Ocene

Avtorica recenzije: Ana Lorger; bralka: Barbara Zupan

Charles Baudelaire se je v literarno zgodovino zapisal kot zloglasen in ekscesen umetnik, ki je svoje nasprotujoče si sile, kot so človeško zlo in krščanska morala ali pa revolucionarni in reakcionarni duh 19. stoletja, zgoščal tako v poeziji kot tudi v načinu življenja. Čeprav ga je Roland Barthes kot avtorja želel ubiti, je njegov sodni primer eden izmed najbolj slavnih primerov, kjer se poraja vprašanje, koliko lahko pesmi ločujemo od pesnika samega. Poleg obtoženca je namreč na sodni klopi sedela predvsem njegova pesniška zbirka Rože zla. In kot tak je Charles Baudelaire hkrati tudi navdih za številne ustvarjalce in ustvarjalke, ki se skušajo poglobiti v duh tistega časa, predvsem pa razumeti njegov pesniški genij. Ena izmed njih je pisateljica Gabriela Babnik z romanom Tišina, polna vetra, ki se sicer bolj kot v pesnikovo duševnost poglablja v njegovo razmerje z Jeanne Duval.

Roman nas ponese v obdobje od leta, ko sta se Charles in Jeanne spoznala, do izida njegove obsojene pesniške zbirke in razhoda ljubimcev. Jeanne Duval, ki ji roman posveča enako, če ne celo več pozornosti kot Baudelairu, je prišla s Haitija, države, ki sta ji kmalu po francoski revoluciji sledila neodvisnost in prvi uspeli upor sužnjev v zgodovini človeštva. A Charlesa kolonialni kontekst njegove ljubice seveda ne zanima. Najdemo ga sredi tipičnega malomeščanskega zapravljivega življenja v Parizu, kjer se pesnik poglablja predvsem vase in v odnos med nizkotno mesenostjo in božansko lepoto ženskega telesa. Jeanne se izreka iz razredno in rasno popolnoma neenakega mesta in pesniku tako nastavlja ogledalo. A bralki in bralcu ostaja zavita v tančico skrivnosti in se tako nevarno približa mistificiranemu diskurzu o ženskem telesu, ki ga proizvaja pesnik sam. Jeanne oznakam in okvirjem, ki reducirajo njeno osebnost na objekt fascinacije, ne more uiti niti s pomočjo romaneskne tretjeosebne pripovedovalke.

Roman Gabriele Babnik Tišina, polna vetra se sicer ne poglablja v Jeannino ali Charlesovo psihologijo, njuna portreta se gibljeta na površini, tretjeosebna pripovedovalska perspektiva namenja strani pridevniško obloženemu opisovanju in popisovanju dogodkov, prizorov in ljudi. Nekateri so plod pisateljičine domišljije, drugi pa zgodovinsko resnične osebnosti. Zaradi seksualnih prizorov in metaforično baročnih opisov spolnosti bi roman lahko označila za erotičnega, vendar s pridihom postmodernih elementov, ki se stopnjujejo v zadnjih poglavjih knjige. Ti se ne kažejo več kot opombe pod črto, temveč kot nepričakovani vdori sodobnega časa v fiktivni svet 19. stoletja. Anahronije, ki se sprva zdijo kot spodleteli opisi ali napaka, kot je na primer poslušanje takrat še neobstoječih glasbenih izvajalcev ali Charlesova omemba Edwarda Saida in Mathiasa Enarda, se izkažejo za pisateljičino strategijo. S časovnimi prelomi preverja bralsko pozornost in zbranost, ta metoda pa se izkaže za uspešno predvsem na formalni ravni.

Vdiranje sodobnega postkolonialnega diskurza se v romanu stopnjuje, kar bi v vsebinskem okviru, ki ga prinaša podtekst romana, lahko razumeli skozi prizmo Baudelairove naprednosti in preroškosti. Vendar Charlesova omemba Saida ostaja zgolj kot opomba, bežen spomin, morda celo ignoranca, kar ga nasprotno postavlja v veliko bolj ambivalenten položaj. Odnos do razmerja moči med revno pribežnico in privilegiranim belim moškim ostaja v svojem bistvu nenagovorjen, s čimer se za ambivalentnega izkaže tudi roman sam. Pisanje ostaja prevzeto z mitologijo umetnika kot genija in njegovo muzo kot abstraktnim krajem navdiha, ki jo lahko moški z velikimi besedami ljubezni povzdigne v enaki meri, kot jo lahko brutalno poniža. Srž razloga za romaneskno protislovnost tiči že v Baudelairovi mejni zgodovinski osebnosti, kjer se z obsodbo pesnika morda prehitro lahko vpišemo med umetniške reakcionarje in moraliste, po drugi strani se s poveličanjem njegovega genija nevarno poveliča tudi takratni mizogini umetniški diskurz. Roman Tišina, polna vetra v svoji dvoumnosti, kot piše avtorica sama, torej ostaja »poskus, kako ujeti neulovljivo.«

Avtor recenzije: Muanis Sinanović;

Bralec: Bernard Stramič;

Poljski pesnik Tomasz Różycki je pesmi za izbor Teorija praznine sam izbral, segajo pa od začetkov do letošnje zbirke, v kateri zasledimo zelo sveže teme pandemije in karantene. Pesmim je smiselno dodan avtopoetični esej, prek katerega se lahko bralec temeljiteje seznani z avtorjem.

Prepoznavna poetika iz strani v strani prepreda svojo rdečo nit. Na oblikovni ravni je očitno postmoderno poigravanje s tradicionalnimi oblikami, predvsem s sonetom. Różycki, soimenjak legendarnega češkega nogometaša, zelo svobodno in z užitkom preigrava ritme in rime. Zares dobimo občutek lahkotnega žongliranja z besedami v galopu, podaja jih od enega asociativnega sklopa do drugega, med nogami in v odprte prostore, ki jih le sam vidi.

S svojimi notranjimi očmi sledimo podobam, ki s tem nastajajo. Na videz bežne skačejo iz ene teme v drugo: ljubezen, narava, vsakdanji predmeti in cingljanje ulice. Od našega uma zahtevajo določeno hitrost pri sledenju njihovi poti, vendar se v svojih vrtincih, paradoksalno, globoko vtisnejo vanj. Polegajo se v telo bralca kot vlaga v zemljo, ga mehčajo in delajo dojemljivega za okolico, omogočajo, da nove asociacije in misli klijejo v njem. Ne moremo reči, da se v svojem učinku bistveno razlikujejo od drugih izpiljenih sodobnih poetik, vendar je vsaka takšna poetika tudi nezgrešljivo unikatna. Vsaka relevantna poezija se ponavlja z razliko, sodobna poezija je eno in mnogo, reka, v katero nikoli ne stopimo dvakrat. Sorodni učinki vsakič žarijo v drugem barvnem odtenku. Poezija Tomasza Różyckega je prepišna, gladi nas kot vetrič ob odprtem oknu po jesenskem dežju, z njo smo melanholični in vedri hkrati, razigrani in zamišljeni, zasanjani in družabni. Velike teme so nezgrešljive, in ne bi mogli reči, da so ironizirane. Le način njihove obravnave je drugačen kot pri klasični poeziji od romantike do moderne.

Pesmi v prvem delu opusa pogosto govorijo skozi perspektivo dveh. Svet je doživet izrazito skozi izkušnjo ljubezenskega sobivanja in skupnega zaznavanja. Dva sta povezana v razcepu in razcepljena v povezanosti. Držita vsak svoj tečaj, skozi katerega se vliva svet v svoji barviti trpkosti. Tu so pesmi izraziteje zaznamovane z neposrednostjo občutja, medtem ko v poznejšem opusu vanje vstopa tudi filozofija in z njo filozofsko motrenje. Lirski subjekt je manj dvojinski in ljubezenski ter bolj obči, je človek, ujet v dobo tehnoznanosti, nemočen pred zemeljskimi silami, hkrati pa monumentalen ravno zaradi svojega mišljenja, pesnjenja, zavesti. Prav tako so poznejše pesmi prežete z nežnim humorjem, ne želijo se prepustiti moralizirajoči otrplosti, v čemer je tudi njihova etična stava. S tem spomnijo na pesmi Zbigniewa Herberta, rojaka in enega najpomembnejših pesnikov dvajsetega stoletja, iz kanonske zbirke Gospod Cogito.

Sodobna poljska poezija je močno povezana s slovensko; vpliv in prevodi potekajo v obeh smereh. Če bi iskali domačega pesniškega sorodnika, bi ga morda našli v Primožu Čučniku, predvsem na ravni jezikovne igrivosti in preigravanja referenc in pretočnosti podob. Vendar pa je poetika Rožyckega za odtenek manj eksperimentalna in bolj prosojna. Lahko bi jo primerjali s potokom. Je dokaj dostopna in pusti gledati skozse, a tisto, kar vidimo na dnu, prod, je obarvano z njeno optiko, videno glede na to, kako lomi svetlobo na sončen ali temačen dan. Gre za poezijo, ki se pusti oblikovati podnebju in njegovi negotovosti, ob tem pa osvežuje in povečuje, zamegljuje, optično preceja resničnost pod vodstvom besed, asociacij in temeljne vedrine, zmožne omehčati udarce usode na nelažniv način.

S tem potrjuje status poezije kot zapostavljenega, vendar lahko dostopnega zdravila v izrazito nepoetično naravnanem svetu. Ta teorija praznine zatrjuje, da v praznini pravzaprav ni nič zares praznega.

Na ogled je drugi del filmske franšize Jaz, baraba z naslovom Grujev vzpon, ki je uspel v komaj 3 tednih v slovenske kine privabiti že več kot 82.000 gledalcev. Film pa je med drugim v zadnjem tednu pritegnil pozornost tudi zaradi drugačnega konca, ki ga je za film priredila Kitajska. Če v mednarodni različici glavnega antijunaka doleti srečen konec, jo na Kitajskem ne odnese brez primerne kazni za svoja prevarantska dejanja. Film ocenjuje Igor Harb.

Avtorji predstave Povodni mož so želeli s sodobnim odmevom tradicionalne zgodbe doseči mlado občinstvo in nagovoriti perečo problematiko nevarne in nenadzorovane uporabe družbenih omrežij, ki tako kot prevzetnost in priljudnost, vodi v pogubo. Pri tem so gledalcu ponudili tudi rešitev problema in Urški prihranili potop v globine svoje nečimrnosti. Sporočilno zelo jasna predstava je postregla z igrivim in tekočim besedilom Ambroža Kvartiča, ki se je izvrstno dopolnjevalo z Neishino glasbo v sicer prevladujočem pop-rockovskem slogu. Glasbeniki so z izvedbo navdušili in na odru ustvarili pravo napetost, duet Urške in Povodnega moža z naslovom Takšna kot ti, pa bi znal ostati v ušesu. Vokalno sta blestela Sara Briški Cirman – Raiven in Jure Kopušar, ki je bil tudi igralsko izjemen. Preostali del zasedbe je predvsem pevsko predstavo odlično podprl. Že kmalu pa je na žalost postalo jasno da, čeprav bo predstava pevsko izpolnila pričakovanja, zgolj dva izvrstna plesalca ne moreta nositi bremena enega od sestavnih elementov muzikala – plesa. Ta je pri celotnem projektu pravzaprav najbolj razočaral. In pri takšni plesni uspešnosti in nadarjenosti, kot jo Slovenci premoremo, umanjkanje tega pomembnega elementa muzikala spodbuja k razmišljanju in pušča grenak priokus.

Avtor recenzije: Iztok Ilich

Mateja Ratej: Triumfator : Anton Korošec v prvi Jugoslaviji

Andrej Rahten: Anton Korošec : slovenski državnik kraljeve Jugoslavije

Bralca: Ambrož Kvartič in Lidija Hartman

Poldrugo stoletje po rojstvu Antona Korošca je naposled dozorel čas, da ta mož, med koncem prve in začetkom druge svetovne vojne najvplivnejši duhovni in politični voditelj Slovencev, dobi celovito biografsko predstavitev. In pravično oceno vsega, kar je storil in kako je to storil na takratnem razprtij, zvijač in nasilja polnem političnem odru. Čas druge Jugoslavije mu, zapriseženemu nasprotniku komunistov, ni bil naklonjen, vendar so tudi v samostojni Sloveniji – čeprav so mu zgodovinarji pogosto namenjali pozornost – morala preteči še tri desetletja, da se je v slovensko narodno in politično zavest vrnil skozi glavna vrata. Kot osrednji lik dveh skoraj hkrati objavljenih monografij dveh uglednih avtorjev!

Mateja Ratej, ena vidnejših sodelavk projekta ustvarjanja nove slovenske biografije, se v prvem delu knjige z naslovom Triumfator več ukvarja s politiko in politiki v prvi Jugoslaviji kot s samim Korošcem, kar je mogoče razumeti kot ozadje, nujno za razumevanje okoliščin delovanja po Bleiweisu drugega »očeta slovenskega naroda«. Že proslavljanje njegove šestdesetletnice, še bolj pa čaščenje leta 1939, ko je postal častni občan več kot 300 slovenskih občin in častni doktor ljubljanske univerze – čemur je nasprotovala le skupina levo usmerjenih študentov – se je sprevrglo v nacionalno manifestacijo in Koroščev osebni trimuf.

Avtorica v mnogih podrobnostih razkriva vzroke in posledice sestavljanj in padcev krhkih koalicijskih vlad, odvisnih od trenutnih interesov strankarskih voditeljev in kraljeve volje. Korošec je bil edini slovenski politik, ki jim je bil kos. »Spričo njegove iznajdljivosti, prilagodljivosti in bistroumnosti,« piše, »se je bilo težko ubraniti vtisa, da se spremeni v zlato vse, česar se dotakne roka sinjeokega karizmatičnega katoliškega duhovnika v izmuzljivi in kaotični realnosti Karađorđevićeve Jugoslavije.«

Po meteorskem vzponu v politično orbito z majsko deklaracijo leta 1917 si je Korošec tri leta pozneje s krvavim zatrtjem železničarske stavke utrdil položaj tudi v novi državi. Bil je večkratni minister in leta 1928 je kot prvi nesrbski politik sestavil vlado v Beogradu. Preživel je vse pretrese, od vidovdanske ustave in šestojanuarske diktature do konfinacije in uboja kralja Aleksandra. Po razpustitvi Slovenske ljudske stranke se je tesneje povezal s srbskimi radikali in kljub očitkom o dvoličnosti še naprej sledil poglavitnemu cilju – politični prevladi v slovenskem prostoru, potrebni za uresničevanje katoliškega kulturnega programa.

V knjigo so vključena tudi poglavja o Ivanu Šušteršiču, Franju Žebotu, Antonu Novačanu pa tudi Edvardu Kardelju in več drugih vidnih Koroščevih političnih sopotnikih. Posebno zanimiv je zapis o Ivanu Puclju, ki na ministrskem položaju ni uslišal prošenj Hinka Smrekarja in Rudolfa Maistra za denarno pomoč. Odlomki iz njunih pisem pretresljivo pričajo o pomanjkanju, ki sta ga trpela oba na eksistenčni rob odrinjena znamenita moža.

Mateja Ratej na koncu knjige Triumfator povzema še usodo Koroščeve politične dediščine med povojno emigracijo in po obnovi demokracije v osamosvojeni Sloveniji, kar bo prispevalo k boljšemu razumevanju današnje slovenske politične stvarnosti.

Andrej Rahten, izvrsten poznavalec političnega dogajanja na Slovenskem v zadnjih desetletjih 19. in prvih desetletjih 20. stoletja, se je portretu Anton Korošec bolj približal človeški plati ustanovnega očeta kraljevine Jugoslavije, kot imenuje Korošca, monarhista, pa tudi ostrega kritika kapitalističnega izkoriščanja in zagovornika ženske volilne pravice. Tudi on natančno sledi stvarni kronologiji vzpona in delovanja moža številnih vlog in obrazov, od junaka prelomne dobe ob zatonu avstro-ogrske monarhije prek izjemno priljubljenega voditelja stranke, predsednika Jugoslovanskega kluba in pogosto ključne politične avtoritete v Beogradu, pa konfiniranca in po Aleksandrovi smrti znova soustvarjalca državne politike – do telesa na mrtvaškem odru.

V Koroščevo zgodbo vstopi v času nastajanja Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in njene združitve s kraljevino Srbijo, ko pa ga, enega najzaslužnejših za ta korak, zaradi zadržanosti v Švici ni bilo zraven. Nato sledi njegovim političnim zmagam in neuspehom, vmes pa nadrobi še številne slikovite primere, anekdote, zasebna opažanja in sodbe sodobnikov, nasprotnikov in tudi tesnih sodelavcev, ki so dobro poznali voditeljeve kolerične izbruhe. Ti drobci, med njimi tudi namigovanja in opravljanja, na primer očitki, da je kot duhovnik v vlogi politika nehal nositi kolar, pa poročila o kvartopirskih ponočevanjih in različnih razvadah, naredijo podobo Antona Korošca bolj živo in prepričljivo. Pomagajo tudi razumeti ozadja številnih zaostritev in kriz ter njegovih odzivov nanje.

Razliko med pristopoma avtorjev obeh znanstvenih monografij nakazujeta že knjižni opremi: na platnicah Triumfatorja Mateje Ratej je Korošec upodobljen v triumfalni pozi, odločen, ponosen, samozavesten veljak, naslovnica Rahtenove knjige Anton Korošec : slovenski državnik kraljeve Jugoslavije pa je nastala po fotografiji sproščenega moža brez suknjiča, ki z ribiško palico v roki stoji na skalnem obrežju Hvara. Tja so ga izgnali, ker je s kritiko bizantinske beograjske politike s kraljem na čelu in zlasti s t. i. Slovensko deklaracijo leta 1937 šel predaleč. Tako se knjigi s skupaj dobrimi 1100 stranmi in štirikrat toliko opombami tudi v tem pogledu dopolnjujeta.

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj

Bralca: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič

Devetsto strani obsežne knjige poezije je težko obdelati na treh straneh. Če bi bila knjiga tanjša, bi jo nosili v žepu s seboj, ampak saj veste, dobra poezija je vedno težka prtljaga. To pravim zaradi tega, ker Iztok Osojnik v neki pesmi v knjigi 2021 piše, da bralec lahko njegove pesmi bere tudi na stadionu ob gledanju nogometne tekme. Prve strani tega zabavnega, kritičnega, angažiranega zapisovanja so najbolj udarne, najbolj politične, najbolj neusmiljene in najbolj kategorične, čeprav proti nesvobodi usmerjena ost tudi v nadaljevanju ne popušča.

Najboljša dela so študije, namenjene bralcu, kakopak, ki rad bere poezijo. Iztok Osojnik v delu 2021 v svoji angažiranosti razkriva vso hipokrizijo družbene popačenosti in bedo avtoritarnosti. Z obrazov snema maske narejenih nasmehov in slinjenja. Izrečene besede, ki so votle, razvodenele, neobvezne, postavlja v širši kontekst totalitarne države. Izkoriščanje ranljivih skupin služi za manevriranje v političnem peskovniku. Vzbujanje strahu prebivalstva je ena od vsakdanjih načrtovanih početij oblasti. »Izjavljam, da ni nič pretresljivejšega od / množice trpljenja beguncev / ki jih krščanska ljubezen domačinov vzpodbuja / da naj čim prej zmrznejo na bodeči žici / ob kakšni reki ali v zasneženem gozdu / torej zločinska zloraba smrti za / projekt postati globalni milijarder v šaleški občini«. Brutalni kapitalizem prevzema pobudo za vodenje brez kančka vesti in brez osnovnih etičnih postulatov: brezobzirnost in pohlep peljeta v družbo govorice kretenov. Sporazumevanje ni mogoče.

Ob prebiranju Osojnikovih strani poezije ni mogoče misliti ali govoriti o tako imenovani opevani slovenski liriki ali o jeziku, ki se strogo drži strukturiranih mej metaforične govorice. Osojnikov poligon je mnogo širši, razsežnejši, globalnejši in tudi sproščenejši: »problem z brezhibnimi pesmimi je / da v njih ni prostora za obscenosti / nobenih namigov na razuzdanost / pivo in konjske dirke, ampak to nisem jaz«

Pesnik išče najrazličnejše položaje poezije, z mnogovrstnimi, nepričakovanimi, šokantnimi preobrati odpira registre svoje pisave prekomernega doziranja, čezrobnega raztegovanja, izpisovanje do konca in v ponavljajočih se kaskadah novi zaleti, novi naleti – zakaj? Ker je poezija, zapisovanje, jezik pesnikov medij, zaradi občutenja popolne svobode, poimenovati vse v sebi, v presežnosti obračuna s svetom – družbo: »nadčasovni pesnik, ki se z besedo zna dotakniti žive vode v toplih srcih«.

Predvsem pa je Osojnik pesnik, ki se ne spreneveda, ki razkriva, razgalja ne le razne sentimentalizme, pač pa že kar zelo obsežne anomalije sveta. Vsak fenomen ali odblesk resničnosti postavi v drugačno, nepričakovano osvetljavo – loti se samega sebe, se posmehuje samemu sebi. Verz razveže v banalno (trivialno) doživetje in kljub temu ne zdrsne z visokooktanske, adrenalinske police, ki se bere že kakor kakšna kriminalka ali vsaj drama planetarnih razsežnosti. Zemeljsko oblo preteče desetkrat, stokrat, vtakne se v vse in postavi tja, kamor sodi: namreč, zločin je zločin, tega ne moreš imenovati človekova ljubezen. Osojnik se ne sprijazni z dvomljivimi odgovori, razkriti želi surovo resnico sveta, tukajšnjo, zdajšnjo, neolepšano, seveda svojo, pesniško, lucidno, neupogljivo, uporno.

Poleg tega je Osojnik v svojem pisanju zabaven, naj se še tako čudno sliši, čeprav sem prepričan, da mu gre hudo zares. Prekinjajoč ritem še bolj razdraži (poglobi) bralčeve brbončice, brv, čez katero gre, je nevarno zanihana. Vsekakor je njegova pisava domiselna, pomaga si z vsemi nastavki kulturnega pedigreja, filma, glasbe, filozofije. Med njegove vrstice prihaja vse, kar je človek ustvaril v svoji kratki zgodovini homo sapiensa – in ogrozil svet.

In če vzamemo to študijsko izdajo, imenovano z letnico 2021 – dosje nekega ustvarjalnega procesa, kot mejnik, mejno črto smrti, skrajni rob še možnega in še živega občestva sveta, potem nas Osojnik s to knjigo opominja, opozarja, tako rekoč roti, da nas bo ves ta skupek neumnosti, ki jih počnemo, grabežljivost cinične oblasti, vsa ta obsedenost z imetjem, vsa ta bebava in poplitvena »kulturnost« odplaknila kot plastični zamašek v odtočni kanal, nas sesedla vase, v izumrlo vrsto homo sapiensa. Temu se je treba z vso intelektualno in ustvarjalno močjo upreti – z odpiranjem svobode, ne z rezalnimi žicami in zidovi, temu je potrebno absolutno reči NE! tej konservativni, katoliški prevladi v posedovanju edine Resnice, s katero si je beli človek podjarmil ljudstva in povzročil neizmerno trpljenje, jo odsloviti, človeku vrniti dostojanstvo in kruh. Če sta kapitalizem in proizvodno-potrošniška lakomnost ugrabila svet, si ga moramo prisvojiti nazaj. To nam omogoča poezija v najširšem smislu, saj je prav ona vodilo svobode, ki odpira prostore kaznilnic, črne luknje v glavah, mračnjaštvo. Osojnikova poezija sugerira misli, spodbuja ravnanje, pasivno spreminja v aktivno. Privid resničnosti preoblikuje v eksplozivno zmes poezije in prostodušnosti, ki tako postane magma jezika vznemirljive pustolovščine branja. »Človek ujame pa spet izgubi nit pesmi«, pravi nekje na teh straneh. Ali: »Poezija, to je moj način, kako ne biti fašist«.

In vsemu navkljub: Osojnik balansira med predrznostjo in neposrednostjo. Giblje se na vseh mogočih in nemogočih nivojih pesmi. Pripoveduje nam zgodbo lastnega trganja mesa, razdaja se do konca, človek brez iluzij združuje visoke in nizke registre, banalno in poetično, ne ustavi se pred nobenim malikom – tudi pred malikom poezije ne. Odrešilni ogenj ne pojenja. Požiga visoke bariere človekovih priseg in samoumevnosti. Prihodnost živi v sedanjosti – v tisti tanki plasti resničnosti, ki jo Osojnikova poezija odpira na stežaj – kot plodna tla, kot humus za naslednje generacije, ki bodo v celoti doumele, da se je človek rodil kot svobodno bitje, in ne kot privesek take ali drugačne ideologije.

Avtorica recenzije: Anja Radaljac

Bralka: Barbara Zupan

V romanu Križci, krožci se Jedrt Maležič po romanu Napol morilke, ki je raziskoval izseljenstvo in narodnost med drugo svetovno vojno, vrača v sodobni čas ter k premišljanju o zasebnosti, umeščenosti v politično. Križci, krožci tudi na slogovni ravni ustvarjajo kontinuiteto z avtoričinimi prejšnjimi deli. Tekst se sprehaja po meji med knjižnim, knjižno pogovornim in pogovornim jezikom, izraz je sproščen, tekoč in emocionalno poln. Besedilo kljub raziskovanju tematik, ki so boleče tako zasebno kot tudi družbeno, prežema duhovitost in humornost. Humor v romanu ne deluje kot sredstvo zakrivanja bolečine, temveč kot ena od osrednjih protagonistkinih dispozicij; s humorjem je kritična do večinske družbe, do lezbične scene, svoje nekdanje partnerice in tudi do same sebe, obenem pa prav duhovitost preprečuje, da bi roman izzvenel preobteženo.

Pripoved se namreč osredinja okoli odnosa med protagonistkama, Gigo, ki je tudi pripovedovalka romana, in njeno nekdanjo ženo Alino ter njunega skupnega starševstva deklici Zarji. Roman se tako ukvarja z bolečino ob izgubi partnerstva, izgubi otroka, bolečino ob izdajstvu, ko nekdanja partnerica poskrbi, da Giga nima več stikov z otrokom, češ da je tako »najbolje za vse«, bolečino ob nerazumevanju prijateljic z lezbične scene in seveda z vsakršnim nerazumevanjem, ga jih je protagonistka deležna od heteronormativne patriarhalne družbe. Zdi se, da se znajde tako zelo sama, da za svoje stanje ne najde niti priročnika za samopomoč, saj, kot pravi, priročnika za nebiološke mame ni.

Jedrt Maležič je za popis procesa žalovanja, prebolevanja izgube in poskusa razumevanja in grajenja novega življenja iz nemogočih okoliščin izbrala literarni postopek, v katerem se kaže narava prebolevanja odnosov. Ko se prihodnost odnosa izmakne, se pogosto vračamo v preteklost, skušamo rekonstruirati pot, ki jo je razmerje prestalo, in ugotoviti, kje natanko se je zalomilo. Kako sem se znašla tukaj?, se zdi ključno vprašanje, ki si ga Giga zastavlja, in tako se roman vrača iz sedanjosti v preteklost, iz trenutnega stanja razbitosti, v neko poprejšnje stanje celovitosti; nekje je ta namreč morala obstajati, kajne?

Četudi se Giga oklepa upanja, da bo prišla do te točke, kjer je vse delovalo, pa si roman ne dela utvar. Ne glede na to, kako daleč seže njen spomin, so družbene in osebne okoliščine, ki so naposled botrovale trenutni situaciji, vselej obstajale. Prepletale so se s svetlimi trenutki zaljubljenosti, skupne politične angažiranosti in želje po skupni prihodnosti; v vsem tem je tako prihajalo tudi do posplošitev, do prilagajanj na mestih, kjer bi se najbrž bilo treba ustaviti in kaj razčistiti, morda končati.

V tem smislu roman Križci, krožci pripoveduje psihološko prepričljivo zgodbo o dveh kompleksnih osebah, ki se skušata najti, ki skušata vztrajati ena ob drugi, a jima nepredelana neskladja in neujemanja v interesih rušita potencial harmonične in zadovoljujoče skupne prihodnosti.

Obenem je roman Križci, krožci politično delo, ki se družbenim vprašanjem približa z za Jedrt Maležič značilnim izhajanjem iz osebnega, ki pa se samodejno pretaka v politično. Osrednje vprašanje romana je s tega vidika vprašanje materinstva in starševstva po ločitvi, s pomembno vpeljavo prizme nebiološke matere, ki jo družba, vključno s prijateljicami z lezbične scene, ki so družinsko življenje z otrokom vsaj v nekem podtonu razumele kot obliko izdajstva, kot približevanje konformizmu heteronormativne matrice, ne razume. Skorajda samoumevno je, da jo širša družbena skupina še bolj zavrača in še težje razume; Giga biva v izjemno izolirani, samotni poziciji. V tej konstelaciji ni nepomembno, da njen otrok, Zarja, zdaj biva tudi z moškim, Urbanom, ki mu pravi »tati« in ima v nekem smislu tri starše, pri čemer roman dobro slika prevladovanje patriarhalnega modela, ki izriva vse druge modele družin. Ne gre namreč za to, da bi med Gigo, Alino in Urbanom obstajalo neko skupno prizadevanje za večstarševsko družino; Giga je izrinjena ter tako po zasebni in po pravni liniji, odvečna, takoj ko se nekaj zalomi. Roman s tem opozarja na krhkost družin, ki presegajo okvire heteronormativne patriarhalne strukture. V njih namreč še vedno bivajo ljudje, ki se lahko ljubijo, ustvarjajo intimo, a se tudi odtujijo in razhajajo, tako kot osebe v heteronormativnih razmerjih, vendar so dodatno obremenjeni z družbenimi konteksti, ki jih postavljajo v težji, neenakopraven in naposled samoten položaj.

Roman Jedrt Maležič Križci, krožci se prebere na dušek, ob tem pa na prepričljiv način pokaže, kako mnoštvo identitet, v katerem biva vsaka oseba, v družbi z drugimi osebami ustvarja preseke, stičišča, a tudi razdalje, odmike, nerazumevanja in samote.

Razmišljanje o filmih Sunčice Ane Veldić z 8. mednarodnega festivala kratkega filma FeKK v Ljubljani

Piše: Muanis Sinanović

Bere: Igor Velše

Sunčica Ana Veldić je ena najzanimivejših figur hrvaškega eksperimentalnega filma. Na tokratnem ljubljanskem festivalu kratkometražcev smo si v Slovenski kinoteki imeli priložnost ogledati sklop njenih izdelkov, ki mu je sledil pogovor.

Režiserka je, kar k njenemu nastajajočemu kultu dobro pripomore, sicer zaposlena kot veterinarka in tudi v tem poklicu uživa ugled. Njen režijski pristop zaznamuje nagnjenost k objektom oziroma subjektom, ki so krhki, pri čemer se subtilno zarisuje njena avtorska in najbrž osebna senzibilnost, kakršna pogosto spremlja veterinarski poklic. Ti predmeti obravnave so lahko bodisi živali, bodisi ljudje, posebneži. Pri tem pa je ves čas na sledi živalski subjektivnosti, bodisi s temo, ki jo ubere, bodisi s filmsko govorico in delom kamere. S tem pa človeški liki niso ponižani, saj je v samih filmih jasno, da so vsi nastopajoči deležni neke splošne ljubezni, v kateri ni prostora za hierarhije. Ta ljubezen je hkrati nevsiljiva in nenapihnjena in odraža iskrenost.

Tako je tudi zato, ker avtorica neprestano preizprašuje lastno pozicijo, kaotičnost in smisel svojega dela, medtem ko se kamera pogosto usmeri nazaj in izpostavi njeno lastno krhkost. S tem se razblinjajo morebitni očitki o pokroviteljstvu. Njena filmska govorica je izjemno punkerska, polna mrtvih kotov in krši osnovna pravila ustaljenega kinematografskega jezika. Vendar opazimo, da je zmožna tudi bolj konvencionalne estetske drže, lovljenja poetičnih prizorov in uporabe klasične glasbe. Prav tako je opazen določen razvoj, ki sega od čisto gverilske spontanosti do ciljanega učinka, čeprav ta ostane zajet v sfero avantgardnega. V filmu Drama je precenjena je preizpraševanje lastnega dela povsem neposredno izraženo in spremlja pot filmarke čez akademijo in njene teoreme, ki nasprotujejo avtoričini poetiki.

Filmi, pogosto ujeti v svet implicirane duševne stiske in odrinjenosti, so hkrati prežeti s svetlo nitjo humorja, ki je suh in ves v detajlih: v izrazih obraza, nepričakovanih izbruhih jeze, prisrčnih izjavah. Tresoča kamera, ki večino časa preživi v roki, kot bi bila nanjo prilepljena, ravno v svoji zlitosti s telesom uspe ujeti drobne trenutke vsakdanje absurdnosti. Ujame tudi razkol med spontanostjo življenja in svojo prisotnostjo, med tekočim dogajanjem in njegovim beleženjem, s čimer sproži učinek komične potujitve.

Opus Sunčice Ane Veldić je najbolj prepričljiv prav zaradi svojega »zmedenega spontanizma«, zaradi intuicije, kako se ob pravem času postaviti na pravi kraj. Ima intuicijo nekaterih nepričakovanih »golgeterjev« v zgodovini nogometa, ki niso prepričevali s svojimi tehničnimi sposobnostmi, temveč z razumevanjem trenutka, prostora in z občutkom za romantiko. Čeprav avtorica nikoli zares ne govori o sebi, se na nežen način s prikazom različnih dogodkov, bitij in njihovih dinamik v konturah zarisuje tudi njena lastna zgodba.

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič

Bralka: Lidija Hartman

»Psi so bili tiho kot še nikoli (vsa ta drgetajoča krdela) mogoče zato ker se ta smrt čeprav zagotova ne bi smela zgoditi.« Kaj naj z vsemi temi psi in smrtjo, se sprašuje pesnica Małgorzata Lebda v zbirki Žetev. Gre za izbor, v katerem poezija nastopa kot katalizator nekega življenja. Vsaka pesem ima močan čustven naboj, ki najbrž izhaja iz iskrenosti in odkritosti ter iz avtoričine sposobnosti, da s fotografsko jasnostjo in občutkom minljivosti vseh zemeljskih stvari ujame krvave trenutke v času.

Małgorzata Lebda je poljska pesnica, doktorica humanističnih znanosti in dobitnica več prestižnih nagrad za svojo poezijo. V prevodu izjemne Katarine Šalamun Biedrzycka lahko beremo izbor iz avtoričinih štirih pesniških zbirk, prevedenih tudi v romunščino, danščino, srbščino in angleščino.

Avtorica se v svoji poeziji skoraj otroško upira glasu racionalnosti. Ve, da resnica obstaja, a je ne more sprejeti. Izgubila je nekaj bistvenega, izgubila je del sebe, starše, ki se ne bodo nikoli več vrnili. Njena poezija pa se oklepa upanja, kljub temu, da gre za lažno upanje. Med prebiranjem zbirke se zavemo, da življenje ni nežnost, v kateri se ne zgodi nič slabega, temveč spoznamo, da ljudje umirajo. Umirajo tudi tisti, ki jih imamo najraje in tega ne more spremeniti popolnoma nič.

Małgorzata Lebda v poeziji išče, kaj pomeni biti brez nadzora. Nekatere pesmi se zdijo kot prvobitne podobe; tuleči psi, gozd, kri, smrt, izgubljenost, rituali ... Pod grozljivimi prizori krvavega in temnega gozda se skrivata otroška radovednost in želja po resnici in lepoti. Njene pesmi govorijo o teži izgube, žalosti, zapuščenosti, travmi, vendar to ne vodi v nihilizem ali apatijo do življenja. Pesnica k smrti pristopa kot k vstopu in ne kot k zaključku, v tem pa se tudi skriva mojstrstvo njenega pisanja.

Stil njenega pisanja je nekje jedrnat in suh, drugod silovit in buren. Eni globoki misli že sledi druga in znajdemo se v gosto nasičenem stanju duha in pokrajine. Pesmi so neverjetno intimne, polne krvavečih ran in vsega, kar pride s celjenjem teh ran. To v poeziji vedno cenim. Gre za sodobno in prav nič ekskluzivno ali s patosom prepojeno pesnico, ki ji mnogi očitajo, da se bo šele s časoma pokazalo, česa vsega je sposobna. Jaz pa pravim, da je njena poezija točno tam, kjer mora biti, in da če Małgorzata Lebda nikoli več ne napiše niti verza, je napisala dovolj.

Avtorica recenzije: Marija Švajncer

Bralec: Jure Franko

Peter Kovačič Peršin je eden poslednjih velikih humanistov v slovenski filozofiji. Z osebno prizadetostjo in mračnimi napovedmi se zamisli nad pomanjkljivostmi in skrajnostmi sodobnega sveta in tudi slovenske družbe. Knjigo Etos prihodnosti je posvetil spominu na Hansa Künga, avtorja projekta svetovni etos. Švicarski filozof in teolog je zasnoval koncept univerzalnega etosa, premišljen načrt, ki bi bil sprejemljiv za vse človeštvo in svetovne religije ter bi učinkoval kot stvarni izhod iz sedanje civilizacijske krize.

Temeljni problem sodobne misli, na začetku predvideva Peter Kovačič Peršin, je ta, da ne more dati zadovoljivega odgovora na vprašanje, kaj je človek. Misleci različnih idejnih usmeritev se jasno zavedajo, da je od vizije človeka in njegovega položaja v svetu odvisno, kako človek biva, kako se uresničuje kot družbeno bitje in kakšna bo njegova prihodnost. Vse preveč je takih, ki človeka razumejo le kot posebno obliko biološko-tehnološkega obstajanja, ne pa kot bitja svobode in razvojne odprtosti. Čedalje bolj očitna je dehumanizacija človeka. Temna plat sodobne zgodovine zato zahteva novo in celovito videnje človeka.

Peter Kovačič Peršin izhaja iz nekaterih še vedno aktualnih stališč personalizma, eksistencializma, filozofije eksistence, frankfurtske šole in teoloških spoznanj, omeni pa tudi žal prezgodaj umrlo slovensko filozofinjo Cvetko Hedžet Tóth, nemško-ameriško politično teoretičarko judovskega rodu Hannah Arendt in nekatere druge mislece. Avtor oblikuje svoj lastni, v marsičem apodiktičen, vendar vsebinsko skrajno human in konsistenten sistem etike. V njem človek velja za presežno bitje, bitje nenehne rasti, duha in svobode. Čeprav pripada biološkemu svetu, zmore presegati danosti narave. Uresničuje se v medsebojnosti oziroma odnosu z drugim človekom, iz takega razmerja pa vznikata etična zavest in odgovornost za drugega. Prav zaradi sobivanja je človek etično bitje. Filozof pravi, da bi bilo treba postaviti nove duhovne in idejne temelje, hkrati pa se vračati k izvornim načrtom etičnega ravnanja, ki so izraženi v praetosu človeštva. Praetos štirih imperativov, ki ostajajo osnova svetovnega etosa, se glasi: ne ubijaj, ne kradi, ne laži in ne zlorabljaj spolnosti. Načelo, da ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da on stori tebi, ohranja svojo veljavo.

Kovačič Peršin je kritičen pisec, vendar tu in tam ne govori naravnost, temveč uporablja posredne koncepte in sintagme. Pojem totalitarizma in besedne zveze totalitarni nazori, totalitarizem 20. stoletja in totalitarno okolje samo omeni, ne da bi pojasnil, kaj ima v mislih, nenehno pa piše o taki ali drugačni ideologiji oziroma ideoloških projektih spreminjanja sveta in brezrazredne družbe, predvsem pa o njihovem polomu. Učinkovali so ideološki moralni koncepti, svojo moč kaže ideologija neoliberalnega kapitalizma. Avtor pravi, da ideološki sistemi oziroma nosilci ideologij zahtevajo suženjsko podrejenost posameznika interesom ideologije. Človek je postal samo sredstvo, dogajali so se zločini. Peter Kovačič Peršin napoveduje, da mora napočiti obdobje postideologije, saj polom ideoloških projektov zahteva etični obrat.

Rokopis knjige Etos prihodnosti je bil po vsej verjetnosti oddan pred izbruhom vojne v Ukrajini, vendar Kovačič Peršin piše tudi o pojavnih oblikah zla, ki se zgodijo med vojno, in posledicah po njej. Naša civilizacija je utemeljena na načelu vojne. Teoretik verjame v pomen in učinkovitost vzgoje, tudi vzgoje za mir, toda morda bi kdo kljub predsodkom o historičnem materializmu pomislil na Marxovo tretjo tezo o Feuerbachu, češ da okoliščine spreminjajo ravno ljudje in da mora vzgojitelj sam biti vzgojen. Pobuda za prevratno prakso, ki je navedena na koncu te teze, se seveda ne ujema z avtorjevimi stališči, saj pravi: »Globalno krizo bomo lahko rešili le s svetovnim projektom moralne prenove, ki bo zajela celotno človeštvo.« Avtor priznava, da je ta vizija morda videti neuresničljiva utopija, toda v resnici je po njegovem mnenju to edina pot, da človeštvo kot biološka vrsta preživi. Veliko besed namenja ohranjanju narave, poglobljeno pa piše tudi o pravnih, verskih in duhovnih vidikih.

Knjiga Etos prihodnosti je celota plemenitih, dobronamernih in humanih idej. Pisec je že vrsto let zvest samemu sebi in svojemu načrtovanju etike. V lepem slogu in iskreni zagnanosti načrtuje boljši svet, opozarja in predlaga, prav dobro pozna vzroke in posledice slabih dejanj na svetovni ravni in v osamosvojeni Sloveniji, a še vedno vztraja pri prepričevanju in razsvetljevanju tistih, ki jih vodijo nagon po oblasti (tako ga imenuje sam), koristoljubje, izkoriščanje, poniževanje drugih in sebični interesi. Lahko bi se vprašali, zakaj bi se ti ljudje, ki jih razkrinkava, spremenili in postali drugačni, dobri, pošteni, odgovorni in človekoljubni, če pa so s svojim egoističnim položajem čisto zadovoljni. Peter Kovačič Peršin zatrjuje, da ne gre za moralizem, temveč za streznitev in etiko preživetja. V vse zajemajočem