Ocene

Piše Ana Geršak,

bere Maja Moll.

Balada o trobenti in oblaku sodi med klasike slovenske književnosti 20. stoletja, k priljubljenosti tega zvrstno izmuzljivega teksta pa je veliko prispevala tudi filmska priredba Franceta Štiglica iz leta 1961. Novelo oziroma povest oziroma kratki roman je Kosmač v več delih prvič objavil v reviji Naša Sodobnost v letih 1956 in 1957; kot beremo v izčrpni spremni besedi Andraža Gombača pa je v knjižni obliki izšla šele tri leta po filmski priredbi in še to v skrajšani obliki. Kot vsaka dobra klasika je tudi Balada bila in gotovo še bo deležna številnih in raznovrstnih literarnih interpretacij, zato se bom pomudila le pri tisti, ki nagovarja trenutno znova aktualno dilemo avtorskega družbenega angažmaja. Tokratna izdaja je ponatis prvotne revijalne objave, ki je vsebovala več pasaž, namenjenih razgrinjanju pisateljskih notranjih konfliktov. Oziroma natančneje: konfliktov med literarno fikcijo in resničnostjo, zapisanih v času, ki je od pisatelja terjal predvsem družbeni angažma v načinu upodabljanja prizorov iz obdobja fašistične in nacistične okupacije med drugo svetovno vojno. Kot bi lik pisatelja utelešal diskrepanco med socrealistično usmerjeno vizijo literature in dejansko vojno izkušnjo.

Balada o trobenti in oblaku povezuje vzporedni zgodbi o junaškem Temnikarju in strahopetnem Črnilogarju. Povzetek zveni kot zasnova pravljice pa tudi sicer ima zgodba nemalo pravljičnih elementov, recimo kontrastiranje likov, ki se, takole na hitro, delijo na etično dobre in slabe. Ideja dvojnosti je ostala zapisana tudi v naslovu, ki ga je avtor na kratko razložil z besedami, da trobenta predstavlja smrt, oblak pa življenje. Še pomenljivejši je bil prvotni podnaslov: »Osnutek za dvoje novel, ki sta ostali osnutek.« Svetova, prepletena v duhu maksime, ki pravi, da je življenje bolj neverjetno od domišljije, povezuje lik pisatelja Petra Majcna. Ta se zateče na dolenjsko podeželje, da bi v miru napisal zgodbo, ki ga preganja že dlje časa, o Temnikarju in njegovi družini. Zgodba še ni napisana in do konca pripovedi niti ne bo: razraščala se bo zgolj v Majcnovi domišljiji, njen zaplet pa bo usodno posegel v življenje Črnilogarjeve družine, s čimer se bo izpolnilo Majcnovo nekoliko samovšečno zatrjevanje, da je Temnikar »resničen«. Kolikor bolj se bo lik pisatelja prepuščal lastnim vizijam, bolj bo bežal od znamenj, ki nakazujejo na »resnično« tragedijo svojih gostiteljev.

Balada o trobenti in oblaku je pripoved o nezmožnosti ubesedovanja resničnosti v času, ko je resničnost nasilja že davno presegla domišljijo. Peter Majcen, Kosmačev alter ego, ki že z imenom namiguje na lastno neznatnost, morda celo povprečnost, zasleduje za tisti čas tipično herojsko in skoraj pravljično zgodbo o pogumnem kmetu in njegovi nič manj pogumni ženi, ki v dobro kolektiva, družbe, nacije žrtvujeta sebe in svojo družino. Majcnova naracija preigrava klišeje povojne proze, domnevne šibkosti, ki naj bi jih imela Temnikarja, pa so bolj kot ne literarnega značaja in namenjene temu, da junaka približajo sleherniku, zaradi česar je njuna žrtev le še bolj herojska. A v Majcnovo pripoved ves čas vdira resnično življenje v podobi posameznikov, ki so tragedijo, sumljivo podobno Temnikarjevi, doživeli na lastni koži in ki jo želijo na vsak način deliti s pisateljem. Ta se jih panično otepa, kot bi intuitivno zaznal nevarnost, ki jo njegovi popolno zasnovani narativi predstavlja nepopolna dejanskost. Nasprotje Temnikarju tako uteleša lik, ki je daleč od tedanje predstave junaškega. Črnilogar je opisan kot izdajalec, kot posameznik šibke volje, ki za svojo strahopetnost krivi gospodovalno ženo. Pripovedni liniji sta v uravnoteženem kontrastu, tako kot liki, pri katerih je hitro prepoznavno kdo sodi na katero stran. Majcen namreč že od samega začetka v Črnilogarju prepoznava nekaj, kar ga odbija, in čeprav se zdi, da bi se morala perspektiva v nekem trenutku zasukati, se to ne zgodi. Tudi v tej dosledno izpeljani naravnanosti likov je nekaj pravljičnega.

Balada o trobenti in oblaku je danes, v času tolikerih svetovnih konfliktov, relevantna ravno zaradi dileme angažmaja, ki jo lik Petra Majcna ubeseduje v Kosmačevem imenu: v svojem prizadevanju, da bi upodobil idejo nekega junaštva, je taisto idejo upodobil tako, da jo je preslikal v negativ. Že res, da je junak zgodbe Temnikar, a Balada je zgodba o Črnilogarju, sodobna parabola o tem, da bo posameznika vedno dohitela teža njegovih dejanj.

Tretji del trilogije Nezmožni umreti / Inabili alla morte nas popelje na obmejno linijo med vzhodom in zahodom, kjer se v devetdesetih letih in na prelomu stoletja z evropsko zgodovino prepletajo pogosto travmatične osebne zgodbe izgubljenih junakov. Uprizoritev, ki prepleta gledališke in kinematografske elemente, razpira vprašanja o smislu, identiteti in prihodnosti po družbenih pretresih.

Režija in dramaturgija: Giacomo Pedini

Dramaturgija: Jacopo Giacomoni

Scenografija: Alice Vanini

Kostumografija: Gianluca Sbicca in Francesca Novati

Glasba: Cristian Carrara

Zaigral in posnel: FVG Orchestra

Dirigent: Paolo Paroni

Live cinema in video režija: Stefano Bergomas

Oblikovanje svetlobe: Stefano Laudato 

Oblikovanje zvoka: Corrado Cristina

Asistentka režiserja: Diana Manea

Jezikovni svetovalec: Francesco Borchi

Igralke in igralci: Primož Ekart, Francesco Migliaccio, Woody Neri, Alberto Pirazzini, Camilla Semino Favro, Matilde Vigna

Fiume o morte! je vzklik protofašista, megalomana, samodržca in pesnika Gabrieleja D'Annunzia, s katerim je po prvi svetovni vojni okupiral Reko in navdihnil naslednje fašistično razdejanje Evrope. V bistvu navdihuje še danes, ko je politični teater absurda z relativizacijo zgodovine in ponovnim vzponom fašizma vred preplavil ves svet. Zato dokumentarni film Fiume o morte! nikakor ni le zgodovinski film, ampak še kako aktualna analiza današnjosti, ki se sprašuje, v kakšni obliki se pojavlja danes in kako se mu zoperstaviti.

Igor Bezinović, tudi sam Rečan, je vzel ta vzklik in pompozno performativnost fašizma, ki jo simbolizira, ter ju obrnil proti njemu samemu. Tako da je v vlogo D'Annunzia in njegovih fašistov postavil današnje Rečane ter z njimi ponovno uprizoril to neslavno poglavje v zgodovini mesta. Z veliko mero humorja in z več kot le zrnom soli fašistični teater absurda vzame tako resno, da postane sam svoja parodija. Nekako po zgledu Žižka, ki pravi, da se zgodovina ponavlja, najprej kot tragedija in potem kot farsa, a s pomembno nadgradnjo. Realnim ljudem, ki živijo s to zgodovino, je dal moč, da jo sami izživijo, interpretirajo in subvertirajo.

Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe, namesto kakšnega samooklicanega pomembneža.

In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem. In to ljudje znajo ceniti, saj je film na Hrvaškem postal prava neodvisna uspešnica. Na domači Reki so razprodali že več kot 60 projekcij. In – ne da bi bilo to kakorkoli pomembno ob vsem, kar pove – je film tudi presenetljivo prepričal hrvaško filmsko srenjo, da ga je poslala v tekmo za tujejezičnega oskarja.

Oceno je napisal Žiga Brdnik, bral pa Igor Velše.

Čeprav je še vedno toplo septembrsko sonce že zamenjalo vroče julijske in avgustovske dni, so pravkar končane poletne počitnice še pogosto tema pogovorov predvsem naših najmlajših. »Kje si bila pa ti poleti?« »A veš, kako je bilo lepo, ko smo …« »Mi smo šli pa letos …« In tako dalje in tako dalje. Večina otrok dolgi poletni premor med poukom običajno izkorišča za druženje, počitek, zabavne dejavnosti, potovanja in raznorazne dejavnosti, a ne tako daleč stran – gora Solunska glava, kjer so bile osrednje snemalne lokacije filma Poletne počitnice, je oddaljena le slabih tisoč kilometrov. In tam živi deček Basri, ki poletne počitnice preživlja popolnoma drugače. Basri je namreč pastir. Skoraj tak, o kakršnih lahko beremo v starih slovenskih pripovedkah – na planini pase ovce, družbo pa mu poleg živali delajo le trije starejši bratje, od katerih željno črpa pastirsko znanje in trop zvestih psov. Dobra dva meseca Basri ne vidi ne staršev ne sošolcev, njegov vsakdan pa je sestavljen iz skrbi za kočo, v kateri bivajo, in opravkov, ki mu jih nalaga najstarejši brat. Ti so seveda tesno povezani s trenutnimi potrebami ovc in psov, poseben poudarek pa je tudi na vremenu, ki zna biti na 2500 m nadmorske višine precej samosvoje. Medtem ko najstarejša brata že poznata tudi temnejše plati takšnega pastirskega življenja, Basri na divji gori občuti predvsem neskončno svobodo in posebna odlika filma Poletne počitnice je, da jo je ustvarjalcem uspelo prenesti na filmsko platno.

Režiserka in soscenaristka Petra Seliškar je na gori s fanti iz družine Zekirov preživela pet poletij in ustvarila izjemno topel dokumentarni film z edinstvenim vpogledom v starodavno pastirsko znanje, ki se za zdaj še prenaša iz roda v rod. Ne le naravnost osupljiva vizualna podoba – direktor fotografije je Brand Ferro –, mlade gledalce bo pritegnila tudi povezanost pastirjev z živalmi, za lažjo umestitev pa skrbi minimalna in dramaturško izvrstno dodelana prvoosebna pripoved.

Poletne počitnice so izjemno zanimiv film, ki odpira vrata v svet, ki ga pri nas ni več moč doživeti, in nagovarja vse gledalce, starejše od 10 let. Otroci bodo dobili edinstven realističen vpogled v preživljanje poletja daleč stran od današnjih civilizacijskih norm, odrasli kopico opomnikov, kako blizu nas je lahko vse popolnoma drugače, oboji pa zvrhano mero prave gorske pastirske svobode.

Recenzijo je pripravila Gaja Pöschl, bere Maja Moll.

Piše Jože Štucin,

bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše.

Peter Mlakar je filozof, rojen v Ljubljani, pri njegovem opisu pa vedno najdemo tudi podatek, da je pisatelj, pesnik, esejist, performer in glasbenik. Širša slovenska javnost ga pozna kot "pridigarja", ki je v devetdesetih letih z ekrana Televizije Slovenija dramatično bral svoje kolumne, počasi in jasno, skorajda kot kakšen duhoven, ki v rokah drži resnico in jo blagodejno ponuja ljudstvu (vernikom) v premislek. Te oddaje so bile vedno polne provokacij, predvsem zaradi povezav erotike oziroma seksualnosti, Boga, smrti in nasilja. Nekako je širil javni diskurz, mu dodajal cinično-filozofsko intenco in vrhunsko provokacijo, ki je poslušalca pribila v fotelj. Neposredni govori o ničevosti, nihilizmu in telesnosti so ljudi provocirali: nekateri so se tisto minuto ali dve z zgražanjem "odzrli" proč, druge je navduševal z drznostjo in so zrli vanj kot v "odrešenika" sicer puhlih in praznih javnih medijev, polnih splošnosti, konformizma in povprečnosti.

Ne čudi, da je bila povezava z Neue Slowenische Kunstom naravna valenca, skorajda biblično-biološka vraščenost v koncept, ki ga je sam dograjeval in razlagal kot uvodničar in govorec na koncertih skupine Laibach. Bil je kot nekakšen politkomisar gibanja, ideološki kvantum, razlagalec in pridigar na mnogih projektih, predvsem pa na Laibachovih koncertih ali video spotih.

V prvi vrsti je seveda vedno šlo za umetnost, art(efakte) duhovne presnove, kot umetniške strategije, ki je pogosto izhajala iz ironije, cinizma, navidezne ideološke konstrukcije, ki je s časoma postala prav to – ekskluzivna paradigma "novega sveta", ki gradi "novo akropolo" s predpostavko, da svet nima objektivnega smisla, saj od vekomaj prevladujejo samo moč, volja in fikcija.

Nekoliko daljša predstavitev avtorja se zdi potrebna, saj ga v knjigi O neskončnem spoznamo na bolj profilirani ravni, kot misleca, filozofa in umetnika. Knjiga ima dvanajst poglavij, nekakšnih esejev, filozofskih insertov, delno samostojnih, v ideološkem in filozofskem smislu pa povezanih v skupinsko dinamiko enega samega duhovnega sveta: "Vse se torej stavi na imanenco, tudi najbolj abstraktne teorije se na koncu, ko je treba povleči najsplošnejšo misel, torej kak "metafizični" sklep, končajo pri ugotovitvi, samo ta svet je, samo to življenje je in kar obstaja, tudi popolnoma abstraktnega, je samo znotraj tega sveta, tega življenja, tega vesolja."

V tem duhu nekako vsa knjiga diskutira z večnim vprašanjem: Zakaj vse je, če bi bilo lahko tudi nič. Mlakar nadaljuje to misel, če poenostavljeno repliciramo, in opozori na formalno napako v razmišljanju. Lahko je samo vse, ker edino v vsem se lahko nahaja tudi nič, kajti brez niča ni ničesar. Nasprotna postavka ni mogoča – v niču ne more biti "vse".

Idejno na tej točki sestopimo v nihilizem, iz spomina pa se prikaže nekdanji bizarni očitek Dušanu Pirjevcu, da mladino (svoje študente) navaja k samomoru, kajti misel je že v svojem času izpeljal do sintagme: vse je nič. Seveda se je Pirjevec opiral na Heideggerja, čeprav v nekoliko drugačni konstelaciji, in tudi Mlakar po svoje nadaljuje z "ničem" do sklepa: Ker ni višjega smisla, ostanejo telesnost, ekstaza, trpljenje in poželenje kot edina "resničnost".

Knjiga je filozofsko-umetniški "komplot" zoper vsakršno ideologijo. Za svoje orožje pa si prisvaja prav simbole in estetiko totalitarnih režimov, religije in trde erotike. V duhovnem smislu se filozofska misel približuje literaturi, sploh v poglavju Hecna igra dialektike med koncem in ne-koncem, med užitkom in smrtjo, med ničem in njegovo negacijo, ko iz analitične prehaja na umetniško raven, na pripovedniško dikcijo, na metaforiko, na nivo dramatičnega govora in religiozne pridige. Duhovna štorija za slasten použitek! Prav na tej točki Mlakar drzno provocira formalno filozofsko znanost, ji nastavlja ogledalo z nekakšnimi "čudnimi" sklepi, akademiki pa mu očitajo pomanjkanje sistematičnosti in ga pogosto dobrohotno obravnavajo kot performerja in esejista, kjer je provokacija pred argumentacijo, tetralnost pred filozofsko analizo. Ampak branje nam razkriva tudi Mlakarjev lucidni pristop, kjer v bistvu čisto filozofsko misel nadgrajuje z umetnostjo, s prehodom na raven, ki se zajeda v formalnost akademske filozofije, v njeno sterilnost, in skuša povezati dva niča: tistega, ki je bil pred vsem, in tistega, ki bo za vsem: "Preden je kaj, je Nekaj, kar ni ne nič ne kaj. Iz njega je Vse in bo Ono, ko ne bo več nič."

Knjiga Petra Mlakarja O neskončnem se začne s paradoksom in konča z razodetjem, "apokalipso", v bistvu humanistično kritiko človekove volje do moči, oblasti in kar je še teh nečednosti, gre pa nekako tako, citirano iz nagovora na Festivalu danger: We forge the future (Francija 2022): "Narava narave je končnost. Z nastopom smrti ali niča se dopolni. Mrtvaški nič je njena zadnja resnica in meja. Nedosegljiv v najhujšem zločinu je zato konec tega konca: to je Nadsmrt. Ko smrt postane cilj, ko je zadnje dejanje svojega smotra, je že izgubila igro. Usmrti jo Neskončnost. (...) Neskončnost je Nadnič."

Piše Tonja Jelen,

bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič.

Druga pesniška zbirka glasbenice in pesnice Lare Božak kap lje kap lje je ena izmed vznemirljivejših pesniških zbirk zadnjega časa, saj veliko odprtih problematik in jezikovnih preigravanj kaže na zrelost in modrost. Že pesničin prvenec Z luknjami v prepihu je bil predlani nominiran za najboljši prvenec in bil uvrščen na festival Pranger. Zdaj je avtorica še poglobila misel in dodelala možnosti izražanja pesniškega jezika. Ta gre v drobne detajle, kot je na primer lomljenje besed in s tem kazanje na možnosti večpomenskosti in hkrati zaustavitve med branjem posamičnih zlogov. Kot da bi ponekod potrebovali premor. Zaustavitve so skorajda nujne, saj pesmi obravnavajo, razčlenjujejo in izpovedujejo večplastno bolečino. Ta sega v rodbinsko preteklost, ki jo subjektka želi ozavestiti in priznati. Fizično nasilje je primerjano z vijolično barvo in se kot motiv smiselno pojavlja. V skladu s tem je tudi občutje zbirke prepleteno z zamolkom. Kot da bi ves čas nekaj čakalo, kaj vse še lahko pride. In res, prihajajo strahovi, kancerogena bolezen, notranji boji.

S celjenjem generacijskih ran se ukvarja kar nekaj pesniških zbirk, zbirka kap lje kap lje pa nakazuje tudi možnost drugačnih in novih začetkov. Oziroma jih je mogoče vsaj slutiti. Kajti vse se ves čas pretaka: »neprekinjenega kroga« ni mogoče kar tako prekiniti. Lakota, trpljenje, udarci se vračajo kot spominske usedline. Kot pove že naslov ima pomembno vlogo pri tem simbol vode. Jezikovno prepletanje se razrašča v razkrivanje preteklosti in zaznavanje sedanjosti. Vse to je zelo natančno. Ko subjektka zre v preteklost, je vreden vsak spomin na babičino pripovedovanje, in ko se sooča s hipnostjo, je pomemben vsaj gib in dregljaj. Vse pa se spleta v življenje, ki ga pesnica nosi kot Atlas ali Kariatida.

Prepričljivi so zamiki verzov in tudi posamične likovne pesmi, s katerimi pesnica ponazarja rakavo bolezen. Slutiti, je mogoče, kako dejanja puščajo posledice v naslednjih generacijah, ki se kažejo kot psihična ali telesna bolečina. Vedno ostaja in prehaja iz roda v rod. Spet imata pomembno vlogo element vode in tudi kri, ki vse zapisujeta in se pretakata: »ne ločujem več / med modricami / na beli strani podlakti // povsem so se / pomešale / kot vzroki in posledice / kot se prepletajo rane / domnevno primarne s temi / ki ves čas / in polagoma sledijo«.

Torej, vse teče in pušča sledi, ne samo metaforično, temveč tudi dejansko: so razjede, erozija, ki se vedno bolj poglablja. Razkrivanje ne prizanaša. Če so drugi lahko nekako zagovarjali doživljeno trpljenje, ga je zdaj treba priznati in ozavestiti. Seganje v spomin babičinega pripovedovanja in očetovih opravičevanj, razmišljanje o rabi besed, tehtanje preteklosti so osnovni deli, ki jih avtorica nadgrajuje skozi vso zbirko. Pesmi je mogoče razumeti in čutiti – to je boleče, a nujno za pretres predolgo zamolčanih osebnih zgodb žensk.

Lara Božak je prepričljivo združila sedanjost in preteklost, ki se ves čas prepletata. Hipna sedanjost ima nenaslovljene pesmi. Preteklost je ukoreninjena in pesmi so naslovljene. Ni pa ju mogoče ločiti, kot se ni mogoče ločiti od slabih vzorcev. Dati je treba prostor vsaki misli, jo razpreti in predihati na novo. Skratka zbirka kap lje kap lje sidra pomembno sporočilo, kako si vsi delčki tlakujejo svojo pot v prihodnost. Na žalost predvsem slabi, čeprav bi se radi spominjali le dobrih.

Piše Marica Škorjanec Kosterca,

bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše.

Pisatelj Vinko Ošlak se je rodil v Slovenj Gradcu. Študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je dopolnil z magisterijem na Akademiji znanosti v San Marinu. Od leta 1982 živi v Celovcu. Njegovo delo je izredno obsežno in raznovrstno, obsega izvirno leposlovje, filozofske razprave, članke, prevode (tudi v esperanto) ter eseje o politiki. zgodovini, veri in etičnih vprašanjih. Prejel je Rožančevo nagrado za esejistiko ter nagrado svetlobnica na razpisu založbe Družina za roman Pisma Philemonu. V tem delu oživlja začetke krščanstva v prvem stoletju po Kristusu in življenje apostola Pavla v Rimu. Roman Američan v Rašici se posveča življenju in delu Primoža Trubarja in njegovi življenjski poti od rojstne Rašice do zadnje postaje v nemškem Derendingenu.

V slovenski literarni zgodovini se je ob krepitvi narodne zavesti v začetku 20. stoletja, zlasti leta 1908 ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva, več pisateljev in literarnih zgodovinarjev spoštljivo spominjalo Trubarja kot očeta slovenskega knjižnega jezika in začetnika slovenske književnosti. O njem je pisal dr. Ivan Prijatelj, Anton Aškerc pa ga v duhoviti pesnitvi Slovenska legenda brani pred nasprotniki: »V jeziku premilem on prvi učil / moliti in psalme je peti«. Pisatelj Ošlak omenja še več avtorjev, ki so pisali o pomenu Trubarjevega dela za razvoj slovenskega jezika in književnosti, vendar sam to tezo zavrača. Z dokazi iz Trubarejvih del in pogovori z različnimi poznavalci reformacije je spoznal, da je razlog za njegova prizadevanja predvsem iskrena vera in pripadnost čistemu evangeliju – pravo spoznanje božje.

V naslovu romana omenjeni Američan je Pitt Harrison, po študiju zgodovinar na kalifornijski univerzi v Turlocku. Izhaja iz ugledne družine, oče je pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne. Težko razume, zakaj se je sin pod vplivom profesorja Campbella odločil za potovanje v majhno evropsko državo, kjer naj bi za svojo doktorsko disertacijo preučeval življenje in delo Primoža Trubarja.

Pitt je sprva ateist, vse njegovo študijsko raziskovanje pa je hkrati pot bogoiskateljstva, ki ga pripelje do globoke vere in mu približa Kristusov evangelij. Spoznal je, da samo od sebe ne more nič nastati, odklanja tudi Darwinov nauk: »Pittova pamet je natanko vedela, da Bog je, Pittovo srce tega še ni hotelo vedeti in ni dalo pristanka umu, ki je zahteval svoje.« Pittovo potovanje se začne po osamosvojitvi Slovenije. Ob pristanku v Trstu spozna Randyja, virtualnega prijatelja, s katerim si je dopisoval po spletu. Randy se je že pred leti priselil z Nove Zelandije v Slovenijo, naučil se je jezika in dela kot misijonar nove verske skupnosti. Postane Pittov gostitelj in sopotnik na poti odkrivanja verskih globin evangelija in po krajih življenja Primoža Trubarja,

Nova prijatelja razpravljata o Slovencih, strinjata se, da so mnenja vseh, ki so pisali o Trubarjevem delu in poslanstvu, prilagojena trenutni ideologiji in politiki. Vsi poudarjajo njegovo skrb za kulturni razvoj in knjižni jezik Slovencev, kar zveni kot zmaga jezikoslovja nad teologijo, pogovarjata se o zgodovini Slovencev, pokristjanjevanju, Ilirskih provincah, izobraževanju in šolstvu, komunizmu in marksizmu pa tudi o antiamerikanizmu. In kaj naj bi bili znameniti Slovenci? »Cankar je bil katoličan, a je bil tudi malo socialist, malo ničejanec, malo liberalec, malo tudi protestant. Enako Prešeren. Enako Tavčar, enako vsa slovenska literarna in kulturniška elita, deloma tudi duhovniška.«

Na poti v Rašico se pogovarjata o grehu ubijanja, povojnih pobojih in grehu ubijanja lastnega zaroda, o prilagodljivosti vsaki trenutni oblasti – avstrijskemu cesarju, Srbom, nacizmu, komunizmu. Vsa ta prilagodljivost se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, saj ga Slovenci ne cenijo dovolj, zato si pomagajo z mešanjem angleščine. Tudi do tujcev so hlapčevsko ponižni.

Odkrivanje postaj Trubarjevega življenja vzbuja vedno nove razprave o religijah, zlasti ko se skupinici iskalcev resnice o Trubarju pridruži najeti taksist, Mehmed Nikić, preprost in plemenit musliman, doma iz Bosne, in jim podrobno odkriva zakonitosti islama v Koranu, njihovi sveti knjigi, ki si jo različno razlagajo v soočenju džihada in usmiljenja.

V krščanstvu še vedno vladajo nasprotja. Tudi novi evangeličani menijo, da posameznik za duhovno povezavo z Bogom ne potrebuje posrednikov, kot je papež v Rimu, ki ima celo svojo državo in naj bi bil božji namestnik na zemlji.

Delo Vinka Ošlaka Američan v Rašici sodi med zahtevna besedila in je predvsem filozofska pripoved, čeprav ima tudi nekaj romanesknih prvin. Je potopis skozi slovensko in evropsko zgodovino, odpira pogled v različne nazore, ki jih odkrivamo v odgovorih posameznikov (profesorjev, zgodovinarja, pastorice, duhovnika) na ista vprašanja o Trubarju. Slogovno zahtevno besedilo vsebuje tudi več starih besed, zlasti za imena mest, kot sta Monakovo za München in Solnograd za Salzburg. Najdemo pa tudi neologizme: »ti si sin, torej sinuj in ne vprašaj, kako oče očetuje.«

V Ošlakovem romanu Američan v Rašici vidimo veliko znanja in modrosti s področja filozofije, teologije in zgodovine ter avtorjeve nekonvencionalne poglede na svetovno dogajanje, na primer odmev na zloglasni 11. september v New Yorku. Med moškimi liki imajo ženske le obrobno vlogo. Izjema je lik Barbare, razgledane profesorice slovenščine, ki se poroči s Pittom ter postane njegova sopotnica in enakovredna sogovornica na potovanju za Trubarjem.

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma se je sklenil 73. Festival Ljubljana, ki je po mnogih zvenečih glasbenih imenih za konec ponudil še koncert Dunajskih filharmonikov, ki jih je vodil Franz Welser-Möst, na sporedu pa sta bili simfoniji Mozarta in Čajkovskega. Primož Trdan v oceni večera ugotavlja, da je znamenit orkester prepričal tudi pod vodstvom manj zanimivega dirigenta.

Film Jona režiserja palestinsko-sirskih korenin Ameerja Fakherja Eldina, ki se je rodil leta 1991 v Kijevu staršem iz Golanskega višavja, zdaj pa ustvarja v Nemčiji, je pravzaprav drugi del trilogije z naslovom Homeland na temo izgnanstva, katere uverturo predstavlja film Tujec, ki se je pred štirimi leti potegoval za tujejezičnega oskarja. Melanholična oz. razpoloženjska drama o globokih ranah, ki jih prinaša izgnanstvo, nadgrajuje temačno in obenem poetično estetiko prvega dela trilogije s sugestivnimi posnetki nemškega otočja Halligen, otočja v Vatskem morju tik ob meji z Dansko, ki slovi po nenehnih poplavah.

V filmu sledimo izgnanemu pisatelju Munirju, ki zaradi težav z anksioznostjo odpotuje na otok v Severnem morju, kjer poskuša zajeti zrak s polnimi pljuči, tako simbolično kot tudi dobesedno, saj se iz dneva v dan bori z napadi panike. Zlitje z lepoto narave, ki ga obdaja na vsakem koraku, in prijaznimi domačini ga navda z uvidom, da je življenje stkano iz drobnih trenutkov skromnosti, tišine pa tudi domišljijskih vizij in medsosedskega zaupanja. Munir nas med drugim spomni na judovskega preroka Jono, ki ga Bog pošlje v svet, da bi ljudem povedal, naj se pokesajo svojih grehov. Zaradi neubogljivosti pri tem doživi številne preizkušnje, od nevihte do tega, da ga poje orjaški kit, ki ga po treh dneh kesanja odvrže na kopno. V mestu Ninive mu naposled uspe ljudi spreobrniti od grehov in rešiti mesto pred božjim uničenjem. Zdi se, da se Munir bori z občutki krivde in vizijami samožrtvovanja podobno, kot to počne biblijski Jona. Režiser se tako kot že v prvem delu trilogije posveti tudi prikazu osamljenosti in občutka izkoreninjenosti, ki ga doživlja izseljenec, iztrgan iz družinskega okolja, ki vseskozi hrepeni po človeški bližini v tujini. Pri tem pa ne ponuja lažnega upanja, da je “aklimatizacija” v tujini mogoča, niti da je vrnitev v domovino stvar preproste izbire. Nekje v nezavednem se gledalcu poraja vprašanje o tem, kaj dom kot tak pomeni in ali ne gre morebiti za začasen fantazijski prostor, ki ga iz dneva v dan naseljujejo drugačne fantazme, sanje in utopije. V filmu spremljamo vdore kolektivnega nezavednega v Munirjevo zavest, ki se ob domotožju bori tudi s spomini na pripovedovanje materinih pravljic in z vizualizacijo mitološkega izročila.

Film Jona, ki je nastal v koprodukciji Nemčije, Kanade in Italije, je bil februarja prikazan na Berlinalu, na festivalu v Hongkongu pa je dobil nagrado za najboljšega igralca in igralko v sekciji svetovnega filma – Young Cinema. Munirja igra libanonski igralec, pisatelj in glasbenik Georges Khabbaz, ostarelo domačinko z otočja pa nemška igralka Hanna Schygulla, znana po nastopih v filmih znamenitega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja. Čeprav sta na začetku kot gost in hotelirka na nasprotnih bregovih, se izkaže, da v kriznih razmerah dobro sodelujeta in celo zaplešeta na palestinsko glasbo vpričo vaščanov, ki se radi preizkušajo v rokoborbi. Poleg odlične fotografije, glasbe in montaže lahko pohvalimo režijsko zrelost komaj 34-letnega Ameerja Fakherja Eldina, ki se je izkazal tudi kot nadvse izviren scenarist – zagotovo bomo zanj še slišali, če ne prej pa ob premieri tretjega dela te poetične trilogije, ki bo zaokrožila mozaik zgodb o izseljencih in njihovih hrepenenjih.

Recenzijo je pripravila Miša Gams, bere Ajda Sokler.

Zgodba filma Raj se začne leta 1930 v času gospodarske krize, ko na galapaški otok Floreana prispe družina Wittmer. Iščejo možnost za nov začetek v tropskih krajih s primerno klimo za sina, ki trpi za astmo. Za otok jih je navdušil filozof Ritter, ki tam živi že več let in poskuša napisati ultimativno filozofsko delo ter pomagati ženi ozdraveti od multiple skleroze z meditacijo. Ritterjeva želita zasebnost, zato se Wittmerjevi naselijo precej proč, kjer začnejo trdo delo preoblikovanja divjine. Oboji težko shajajo, ko se na otoku pojavi samozvana baronica von Wagner Bosquet s svojima ljubimcema in namerava tam zgraditi hotel. Hedonistična nekdanja igralka je mojstrica manipulacije in kmalu so si vsi v laseh.

Ta zasnova je obetajoča, tako tudi zasedba, ki vključuje Juda Lawa, Vanesso Kirby, Ano de Armas, Daniela Brühla in eno najbolj vročih zvezdnic zadnjih let, Sydney Sweeney v vlogi Margret Wittmer. Žal je, kot omenjeno, film režiral Ron Howard, ki je v tem tisočletju poskrbel za dosti več umetniških ali komercialnih polomov kot pa uspešnic. Čeprav je bil tudi soscenarist filma, zgodba nima pravega tempa, kaj šele fokusa, sploh ko v film vpleta ne posebno subtilne krščansko-mitološke in potem še moralistične elemente. Že naslov Raj je poveden, scenarij pa vključuje tudi aluzije na biblijske zgodbe od izgona iz Raja do Jezabele in Kajna in Abela. Za nameček smo gledalci deležni Ritterjevih poceni popkulturnih filozofskih kontemplacij, ki so zgodovinsko najbrž točne in bi lahko bile predmet globoke ironije v filmu, vendar so vključene na način, ki naj bi dodal globino in pomen.

Dodatna težava je zgodovinska perspektiva. Jasno je, kdo je preživel dogajanje na Floreani, vendar so si pričevanja o dogajanju nasprotujoča, film pa se izrecno postavi na eno stran. Howard je posnel nekaj izjemnih filmov po resničnih, velikih zgodovinskih dogodkih, recimo Apollo 13, Čudoviti um in Dirka življenja, toda posnel je tudi Hillbilly Elegy, biografsko dramo družine aktualnega ameriškega podpredsednika JD Vancea. Ta je bila deležna številnih kritik zaradi neavtentičnosti, predvsem ker je film potenciral problematično literarno predlogo.

Kot je lani v recenziji knjige za MMC zapisala Kaja Sajovic: »Vance v svojem neusmiljenem portretu pasu rje hodi po zelo tanki liniji med introspekcijo in golo krutostjo.«

Tako je aktualni film Raj še dodatno sporen, saj se zdi, da se prek zgodbe uveljavijo nekatera stališča, ki so presenetljivo blizu Vanceovim. Na rajskem otoku imamo namreč tri različne družine: par, ki ne more imeti otrok, trojček ženske z dvema moškima in heteronormativno družino. Ko jih okolje postavi pred hude preizkušnje, se bon vivanti zatečejo h kriminalu, filozofski par se je pripravljen hitro odreči moralnim načelom, kot je vegetarijanstvo, normiji pa se prebijejo skozi peklenske muke, »ker so družina«. To ni dedukcija, temveč dejanski dialog.

Res je, da zgodba vsaj delno temelji na resničnih dogodkih, toda tovrstne izmenjave in tak prikaz ljudi ter njihovih notranjih življenj so avtorska odločitev. In ta odločitev je očitno bila posneti film za ameriško krščansko konservativno občinstvo.

Recenzijo je pripravil Igor Harb, bere Igor Velše.