Ocene

Avtorski gledališki projekt Država režiserja Jana Krmelja in avtorske ekipe te dni zaseda oder in avditorij Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V ospredje postavlja telo v razmerju do države in njenega represivnega aparata, kot se ta odraža v posamičnih primerih iz polpretekle zgodovine 20. stoletja. Predstavo si je ogledala Petra Tanko.

Premiera 27. september 2025

Na Velikem odru ljubljanske Drame so novo sezono odprli z dramo Osvoboditev Skopja, eno najmočnejših in tudi najbolj osebnih del Dušana Jovanovića. Zgodbo spremljamo skozi oči šestletnega dečka Zorana, ki je Jovanovićev alter ego – tiha priča dogodkov, ki so se vtisnili v avtorjev spomin kot globoka, nikoli zaceljena brazgotina otroštva v vojni. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj.

Režiser Luka Marcen

Dramaturg Rok Andres

Lektorica Tatjana Stanič

Scenograf Lin Martin Japelj

Kostumografinja Ana Janc

Oblikovalka odrskega giba Lara Ekar Grlj

Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar

Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš

Oblikovalka maske Julija Gongina

Asistentka dramaturga (študijsko) Luna Pentek

Igralska zasedba

Saša Tabaković, Polona Juh, Pia Zemljič, Jurij Zrnec, Uroš Fürst, Saša Pavček, Nina Valič, Boris Mihalj, Ana Pavlin, Rok Vihar; v uprizoritvi nastopa tudi Nastja Mezek

V petek, 26. 9. 2025, se je v Cankarjevem domu v Ljubljani začela nova sezona za Srebrni abonma. Na uvodnem koncertu sezone je navdušil priznani britanski zbor Tenebrae, ki ga že četrt stoletja vodi njegov ustanovitelj Nigel Short. Zbor je predstavil program z naslovom Nebeško darilo v katerem je prepletal znane in manj znane mojstrovine 16. stoletja z glasbo polpretekle dobe in našega časa.

Zbor Tenebrae velja za enega najuglednejših a cappella sestavov na svetu. Predstavlja se z izvirnimi programi z glasbo vse od 16. stoletja do našega časa in pri tem uspešno spleta zdaj bolj zdaj manj očitne vsebinske niti. Pod naslovom Nebeško darilo nas je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma popeljal na edinstveno glasbeno popotovanje skozi stoletja sakralne glasbe, začenši z motetom Musica Dei donum optimi Orlanda di Lassa, ki mu je najprej sledil gregorijanski koral Pange lingua, temu pa še preplet raznorodnih uglasbitev od renesanse do danes. Prvi del koncerta je sklenila Allegrijeva znamenita uglasbitev psalma Miserere mei Deus. Zbor Tenebrae je navduševal z zvokovno in intonačno izčiščenostjo, izrazno globino, ki je segala od intimnega prelivanja glasov v polifonskih odsekih do presunljive moči v homofonem zborovskem stavku, ter sijočo zlitostjo petnajstih pevcev v eno, na vseh področjih poenoteno izvajalsko telo. S subtilnimi, skoraj poduhovljenimi gestami ga je vodil Nigel Short, ki je večji del druge polovice programa namenil Giovanniju Pierluigiju da Palestrini ob njegovi 500. obletnici rojstva. Slišali smo štiri Palestrinova dela, zatem še MacMillanov Miserere, spored pa je kot poklon renesančni polifoniji smiselno zaokrožil motet Nunc dimittis Gustava Holsta. Zbor Tenebrae in Nigel Short sta za svoj nastop prejela stoječe ovacije, zbrano občinstvo pa pravcato glasbeno darilo, ki človeka nagovori, ga napelje k razmisleku in hkrati predrami marsikatere čute.

Premiera 25. septembra 2025 na Velikem odru MGL

Uprizoritev je posvečena stoti obletnici

rojstva Andreja Hienga

Avtor priredbe in režiser SEBASTIJAN HORVAT

Dramaturg MILAN RAMŠAK MARKOVIĆ

Scenograf in avtor videa IGOR VASILJEV

Kostumografka BELINDA RADULOVIĆ

Avtor glasbe DRAGO IVANUŠA

Strokovni sodelavec MARTIN VRTAČNIK

Oblikovalec svetlobe ALEKSANDAR ČAVLEK

Oblikovalec zvoka MATIJA ZAJC

Asistentki scenografa KATARINA MAJCEN

in DEA BEATOVIKJ

Asistentka dramaturga (študijsko)

MARUŠA FREYA VOGLAR, AGRFT

Igrajo

Margerita JANA ZUPANČIČ

Felipe IGOR SAMOBOR k. g.

Baltasar MATEJ PUC

Caetana KLARA KUK

Prva premiera na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila posebej slavnostna: ob stoti obletnici rojstva pisatelja in dramatika Andreja Hienga so štirje igralci pod režijskim vodstvom Sebastijana Horvata in ob dramaturgiji Milana Ramšaka Markoviča uprizorili dramo Osvajalec Andreja Hienga, enega osrednjih slovenskih literatov dvajsetega stoletja.

Po predstavi je igralka Jana Zupančič prejela Dnevnikovo nagrado za izjemno odrsko stvaritev v pretekli sezoni za vlogo Tine v igri Zakaj sva se ločila Katarine Morano in režiserja Žige Divjáka. Na premieri je bila Tadeja Krečič:

Veliki pohod je eden od številnih filmov, ki so adaptacije romanov klasika žanra grozljivke Stephena Kinga. Ni nenavadno, da ga je režiral Francis Lawrence, režiser Iger prestola, ki sodijo v enak žanr.

Film je postavljen v distopično avtoritarno Ameriko srede dvajsetega stoletja. Natančneje, v prepoznavno južnjaško pokrajino. ZDA so že dolgo časa v krizi. Zato vsako leto organizirajo tekmovanje, na katerem tekmujejo mladi moški oziroma fantje, tekmovanje v hoji. Prenos tekme vsako leto dvigne produktivnost in prispeva k rasti BDP. Pravila so preprosta: ves čas je treba ohranjati hitrost petih kilometrov na uro, ob vsakem zaostanku ali spremembi smeri hoje tekmovalec dobi določeno število opozoril, potem pa ga ustrelijo. Zmaga tisti, ki ostane najdlje.

A če bi film gledali zgolj v luči avtoritarizma, bi mu naredili krivico. Literarna predloga je iz leta 1979, iz obdobja, ko se je zagnal neoliberalni cikel kapitalizma. Prijava na tekmovanje je prostovoljna, vendar se nanj prijavijo skoraj vsi fantje v generaciji. Demokracija ne vodi v svobodo, temveč v potrjevanje uradne ideologije. Tekmovanje je dogma in tekma, ki je prispodoba tržne tekme, določa vse odnose med tekmovalci, tudi prijateljske.

V ospredju je odnos med svetlopoltim Cooperjem Hofferjem in temnopoltim Davidom Jonssonom. Vendar barva njune kože ni relevantna. Pomembno je le, da sta tekmovalca oziroma, v alegorični interpretaciji, delavca. Gre za železne zakone tekme oziroma trga, za hladno objektivnost. Sodelujejo pripadniki različnih ameriških »ras«.

Filmu uspeva potujitev resničnosti prek spretnega odmerjanja novih informacij. Kar se na začetku zdi dokaj normalno, a malo srhljivo, se kasneje začne razkrivati kot popolnoma iracionalno in okrutno. Z učinkom šoka, značilnega za Kingovo pripovedništvo, nas film zbuja iz lastne ideologije.

Vizualno je minimalističen in še posebej privlačen za slovenske gledalce. Zeleno ruralno okolje spominja na slovensko pokrajino in vzbuja aluzije na lastno kulturo pohodništva. Tudi ko karavana končno prispe v mesto, je to majhno, dokaj pusto in z evropsko arhitekturo. Ob poti pa so v obliki krajev in ljudi izpostavljeni simboli ameriškega popkulturnega imaginarija, ki predstavljajo njeno srhljivo zgodovino.

Če trg določa vse medčloveške odnose, določa tudi njihov odnos do lepega in plemenitega, pa tudi izražanje altruizma ali sociopatije in upora. Gre za izvrstno študijo karakterjev in odpiranje bistvenih vprašanj eksistence prek historičnega pogleda. Omogočili so jo tudi mladi igralci, ki so svoje vloge odigrali prepričljivo. In kljub vsej distopičnosti bodo lahko pozorni gledalci v njem odkrili svetlo revolucionarno sporočilo s pomembnim obratom za naš čas.

Film Ena bitka za drugo v neizprosnem tempu vrsti eno temo za drugo: revolucija, spolnost, starševstvo, militarizem, rasizem, migracije … Pa to so le glavne teme, ki jih odpira. Nekatere na svež in izviren način, druge pa površno in neprepričljivo. Režiser in scenarist Paul Thomas Anderson si je tokrat očitno zadal preveč, pa ne le na ravni scenarija. Čeprav so nekateri deli filma pričakovano odlični in jih je pravi užitek gledati, pa je v celoti gledano zmeden in nekonsistenten. Ko začnemo uživati v sočnih dialogih, nas vrže v akcijo. Ko se sprostimo ob akcijskih prizorih in dobri glasbi, nas prestavi v družinsko melodramo. Ko se vživimo v glavne junake in njihove odnose, pristanemo v satiri. Ko se začnemo smejati, nas šokira in zapeljuje.

Kot da to ne bi bilo dovolj, tudi v glavnih junakinjah in junakih, ki jih večinoma izvrstno upodobi zvezdniška zasedba, ne najdemo sidra. Takoj potem, ko se z njimi poistovetimo, ko jih vzljubimo ali zasovražimo, nam jih film vzame – dokončno ali vsaj začasno. Izjemnih likov, kot so zdelan in zmeden, a hkrati srčen oče Pat oziroma Bob (Leonardo DiCaprio), samosvoja in močna upornica Perfidia (Teyana Taylor) in zadrto zavrti, a hkrati neuničljivi polkovnik Lockjaw (Sean Penn), je v filmu na pretek. A noben izmed njih kljub skoraj triurni dolžini ne dobi dovolj prostora, da bi na platnu res zablestel. Tempo filma s tem ponekod celo spominja na podoben slog nekega drugega Andersona – Wesa, a tudi pri tem ne vztraja, oziroma se jemlje veliko preresno, da bi lahko deloval kot skrajno odbit, domišljijski odsev absurdne realnosti.

Rezultat je zgodba, ki ves čas bolj ali manj drsi po površini, kot na hitro zlepljen kolaž aktualnih tem, zvezdniških imen, dobrih posnetkov in zanimivih okolij. In čeprav je vse to občasno posneto vrhunsko, nas film kot celota nikoli prav ne potopi v globino svojih likov, njihovih čustev in družbenopolitičnega konteksta, v katerega so postavljeni. Posledično na koncu izpade reakcionarno namesto revolucionarno. Konzervativno namesto napredno. In večkrat neokusno namesto izzivalno. Ponekod je razvlečen in dolgočasen, saj ljudje še kar blebetajo, medtem ko čakamo, kaj se bo zgodilo. Spet drugič pa preveč odrezav in prenagljen, saj bi želeli slišati ali videti še več, preden nas vrže v novo, popolnoma drugačno situacijo.

Ena bitka za drugo je skratka eden tistih filmov, v katerem je marsikaj dobrega, celo odličnega, a se to nikoli ne poveže v delujočo, prepričljivo celoto. Kot bi Paul Thomas Anderson v skladu z naslovom snemanje res razumel kot eno bitko za drugo. Ko bi morala priti končna, veličastna zmaga, pa mu je zmanjkalo navdiha (in časa) za piko na i, ki bi vse povezala v res dober film. Teh smo od njega že vajeni in jih skoraj pričakujemo. Morda pa ta pričakovanja, ki jih dodatno napihujejo hvalospevi ameriških kritikov, prav tako naredijo svoje. Filmar, katerega odlika je prav preseganje pričakovanj in zapovedi, se je tokrat ujel v lastno past.

V četrtek, 18. septembra je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma potekal otvoritveni koncert nove sezone Slovenske filharmonije - prvi v nizu dveh koncertnih večerov cikla Same mogočne skladbe. Orkester Slovenske filharmonije je pod vodstvom Kahija Solomnišvilija izvedel Simfonijo št. 9 v D-duru Gustava Mahlerja.

Glavni dirigent Orkestra Slovenske filharmonije, Kahi Solomnišvili je za otvoritveni koncert nove sezone izbral nadvse primerno delo, ki kljub temu, da je skoraj v celoti sestavljeno le iz nekaj glavnih motivov, ponuja nešteto možnosti, da se orkester, v razgibanem in izredno pripovednem glasbenem toku izkaže tako po tehnični kot interpretacijski ravni. Četrtkova izvedba je premogla oboje. Spremljali smo angažirano, povezujočo igro, glasbeniki v orkestru so spretno zasledovali globlje plasti Mahlerjevega izraza ter prepričali z ekspresivno igro, ki je dosegla svoj višek v počasnem zadnjem stavku, ki ni zvenel zares »zadžano« (kot veleva podnaslov stavka), pač pa smo lahko začutili poglobljeno in občuteno igro, ki se je, ob izredno zavzetem in prepričljivem vodstvu Kahija Solomnišvilija, končala v pretresljivem pianissimu in skoraj minutni tišini v dvorani po zaključku izvedbe. Temu sta sledila bučen aplavz in stoječe ovacije. Izpostavimo še dobro pripravljene soliste znotraj orkestra, ki so se izkazali z interpretacijo na visokem poustvarjalnem nivoju ter z dobrim občutkom za medsebojno podajanje glasbenega materiala. Otvoritveni koncert je poslušalca prepričal, da Orkester Slovenske filharmonije igra zaradi ljubezni do glasbe – če si nekoliko izposodimo naslov programa.

V koprodukciji Cankarjevega doma, Glasbene matice Ljubljana, PKD Flamenko in Zavoda Koda: Manifest je nastala nova slovenska mladinska opera z naslovom Lisičja luna, ki so jo 20. in 21. septembra uprizorili v Cankarjevem domu. Po istoimenski knjižni predlogi Maše Ogrizek sta jo ustvarila skladatelj Matej Bonin in avtorica koncepta, koreografije in libreta Ana Pandur.

Lisičja luna je mladinska opera, ki nas popelje v skrivnostni Zimzeleni gozd, poln otrok, ki se spreminjajo v živali. Med njimi je tudi trinajstletna Zoja, ki neko noč, osvetljeno s polno luno, da bi rešila svojo muco, spleza na drevo in omahne v globino. Še preden pade, jo prestreže črni ptič z rogovi in jo odnese nad krošnje dreves, globoko v Zimzeleni gozd – prostor »tam vmes«, oziroma mesto prehoda. Gozd obdaja krožna reka časa, v njem pa se Zoja znajde v družbi otrok, ki imajo dve luni časa, da se spremenijo v živali. Sprememba jih pelje v smrt, vendar pa niso ujetniki gozda. Če si zares želijo, lahko gozd zapustijo. Simbolno in pomensko bogata zgodba umetnikom daje veliko prostora za ustvarjanje.

Opera združuje elemente glasbe, gibanja in improvizacije. Predstava teče. Zaznamujejo jo seveda ritmi, tu in tam skoraj hipnotični udarci na bobne, pa tudi stalno gibanje otrok ter vrteči se oder, na katerem so zarisane meje gozda.

Dotika se vprašanj odraščanja, pa tudi osamljenosti, zapuščenosti, ljubosumja, težavnih odnosov v družini in hkrati poudarja pomen skupnosti oziroma plemena – Zojinega plemena, s katerim bo junakinja zapustila gozd.

Deklica-lisica Zoja ... Ela Hribar, Ula Pretnar, Eva Brkovič

Deklica-sova Sofija ... Ela Redondo Dražič, Iolanta Belyaletdinova, Evelin Škerjanc

Deček-dihur Artur ... Filip Babič Podržaj, Peter Cencelj, Eva Ruparčič

Deček-zajec Benjamin ... Ana Gajšek, Eva Brkovič

Deklica-medvedka Medeja ... Nika Sotlar, Ana Mara Širca, Tisa Majcen

Mojka Končar ... Rogata

Tolkala / Varuhi ... Jože Bogolin, Jan Čibej, Simon Klavžar in Luka Poljanec

Mladinski pevski zbor Glasbene matice Ljubljana

Mladinska opera o odraščanju in iskanju lastne identitete Lisičja luna obravnava težke in resne teme na skrivnosten in nekoliko temačen način (tudi z vidika luči in uporabe megle), hkrati pa ne deluje zlovešče in usodno, ampak spodbuja aktivnemu delovanju vsakega posameznika v skupnosti. Tako kot v knjigi pravi Rogata otrokom: »Prav je, da znamo prositi za pomoč, a ne smemo biti odvisni od drugih. Vsak od nas mora biti samostojen.«

V Cankarjevem domu si Lisičjo luno lahko ogledate še januarja ali maja prihodnje leto.

Piše Muanis Sinanović,

bere Bernard Stramič.

Kritiška recepcija in interpretacija pisanja Uroša Zupana, enega najpomembnejših slovenskih pesnikov zadnjih desetletij, je v veliki meri zašla v slepo ulico. Generacijski sopotniki, ki so spremljali njegovo pot vse od prvenca do ustoličenja kot modernega klasika, velikokrat ponavljajo že večkrat izrečeno. In nadaljujejo z enakim navdušenjem. Po drugi strani je statičnost njegovega pisanja vir frustracij za del mlajše generacije, katere poezija je bolj politično nabita. Figura velikega pesnika, ki je arbiter vseh zadev, ki se tičejo poezije, jih moti. Ta odpor krepijo tudi Zupanove polemike, v katerih, v skladu s svojo od začetka poti izpričano antiintelektualistično držo, zagovarja larpurlartizem in izključuje alternative. Na drugi strani pa, kot je v literarnih spopadih zgodovine izpričano, ti mladi včasih v celoti zavračajo Zupanovo novejše pisanje in se včasih lotijo že kar objestnih napadov.

K obema pristopoma bi veljalo pristopiti dialektično. Res je, da je Zupanov brezpogojni zagovor statičnosti in esteticizma lahko v apokaliptičnih časih, ki še posebej zadevajo mlade, neokusen. Obenem pa je treba poudariti, da se ravno v teh časih Zupanova poezija kaže kot izjema, kot nekaj, kar zanika dani red stvari in je kot taka lahko celo bolj subverzivna in nehote politična kot poezija, ki deklarativno izraža politična prepričanja. Svet Zupanove poezije, ki tipa »skrivnostno podlogo« sveta, kaže na možnost neke druge, izginjajoče eksistence kot nasprotja vulgarni in razpadajoči stvarnosti.

Čeprav bi se komu zdelo, da je Zupanova drža povsem arogantna, ni tako. O tem priča že odlična uvodna pesem najnovejše zbirke Skrivnostna podloga – Kraj nesrečnega imena (Slovo od starega sveta). Zupan v njej z mehko prodornostjo svojega toka dolgih, polpripovednih, slutenj polnih verzov izriše tri etape narodove zgodovine. Od buditeljstva 19. stoletja, ki je temeljilo na književnosti, prek utrjevanja identitete skozi književnost 20. stoletja do našega 21. stoletja, ko se zdi, da se dogaja epohalni obrat, ki briše tako književnost kot identiteto in spomin. Zupan se zaveda, da je na nekako relikt prejšnjih časov, in se v novem počuti izgubljenega.

Tudi nekatere druge pesmi v zbirki Skrivnostna podloga so vrhunske. To so tiste, v katerih se, kljub zunanjemu videzu omenjene statičnosti, lirski subjekt spopada z lastno minljivostjo, smrtnostjo in krhkostjo telesa. Z osamljenostjo v kozmosu, v svetu znanih krajev in sorodnikov, ki se srečujejo v času pogrebov. In še vedno iščejo odgovore na vprašanje eksistence. In se sprašujejo o »skrivnostni podlogi«. V njegovih verzih je opaziti nekakšno neinstitucionalno, skoraj cankarjansko sled duhovnosti, ki pa je veliko bolj agnostična in sluteča, kot je bila pri Cankarju.

Drugi sklop pesmi se vrača v okrilje znanega zajemanja referenc iz življenja prijateljev in kulture, ki jih je oblikovala. Te pesmi se gibljejo med tenkočutnim upesnjevanjem izgube nekega sveta, določenim avtizmom in na nekem mestu tudi neposrečeno provokacijo. Ta bi lahko bila boljša, če bi se Zupanu ljubilo dejansko razumeti pozicije njegovih nasprotnic.

Tretje pesmi pa so pesmi čiste statike, meditativnega večnega zdaj. Pesmi opisov svetlobe in teme, domačih prostorov in ulic, listja in letnih časov. Zajemajo neko doživljanje, ki je danes, kot rečeno, dragoceno. Po drugi strani pa lahko vzbujajo odpor zaradi občutka, da, denimo, letni časi pod vplivom podnebnih sprememb izginjajo, da čas zaradi svetovnih katastrof teče vedno hitreje in je tovrstno doživljanje v resnici navaden privilegij. V skladu z močjo vsebine niha tudi moč forme. Pri tem moramo dodati, da je Uroš Zupan izkušen pesnik, od katerega ne moremo pričakovati veliko slabih verzov. Ni pa nezmotljiv, kot se je tu in tam verjelo.

Zbirko Skrivnostna podloga je najbolje brati prav v neodločljivosti, v kombinaciji notranjega in zunanjega pogleda, dialektiki minulega in nastalega sveta. Ne eskapistično niti ne angažirano.

Piše Iztok Ilich,

bere Jure Franko.

Etnologinja in knjižničarka Jerneja Ferlež, avtorica vrste študij o bivalni kulturi in znamenitih mariborskih osebnostih 19. in 20. stoletja, se je z literaturo že spogledovala v knjigi Mariborska paralaksa, ki jo je napisala s Petrom Rezmanom. V desetih dneh, ki jih je kot gostja pisateljske rezidence prebila v Idriji, je naredila korak več in se še bolj sproščeno prepustila intuiciji in domišljiji. Idrija s svojo edinstveno rudarsko in kulturno tradicijo je bila izziv za odkrivanje in artikuliranje lastnega odnosa do posebnega okolja, v katerem se je znašla. Vnaprej ni vedela ničesar o ljudeh, ki jih je srečevala in se z mnogimi zbližala. Bilo je, kot da so samo čakali, da jih spravi v odnos s seboj, je zapisala ob slovesu. Uslužni arhivar, poštna uslužbenka, trgovka, knjižničarka, muzealki in še kdo so brez zadrege spregovorili, nekateri v narečju, tako da so se njihove besede, kot jih je začutila, pozibavale v mehkobi značilnih idrijskih samoglasnikov. Vsak po svoje so ji pomagali tkati zgodbe, v katerih so nastopali oni in njihovi predniki, še bolj navdihujoče pa so bile izpostavljene dobro stoletje stare fotografije mojstra Josipa Pelikana.

Nekatere črno-bele upodobitve so delovale kot ilustracije k zgodbam, ki so jih spodbudile, druge so govorile same zase, tudi humorno in nekatere s kančkom erotike, ter razpirale krila domišljije. Vse – razen ene neznanega avtorja in druge s podpisom Marijane Pelikan – je med letom 1909 in sredo drugega desetletja 20. stoletja v Idriji posnel Josip Pelikan. V Trbižu rojenega mladeniča je fotografske obrti izučil domnevni oče Anton Schmeiler, s katerim si je v mestu uredil atelje. V njem je delal – ko ni bil v uniformi – do leta 1919, ko se mu je dokončno uprlo poitalijančevanje slovenske Idrije. Prodal je hišo in vse imetje razen fotografske opreme, ki jo je na skrivaj naložil na voz s konjsko vprego ter pod okriljem noči po gozdnih poteh pretihotapil v Jugoslavijo. Jerneja Ferlež je kajpada literarno oživila tudi to dramatično zgodbo – ter na koncu orisala še poznejše uspešno delovanje Josipa Pelikana z družino v Celju.

Za njim so v idrijskih družinah, ne le najpremožnejših, ostali številni v fotografije ujeti spomini. Prevladujejo portreti meščanov in meščank, družin, otrok ter bolj zapetih kot šegavo razpoloženih druščin v prazničnih oblačilih. Avtorica je ob pogledu nanje nizala zgodbe, ki so se – ali bi se pred dobrim stoletjem lahko – zgodile. Ob duhoviti sodobni parafrazi Kosmačeve Poti v Tolmin predvsem resnejše zgodbe o bolj z razumom kot iz ljubezni sklenjenih porokah ter o stiskah deklet in žena, ki so zanosile, ne da bi imele v tesnem skupnem domovanju dveh ali treh generacij prostor za še eno dete. Toda ljudje, vajeni trdega življenja, niso moralizirali ali sanjarili o nedosegljivem. Hvaležni so bili za vse, kar so mogli obrniti na bolje.

Jerneja Ferlež je v Idriji, hočeš nočeš, lovila tudi nevidne stopinje Franja Baša, še enega bližnjega človeka iz kroga utemeljiteljev slovenske etnologije. Bližnjega po stroki, čeprav je umrl leto, preden se je rodila, in zato, ker je postavil na noge muzejsko zbirko v njenem Mariboru. Njegova razprava Rudarska hiša v Idriji iz leta 1957, je dobila nove razsežnosti, ko je stala pred stavbami, ki jih je opisoval. V misli si je priklicala tudi hiše, ki so jih po Baševem času s prezidavami izmaličili ali podrli, a so se skozi posnetke, načrte ali pripovedi vrisale v njene predstave. Prebrala je, kod je hodil in kje, na primer, je stal, ko je skiciral neko podrobnost ali dajal napotke fotografu. Dokler se kot avtorica na vsem lepem ni zavedla, da je v Idrijo pravzaprav prišla zaradi svojih stopinj in pogledov, da mestece ni ne Baševo ne njeno in da je bil svoj čas tudi on le prišlek in zunanji opazovalec. Odložila je breme iskanja neulovljivega in nadaljevala po svoje – vedoč, da za dobro zgodbo ni pomembno le, kako in kaj se je – če se je – v resnici zgodilo.