsebine true crime, ki obravnavajo resnične zločine. Za ponazoritev tovrstnega približevanja naj služi odlomek iz zgodbe Razgovor: „Lepo bi bilo deliti pasje življenje s kakšno samico človeške vrste, si je mislil, ko so se odprla vrata, ki so ga ločevala od sanjske službe in fatalne ženske, a skoznja ni stopil bledi delavec, temveč je za njim stala prav tista fatalka, ki mu je po vsej verjetnosti speljala službo.“

Odlomek je sicer milejša oblika prikazov zaostrovanja med liki, saj je bralstvo že uvodoma opozorjeno, da se srečuje s simulakri resničnostnih šovov, to pa je oznaka, ki meji na bizarnost. Bledi delavec in fatalka sta par, kakršen je tudi pes in samica človeške vrste. Liki v zgodbah Miše Gams so pač ekstremitete, da zadostijo likom, s katerimi je identifikacija nekoliko težja, a nikakor nemogoča. Naj še omenimo, da je pisateljica izbrala motiv za knjižno naslovnico. Predstavlja morda ring v templju, v katerem se morebiti dogajajo grozljivosti, a le zunaj ringa. Čemu ta omemba? Mnoge izmed zgodb so namreč priredbe že znanih zgodb, so njihova franšiza, njihovo nadaljevanje, nadgradnja, so – nenazadnje – njihov labirint oziroma blodnjak. Tudi zlatorog se je podil po hribih in vršacih, preprečeval življenje ali ljubezen, a tudi zdravil. Minotaver v knjigi Miše Gams pa v vsaki zgodbi preži latentno oziroma suspenzno. Bralstvo ta lik na način sfinge sprašuje: kako ubežati zgodbi, kako pisati zgodbe in jih tudi dokončati, kako doseči, da bo zgodba, ki je že znana, podoživeta prevzela in znova očarala?

V spremnem besedilu urednika Roberta Titana Felixa je mogoče najti kakšen odgovor. Eden bi bil naslednji: „Prepogosto pozabljamo, da ljudje nismo substancialna, ampak relacijska bitja in da smo v vsakem trenutku samo tisto, kar nas tisti trenutek določa, in vsa potreba po polnosti samozavedanja, ali celo kakšni individuaciji, je zato obsojena na strašne neuspehe, potlačitve, neugodja in preboje.“

Liki, oropani prizemljenosti, preobremenjeni z odnosi in hipnostjo, so nosilci skrajnosti, v kateri se seveda ne znajdejo, pa obstanejo kot zlatorog pred prepadom ali minotaver z malo začetnico. Podružbljanje književnih likov pa je območje tistega mejnega, ko kriminalka postaja kriminaliteta v statističnem smislu, literatura pa agenda vrhunske pismenosti, pa četudi je namenjena skrajševanju časa. Simulakri Miše Gams sodijo mednje.

Piše: Iztok Ilich

Bere: Matjaž Romih

Zgodovinar Stane Granda je obsežno študijo Pot v samoslovenstvo podnaslovil Prva osamosvojitvena zgodovina Slovenije. S tem ni imel v mislih priprav in poteka osamosvojitve Slovenije leta 1991, temveč znane in tudi manj znane dogodke in dosežke prednikov stoletja in tisočletja pred tem. V mozaike, ki so se polagoma sestavljali do 21. stoletja, je vključil tudi dejanja osvajalcev in vladarjev, učenjakov in umetnikov, redovnikov in upornikov, o katerih so se ohranila različna pričevanja. Mnogi po današnjem razumevanju sicer niso bili slovenskega rodu, a so neredki, večkrat poudarja Granda, uporabljali tudi slovenščino svojega časa ter prispevali k oblikovanju kulturne in duhovne podobe življenja na ozemlju, v srednjem veku skoraj trikrat obsežnejšem, kot ga naseljujemo današnji Slovenci.

Avtor je že v uvodu kritičen do prevladujočega zgodovinopisja in osamosvojitve kot uresničitve tisočletnih sanj. To misel sicer preveva ljubezen do lastnega naroda, pravi, vendar označuje preteklost na način, ki ne bi nikoli pripeljal do osamosvojitve. Slovenska preteklost zanj ni zgodovina suženjstva in hlapčevanja, ampak načina preživetja, ki nas je pripeljal do največjega dosežka v zgodovini. Nasprotuje tudi prepričanju, da so nam v zgodovini vedno grozile nevarnosti zlasti od številčnejših sosedov ob pomoči narodnih odpadnikov, ki jim je slovenstvo vzbujalo občutek manjvrednosti in drugorazrednosti. Toda desetletja življenja v samostojni državi, poudarja Granda, dokazujejo, da so njeni najmočnejši nasprotniki znotraj nas in del nas. Tudi NOB je naša zgodovina, vendar je njeno vodstvo v ospredje postavljalo revolucijo, boj za povojno oblast, ne pa samostojne Slovenije.

Vse, kar se je na našem ozemlju dogajalo, in vsi, ki so bili z nami tako ali drugače povezani, so del naše zgodovine, je eno avtorjevih ključnih izhodišč. Tako neandertalčeva koščena piščal in leseno kolo enoosnega vozila koliščarjev kot nadaljevanje s kaštelirsko kulturo v bronasti in železni dobi in romaniziranimi Kelti pričajo o gospodarski in duhovni odprtosti prostora, kar je, poudarja, še eno temeljnih sporočil vse naše preteklosti.

Še preden so v ta prostor v 6. stoletju prišli Slovani, je ob delitvi rimske države – po odločilni bitki na naših tleh – njegov večji del pripadel zmagovitemu zahodnemu delu, kar nas je oddaljilo od Bizanca in dolgoročno povezalo z zahodnoevropsko kulturo. Rimsko obdobje našega prostora, izpostavlja Granda, je prineslo kulturo pisane besede, kar je največji prelom s prazgodovino. Naši predniki so »naselili kulturnozgodovinsko bogato pokrajino, kar je zelo vplivalo na naše materialno in duhovno oblikovanje«.

Ko seže v srednji vek, avtor ugovarja zgodovinarjem, ki skušajo narediti prelom s Karantanijo, jo razsloveniti, kar je, kot pravi, popolno ignoriranje narodne zgodovine in odrekanje pravice do izražanja interesa za rojake zunaj državnih meja, zlasti Korošce, ki imajo »ključne zasluge za nastanek in oblikovanje slovenskega političnega programa leta 1848, temelja slovenske osamosvojitve«. Program združene Slovenije, še poudarja, je postal politična zaveza za vso slovensko politiko, ki pa tej nalogi še dobrih 140 let ni bila kos,

Številna literarna dala, nastala v srednjem veku v latinskem, nemškem in italijanskem jeziku na naših tleh, so prav tako del naše kulture, vendar tudi slovenski jezik ni bil izključen iz družbe. Vemo, dodaja Stane Granda, da so ga uporabljali mnogi visoki plemiči. Še globlji vpliv na naš kulturni razvoj so imeli benediktinski, cistercijanski in kartuzijanski samostani, ki so opravljali družbeno vlogo, kakršno so drugod imela mesta. Prav tako daljnosežna je bila razdelitev ozemlja na območji salzburške nadškofije severno in oglejskega patriarhata južno od Drave. Prav škofije in samostani, poudarja avtor, »so bili eden od predpogojev za nastanek višjega šolstva in višje kulture nasploh.« Iz naše zgodovine prav tako ni mogoče izključevati plemiških rodbin z njihovimi grbi in simboli – od Spanheimov in Andeških prek Goriških in Turjaških do Celjanov. Tudi Habsburžanom ni mogoče pripisovati »slovenofobije ali ignorance do Slovencev, sploh ne take, podčrta Granda, kot sta jo pokazali obe Jugoslaviji.

Samoslovenstvo iz naslova knjige je po Grandi prepričanje, da sta slovenski narod in Slovenija kot njegovo ozemlje samostojen »subjekt, ki ima neodtujljivo pravico do suverenosti, da vsako zanj pomembno ali usodno odločanje izhaja iz slovenskih interesov, tudi in zlasti takrat, ko se odloča o slovenskih povezavah z drugimi narodi« . Ker je z zlomom Avstro-Ogrske slovenska politika izgubila svojo slovenskost in postala, v škodo slovenskih interesov, bolj ali manj jugoslovanska, in ker je bila v času po osamosvojitvi tudi samoosamosvojitvena misel razmeroma slabo raziskana, se je Stane Granda namenil prispevati svoj pogled na njene zgodovinske korenine in današnje stanje. V knjigi s spremno besedo Janeza Šumrade na koncu svoje povedo tudi portreti s kratkimi predstavitvami Slovencev, ki so po avtorjevem prepričanju najzaslužnejši za osamosvojitev, in druge izbrane dokumentarne ilustracije.

Piše: Iztok Ilich

Bere: Matjaž Romih

Zgodovinar Stane Granda je obsežno študijo Pot v samoslovenstvo podnaslovil Prva osamosvojitvena zgodovina Slovenije. S tem ni imel v mislih priprav in poteka osamosvojitve Slovenije leta 1991, temveč znane in tudi manj znane dogodke in dosežke prednikov stoletja in tisočletja pred tem. V mozaike, ki so se polagoma sestavljali do 21. stoletja, je vključil tudi dejanja osvajalcev in vladarjev, učenjakov in umetnikov, redovnikov in upornikov, o katerih so se ohranila različna pričevanja. Mnogi po današnjem razumevanju sicer niso bili slovenskega rodu, a so neredki, večkrat poudarja Granda, uporabljali tudi slovenščino svojega časa ter prispevali k oblikovanju kulturne in duhovne podobe življenja na ozemlju, v srednjem veku skoraj trikrat obsežnejšem, kot ga naseljujemo današnji Slovenci.

Avtor je že v uvodu kritičen do prevladujočega zgodovinopisja in osamosvojitve kot uresničitve tisočletnih sanj. To misel sicer preveva ljubezen do lastnega naroda, pravi, vendar označuje preteklost na način, ki ne bi nikoli pripeljal do osamosvojitve. Slovenska preteklost zanj ni zgodovina suženjstva in hlapčevanja, ampak načina preživetja, ki nas je pripeljal do največjega dosežka v zgodovini. Nasprotuje tudi prepričanju, da so nam v zgodovini vedno grozile nevarnosti zlasti od številčnejših sosedov ob pomoči narodnih odpadnikov, ki jim je slovenstvo vzbujalo občutek manjvrednosti in drugorazrednosti. Toda desetletja življenja v samostojni državi, poudarja Granda, dokazujejo, da so njeni najmočnejši nasprotniki znotraj nas in del nas. Tudi NOB je naša zgodovina, vendar je njeno vodstvo v ospredje postavljalo revolucijo, boj za povojno oblast, ne pa samostojne Slovenije.

Vse, kar se je na našem ozemlju dogajalo, in vsi, ki so bili z nami tako ali drugače povezani, so del naše zgodovine, je eno avtorjevih ključnih izhodišč. Tako neandertalčeva koščena piščal in leseno kolo enoosnega vozila koliščarjev kot nadaljevanje s kaštelirsko kulturo v bronasti in železni dobi in romaniziranimi Kelti pričajo o gospodarski in duhovni odprtosti prostora, kar je, poudarja, še eno temeljnih sporočil vse naše preteklosti.

Še preden so v ta prostor v 6. stoletju prišli Slovani, je ob delitvi rimske države – po odločilni bitki na naših tleh – njegov večji del pripadel zmagovitemu zahodnemu delu, kar nas je oddaljilo od Bizanca in dolgoročno povezalo z zahodnoevropsko kulturo. Rimsko obdobje našega prostora, izpostavlja Granda, je prineslo kulturo pisane besede, kar je največji prelom s prazgodovino. Naši predniki so »naselili kulturnozgodovinsko bogato pokrajino, kar je zelo vplivalo na naše materialno in duhovno oblikovanje«.

Ko seže v srednji vek, avtor ugovarja zgodovinarjem, ki skušajo narediti prelom s Karantanijo, jo razsloveniti, kar je, kot pravi, popolno ignoriranje narodne zgodovine in odrekanje pravice do izražanja interesa za rojake zunaj državnih meja, zlasti Korošce, ki imajo »ključne zasluge za nastanek in oblikovanje slovenskega političnega programa leta 1848, temelja slovenske osamosvojitve«. Program združene Slovenije, še poudarja, je postal politična zaveza za vso slovensko politiko, ki pa tej nalogi še dobrih 140 let ni bila kos,

Številna literarna dala, nastala v srednjem veku v latinskem, nemškem in italijanskem jeziku na naših tleh, so prav tako del naše kulture, vendar tudi slovenski jezik ni bil izključen iz družbe. Vemo, dodaja Stane Granda, da so ga uporabljali mnogi visoki plemiči. Še globlji vpliv na naš kulturni razvoj so imeli benediktinski, cistercijanski in kartuzijanski samostani, ki so opravljali družbeno vlogo, kakršno so drugod imela mesta. Prav tako daljnosežna je bila razdelitev ozemlja na območji salzburške nadškofije severno in oglejskega patriarhata južno od Drave. Prav škofije in samostani, poudarja avtor, »so bili eden od predpogojev za nastanek višjega šolstva in višje kulture nasploh.« Iz naše zgodovine prav tako ni mogoče izključevati plemiških rodbin z njihovimi grbi in simboli – od Spanheimov in Andeških prek Goriških in Turjaških do Celjanov. Tudi Habsburžanom ni mogoče pripisovati »slovenofobije ali ignorance do Slovencev, sploh ne take, podčrta Granda, kot sta jo pokazali obe Jugoslaviji.

Samoslovenstvo iz naslova knjige je po Grandi prepričanje, da sta slovenski narod in Slovenija kot njegovo ozemlje samostojen »subjekt, ki ima neodtujljivo pravico do suverenosti, da vsako zanj pomembno ali usodno odločanje izhaja iz slovenskih interesov, tudi in zlasti takrat, ko se odloča o slovenskih povezavah z drugimi narodi« . Ker je z zlomom Avstro-Ogrske slovenska politika izgubila svojo slovenskost in postala, v škodo slovenskih interesov, bolj ali manj jugoslovanska, in ker je bila v času po osamosvojitvi tudi samoosamosvojitvena misel razmeroma slabo raziskana, se je Stane Granda namenil prispevati svoj pogled na njene zgodovinske korenine in današnje stanje. V knjigi s spremno besedo Janeza Šumrade na koncu svoje povedo tudi portreti s kratkimi predstavitvami Slovencev, ki so po avtorjevem prepričanju najzaslužnejši za osamosvojitev, in druge izbrane dokumentarne ilustracije.