Ocene

Slovenci imamo lepo in dobro tradicijo mladinskega filma, pomislimo samo na Srečo na vrvici, Poletje v školjki ali Gremo mi po svoje, če jih omenimo samo nekaj. Film Elvis Škorc scenaristke Janje Vidmar, ki je scenarij napisala po svoji uspešni istoimenski knjižni predlogi, in režiserja Borisa Jurjaševiča ji suvereno sledi. Posebej preseneti tekoč potek zgodbe, domiselni dialogi, spretna montaža, čarobna fotografija in glasba ter iznajdljiva režija in dobro vodenje igralcev, tako uveljavljenih kot mladih, ki pred kamero stojijo prvič. Med njimi izstopa Maks Peštaj Zevnik v vlogi naslovnega Elvisa Škorca, ki bo imel v resničnem življenju najbrž kar nekaj težav prepričati ljudi, da nikakor ni tak genialni štor kot v filmu, tako prepričljivo se je vživel v vlogo, čeprav je v resnici kot mlad igralec genialen. Boris Jurjaševič je imel srečno roko ali bolje dobro intuicijo tudi pri igralcih, ki v filmu zastopajo odrasli svet: odličen je samo rahlo melanholični, sicer pa prizemljeni Matej Puc v vlogi ločenega očeta, ravno prav nevrotična in zaletava Iva Krajnc Bagola kot Elvisova mama, simpatično nergavi Gojimir Lešnjak Gojc, spravljiva in izkušenj polna babica Zvezdana Mlakar in novi izbranec Elvisove mame, Elvisov zelo človeški učitelj kemije Marko Mandić.

Zakaj zgodba Elvisa Škorca pritegne? Osnovna tema nikakor ni lahka, ob tako že težavnem obdobju najstniških let je tu še družinska problematika: Elvis odrašča z mamo, mlajšo sestro in babico, mamo svojega očeta, in kot da to za mlado srce še ne bi bilo dovolj, Elvis izve, da je mama noseča in to s človekom, ki mu je zelo blizu. Poleg vsega tega je še zaljubljen v najlepše dekle na šoli, ki pa je, kot bi rekli stari, "lisička".

Stvar bi lahko torej hitro, po neki drugi slovenski tradiciji, zdrsnila v molovske tone, zgodilo pa se je nasprotno, nekako v Feydeaujevem slogu, ki je nekoč rekel, da če želiš napisati dobro komedijo, si jo najprej zamisli kot tragedijo. Film Elvis Škorc namreč premore veliko humornih domislekov in splošen, spodbuden, komično naravnan ton, ki ne popušča. In prav ta svetla obdelava v osnovi temačne teme je gotovo tisto, kar pritegne – številni Elvisu podobni genialni štori in drugi občasni ali stalni šolski obstranci, pa bodo v filmu tudi našli kak nasvet ali dva, kako se spopasti z različnimi razrednimi "nasilneži brez razloga".

Film, ki je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija, sicer izstopa še po nečem: jezikovno in govorno današnjega sveta mladih ne olepšuje, ampak sledi vsakdanji govorici, kar mu vtisne pečat pristnosti. Tako na primer v filmu naletimo tudi na napačno, zdaj že pandržavno rabo glagola rabiti – pravzaprav bi bilo čudno, če take napačne rabe - kljub vsem osebnim pomislekom in odporu - v filmu, kot je Elvis Škorc, ne bi slišali.

Film je namenjen starejšim od sedmih let, ne dvomim pa, da si ga bodo z veseljem ogledale tudi starejše generacije mladih in mladih po duhu.

Recenzijo je napisal Matej Juh.

Komaj polnoletna Marina, ki je odraščala brez bioloških staršev v Kataloniji, potrebuje ustrezne dokumente za nadaljnje šolanje in na povabilo družine svojega pokojnega očeta odpotuje v Galicijo na atlantsko obalo Španije. Skozi druženja z njimi, pa tudi rekonstrukcijo spominskih okruškov, spoznava dotlej nepoznane sorodnike, zgodbo svojih pokojnih staršev, pa tudi samo sebe.

Katalonska režiserka in scenaristka mlajše generacije Carla Simón se je pri sestavljanju pripovedi močno oprla na lastno avtobiografsko zgodbo, saj je zaradi epidemije trdih drog in aidsa v Španiji 80. let v rani mladosti izgubila oba starša. Kar je še danes tabu tema tako na osebni kot družbeni ravni. Pri njenem celovečercu Romanje, ki je bil uvrščen v glavni tekmovalni program letošnjega festivala v Cannesu, gre tako hkrati za upodobitev potovanja mlade Marine na diagonalno nasproten konec države in dobesedno njenega romanja k lastnim izvirom. Glavna odlika filma je prav to prehajanje med zunanjim in notranjim dogajanjem oziroma njegovo spajanje sedanjosti s preteklostjo.

Marina se nahaja na življenjski prelomnici med mladostjo oziroma zaključevanjem odraščanja in vstopom v svet odraslih; tudi to je ena od ključnih tem filma. Debitantska igralka Llúcia Garcia v glavni vlogi sijajno odseva to obdobje med naivnostjo in radovednostjo, pa tudi že zrelim soočanjem z resnico in sprejemanjem svojih staršev takih, kot sta bila in s tem tudi svojih lastnih korenin.

Celovečerec Romanje skozi svoj filmski jezik ne vsiljuje prispodob in organsko vključuje slikovito atlantsko obalo z okolico mesta Vigo na severozahodu ter soočanje z neznanimi družinskimi člani, ki seveda ne more biti povsem nekonfliktno ali vsaj brez določenih napetosti. Morje spremlja Marinino pot samospoznavanja kot nekakšna spominska magma, ki obliva in kljubuje linearni časovni logiki. Nenazadnje že sama odločitev za to pot zahteva določeno mero poguma, s katerim si pridobi tudi spoštovanje pri sorodnikih. Kamera Carle Simón je pri tem kot nekakšni tihi opazovalec, ki se ne vmešava v potencialno melodramo.

Romanje je tako hkrati resno, globoko, in nekako lahkotno, neobvezujoče. Zgodilo bi se lahko karkoli, pripoved se pred nami odvija v meandrih, po kakršnih krožijo tudi vtisi in spomini oziroma vse tisto, kar pravzaprav tvori človeški »jaz«. Marina, katere obisk nima nobenih rušilnih namenov, je na koncu tudi nagrajena za svojo nedolžno odprtost.

Skladno z naslovom celovečerec tako ne ostane v spominu kot drama, čeprav gre tudi pri tem s stališča protagonistke še kako zares, ampak kot vtis nekih oddaljenih počitnic, ki so bile obenem toplo prijetne in odločujoče formativne za nadaljnje življenje.

Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.

Piše Tjaž Mihelič,

bereta Igor Velše in Maja Moll.

Pesnica, naj bo to najboljša ali najnatančnejša oznaka, Svetlana Makarovič pred bralce polaga svojo četrto zbirko haikujev Tista dežela. »Štirje letni časi, štiri knjige,« beremo na zadnji platnici, a pri interpretaciji zbirke je to bore malo v pomoč. Zima vezilja in Naj bo poleti sta morda nakazovali smer, kjer bi bil lajtmotiv posamezen letni čas, a se je pri zadnjih zbirkah zasukalo drugam.

Lanska zbirka Ognji in sence ter letošnja Tista dežela sta kakor dvojčici. Že oblikovno, saj se na platnicah stikajo odtenki črne in roza barve – govorice hočejo, da sta to pesničini najljubši barvi. Tematsko pa zbirki zaokrožata spomin in slovo: če je bila prva spomin, je druga slovo. V zadnji z velikimi tiskanimi črkami na zadnji platnici beremo odlomek iz zadnjega haikuja zbirke: »NIKOLI VEČ. / ALDREI AFTUR.« Ali pač?

Zbirko sestavlja preko 200 haikujev, kar je več, kot jih je pesnica uvrstila v prejšnje zbirke. Razporejeni so v tri širše sklope: Vodales, Živinmlini in, naslovna, Tista dežela.

Dober vstop v branje zbirke Tista dežela ponuja tudi zbirka Tisti čas iz leta 1993. Avtorica se je nato čez slabo leto odpovedala pisanju poezije z izdajo svojih »najboljših pesmi«, kakor jih je označila, v antologiji Samost. Pesnica, naj poudarimo ponovno, se pisanju pesmi, seveda ni mogla odpovedati, pač pa se je, iz distance to lahko trdimo, zgodil premik k drugačni poetiki. Odmevi prve so vidni še v njenih pesmih v pravljicah za odrasle in tistih, ki so bile umeščene v knjigo V tem mrazu iz leta 2015.

Haikuje Svetlane Makarovič moramo brati kot premik k drugačni poetiki skozi obliko. Torej, oblika narekuje vsebino oziroma poetiko. Narekovati je najbolj natančen glagol za tovrstno poezijo. »Pa brez zamere – / haiku se sam utrne. / Jaz le beležim,« zapiše in povzame svoje ustvarjanje. Že večkrat je poudarila, da pisanje haikujev pri njej poteka kakor kakšno asociativno pisanje, kjer se verzi vrstijo in vrstijo, utrinjajo.

Kot v prejšnjih zbirkah avtorica tudi v tej sledi zlasti naravnim podobam, kar ubesedujejo naslovi sklopov v zbirki. Prva dva, Vodales in Živinmlini, sta si najbližja, če povzamemo: lesen mlin, ki večno vrti vodo. »Iz ognja v vodo. / Tu zakaj in tam zato. / Večno vrtenje.« Naravnim motivom se pridruži človek, ki je največja naravna katastrofa: »Beži in skrij se! / Najhujša zver je človek. / Zver, ki je v meni.«

Če je bila v prejšnji zbirki med drugim prisotna podoba naravnih nesreč, se jim tu kot povzročitelj večkrat bolj izrazito pridruži človek: »Bister potoček, / od gnojevke posiljen, / je dušo spustil.« in na drugem mestu: »Glejte vodico, / kako se blešči. / Od kemikalij.« Groza, za katero si je človek sam kriv, in, kar strahotno pretrese, je to, da rešitve ni:

Nekateri haikuji so res »močni in ostri kot britev«, kakor jih sicer brezidejno in nezanimivo, torej votlo, označuje njihova založba Mladinska knjiga že vrsto let. Ob nekaterih pa se zdi, da se je britev že skrhala in je jezik zašel k prežvečenim, neizvirnim zapisom: »In je zveličar / vodo v vino spremenil – / hozana na eks.« in na primer: »Nad goricami / klopotci klopotajo / o pijandurah.« Tudi sicer sta prva sklopa najmanj izčiščena in bi nekatere haikuje lahko izločili, saj ne pripomorejo h koherentnosti izraza tematike.

Zadnji sklop je izrazno najboljši, saj skozi potovanje po »tisti deželi«, po Islandiji, ki je Svetlani Makarovič tako ljuba, nekoč se je celo želela preseliti tja, zaživita spomin in zgodovina: »Žareče srce / neznane Islandije / ogreva spomin.« Ta sklop prinaša svežino k pesničinemu ustvarjanju. Z vso konkretnostjo prostora sega onkraj njega. Vabi nas kakor v mitsko pokrajino: »Tuja dežela. / Za vsakogar drugačna. / Sama sebi dom.«

Ob branju se ne moremo znebiti občutka, da je zbirka Tista dežela slovo od tovrstnega ubesedovanja: »Tokrat sem prišla / čisto zares zadnjikrat. / Nikoli več. / Aldrei aftur.« S to štirivrstičnico je Svetlana Makarovič presekala ustvarjanje v strogi formi haikuja, torej 5, 7, 5 zlogov. Sledi premik k drugačni ubeseditvi, lahko predvidevamo, da so bili haikuji most k le-tej, vmesna postaja. Kakor je pesnica povedala v nedavnem intervjuju za časopis Delo, pripravlja novo zbirko pesmi o kruhu, to pa diši po bolj izraziti ljudski motiviki. No, pa bo prišla še ena zbirka. Da ne bo več pesnila, je rekla … zarečenega kruha se največ poje. Hvalabogu, naj dodamo.

Piše Sanja Podržaj,

bereta Maja Moll in Igor Velše.

Pesnitev v prozi Zgodba, ki se je morala zgoditi je nekaterim bralkam in bralcem že znana iz zbirke Naplavine, ki je izšla leta 2004, morda pa tudi iz izbora Brvarjevih Retrospektiva, ki je tri let zatem izšel v knjižni zbirki Kondor. Pred nami pa je zdaj prva samostojna izdaja, posvečena avtorjevemu osemdesetemu jubileju in hkrati osemdesetletnici konca druge svetovne vojne.

Spomnimo se, Andrej Brvar je svojo poetiko razvijal v desetih pesniških zbirkah, prvo z naslovom Slikanica je objavil leta 1969. Poleg pesmi za odrasle je ustvaril tudi nekaj del za otroke in mladino, v knjigah Odzivi in Novi odzivi pa lahko prebiramo njegove pogovore in zapise o literaturi, umetnosti in družbenih vprašanjih. V Mariborski knjižnici je petnajst let deloval kot akcesor-lektor, nato pa se je usmeril v uredniško delo, najprej pri založbi Obzorja, kasneje pa pri mariborski Študentski založbi Litera. Brvarja poznamo tudi kot člana znamenite Peterice, ki so jo poleg njega tvorili še Tone Partljič, France Forstnerič, Drago Jančar in Marjan Kramberger. Leta 1973 so objavili manifestni zbornik Skupaj, v katerem so opozarjali, da se kultura dogaja tudi zunaj nacionalnega središča. Tako kot je Andrej Brvar je pustil svoj pečat na Mariboru, se je mesto Maribor pomembno vtisnilo v njegovo delo in tudi Zgodba, ki se je morala zgoditi se začne prav tam.

Maribor ni pesnikovo rojstno mesto, kljub temu pa tja sega njegova predzgodovina, saj sta v njem živela in se spoznala njegova starša. Mama je delala v tiskarni, oče pa je bil klarinetist v vojaški godbi, glasbenik-narednik. Mlada človeka, ki sta se zaljubila, hodila v gledališče, na plese, v kino in na romantične sprehode v park … to bi bila popolna ljubezenska zgodba, če je ne bi prekinjale novice o mrtvih in ranjenih v Barceloni, o Hitlerjevih pritiskih na Češko, o bombnikih, tankih in nemškem škornju, ki v neusmiljenem ritmu koraka po Evropi in nazadnje vkoraka tudi v Maribor. Pesnitev z novo postavitvijo, kjer na desni knjižni strani beremo o osebni zgodbi pesnikovih staršev, na levi pa bolj hladno izpisano občezgodovinsko dogajanje, dobi tudi novo dinamiko, ki še dodatno poudari usodno moč zgodovine, da usmerja potek posameznikovega življenja. Tako sta se mlada zaljubljenca znašla na vlaku in se oddahnila, ko je zavil južno, v izgnanstvo v Srbijo, in ne severno, v koncentracijsko taborišče Dachau.

Končna postaja je bilo mesto Čačak ob Zahodni Moravi, ki je prišleke sprejelo z odprtimi rokami. Tam sta se Brvarjeva starša poročila, si našla stanovanje in delo ter si nazadnje ustvarila družino. Čeprav jih bojevanje ni doseglo, so občutili strah, ko so se med preletavanjem letal skrivali po zatohlih in vlažnih zakloniščih, še posebej pa so občutili pomanjkanje. Ker niso imeli dostopa do zdravil, sta Brvarjeva starša v pičlih treh mesecih izgubila dva otroka, najprej nekaj mesecev starega Petra, zatem še dve leti staro Marijanko. To je najbolj srce parajoč del pesnitve, saj beremo o nemoči, ki sta ju čutila mlada starša ob besedah zdravnika, ki bi ljudi lahko pozdravil, če bi le imel penicilin.

Kljub temu pa zaključek ni temačen in črnogled, temveč pomirjujoč, v Brvarjevem slogu vitalističen in optimističen. Vojne je konec in rodi se nov otrok, pesnitev pa se zaključi z besedami: »Vse to – o nedoumljiva določenost naših življenj! – vse to se je očitno moralo, moralo zgoditi, da se je avgusta naslednjega leta rodil ta, ki je to napisal.«

Z vzklikom »O nedoumljiva določenost naših življenj!« lahko povzamemo Brvarjevo poetiko, ki je polna čudenja nad življenjem. Gre za eksistencialno čudenje, kot pravi sam, do tega, da vse preprosto je in da je, kakršno je. Morda je to tudi razlog, da se pesnik ne zateka v abstrakcijo in metafore, temveč stvarnost opisuje neposredno. V pesnitvi ni patosa, kot tudi ne olepševanja, niti moraliziranja. Posamezne kitice delujejo kot besedne podobe, ki jasno in nedvoumno slikajo prizor za prizorom, in se nazadnje povežejo v tekočo pripoved brez zastranitev. Pripovednost sicer ni nujna sestavina pesmi v prozi, hibridne zvrsti, ki se izmika določitvam in omejitvam. A Andrej Brvar te pesniške oblike ni izbral po naključju, saj pesem v prozi vidi kot matrico sodobnega pesništva in se je v svoji poetiki zanjo zavestno odločil. Leta 2011 je izšla prva antologija slovenske poezije v prozi z naslovom Brez verzov, brez rim, ki jo je uredil prav Brvar in v njej postavil tudi trditev, da je poezija na poti v prozo, saj je trend sodobne poezije pripoveden, četudi je ta pripoved razsekana v navidezne verze. Njegova pesnitev Zgodba, ki se je morala zgoditi, ima navidezne kitice, ki so pravzaprav sklopi ali bolje prizori. Čeprav gre za pripoved, ni tistega epskega zamaha, ki bi te posamezne prizore povezal, ni psihologizacije oseb niti podrobnih opisov dogajanja. Pesnitev je odprta, zračna, bralcu je dopuščeno, da sam zapolni praznine in vrzeli.

Še ena oblikovna posebnost knjige so fotografije, ki dodatno poudarjajo, da gre za zgodbo resničnih ljudi, za pesniško sublimirano resničnost, kot je v spremni besedi zapisala slovenistka, urednica in velika poznavalka Brvarjeve poezije Darka Tancer-Kajnih ter poudarila pomen osebnih zgodb za dojemanje velike svetovne zgodovine. Zgodba, ki se je morala zgoditi ne nosi sporočila samo o naši preteklosti, temveč tudi o naši sedanjosti. Vojna v Ukrajini, genocid v Gazi, zaostrovanje odnosov med svetovnimi velesilami in vse večje oboroževanje držav v Evropi in drugod po svetu … ob vsem tem, kar spremljamo v novicah, nas Brvarjeva pesnitev opominja, kako nenadno in usodno lahko dogodki, ki bodo krojili veliko zgodbo zgodovine, posežejo v male zgodbe naših življenj.

Jubilejna izdaja Zgodbe, ki se je morala zgoditi je presežen knjižni izdelek, ki je nastal s sodelovanjem avtorja, oblikovalca Saša Urukala in urednice Milene Pivec. Z njo se je mariborska založba Pivec poklonila Andreju Brvarju, ki je Mariboru s svojim literarnim ustvarjanjem in drugim kulturnim delom veliko dal, s tem pa centralno pesnitev Brvarjevega opusa, ki prepleta zgodovinsko dogajanje z družinsko sago, ponudila tudi novi generaciji bralk in bralcev.

Piše Iztok Ilich,

bere Igor Velše.

S Koroško na obeh straneh meje povezani pesnik, pisatelj in publicist Vinko Ošlak, med drugim znan po pisanju tudi v esperantu in po dolgoletni skrbi za revijo Celovški Zvon, se v zadnjih letih s pridigami, učnimi urami in pogovori vse bolj posveča različnim ravnem in vsebinam svetopisemskega izročila. Na vprašaj na koncu naslova knjige Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?, povzetega po pesmi kantavtorja Brendija, sam ne odgovarja povsem črnogledo, temveč z »najbrž ne …«. Pri čemer z »najbrž«, kot pojasnjuje, še goji tiho upanje, da se v svoji presoji moti.

V premišljevanjih o ogroženosti slovenske narodne biti in jezika prednikov nima pred očmi le stanja na južnem Koroškem, temveč tudi drugod, tako med izseljenci in njihovimi potomci po svetu kakor v matični slovenski državi, kjer je do odnosa do jezika in tradicije še posebno kritičen. V poglavju Zmote in napake na slovenski in nemški strani koroškega narodnega vprašanja zavrača novo iznajdeni pojem »dvojezičnost« kot jezikovni nesmisel in ponavlja, da je Ljubljana tudi danes »bolj zainteresirana za gladkost diplomatskega parketa na Dunaju, kakor za ohranitev slovenskega dela naroda na Koroškem in Štajerskem«.

Ker pri vrsti občutljivih tem, ki jih obravnava, ne želi zdrsniti v ceneno in neplodno moraliziranje, išče in najdeva odgovore v izbranih odlomkih iz Svetega pisma. Prepričan je, da je opuščanje jezika in kulturnega izročila staršev in rodu povezano z opuščanjem vere v Boga in njegove zakone. Med pojasnjevanjem razlike med asimilacijo in odpadništvom pa med drugim ugotavlja, da se to vprašanje danes širi tudi na vprašanje ideološkega in novopoganskega prilagajanja in odpada v okviru lastne materinščine.

V tej dilemi je za avtorja zamenjava slovenščine z nemščino, še bolj verjetno pa z angleščino in v prihodnosti morda celo s kitajščino, vendarle precej manjše zlo kakor odpad od normalnosti in razumnosti v lastnem jeziku, kjer se danes, na primer, očetu ne reče več oče, ampak »starš 1«. Skrbi ga torej tudi razkroj tradicionalnih družbenih in družinskih vrednot z uvajanjem drugačnih razmerij in vlog v odnosih med bližnjimi. Ob vsej zaskrbljenosti pa avtor v novi knjigi opaža, da je na jezikovnem in narodnostnem polju posejano tudi dobro seme tistih, ki v smislu zvestobe, ne trme ali kljubovanja, še vztrajajo.

Vinko Ošlak esej o vprašanju naroda in jezika zaključuje z objavo znamenitih Slovenskih zapovedi, nastalih leta 1922 v Trstu. Po izgubljenem plebiscitu na Koroškem in ob razraščanju fašizma na Primorskem je bil to za Slovence, ki so po prvi svetovni vojni ostali zunaj Jugoslavije, izjemno težaven čas pospešenega raznarodovanja, za mnoge tudi trenutek odločitve za zvestobo ali odpadništvo. Zapovedi je sestavil in dal natisniti na dopisnici tržaški politični in narodni delavec Anton Gerbec, pobudnik jezikovnega krožka Odvada, ki je v Trstu deloval do leta 1929. Namen ne prav številnih članov krožka, ki so po statutu morali za vsako po nepotrebnem uporabljeno tujko plačati dogovorjeno denarno kazen, je bil »spopolnjevanje in čiščenje slovenskega knjižnega jezika vseh slovničnih nepravilnosti in dvoumnosti« da bi dosegli končni smoter: »en narodni jezik slovenski!«. Ime krožka, Odvada, je tako mogoče razumeti predvsem kot pogumen odziv zavednih tržaških izobražencev za ohranjanje ogrožene materinščine Slovencev na zahodnem robu z odvajanjem od jezikovnih vplivov večinskega in drugih večjih narodov, ki jih obdajajo.

Vinko Ošlak to malo znano parafrazo desetih božjih zapovedi kritično komentira z željo, da bi jo porabil kot svojevrstno ponazoritev svojih razmišljanj. Njihovo avtorstvo je pomotoma pripisal takrat že pokojnemu jezikoslovcu patru Stanislavu Škrabcu, ki pa je bil pri natisu udeležen le posredno, kot avtor uvodoma povzetega domoljubnega mota: »Naša slovenščina je, prepričan sem, eden najlepših jezikov na svetu.« Za Ošlaka je ta stavek »sam po sebi prvi primer napačnega pojmovanja svojega naroda in jezika, ki ga izrekajo vsi nacionalni šovinisti na svetu«.

Iskreno zaskrbljeni, na vse strani kritični esejist zaupa v edino najvišjo nebeško modrost, ki bo odločila, ali naj se slovenščina – tako kot vsi drugi jeziki – ohrani ali ne. Pri tem naj bi bila nemščina po njegovih besedah »danes morda še bolj ogrožena kakor petdesetkrat manjša slovenščina, ker je asimilacija v angleščino za nemško govorečega dosti bližja in lažja, kakor za slovensko govorečega«.

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani se je v četrtek, 9. oktobra, začela še nova sezona abonmaja FKK – Filharmonični klasični koncerti Slovenske filharmonije. Pred Orkester Slovenske filharmonije je kot gostujoča dirigentka vnovič stopila Francozinja Lucie Leguay, ki je orkester sicer vodila že na uvodnem koncertu letošnjega abonmaja SOS (1. 10.). Kot solist se je v Beethovnovem 2. klavirskem koncertu predstavil njen rojak Alexandre Tharaud, spored pa sta dopolnili še uvertura k operi Neobljudeni otok Josepha Haydna in »simfonija simfonij«, kot je bil tudi naslovljen koncert – Beethovnova 5. simfonija.

Orkester Slovenske filharmonije je v novo abonmajsko sezono FKK krenil z izrazito klasičnim programom dveh dunajskih klasikov, pri čemer bi v klasicizem zazrt solistični koncert zaradi njegove narave bržkone lahko pripisali tudi Mozartu. Uvertura k operi Neobljudeni otok Josepha Haydna je uvodoma izzvenela v znamenju priostrenih kontrastov med vihraniškimi viški in bolj uglajenimi, galantnimi deli, obsežnejši del sporeda pa je pripadel Beethovnu. Še pred odmorom je v 2. klavirskem koncertu, nastalem v skladateljevem zgodnjem ustvarjalnem obdobju, kot solist nastopil francoski pianist Alexandre Tharaud. Njegov pristop k Beethovnu je bil nadvse občuten; za nekaj čarobnih trenutkov je s plastično igro in številnimi zadržki poskrbel predvsem v spevnem Adagiu in igrivem Rondoju, po drugi strani pa bi bil v prvem stavku lahko artikulacijsko odločnejši. Se je pa Tharaud organsko zlil z orkestrom in dirigentko Lucy Leguay, ki je skrbela za zgledno komunikacijo med solistom in orkestrom. Pianistova izbira intimnega dodatka – pretanjeno podane Bachove Siciliane – tako ni presenetila. Orkester je bil v Beethovnovi 5. simfoniji zvokovno urejen, pri čemer so za pridih avtentičnega zvena z začetka 19. stoletja poskrbela trobila brez ventilov. Če je bil pulz v dramatičnem, z »motivom usode« zaznamovanem prvem stavku mestoma malce majav, ga je Leguay v nadaljevanju konsolidirala, v osrednjih dveh stavkih ob izdatni pomoči solistov poskrbela za celo paleto izraznih odtenkov, v zmagoslavnem sklepu, kjer svetloba C-dura »premaga« temo c-mola, pa morda kar malce preveč navdušeno pohitrila.

NAPOVED: Sinoči se je začela sezona tudi v Mali drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani in sicer s slovenskima novitetama. Tjaša Míslej z besedilom Prva beseda je mama in Pia Vatovec Dirnebek z Vranico sta bili namreč v sezoni 22/23 izbrani na natečaju za najboljše dramsko besedilo ljubljanske Drame. Sinoči smo uprizoritev obeh gledali v režiji Brine Klampfer Merčnik. Tadeja Krečič:

Dramaturginja je Eva Kraševec, lektor Arko, scenografinja Vasilija Fišer, kostumografinja Marina Sremac, skladatelja Mateja Starič in Sebastien Bal, oblikovalka odrskega giba Vita Osojnik, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, oblikovalka maske Andrea Schmidt, asistentka režiserke Ana Duša, študijska asistentka dramaturginje Nika Šoštarič in asistentka kostumografinje Slavica Janošević.ljubljanske Drame. Sinoči smo uprizoritev obeh gledali v režiji Brine Klampfer Merčnik, dramaturginja je bila Eva Kraševec, nastopilo je sedem igralcev Drame in Kaja Petrovič ter Robert Prebil kot gosta. Tadeja Krečič:

igrajo Kaja Petrovič (gostja), Tina Vrbnjak, Benjamin Krnetić, Klemen Janežič, Iva Babić, Saša Pavlin Stošić, Robert Prebil (gost), Silva Čušin in Eva Jesenovec.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Piše Ajda Klepej,

bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.

Novi roman Tam, kjer plešejo tulipani Irene Svetek bi lahko z manjšo zadržanostjo imenovali zgodovinski roman. Pred nami razgrinja tragično zgodbo rodbine Romančik, ki ji, sodeč po vstavljenem družinskem drevesu in ujemanju v letih, avtorica tudi sama pripada. Zgodba njene družine se osredinja okrog treh generacij žensk, razteza se skozi obdobje dveh stoletij, vmes pa se zamenjajo kar štirje državni sistemi in režimi. Skozi usode treh žensk je predstavljena vsa krutost človekovega značaja, ki mu svetovne vojne in totalitarni režimi omogočajo še več priložnosti za izražanje samovolje skozi nasilje. Roman je predvsem ubeseditev hudih duševnih, vojnih in povojnih, zlasti po krivici doživetih travm in tega, kako se te prenašajo iz generacije v generacijo.

Pestrost romana vzdržuje že prostor dogajanja – srbsko mesto Vršac. V začetku 20. stoletja je bilo mesto stičišče različnih narodnosti, kultur in jezikov in ravno zaradi svoje heterogenosti je v vojnem in povojnem obdobju doživljalo veliko sprememb. Življenja nemško, madžarsko, srbsko, romunsko in hebrejsko govorečih prebivalcev so tekla, kot je v nekem trenutku narekovala zgodovina. Maria, Katka in Ana – babica, hči in vnukinja – so v romanu žrtve nepravega zgodovinskega trenutka; so prave grške tragične junakinje – v veliki meri brez krivde krive.

Nesrečni dogodek, ki je tedaj še pomembno in vplivno družino Romančik zaznamoval za več rodov sega v leto 1912. Josef Garaj se je že ob prvem srečanju z Michalom Romančikom, lastnikom bogatih vinogradov in razkošne meščanske vile, odločil, da se bo polastil njegovega bogastva prek poroke z njegovo hčerjo Katko. Sicer pa so v zgodbi poudarjene ženske in njihovi odnosi z moškimi in ne nasprotno. Poleg zgodovinskih okoliščin, ki zaznamujejo slehernika, so Maria, Katka in Ana zaznamovane tudi s svojim spolom. Njihove odločitve temeljijo izključno na razmerah, ki so določale življenje žensk na začetku 20. stoletja. Predvsem so se morale izkazati v vlogi matere in žene ter ohranjati dostojanstvo in ugled družine. Katka je zato morala sprejeti Garajevo snubitev, saj je nepričakovano in še neporočena zanosila z vaškim slikarjem.

Nemoč žensk tistega časa zoper omejitve svojega spola, ki so ga vplivni moški videli kot objekt poželenja in sredstvo za doseganje svojih ciljev, pa najbolj pooseblja Ana. Komaj petnajstletna se je morala poročiti s Herzelom Kleinom, ki se je za to poroko odločil že pri njenih enajstih letih. Bila je žrtev posilstva zagrizenega nacista Hansa Schullerja, in poslana v delavsko taborišče, ker je zavrnila dvorjenje komisarja Jasenka Labudovića. Avtorica je po mojem mnenju najbolje ubesedila prav njeno zgodbo, Anina osebna zgodba in zgodovinsko dogajanje sta usklajeni. Irena Svetek ubeseduje Anine občutke med begom pred nacisti in njeno preživetje koncentracijskega in delavskega taborišča. Na tem mestu beremo skope opise zunanje okolice in bogate pejsaže Aninih notranjih razmišljanj: »Pisala je o oblekah, ki niso bile njene, ampak razcapane krpe, ki jih je dobila potem, ko so jih slekli s teles mrtvih žensk, pisala je o hrani, ki jo je pojedla, čeprav so bile to le skorje kruha ali redka plesniva juha z okusom po zemlji in soli.«

Roman Tam, kjer plešejo tulipani je napisan v izjemno baročnem in na trenutke že preobloženem slogu. Vsevedni pripovedovalec se osredotoča na vsak zvok, lego sonca, lune in zvezd, postavitev pohištva in zunanjo okolico, zanemarja pa notranje življenje zgodovinskih oseb, ki je tukaj bistveno. Povedi, kot je »Razmišljal je o odgovornosti, ki ga čaka, o umetnosti in o lastnem življenju, ki sta se tako nepričakovano prepletala,« preprosto ne zadovoljijo. Avtorica sicer v roman umešča pasuse, ki jih liki izrečejo prvoosebno skozi pisma in dialoge, vendar bi jih bilo zaradi boljšega pogleda v njihove notranje stiske lahko več. Vse do zadnjega dela romana, kjer avtorica ubeseduje Anino zgodbo in stisko, se zdi, kot da je izpričana zgodovinska kulisa zgolj to – kulisa. Faktografsko obnavljanje zgodovinskega poteka na začetku vsakega poglavja se je v romanu razvilo v predvidljiv vzorec. Liki zaradi teh opisov niso nič bolje umeščeni v zgodovinsko dogajanje, nasprotno, zdi se, kot da bi se osebni zgodbi Marije in Katke lahko dogajali kadarkoli, kot da nista pogojeni s svojim časom. Med zgodovinskim dogajanjem in osebnimi zgodbami zeva pregloboka diskrepanca, predvsem zaradi zgodovinskih uvodov, ki spominjajo na izseke iz učbenika za zgodovino. Kljub obsežnim in številnim zgodovinskim odlomkom pa ravno zato, ker je razmerje med zgodovinskim in osebnim preveč neuravnoteženo, ne začutimo avtentičnega zeitgeista.

Treba je poudariti, da je avtoričin slog brez dvoma utemeljen, čudovite povedi, dobro pričarajo zgodovinski trenutek: »Težke žametne zavese so dušile svetlobo, ki je pronicala skozi medeninaste lestence in pozlačene oljenke na stenah, v zraku je lebdel gost cigaretni dim, za mizami so sedeli gostje v svilenih telovnikih z manšetnimi sponkami na rokavih …«. Nekoliko bolj kritična do strukture romana si dovolim biti predvsem zato, ker je roman vreden poglobljenega branja in kritičnega premisleka, slog pisanja pa je dovolj izčiščen, da ga tovrstni premislek ne bo ogrožal.

Roman Tam, kjer plešejo tulipani ponuja poglobljeno branje o tragični družinski zgodbi in samem tragičnem dvajsetem stoletju. Avtorica Irena Svetek je s poustvarjanjem Anine zgodbe dokazala, da zna v pripoved o globokih osebnih stiskah vtkati tudi zunanje okoliščine, ki jih povzročajo, z nekoliko prilagojeno pripovedno tehniko in prestrukturiranjem romana pa bi nam krivdo, travmo, strah, krivico, nezadoščenost in bolečino še bolj približala. Čeprav si je to težko predstavljati, saj roman bralca že zdaj pretrese in ga navda z grozo.