Ocene

Aljaž Krivec

Eva Menasse: Živali za nadaljevalce

Prevedla Tanja Petrič; Ljubljana: LUD Literatura, 2021

Kratkoprozna zbirka osmih besedil Živali za nadaljevalce, ki je v izvirniku izšla leta 2017 in je bila ovenčana tudi z avstrijsko nagrado za književnost, si za izhodišče jemlje nenavadna dejstva o različnih vrstah živali oziroma realne pripetljaje povezane z njimi, ki jih potem bolj ali manj svobodno prenese na situacije, ki se pojavljajo v človeški družbi.

A povedano pravzaprav ne pove zelo veliko o knjigi vsestranske Eve Menasse, ki se je do sedaj podpisovala pod romane in kratkoprozne zbirke, otroško književnost ter stvarno literaturo, proslavila pa se je tudi kot novinarka in družbeno angažirana intelektualka. Osnovni okvir, ki pojasni tudi naslov knjige, se zdi predvsem kuriozum dela, ki se ne ukvarja denimo z vprašanjem človeško-živalskih odnosov, temveč je v prvi vrsti zavezan podrobnemu raziskovanju mikrodružbenih človeških skupin. Najpogosteje je pod drobnogled seveda postavljena družina, vendar lahko spremljamo tudi denimo skupino umetnic in umetnikov, starševski zbor neke šole ter seveda prijateljstva in znanstva.

A to ne pomeni, da se Živali za nadaljevalce gibljejo izključno po polju intimnega, saj vsaka situacija odseva velike družbene dogodke in procese, najsigre za holokavst, migracije, rasizem ali kaj drugega. S tem se pred nami prepričljivo izrisuje, kako zelo smo kot posamezniki in posameznice vpeti v družbo in zgodovino, kar se lahko odraža v na videz najbolj banalnih vsakodnevnih dogodkih. A tu je ob Živalih za nadaljevalce mogoče izraziti tudi zadržek, saj se včasih zdi, da lahko pripoved malodane zakrije jedro dogajanja, a tudi njegov kontekst.

V obravnavanem delu imamo namreč opravka z izrazito zgoščeno pisavo, ki jo zaznamuje pogosta osredotočenost na še najmanjše detajle. Ker gre obenem za zbirko razmeroma obširnih besedil, ki v povprečju obsegajo kakšnih trideset strani, v okviru katerih avtorica z več vidikov osvetljuje tudi najbolj pereča in kompleksna vprašanja, zahtevajo Živali za nadaljevalce izrazito pozorno branje. Ob tem gre za knjigo, ki bo ciljno občinstvo našla prej v krogih literarnega gurmanstva, med širšim bralstvom pa najbrž niti ne. K temu občutku pripomore tudi avtoričina izbira jezika, ki ga zaznamujeta obširen besednjak in premišljeno izrazje, ki kaže tudi v jezikovno bogatem in tekočem prevodu Tanje Petrič.

A zdi se, da je knjiga potencialno ožje dostopna predvsem z vidika pripovednega sloga, medtem ko delo Eve Menasse po vsebinski plati z obravnavo nekaterih ključnih, a tudi večnih vprašanj pretendira po kar najširši dostopnosti. Podobno je bržkone mogoče reči za izbor nastopajočih likov, pogosto ujetih v vsakodnevne situacije, družinska razmerja in premisleke o lastni usodi – še najbolj jih zamejuje to, da jim je pretežno mogoče pripisati pripadnost srednjemu razredu.

Slednje pa nakazuje tudi morebitne težave. Če je po eni strani mogoče reči, da pisanje Eve Menasse ponuja preštevilne mikrozasuke in presenečenja na zgodbeni ravni ter številne trenutke bolj ali manj trpkega humorja, pa umeščenost zgodb v pretežno ustaljeno okolje prinaša tudi nekatere pretirano pričakovane in morda celo klišejske zaplete, problematike in motive, najsi gre za vprašanje krhkih zakonskih zvez in kriptorasizma srednjega razreda ali bolj ali manj negativno refleksijo lastnega družinskega življenja na počitnicah.

Živali za nadaljevalce so tako delo, ki ponuja nemalo estetskega užitka, zastavlja pomembna vprašanja in jih prepričljivo umešča v sfero med javnim in zasebnim, naposled pa ponudi tudi kakšen kliše preveč.

Piše: Tonja Jelen

Uroš Zupan: Znamenja v kroženju

Ljubljana: LUD Literatura, 2022

Pesnik, prevajalec in esejist Uroš Zupan v zbirki Znamenja v kroženju predstavlja eseje o slovenskih pesnikih in njihovi poeziji. Čeprav med njimi pogrešam vsaj katero pesnico, mu je uspelo izpisati pronicljive uvide o slovenski poeziji. Zbirka je po svojem žaru in tudi katerem že objavljenem eseju podobna Zupanovem esejističnemu prvencu Svetloba znotraj pomaranče iz leta 1996.

Zbirka Znamenja v kroženju se po uvodu začne z esejem o Francetu Prešernu, nakar se nadaljuje z eseji o Josipu Murnu, Srečku Kosovelu, Edvardu Kocbeku, Božu Vodušku, Danetu Zajcu, Gregorju Strniši, Tomažu Šalamunu, Tomažu Pengovu, Milanu Jesihu, Juretu Potokarju, Milanu Vincetiču, Alešu Debeljaku, Branetu Bitencu in Urošu Zupanu. Izbor poetov bolj ali manj ni presenetljiv, kolikor lahko povežemo avtorjevo navdušenje nad poezijo in že znane uvide in pomisleke o njej. Pri tem je ključno oboje – Uroš Zupan nas spretno vodi skozi svoje lastno dojemanje, občutenje in tudi analiziranje posamičnih pesmi. V obravnavanih esejih se namreč pri posameznih pesnikih nasloni na določeno pesem – jo citira, interpretira in kritično komentira. Ti komentarji pa niso vezani zgolj na poezijo, njene odzive in sistematizacijo, temveč kritično pretresajo tudi čas in na primer kurikul.

Pri tem je pomembno, da so tehtni že naslovi posamičnih esejev. Z njimi esejist poudarja svoj lastni odnos ali pa splošen odnos do analiziranega pesnika in izstopajoče pesmi. Tako je težko mimo naslova Pesnik kot mit, v katerem med drugim problematizira analize Srečka Kosovela. Zupan daje slutiti, da poezijo bolj čuti, kot pa o njej teoretizira ali jo sistematizira, vendar so vpogledi precizni in tehtni. Vsekakor pa ne gre izpustiti nenehnega občutja, ki je tako dobro znano Zupanovih iz prejšnjih esejističnih zbirk in sodi med njegove najboljše prvine. To drobno pronicanje atmosfere v esejih interpretativno prepleta s poezijo, in ne toliko z vnašanjem lastne nostalgije. Npr. v eseju o Kocbeku piše: »Bralec je v tej poeziji izpostavljen zemlji in snovi, izpostavljen je vetrom, tišinam in čarom.« Še bolj pa se to kaže v esejih o Strniši in Zajcu, ki sta po analizi poezije krovna v celotnem delu.

Najbolj spretno pa avtor analizira pesnike, s katerimi je bil v osebnem odnosu. Poznavanje avtorja, skupne anekdote, nastopi in hkrati analiza pesmi so najboljše prvine teh esejev, premišljena je že sama struktura, denimo esejev o Alešu Debeljaku in Tomažu Šalamunu. Vse je na pravem mestu. Nekatere že objavljene eseje je Zupan dopolnil. Ti posebej poudarjeni pripisi kažejo na dodatna pojasnila, nova spoznanja.

Uroš Zupan ne izpusti ne znanja in ne analiziranja medosebnih odnosov. Ta prikaz nam pokaže, da so vsi iz mesa in krvi, ne glede na to, kdo so in kaj so pisali. In kako dobro. Čeprav so nekatere izjave boleče, nam avtor pesnike neposredno razgali.

Znamenja v kroženju so pomembno esejistično delo. So zareze v poezijo, pri čemer je Uroš Zupan Izbral ne le pravo vsebino, ampak tudi upovedani način.

Nada Breznik

Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal

Maribor: Litera, 2022

Roman Simone Klemenčič Hiša brez ogledal je strašljiva vizija prihodnosti, ena od izmišljenih v distopični literaturi, kot sta na primer 1984 Georgea Orwella, ali Deklina zgodba Margaret Atwood. Da takšne vizije niso več fantastične in ne zgolj literarne, nam vsakodnevno dokazujejo silovite podnebne spremembe, nerazložljive pandemije, prebujanje mračnih sil in pogosto kaotične politične odločitve. Simona Klemenčič v nasprotju z vsemi teorijami, povezanimi s podnebnimi spremembami zaradi onesnaževanja okolja, v romanu zavija Evropo v led in sneg, jo okuži z novim smrtonosnim virusom in, kar je še najbolj srhljivo, s podobo manipulativne, vsenadzorujoče oblasti v neki novi državni tvorbi, novi zvezi držav sredi Evrope, ki bi svojo moč gradila z ognjem in mečem krščanstva, ženske pa vrnila za štedilnik, v cerkev in k rojevanju otrok.

 V tej realnosti žena pomembnega politika nove zveze s centrom v Varšavi, privilegirana zaradi njegovega položaja, sprejema življenje, kakršno pač je, in ga živi v ljubezni do otrok in moža, iznajdljiva, kot je iznajdljiva večina žensk, ki mora v imenu družine reševati praktične vsakodnevne probleme. Brez pomislekov, brez vprašanj, ponosna na moža in otroke. Vse dokler njen mož ne pripelje v njihov dom svoje matere. Ta družinsko življenje spreminja po svoji zamisli, že tako strogim pravilom nove družbene ureditve samovoljno dodaja svoje, še strožje moralne in vzgojne norme ter poskuša snaho oropati slehernega veselja. Suzana, predana mati in zvesta soproga, se v nekem trenutku, ob srečanju z rejcem ptic, h kateremu je prišla po papagaja, sooči s svojo neizživeto ženskostjo in ranljivostjo. Uvidi, da je čustveno osiromašena, saj je njen mož nenehno zdoma in odsoten celo takrat, ko je doma. Ko spozna, da jo mož vara in da jo je tudi nesojeni ljubimec, rejec ptic, v resnici pa upornik, hinavsko izkoristil, da bi prišel do zaupnih podatkov, se njena brezskrbna naivnost začne razkrajati. Prisiljena je v povsem drugačne razmisleke, skrivne kalkulacije in načrtovanja, od katerih bo odvisna njena in prihodnost njenih otrok. Tako roman v mračnem okvirju novega neveselega sveta, ponuja zgodbo o odnosih v družini in položaju žensk v družbi ter intimno zgodbo dvakrat prevarane ženske, ki se nazadnje prebudi in hoče pobegniti iz sveta, ki jo dobesedno vklepa, v katerem so jo oropali vseh pravic, kot nameravajo oropati tudi vse deklice, dekleta in žene. Veliko vzporednic avtorica vleče s trenutno realnostjo, s strahovi, ki se zajedajo v ljudi, in nič kaj obetavnimi vizijami prihodnosti.

Najmočnejši aduti romana Simone Klemenčič Hiša brez ogledal so intimna sfera in odnosi v njej. Avtorica jih opisuje realistično in prepričljivo, skozi živahne dialoge. Glavno protagonistko, ki postopno in boleče spoznava svoje zmote, v tem procesu vodi skozi različne faze in stopnje razočaranja, ponižanja in jeze, a jo hkrati ohranja dovolj razumno, da ne izda svojih čustev. Ženska iznajdljivost – krmariti v vsakih okoliščinah – jo vodi pri iskanju rešitev, nazadnje pa se ženska, borka in upornica, solidarno prebudi tudi v tašči. Roman je kljub teži ekoloških, družbenih, političnih in verskih nastavkov presenetljivo privlačno branje.

Tatjana Pregl Kobe

Andrej Medved: Véliko kolo

Koper: Edicija Hyperion in KUD AAC Zrakogled, 2022

Vizualna podoba knjige Véliko kolo se že po zunanji kvadratni obliki, asketski naslovnici in enaki tipografiji naslova na rahlo orumenelem papirju ujema z mnogimi dosedanjimi zbirkami poezije Andreja Medveda. V knjigi z mehkimi platnicami, kjer je na zavihku objavljeno strokovno in v njegovo poetiko vživeto spremno besedilo Diane Pungeršič, so prav tako vmesni prazni barvni listi, ki jih pesnik dojema kot rahel miselni postanek, saj jih – čeprav neoštevilčene – pri oznakah števila strani upošteva kot del pesnitve. Knjiga Véliko kolo je posvečena ne le ženi Vidi, pesnikovi muzi, kar je po nizu več kot dvajsetih njej posvečenih pesniških zbirk pričakovano, temveč tudi Larisi in Sofiji.

Brati zadnje valovanje bohotne reke poezije Andreja Medveda je vsekakor izziv. Pisati o njej še toliko bolj. Njegove knjige poezije z doživljajsko intenzivnostjo oziroma z jezikovnimi variacijami kot meteoriti padajo v slovensko pesniško pokrajino in s svojo nenavadnostjo vselej terjajo pozornost. Že z Medvedovo prvo zbirko pesmi je bilo jasno, da je pesnik hotel iznajti svoj jezik, da je lahko opeval najsilovitejša čustva in čutnost, eros in tanatos, skozi fantazijske privide in poetične opise sveta okoli sebe, pri čemer se je vse od začetka s svojevrstno metaforiko in zgradbo kasnejših zbirk namerno izogibal tradiciji. Njegove pesmi so slikovite, večinoma grajene na simbolih in metaforah, silovitost njegovega pesniškega jezika pa se je še posebej razbohotila v nekaterih konceptualno zastavljenih pesniških zbirkah. V nasprotju z umetnostno-zgodovinskimi eseji in kritiškimi zapisi o vizualni umetnosti, ki jih prepredajo filozofski citati, njegova razmišljanja in téze, za katere je pogosto nujna dodatna razlaga celo v tovrstno umetnost posvečenemu bralcu, pa je njegov pesniški jezik dovolj komunikativen mozaik doživetij in domišljije, da (večinoma) ne potrebuje razlage. Ne, ni lahkotno branje, a kdor predre opno in se prebije skozi Medvedovo poezijo, se v njegovih migotajočih prispodobah lahko znajde.

Verjetno je pesnitev Véliko kolo nastala v času epidemije, ki je marsikomu spremenila način življenja, ga prignala v temne misli. Odtujenost in otopelost odmeva v »gluhi prostor kot / kositrni žlebovi zunaj na dvorišču…« Nostalgično zrenje v preteklost, ko je bila intimna bližina samoumevna, je ovito v nadrealne prispodobe in pospremljeno z vabilom na »potovanje v svet čudežev in pravljičnih, zasnulih škratov«, na katerem je pesnik tudi zvest popisovalec s soncem obsijanih dvorišč, vrta za galerijo, koprskih hiš in obale, gluhot jonskega otoka in Atlantika v Panamski ožini. Po polju bivanja se Andrej Medved pomika kot osamljen subjekt, ki na svoji pesniški poti živi vzporedno življenje: silovito, razburljivo, hipno, bežno, vročično, osamljeno, ranljivo in fantazijsko izsanjano. Kot življenje mineva dan za dnem, enkrat bolj idilično umirjeno, drugič bolj pretresljivo dramatično, se drug za drugim stekajo verzi kot pesnikov alter ego na papirju, dokler se med zdajšnjostjo in večnostjo nenadoma ne odprejo vrata v nebesa, kjer »Véliko kolo ožarja stene v blodnjaku ptic in netopirjev … Da zrase / moč letenja in lebdenja in vdihov / in izdihov v vrtincu zraka.« En vdih za drugim, en verz za drugim.

Z verzom »prelestno, sklonjeno / dekle, ki stopa v pravljične prostore s sanjami o večni sreči …« pesnik sporoča, da sta od vsega rajskega človeku ostala le hrepenenje in spomin na izginulo, na minulo. Kajti spomin, ki veže preteklost s prihodnostjo, so sanje, v njihovi neposredni bližini pa ima svoj dom tudi poezija. Ker samo v sanjah kača s kamna zleze v zaprta usta, prhutajo kobilice v stekleni glavi in na obronkih gozda zagorijo hlebci kruha, samo v sanjah iz oblačne rose pade angel na steklene nitke in kikirikajo polnočni petelini z glasilkami sedmeroglavih zmajev in samo tam iz vdolbinic v glavi izstopajo prikazni, ujete v izdihan zrak. Saj tudi »ptica vzleti z gole na sosednjo vejo, kot deklica / z modrimi očmi vzleti v sanje, ki minejo kot pravljica, ki izpuhti v vesoljni čas …«

Scenografija pesmi v knjigi Véliko kolo ne preseneča, gradnja je podobna prejšnjim. Pesniška pripoved se zlagoma odvija (skoraj) na vrhu strani, ena za drugo v dveh, treh ali štirih vrsticah (zelo redko v eni), pri čemer ni nujno, da vsaka od njih odpre novo epizodo. Nasprotno, nekajvrstični pesniški zapisi se zlivajo iz ene strani v drugo, valovíjo iz ene povedi v drugo, ne da bi se zaustavili za zaključno misel, ki kot nebrzdan val najde mesto na naslednji strani. Ali celo pozneje. Skoraj nikoli se ne končajo s piko, ponekod z vejico ali tropičjem, večinoma pa ostajajo brez ločila. In tako valovíjo vse do konca pesnitve, ko se bralec na zadnji strani znajde »z obrazom v slani vodi zastekljenega vodnjaka …«, kjer je, kot se mu po celi pesnitvi zazdi, ves čas bil. Ne kot nerojen otrok pod potopljenim skafandrom, ampak kot človek iz mesa in krvi, ki s pesnikom čuti neznosno krivdo, ki lebdi v njegovi glavi, in ki doživlja neznansko stisko, ostrino noža, kaplje strnjene krvi, odmrle silhuete. Čuti erotiko v trpkosti poljuba in v sladkih sporočilih iz mamljivih mlečnih žlez; čisto poezijo neskončne svetosti pomladi; nostalgijo v nebesni prostornini, v ozvezdju Mlečne ceste; minljivost časa v sencah dvoma in kazalcev v stari uri, »zlomljenih s hitrostjo ničeve, minljive, speče sreče«. Tako lahko bralec skupaj s pesnikom biva v privzdignjeni pravljični pesnitvi, v potopljeni stekleni palači, kjer je vse privid in vendar ne daleč od resnice. Tipografsko poudarjen zadnji verz ga znova poveže z naslovno vsebino pesnitve, ki jo je pesnik že v prvem verzu postavil na nebo: »Na nebu veliko kolo iz jekla srebrnih palic, ki se vrti kot bronaste tipalke / na metulji glavi …« Prispodoba, kot mnoge v Medvedovi poeziji, ni naključna: s tipalkami metulj ohranja ravnotežje med letenjem. In pesnik, vajen letenja v svoji poeziji, lovi ravnotežje – ne med prividi in resničnostjo, ampak med svojim življenjem in bivanjem v poeziji.

Poeziji je Andrej Medved, sicer umetnostni zgodovinar in filozof, od nekdaj zavezan. Kot pesnik z vizijo ne odloča o tem, koliko, ampak kako bo preživel čas, ki mu je na voljo. Verjame, da njegove pesmi svetijo kot zvezde v vesolju. Išče novo, neodkrito, zanimivo, sočno, sveže. Bori se za jezik, za ostrino jezika, za vdihe in izdihe. Njegovo véliko pesniško kolo se vrti brez prestanka, ne pristane na od/počitek, verzi se stegujejo za verzi in se še nedokončani tihotapijo na nove strani. Knjiga Véliko kolo je ena sama pesem, ki valovi in se vrti brez prestanka. Kot življenje samo: rojstvo, bivanje, smrt in tako znova in znova.

Marica Škorjanec-Kosterca

Evald Flisar: Očetova pisma sinu

Ljubljana: Sodobnost International, 2022

Evald Flisar je svetovno znan slovenski besedni ustvarjalec. Njegova dela so prevedena v 42 jezikov, kultni roman Čarovnikov vajenec pa je dosegel 220 izdaj v 40 jezikih. Uspešnost njegovega dela dokazujejo presežniki števila literarnih nastopov in predstavitev ter pomembnih priznanj. Že od zgodnje mladosti je popotnik, raziskovalec dežel na drugih celinah, najbolj pa ga je očarala Indija. A pandemija covida je leta 2020 ustavila potovanja in mu preprečila načrtovano pot po Indiji, kamor je bil povabljen na predstavitev novih knjižnih prevodov in premier dram Kaj pa Leonardo in Kostanjeva krona v bengalščini.

Očetova pisma sinu je začel pisati v začetku epidemije, končal pa jih je februarja 2022, ko je Rusija napadla Ukrajino. Knjigo, posvečeno petnajstletnemu sinu, je pospremil s citatom iz Čarovnikovega vajenca: »Bodi pripravljen na vse in ničesar ne pričakuj!«

Pisatelj se zaveda, da je v današnjem načinu komuniciranja po elektronski pošti in prek drugih medijev pisanje pisem precej nenavadno, še zlasti ker s sinom živita skupaj v ljubečem družinskem okolju. Pisma so napisana za prihodnji čas, ko bo sin morda čez deset ali dvajset let tudi iz te knjige bolj spoznaval svojega očeta in njegovo vznemirljivo življenje. Prihodnost se mu zdi »z današnjega vidika povsem nepredvidljiva Negotovost«. »Nihče ne ve, kaj se bo še zgodilo, kje se bo agresija ustavila, kdo vse bo koga napadel, zanesljivo pa nas čakajo leta negotovosti, groženj, laži, sprenevedanj, draginje, inflacije, revščine, morda celo izbruh atomske vojne in konec sveta.«

Vsako pismo se začenja z ustaljenim nagovorom Dragi Martin, vsebinsko pa so pisma kratki eseji o različnih vprašanjih, ki že od nekdaj vznemirjajo človeštvo. Pisatelj razmišlja o staranju in smrti in podoživlja dogodke, ki so ga v preteklosti spravili na rob, a mu je bilo prizaneseno.

Več pisem je posvečenih predstavitvi in razlagi jogijske tantre, ki je Slovencem, vzgojenim v tradiciji »globokarstva, smrtnoresnosti, svetobolja in svečane obrednosti«, po pisateljevem mnenju težko umljiva. »Življenje ima svoje sistemske posebnosti, svoj ritem, ki mu je treba samo prisluhniti. In se z njim uskladiti.« Kot odličen poznavalec filozofije vzhoda piše tudi o svojem pogledu na pojav, da se vse več ljudi ukvarja z iskanjem duhovnosti, vendar je ponudba raznih filozofij, duhovnih vodij in sekt največkrat prazna. Ljudje vse preveč živijo za včeraj in jutri, ne pa za danes.

 Očetova pisma sinu niso napotki ali celo nauki, po katerih se je treba ravnati, ampak nevsiljivi nagovori, ki dopuščajo razpravljanje s prihodnjim bralcem. Avtor omenja tudi nekatere dogodke iz svojega življenja, naporno delo v Avstraliji in med bivanjem v Londonu. S hvaležnostjo se spominja staršev, zlasti očeta zaradi njegove sposobnosti, da je vedno imel voljo in moč začeti na novo.

V zadnjih dveh pismih se avtor dotika sprememb v zahodnih demokratičnih družbah, piše o lažnih konstruktih, prilagajanju zgodovinskih dejstev, LGBT, feminizmu in skrajnostih posameznikov ali skupin, ki nikomur ne dopuščajo drugačnega mnenja, kot ga imajo oni. Pri teh sovražnih in trivialnih izpadih imajo svojo vlogo družbena omrežja, prek katerih ljudje lahko po mili volji sproščajo svoje travme z žalitvami, obsodbami in lažmi.

Flisarjeva Očetova pisma sinu so dragocena sporočila za vsakega razmišljujočega bralca. V njih spoznavamo bogate življenjske izkušnje, znanje in modrost pisatelja, čigar dela slovijo po svetu daleč prek slovenskih meja.

Miša Gams

Andraž Rožman: Titov sin

Novo mesto: Goga, 2022

Tri leta po izidu reportažnega romana Trije spomini, v katerem Andraž Rožman opisuje zgodbe beguncev z Bližnjega vzhoda, je pred nami roman Titov sin, zgodba o dveh protagonistih, ki se podata na pot iskanja odgovorov o preteklosti svojih dveh očetov in iskanja svobode zunaj sveta institucij. Rožman, ki je diplomiral iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, že več kot 15 let dela kot novinar, med drugim pisec družbeno angažiranih reportaž o beguncih za spletni portal Vrabec Anarhist, zadnja leta pa se intenzivno ukvarja tudi s pisateljevanjem. Zgodba o novinarju Klemnu, ki soustvarja roman oziroma “riman” z odštekanim Frenkom, ki živi razpet med skvotersko skupnostjo v Rogu in željo po začetku družinskega življenja v Španiji z uporniško Marijo, vsebuje tako avtobiografske prvine kot tudi delčke osebne zgodbe Joca Podlesnika, kateremu je roman posvečen.

Dramaturško podlago za roman Titov sin ponujata tudi zgodba Saj je samo Joc, ki jo je Rožman napisal za zbirko več avtorjev Tu sem, in devetletno obiskovanje psihoanalitičnih seans, s pomočjo katerih je dobil pogled v ozaveščanje družinskih travm in lastnega nezavednega. Čeprav se Rožman v romanu ne posveča Jocovemu oziroma Frenkovemu boju za pravice ljudi, ki se znajdejo ujeti v togem psihiatričnem modelu, temveč jemlje pod drobnogled njegovo ekscentrično naravo, ki ga peha iz ene skrajnosti v drugo, bralec ponekod s težavo prepoznava, na katerih mestih se Frenk izpoveduje Klemnu in kdaj se Klemen izpoveduje psihoterapevtu. Na koncu romana Klemen vendarle prizna, da je bil njegov cilj doseči stanje norca, s tem pa tudi pridobitev popolne premoči nad očetovskim nadjazom, ki ga je v času odraščanja navdajal z občutki krivde, zaradi česar je zadnja leta potreboval pomoč psihoterapevta: “Dosegel sem cilj. Postal sem norec. To je moj črni pas. Nemalokrat sem se spraševal, kako veš, kdaj je konec. Vi ste bili ob tem modro tiho. Slutil sem, da je konec vse bližje, ko so se odpirali novi zorni koti in potem, ko je bilo v mojem govoru vse manj tišine. Sledil je občutek, da potrebujem vse manj pomoči za reševanje svojih konfliktov. Počutim se suverenega in mislim, da ne rabim nobene bergle več.” Največja odlika obeh protagonistov v romanu je tiho in skrbno poslušanje težav sotrpinov in iskanje odgovorov v terapevtski skupnosti, kar v spremni besedi priznava tudi Igor Okorn, doktor psihoterapevtskih znanosti in Andražev osebni psihoanalitik, ki je prav gotovo vsaj posredno pripomogel k temu, da so literarni liki dobili dodatno psihološko dimenzijo. 

Literarno in psihoanalitično večplastno zastavljen roman Titov sin v dramaturškem pogledu nima jasno določene zgodbe ali dodelane rdeče niti - je bolj samorefleksija dveh v vseh pogledih “drugačnih” posameznikov, ki prideta do zaključka, da njuno mesto ni na psihiatrični kliniki niti v podnajemniškem stanovanju, temveč v skupnosti samoopredeljenih norcev, čeprav se ti spopadajo z notranjimi glasovi ali rušilnimi bagri mestnih oblasti. Ti zadnji so kot poslednji braniki avtonomne cone Rog postali sinonim za soustvarjanje alternativne sredine, znotraj katere lahko posameznik najde svojo pravo vrednost brez perverzne logike neoliberalnega kapitalizma. Frenk ima v mislih dvolične ljubljanske meščane, ki pod pretvezo tržne enakosti in pravičnosti skvoterjem ne privoščijo brezplačnega najemnega prostora in jezno zastavlja (retorična) vprašanja: “Kaj je bolj pravično – skrbeti za skvot in skromno živeti v njem ali za gnilo sobo človeku pobrati tri četrtine dohodka? Je bolj pravično s svojimi rokami urediti atelje v skvotu ali držati mlade umetnike v neskončno dolgi vrsti za usrani studio, v katerem ne bodo mogli nikoli ustvarjati?”

Medtem ko  protagonista s konkretnimi življenjskimi primeri drug drugemu nastavljata ogledalo, se v nekem hipu zavesta, da je norost le ideološki konstrukt, katerega cilj je vzpostavitev neživljenjskih kriterijev in norm, ki jih posameznik na noben način ne more doseči. Ali kot je pisatelj Andraž Rožman povedal v intervjuju z novinarko časopisa Dnevnik: »Norost je le konstrukt prevladujočega sistema. Kaj je noro in kaj normalno, tega ne more določiti nihče, toda sistem, v katerem živimo, ves čas počne ravno to. Postavlja pogosto krivične norme in kdor jih ne dosega, je odrinjen, stigmatiziran, zaprt, proglašen za norega. Zato je ključno, da pregnetemo in obrnemo razumevanje norosti ter se zavzamemo za absolutno enakost.«

V romanu Titov sin, ki je po vzoru letnih časov razdeljen na štiri dele, vse do konca ne izvemo ali je Frenk res sin slavnega maršala, a to ne nazadnje ni več pomembno, saj se vmes odvrti toliko drugih dramatičnih življenjskih prelomnic in spoznanj, da se “saga” o realnih in fiktivnih Titovih potomcih umakne v zadnji plan. Bolj pomembno je, da glavna junaka s pomočjo matere in prijateljev obudita v sebi tisto potlačeno subtilnost, ki jima omogoči, da se družinske vezi nekako znova vzpostavijo in da na nek simboličen način zavzameta vlogo odsotnega oziroma mrtvega očeta.

Čeprav je roman Andraža Rožmana Titov sin s strukturnega vidika na nekaterih mestih napisan shizofreno, pa odpira pomembna vprašanja o vlogi sodobne družine v odtujeni družbi, o relativizmu duševnega zdravja, o moči oz. nemoči totalitaristično zastavljenih institucij, o terapevtski vlogi tako imenovanih podpornih skupin in skvoterskih skupnosti ter ne nazadnje tudi o zanašanju na lastno intuicijo oz. norost, ki nam pomaga zaceliti najgloblje rane.