Ocene

Sašo Puljarević

Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo

Maribor: Litera, 2022

Kako preseči travmatično izkušnjo? Kako pretrgati molk, spregovoriti in pri tem opozoriti, da travma ni vse, kar določa posameznika, ki jo je preživel? To so tehtna vprašanja, ki jih odpira roman Adriane Kuči Ime mi je Sarajevo,. Zgodbo sestavljajo tri pripovedne niti: prva se začne leta 2019 in se konča v pandemični sedanjosti, druga se odvija v obleganem Sarajevu in se izpoje v začetku novega tisočletja, tretja pa v nasprotju s prejšnjima ni časovno določena, temveč jo sestavljajo razmišljanja in paberki iz preteklosti protagonistke in prvoosebne pripovedovalke Lane. Pri tem je formalna ločitev močnejša kot vsebinska. Tako kot se prepletajo Lanini odnosi, bodisi s sarajevskim ljubimcem Emirjem bodisi s slovenskim zdaj že bivšim možem Markom, se namreč prepletajo tudi pripovedni tokovi, in čeprav je roman močno pogojen z družbenimi okoliščinami, bi lahko rekli, da resnični agens pripovedi predstavljajo prav ljubezenska razmerja.

Žanrsko se delo poigrava z mejami ljubezenskega romana in vojne pisave, stično točko oziroma vzporednico pa predstavlja predvsem travmatična izkušnja. Lana je v obleganem Sarajevu najstnica, a daleč od tipične. Ne le, da je vojna prekinila rutino vsakdana, temveč je povsem postavila na glavo njene želje in pričakovanja. Roman Ime mi je Sarajevo zavzema močno protivojno stališče, pri čemer pa ostaja trdno zasidran v sferi intimnega. Ta je seveda zaznamovana s političnim in družbenim dogajanjem, a poudarek ostaja ves čas jasen.

V Sarajevu je travmo predstavljala vojna, v povojnem času pa je travmatičen Lanin zakon z Markom. Nasilniške izpade Lana na začetku še poskuša racionalizirati, jih pripisati njegovim nerazrešenim stiskam, vendar ji sčasoma za kaj takšnega zmanjkuje energije in empatije. Naposled si mora priznati, da gre za zlorabo, in zahtevati ločitev. Na tem mestu roman doživi določen zasuk. Če se sprva zdi, da se stvari dogajajo mimo nje, Lana skozi roman spozna, da ne želi, da jo določa zgolj travmatična izkušnja, temveč postaja aktiven subjekt lastnega življenja. Tovrstnega zasuka pa ne sproži ločitev kot takšna, temveč novica o Ajni Jusić, aktivistki in predsednici društva Pozabljeni otroci vojne. Lana potrebuje katalizator, da bi se osvobodila dvojno kodiranega sramu – najprej, ker zaradi dogodkov v vojni nikoli ni postala mati, in nato, ker je vztrajala v zakonu z nasilniškim Markom. Prav Ajna, ki javno govori o svoji izkušnji otroka posilstva, to Lani tudi omogoči. Na tem mestu roman opozarja na vlogo pričevanj tistih, ki so preživeli travmatično izkušnjo. Seveda gre najprej za soočanje z lastno travmo, vendar taisto pričevanje lahko hkrati drugim s podobno izkušnjo pomaga spregovoriti.

A ravno pri omenjenem obratu roman nekoliko opeša. Če vojno travmo prikazuje v vsej kompleksnosti, se nasilja nad ženskami loteva preveč neposredno. Celo poglavje je namreč namenjeno Laninemu nagovoru ženskam, ki trpijo nasilje, in čeprav gre za pomembno sporočilo, slog letaka ali pa priročnika romanu po nepotrebnem odvzema estetsko vrednost. Roman se načeloma spretno izogiba žanrskim pastem, a občasno jim vendarle podleže. Takšna je na primer klišejska romantizacija revščine ali pa rešitev, ki jo kot deus ex machina predstavlja bogata prijateljica Amra, namesto že zlizanega motiva darovanja ledvic, pa si želim, da bi avtorica posegla vsaj po drugem organu.

Slogovno roman zaznamujejo predvsem kratki enopovedni odstavki, ki se mestoma zarežejo v sicer relativno strnjeno pripoved in jo spretno upočasnijo in ritmizirajo, verzom podobna oblika pa vešče ustvarja podton liričnosti. Kar gre na slogovni ravni romanu očitati, so opombe, ki jih sicer ni veliko, a ker so te zgolj informativne narave in nimajo poetološke vloge in ker ne nazadnje ne gre za prevod, temveč izvirno delo, bi jih avtorica, če je že presodila, da so za razumevanje nujne, zlahka vpletla v besedilo in tako ne bi po nepotrebnem prekinjala toka branja in pripovedi.

Ime mi je Sarajevo je roman, ki vešče prepleta intimno in družbeno, hkrati pa poudarja, da je intimno skoraj vedno tudi politično, najsi bo to v kontekstu vojne ali druge oblike nasilja. Ne nazadnje odpira vprašanje odgovornosti, ki ji Lana pravi skupna. A zdi se, da pri tem ne misli na tisto kolektivno, ki se je zgodovinsko izkazala za neproduktiven institut, temveč na družbeno dolžnost, da vojne oziroma vsakršne zločine prepoznamo in tudi pripoznamo. Nekje je pač treba začeti.

Marija Švajncer

Darko Štrajn: Ali eksistenca ali subjekt?

Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2022

Filozof Darko Štrajn spada v povojno generacijo, rojeno konec štiridesetih in na začetku petdesetih let, skupino, ki jo sestavljajo pokojna Cvetka Hedžet Tóth, svetovno uveljavljeni Slavoj Žižek, nekoliko starejši Andrej Ule, Lev Kreft, Mladen Dolar in drugi. Pokazali so veliko miselno moč, nekateri od njih so se tudi družbeno angažirali. Cvetka Hedžet Tóth, Andrej Ule in Darko Štrajn so bili dejavni v študentskem gibanju, Štrajn se ves čas kritično odziva na dogajanje v družbi in opozarja na deviacije, nepoštenost, krivice in nemoralno ravnanje. Pričakovali bi, da bo novo delo namenjeno boju proti pojavnim oblikam ideologije in totalitarizma, vendar ni tako.

Poglavitni predmet njegovega premisleka v knjigi Ali eksistenca ali subjekt? je ustvarjanje danskega filozofa in tako imenovanega očeta ali, bolje rečeno, predhodnika eksistencializma Sørena Kierkegaarda. Nekateri mu odvzemajo status filozofa in ga imajo samo za misleca. Darko Štrajn je v knjigo vnesel nekaj že objavljenih razprav ter jih razširil, uredil in dopolnil. Pisanja se je lotil v neobičajnem času in razmerah omejitve gibanja zaradi pandemije covida-19. Pravi, da je tudi filozofija skupaj z drugimi panogami, ki se ukvarjajo z družbeno realnostjo, prispevala premišljevanje o pomenu, vplivu, prelomnosti in posledicah pandemije. Filozofa se polasti metodološki dvom o možnosti, da bi uresničil teorijo rešitve teh kompleksnih problemov, prizadeva pa si, da bi razbral eksistencialne poudarke in zato za izhodišče vzame prav Kierkegaarda. Loti se poglobljene filozofske analize, na novo premisli njegov odnos do nemške klasične filozofije, zlasti Hegla in Fichteja, se ustavi pri Descartesu in svoje ugotovitve dopolnjuje s stališči in interpretacijami filozofov frankfurtske šole, strukturalizma ter nekaterih filozofov in filozofinj današnjega časa. Nekaj kritičnih besed izreče na račun psihoanalize in psihologije.

Kierkegaarda predstavlja kot začetnika eksistencializma. Ustavi se predvsem pri pojmih subjekta in eksistence ter vse skupaj privede do vprašanj singularnosti, svobode, izbire in tesnobe. Štrajn uporablja termina posameznik in individuum, omeni pa tudi odločitev Primoža Reparja, filozofa, ki upravičeno velja za največjega slovenskega poznavalca Kierkegaardovega opusa in prevajalca iz izvirnikov. Repar je namreč uvedel izraz posamičnik.

 Avtor poudarja, da je eksistenca določena s situacijo, ki vedno zadeva posameznika ali posameznico in je ujeta v strukturne določitve, ki jih praviloma zastopa pojem subjekta. Kierkegaard je spregovoril o filozofiji in se hkrati odločil za dejanje. Tedaj se je zgodil eksistencialni obrat, ki je pomenil izbiro odprtosti do drugosti in odločitev, da se individuum ne sme podrejati diktatom. Štrajn meni, da je bilo Kierkegaardovo mišljenje pretežno fragmentarno, tu in tam obarvano literarno ter vpisano v meščansko kulturo, kljub temu pa naj bi bil mislec soudeležen tudi pri mišljenju emancipacije. Polemiziral je z državno religijo in vero pojmoval kot nekaj, za kar se odloči posameznik in torej pomeni neodvisnost njegove izbire.

 Diskurzivna forma Kierkegaardovega pisanja, piše Štrajn, je izrekanje individualnosti iz notranjosti eksistence. Ko spregovori, se oblikuje njegova pozicija znotraj kontinentalne filozofije 19. stoletja. Za danskega filozofa velja, da je anticipiral vrsto filozofskih pojmov, pojavov, smeri, problemov in mišljenjskih obratov. Sam ni navajal termina eksistencializem, uporabljal pa je pojem eksistence in atribut eksistencialnega. Štrajn ima Kierkegaarda za avtorja drže, ki je postala mejnik v zgodovini filozofije in vrsti humanističnih ved. Kot tak bi lahko pripomogel k razumevanju revolucije – Štrajn ima v mislih maj 1968. Revolucija v šestdesetih letih preteklega stoletja je v zvezi s posameznikovo vlogo prinesla vrsto zahtev in novih perspektiv. Kierkegaard je prav dobro vedel, da je sfera politike neizogibna, vendar se je osredotočil na neeksplicitno, se pravi posredno politiko. Štrajn je prepričan, da je Kierkegaardovo mišljenje kot neomajna utemeljitev prebujene subjektivnosti, ki zrcali človekovo individualnost, nakazalo izvirno politično stališče.

 Posebno vznemirljiva, bralno privlačna in vsebinsko slikovita so poglavja, v katerih avtor piše o filmih švedskega režiserja Ingmarja Bergmana in prenosu literarnih del Dostojevskega na filmsko platno. Tako Kierkegaard kot Bergman sta zrastla iz skandinavskega in obenem protestantsko-luteranskega okolja, filmski režiser se je vpisal v zgodovino Evrope kot velik umetnik. Štrajn trdi, da sta filozofija in film prepletena, na filmskem platnu sta očitni estetika in zlasti etika. Pomudi se pri filmu Iracionalni človek Woodyja Allena in vprašanju izbire, ki je lahko celo tako skrajna, da se sprevrže v umor.

 Filozofska monografija Darka Štrajna Ali eksistenca ali subjekt? je pojmovno zgoščeno, terminološko natančno, miselno tehtno in poglobljeno delo, filozofska pisava par excellence. Naslov knjige je parafraza Kierkegaardovega dela Ali – ali. V kriznem času nam je veliko do tega, da bi bila alternativa razrešena v obe možnosti oziroma pola – biti eksistenca v polnosti in smiselnosti bivanja ter hkrati subjekt z izbiro, v kateri se mu ne bo primerilo, da bi postal objekt kogarkoli ali česarkoli.