Ocene

Piše Majda Travnik Vode,

bereta Igor Velše in Mateja Perpar.

Za nekaj breztežnih, skorajda hipnotičnih trenutkov se zazdi, da se bo zgodila pripovedna čarovnija; da se bo prvi roman Maja Haderlap Angel pozabe na nevidni razpoki kot živo srebro prelil v novega, Ženske v temi, in se bosta knjigi strnili v nedeljivo celoto. Ta vzgib je morda posledica neubranljive sile pričakovanja; v Angelu pozabe avtorica hkrati z apokalipso koroških Slovencev med drugo svetovno vojno in po njej izriše nepozabna družinska in družbena portreta babice Mici in očeta Zdravka, medtem ko lik matere ostane oklevajoče ambivalenten – in zato toliko bolj vznemirljiv. Zato ne preseneča, da ob podatku na začetku romana Ženske v temi, da se bo protagonistka z Dunaja odpeljala k ostareli mami na Koroško, samodejno potegnemo sklep, da bo avtorica družinsko galerijo podaljšala z monumentalnim portretom matere.

In vendar ne: roman Ženske v temi po nekaj uvodnih zamahih krene v povsem drugo smer, na drugačna tematska križišča in v drugačno atmosfero kot Angel pozabe; še najbolj pa preseneti drugačen, poenostavljeno rečeno, veliko bolj negotov notranji tempo romana. V Angelu pozabe, čeprav zvečine pisanim iz otroške perspektive (Drago Jančar ga je po Lojzetu Kovačiču parafraziral Deklica in smrt), so vsebinska in vrednostna razmerja in stališča jasna; in temu sledi tudi pisava. Nasprotno Ženske v temi – kot v retrovizorju nemara sugerira že naslov – že v uvodnih akordih zazvenijo tipajoče, krhko in že tudi nekoliko nepovezano, pri čemer je osrednji katalizator tovrstnega vzdušja ranljiva in razpršena protagonistka Mira, za katero se zdi, da jo je avtorica zavestno umestila daleč proč od brezimne, a notranje veliko bolj navzoče prvoosebne pripovedovalke v Angelu pozabe. Deklica, kasneje mladostnica, v Angelu pozabe sama pri sebi ves čas dobro vé in ubeseduje, kdo je in kaj se ji dogaja, medtem ko Mira v Ženskah v temi samo sebe zaznava nekako haptično, tako da se poraja vtis, kot da zmore zgolj občasno slediti valovanju svoje zavesti. Mirino stanje občasno spomni na junake Marka Sosiča: »To je kača, ki leže jajca v meni, je tuhtala Mira, ta žival je večna, razmnožuje se po železni, zame nedoumljivi zakonitosti. Začutila je plamtenje hladnega ognja, ki se je sprijel v visok, vse višji vrtinec plamenov, se najprej zatikajoče se, naposled pa odločno in neomajno razmahnil in požgal vse, kar ga je skušalo ustaviti.«

Razlogov za Mirino bolj ali manj stalno tesnobo je veliko; eden od najbolj pomenljivih je jezik, saj Mira, Koroška Slovenka, ne v slovenščini ne v nemščini nima besed za svoja občutja: »V Mirini družini so zaupali robatim tonom, za vse so bili nekaj najbolj običajnega. ( … ) S tem jezikom je Mira zrasla, bil je njen dejanski materni jezik, robat in skrčen na najnujnejše, jezik, ki jo je izoblikoval in ki se mu ni mogla drugače postaviti po robu, kakor da se mu je izmaknila, se ogradila od njega.«

Povod za tokratni Mirin odhod z Dunaja je obisk ostarele matere v domači podjunski vasi. Stik z domačim okoljem opiše z besedami: »Bil je zadah umiranja, sladkoben in žarek, četudi opojen zadah umiranja življenja.« Še prej v besedilu svojo vas imenuje »past«, ob čemer se spomnimo na dekličin citat iz Angela pozabe, ko prihaja na počitnice: »Domači griči se preobrazijo v past, ki vsako poletje seže po meni in me zgrabi.« 'Past' je torej eden od skupnih in hkrati najbolj simptomatičnih in izzivalnih toposov obeh romanov. To, da obe protagonistki koroške vasi in njihov okoliš, imenujeta 'past', nazorno govori, kako trpko je, zlasti za mladega človeka, biti koroški Slovenec, vsak trenutek izpostavljen in zaznamovan. Mira ni dovolj pogumna, da bi se borila za slovenstvo, kar pa ne pomeni, da se ji ob prihodu vsakič znova ne vzbudijo mešani občutki odpadništva in pripadnosti slovenski manjšini. Ob snidenju z materjo po dolgem času spregovori v slovenščini, naslednji dan pa med opravki v Železnem Dolu, majhnem sosednjem mestu, nepričakovano naleti na Jurija, svojo mladostno ljubezen, in se dogovori za zmenek. Z Jurijem se je razšla, ker je podtaknil razstrelivo pod električno napeljavo, da bi mednarodno javnost opozoril na koroški problem. Jurij je torej drugačen od nje, ki je pred »nevšečnostjo biti koroški Slovenec« pobegnila na Dunaj, se poročila z Avstrijcem Martinom in se zaposlila v knjižnici. Ko Mira med obiskom preiskuje vzroke za svoje partnerske, identitetne in duševne težave, se med drugim spominja, kako ji je okolica kot otroku nič krivi naprtila krivdo za očetovo smrt (ta motiv se ujema z utopitvijo v Angelu pozabe) in kako je ob tem čutila, da jo mati zaradi tega sovraži (mati ji to zdaj tudi potrdi), ter kako so jo kot deklico otipavali in nadlegovali vaški pijanci. Za to, da bi odkrila poglavitni vzrok svojih težav, pa sluti, da bi morala »pobrskati pod pepel druge svetovne vojne« – kar pa se ji zdi tako neznosno, da se temu takoj odpove: »Bala se je, da se kot potomka žrtev nasilja ne bi več rešila iz klobčiča vezi in ne bi mogla nikomur razložiti, zakaj se ne vidi kot Slovenko.« Poleg tega Mira med pospravljanjem najde anketo, s katero je pred diplomo raziskovala položaj koroških Slovenk, pa tudi svoj najstniški dnevnik iz časa, ko je zanosila, splavila in pristala na psihiatriji. Mira si med vračanjem h koreninam torej prizadeva, da bi poiskala vzroke za svoje osebno počutje in nelagodje v (slovenski) kulturi – in jih najdeva vsenaokrog, vendar zaenkrat nima moči, da bi jih presegla; tako tudi ni čudno, da konec njene zgodbe ostane povsem odprt.

V drugem delu, v trenutku Mirinega odhoda na Dunaj, roman preklopi na pripoved Mirine mame Ani, pri čemer nemudoma izstopi neskladnost predstav, ki jih imata mati in hči druga o drugi. Jasno je, da je Ani kljub telesni betežnosti duhovno in miselno prožna, tudi sama pa se, ob selitvi iz domače hiše v varovano okolje, znajde na križpotju. Tudi Ani ne razpolaga z jezikom za svoje spomine in občutja, zato ji pride na misel, da bi si življenje najlaže približala z risanjem: »Če bi hotela narisati svojo mater, bi jo kot temno gorsko kraljico, ki živi v ledu in premore lastnost, da ob nekaterih dnevih stopi na dan kot velikanka, ob drugih dneh pa je prozorno bitje.« V primerjavi s hčerjo Ani deluje veliko bolj uravnoteženo; zdi se, da predvsem zahvaljujoč svoji sposobnosti, da se pravočasno ustavi pred usodnimi vprašanji, nekako v skladu z Nietzschejevim spoznanjem, da če predolgo gledamo v brezno, nas lahko brezno pogleda nazaj. Ani je – morda tudi zaradi globoke osebne vere – podarjeno, da je brezno ne privlači predolgo ... Ta lastnost je dobro vidna ob njenem premišljevanju o materi Neži, za katero Ani ni nikoli dokončno dognala, ali je bila žrtvujoča se svetnica ali gostilniška lahkoživka. Ko se v Ani poleže trenutno vznemirjenje, lahko mirno in razsodno živi naprej življenje slehernice. Njena nedoslednost v spoznavanju je eden od vidikov njene osebnosti, zaradi katerega ostaja ženska v temi, in hkrati učinkovit preživetveni mehanizem.

Maja Haderlap v knjigi Ženske v temi odpira večna vprašanja človeške bližine, ženske in narodnostne identitete, odnosov med materami in hčerami, strategij soočanja s travmami, minevanja in drugih, vendar se ob koncu zdi, da ji ni uspelo poiskati tako učinkovitih notranje- in zunanjeformalnih kanalov za posredovanje svojih tematik kot v romanu Angel pozabe. Lika Mire in Ani nista dovolj karizmatična in večplastna, da bi iz njiju lahko zrasel prepričljiv skelet romana (medtem ko njuni potencialno veliko bolj zagonetni sorodnici, Neža in Dragica, ostaneta v ozadju). Kot kontrapunkt premalo magnetičnima junakinjama bi avtorica verjetno lahko učinkovito zgradila dinamično zunanje dogajanje, vendar je tega malo, zgolj za nujni okvir. Notranji tonus pripovedi rahljajo tudi dolgi, ponekod preveč površinski oziroma pozunanjeni opisi, ki večkrat nimajo dovolj razvidnega vpliva na dogajanje in razvoj romana. Delež bežnih impresij, spominov, opisov in drugih zastranitev je tolikšen, da se izgubljata rdeča nit in linearnost romana, fokus pripovedi pa dodatno zamegljuje tematska neosredotočenost, saj ni povsem jasno, kaj avtorica izpostavlja kot ključen Mirin oziroma Anin problem, in, v povezavi s tem, kaj je središčna tema romana – duševna neravnovesja, identiteta ali odnos med materami in hčerami? Roman tako ves čas nekako niha in od bralca pogosto terja, da si ga sam osmišlja in razlaga. Ženske v temi ponujajo zanimive nastavke, ki pa so izpeljani preveč nejasno, da bi jih forma romana lahko ustrezno podčrtala in povzdignila. Kot da roman že po svoji naravi terja odločnejšo strukturo, zato bi bilo nemara zanimivo preizkusiti, kako bi avtoričine tokratne literarne odločitve učinkovale v krajših formah.

Piše Tatjana Pregl Kobe,

bereta Mateja Perpar in Igor Velše.

Na Festivalu mlade literature Urška leta 2013 je bila pesnica Tina Volarič zaradi poezije, ki jo je žirija zaznala kot redkost, izbrana za najperspektivnejšo mlado literatko leta. Da premore skorajda naraven talent za mišljenje vsebine, iz katere so stkane njene izdelane pesmi, polne medbesedilnih, medumetniških navezav in hkrati z odprto strukturo. Za nagrado je naslednje leto izšel njen prvenec. Čeprav naslov Krožnice večglasnih tišin pravi drugače, je njena dokaj epsko zasnovana govorica glasna, ko se sprašuje, kje je njeno mesto v tem svetu, kje je resnica, kje je naša človečnost? Ne izogiba se komentarjem o feminizmu, politiki, enakopravnosti, državotvornosti. Pesnica, ki ve, da je svet obstajal dolgo, preden je sama vstopila vanj. Obrača se k naravi, skupnosti in prednikom in ve tudi, kaj so domovina, žrtve in vojna. Vendar v tej zbirki pesmi brez moraliziranja išče druge različice na temo preživetja, pri čemer »si dovoli smešno misel svojega rodu, / da so oblaki morda srečni«. Ko na koncu zbirke ni ničesar več za besedami prvega, drugega in tretjega glasu, postane njena zadnja pesem tišina. In se, skupaj s svojimi ilustracijami krogov, ki nimajo ne začetka ne konca, vrne k svoji pesmi začetka, ki je zanjo »razpolovljena praznina«.

Tina Volarič je pesnica, ilustratorka in aktivna opazovalka svojega procesa ustvarjanja. Žanrsko ostaja v območju narave, pri čemer pa nikakor ne gre za podobe zgolj z očesom zajetega življenja v njej, še manj za idealizirano lovljenje svetlobnih razpoloženj, temveč so v verze ujete metafore njenega intimnega notranjega sveta in tišine, ki se lahko bere tudi kot refleksija trenutnega stanja njenega kritičnega odnosa do sodobnega dogajanja. Zato ni presenetljivo, da je v letih med 2019 in 2023 sodelovala pri mednarodnem raziskovalnem projektu pod vodstvom finske filozofije dr. Miire Tuominen, v katerem so se filozofi raziskovalno ukvarjali z naravo in moralnim statusom živali v antiki in srednjem veku. Značilnost pesmi in podob v njeni drugi izdani pesniški zbirki Nekje notri je uho je na prvi pogled popolna zvestoba motivom, ki jih je začela preigravati v svoji bogato ilustrirani dvojezični poetični knjigi umetnice Sosedje in tovariši / Neighbours and companions, ki je – na dvesto straneh! – v samo triindvajsetih izvodih izšla leta 2023. Tako vzpostavljeno drugačno razmerje do sveta, ki človeka na poseben način osvobaja, jo je s pozornim notranjim posluhom umetniško vznemirilo kot ilustratorko in pesnico. Že v šestnajstem stoletju je angleški pesnik John Donne o povezanosti z naravo napisal slavne verze, ki danes, v času katastrof in podnebnih sprememb, zvenijo še bolj živo resnični kot nekoč: »Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; … in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.« Z bogato ilustrirano unikatno knjigo, ki jo je sofinansirala fundacija Kone iz Finske, je Tini Volarič uspelo – žal sprva le redkim bralcem – pripeljati živali v naša srca. Zbirka pesmi Nekje notri je uho, v kateri je vseh petnajst pesmi iz te pesničine bibliofilske knjige umetnice, obogatenih s petintridesetimi novimi, je zato morala ugledati luč sveta, da bi z zvočno čutnostjo razširila krila med bralce.

Ena od velikih skrivnosti, ki je ob vseh presunljivih pesničinih liričnih prispodobah in vživljanjih vanje najbrž nikoli ne bomo razvozlali, je, kako svet dojemajo živali in rastline, kakšna je njihova resničnost. Kaj čutijo mlade košute, ki brskajo za sledmi in semeni, za vabo pomladnih svetlob? O čem razmišljajo ptice, milostne spremljevalke nakodranega vetra, razgrnjene glasnice kipečega petja? O čem tuhta zimska ptičica, ki skače in se oglaša cvrr-civk, naglašen tako, da nima z upehano uro nič skupnega, čeprav se ujemata? O čem sanja pes, ki izpod snega ujame redek zapisani vonj? »Nekega dne / je od neznano kje prispela / kolonija tjulnjev / in se nagnila na / nenaseljen prostor / med palcem in kazalcem / moje leve roke. // Kar dobro se razumemo. / od tedaj pravzaprav živim / polno življenje.« (Življenje je nepredvidljivo)

O čem piše, kaj čuti pesnica v starem sadovnjaku s koščkom sadeža, popkom sveta v svojem grlu, ko pogoltne slino in postane jablana? Ko lahko le tiho opazuje, kako mlada srna nemoteno grizlja veje po planetariju, ko šteje drobne utrinke jabolk. Ko njeno besedo napolni voda in jo razlije čez brzice, curke, padce, mokrice, lagune, jezera v morje. V ocean besed, kjer valuje brezčasje: »Nebo pljusne / skozi odprta / usta noči.«

Pisateljica Katherine Rundell v knjigi The Golden Mole: and Other Living Treasure (Zlati krt: in drugi živi zakladi) opisuje dvaindvajset znanih in manj znanih ogroženih živali. Želela je, da bi se zaradi opisanih resničnih zgodbic bralci spet navdušili in zaljubili v lepoto sveta, v njihovo krhkost in nenavadnost. Tudi ob branju pesmi Tine Volarič, ki si na svoj intimno razgaljajoč način želi isto, se zavemo, da smo si ljudje in živali bolj podobni, kot si želimo priznati in kot vemo. Privlačnost, ljubezen, zapeljivost, sla, materinstvo, uživanje v pomladnih razigranostih, v dobri hrani – vse to so človeški in živalski instinkti. Skupne so tudi stvari, ki se jim želimo izogniti: trpljenje, izguba, ponižanje, osamljenost, bolečina, bolezen in smrt. Kljub precej široki paleti značajskih lastnosti vse upesnjene like, ki iskrijo presunljivo podobo večini nevidnega sveta, druži kronična ujetost v pesničini notranjosti, ko poistovetena z njimi spretno razkriva zamolčane in temačnejše teme. Te tudi v bledih konturah vsakdana puščajo nezamenljivo sled, pesničina nesporna zmožnost vživljanja pa daje občutek, da so živali in rastline, ki jim je vdahnila življenje v besedah, dejansko otipljiva bitja. Pesmi in podobe Tine Volarič v knjigi Nekje notri je uho nagovarjajo k drugačnim oblikam bivanja, so etična zaveza k spoštovanju vsega bivajočega: »Krompirjevo očesce me gleda / naravnost v oči, / ne odmakne pogleda, / vse bolj vame vidi, vedno globlje gre. / Spusti veko, jo dvigne, / požene kalček.« (Zapeljevanje I) Tako pesmi občutkov, ki si jih delimo z vsem bivajočim na zemlji, kot avtoričine ilustracije izhajajo iz občutja narave kot brezčasnega prostora, v katerem Tina Volarič vzpostavlja svoj red simbolnega odnosa do vsega bivajočega.

Podobe gozdnih pokrajin ne predstavljajo sveta, ampak njegov duhovni odzven, fraktalno povezanost, vsenavzočnost, vsepovezanost. avtoričine temno simbolne ilustracije z vejami objemajočih se dreves zato ne potrebujejo ne razlage ne naslovov, saj je pomen ravno v odsotnosti konkretnega pomena. Vse, kar je, je občutek povezanosti med človekom, živalmi, rastlinami in pokrajino. Ne kot razmerje, temveč kot enovitost. V teh pesmih in podobah Tine Volarič se uresniči redka umetniška alkimija, ki povezuje naravo, čas, svetlobo in človeka v en sam trenutek tišine. »V oboke vršanja. V oboke besed. / Nekje tu notri je uho. // Poslušaj.«

H. C: Andersen in Saša Eržen:

Avtorica dramatizacije:Saša Eržen po motivih H. C. Andersena

Režiserka:Yulia Kristoforova

Dramaturg:Benjamin Zajc

Igrajo:Voranc Boh, Asja Kahrimanović, Polonca Kores, Matevž Müller, Nika Manevski k. g.

Skladatelj:Vasko Atanasovski

Scenografka:Vasilija Fišer

Kostumografka:Urška Grahovac

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči letošnjo gledališko sezono odprli s premiero dramatiziranih motivov Andersenove Snežne kraljice, z bajko o ljubezni, ki je nastala po besedilni predlogi Saše Eržen. Predstavo, ki jo je režirala Yulija Kristoforova, v glavnih vlogah pa sta zaigrala Nika Manevski in Voranc Boh, si je ogledala Magda Tušar:

O filmu Chuckovo življenje režiserja Mika Flanagana, ki je lani na festivalu v Torontu dobil nagrado občinstva, bi bilo zelo težko pisati brez kvarnikov, zato poslušalcem, ki ga še niso videli, dolgujem opozorilo, da tokrat brez njih žal ne bo šlo. Chuckovo življenje je namreč precej nenavaden, žanrsko izmuzljiv film. Začne se kot apokaliptična srhljivka, izteče pa se v hvalnico ljubezni in drobnim življenjskim radostim, ki osmišljajo naše bivanje na tem planetu.

Film je razdeljen na tri dejanja, ki si sledijo v kronološko obrnjenem vrstnem redu. Če poznate Flanaganovo prejšnje delo in če k temu dodam še, da je film posnet po knjigi Stephena Kinga, najbrž ne bo presenetilo, da nas sprva vrže v območje grozljivega. V prvem dejanju se znajdemo v svetu na robu propada: druga za drugo se vrstijo naravne katastrofe, ob degradaciji okolja se krhajo družbeni sistemi in razpada infrastruktura, junakom, ki ta distopični svet naseljujejo, pa postaja vse bolj jasno, da se bliskovito bliža konec – še zlasti potem, ko se začne vsepovsod pojavljati srhljiva podoba moškega v dvodelni obleki s pripisom »39 čudovitih let! Hvala, Chuck!«

V drugem dejanju, ki tudi formalno dobi drugačno podobo – posnet je v drugačnem, bolj »odprtem« formatu slike in toplih, sončnih barvah – vidimo prizor iz življenja Charlesa Krantza, Chucka s plakata. Neopazni računovodja med sprehodom naleti na ulično glasbenico, bobnarko, katere ritem ga po nekaj sramežljivih zibljajih izstreli v spontan izbruh radostnega plesa. V tretjem dejanju gremo s Charlesom v njegovo otroštvo, zaznamovano s tragičnimi izgubami, a tudi trenutki veselja, ljubezni in plesa.

Vsako dejanje ima svojo lastno tonaliteto in drugačno vizualno identiteto, najbolj pa s svojo enigmatično, grozljivo naravo, ki prehaja v območje fantastike, izstopa prvo. Kronologija dejanj in logika pripovedi postane jasna šele, ko se prebijemo skozi celotno pripoved, razgibano z veliko čustveno amplitudo, in se ozremo na začetek filma. Kaj je filmska fantastika in kaj fantazija, nakopičeni vtisi iz 39 let nekega življenja, sestavljeni v zgodbo o koncu sveta po nekakšni vročični, sanjski logiki? V Chuckovem življenju prizori za nazaj dobivajo drugačne pomene; svetovi se prelivajo iz zunanjih v notranje, svet pa v edinstveno vesolje spominov, vtisov in občutkov. Med njimi, v drobljenju zavesti, je tudi nekaj svetlega: čutenje ljubezni in ljubljenosti.

Ljubezen, premierno prikazana na lanskem festivalu v Benetkah, je zadnji del trilogije iz sodobnega Osla, ki jo je posnel norveški avtor Dag Johan Haugerud. Osrednja lika sta izkušena urologinja Marianne, zdravnica srednjih let, in njen asistent Tor, mlajši bolničar, oba samska ter z različnimi pogledi in pristopi pri iskanju razmerij. Njegovo poročanje o izkušnjah z bežnimi stiki z moškimi vpliva na Marianne, zdi pa se, da tudi njeno spletanje zveze z ločenim očetom vpliva na Tora.

Dag Johan Haugerud se je v svoji trilogiji izkazal za radovednega avtorja, ki ima samo toliko predsodkov kot njegovi liki, ki jim v pretežno dialoških filmih zleze pod kožo. Vsi njegovi portretiranci se na neki način iščejo. Vendar bi mu delali krivico, če bi ga reducirali na »dialoškost« oziroma na dramsko, scenaristično izhodišče: ima izjemno spretno roko pri izbiri in vodenju igralcev, pa tudi pri pomenski izrabi lokacij in ne nazadnje celoviti zvočno-slikovni upodobitvi mesta, ki se v Ljubezni pripravlja na praznovanje 100-letnice preimenovanja v Oslo. Precejšen pomenski del pripovedi se tokrat dogaja na trajektu oziroma premikih med otokom in jedrom mesta, med zasebnim in javnim življenjem, med domom, kar koli to že je, in službo. Občudovanja vreden je prikaz, kako so vse te ravni pravzaprav ves čas globoko prepletene.

Zadnji del trilogije, podobno kot uvodne Sanje, preveva nežna melanholija. Avtor je tokrat v svoje pripovedi o intimnosti in razmerjih, pa tudi mesenosti in užitku, vpletel temo bolezni, medicinskih posegov v telo, tudi slutnjo minljivosti in smrti. Vse to je sestavni del življenja in ključno vpliva na duševnost in medosebne odnose. Večna tema, ki jo je Haugerud lepo pripeljal od prve najstniške zaljubljenosti v Sanjah do zrelih let in iskanja končnega pristanišča …

Veliko zrelosti pokaže tudi s sporočilom med vrsticami, da idealnega razmerja ni, da imamo vsi svoje muhe, slabosti in pomanjkljivosti in da je dejansko težko preseči romantični razkol med pričakovanji in resničnostjo. V Ljubezni pokaže svoje like v trenutkih njihove največje ranljivosti, ne da bi iz nas naredil voajerje; v tem je njegova režijska veščina. Pokaže tudi, da je del našega vsakdanjika vedno »performativen« – pravzaprav se v vsakem izmed delov trilogije znajde dramsko-uprizoritvena sekvenca, ki na neki način simbolizira prav tisto življenjsko presežno, ki ga avtor vedno povezuje z nevidnimi nitmi intimne povezanosti. Plovba do tega je lahko razburkana in vodi mimo različnih čeri, toda ljudomrznosti ali pesimizma v trilogiji Daga Johana Haugeruda ne bomo našli.

Piše Andrej Lutman,

bere Igor Velše.

Osnovno vprašanje, ki se pojavlja ob branju romana Romana Rozine Trafikant, je: v kaj vse je ovita glavna zgodba? Knjiga obsega okoli dvesto petdeset strani, zgodba s knjižnim naslovom pa nekako sto trideset. Kje je torej razlika sto dvajsetih strani. Računanja za začetek dovolj? Dejstvo je, da je sila težko pronicati v srž romana. Kako tudi ne, saj opisuje vsestransko sumljive okoliščine, ki so spremljale smrt uličnega prodajalca hrane in pijače Dervisha Devetaka. Da se lahko bralstvo dokoplje do podatkov, potrebnih za kolikor toliko celovito predstavo o srži te pisarije, se mora seznaniti s Pisateljevim predgovorom in Založnikovim predgovorom ter pri tem usmeriti pozornost na to, da sta obe osebi pisani z veliko začetnico. Dalje: za razumevanje romana se je skoraj nujno seznaniti tudi z delom knjige, ki Trafikantu sledi, to pa so študije, ki jih piše Romana Rozin in imajo naslove Kukanje v trafiko, Pogodba, Manca Majnik, Pisatelj in Trafikant, Enciklopedije, Optik Panoptik s podnaslovom Temna pravljica in Kdo je avtor Temne pravljice, ter sklepno poglavje z naslovom Nekakšen sklep. Našteto dokazuje, da prebijanje skozi vse te umetnine ni lahko početje. Celo več kot to: je pristajanje na strukturalne lome, s katerimi bralstvo morda lahko seže po razrešitvi, a kaj kmalu spozna, da razrešitve v klasičnem oziroma ustaljenem pomenu te besede ni. In je tudi ne more biti. Skrivnostna oseba, ki je le likec in kasneje tudi lik, zavzema sporočilno celoto, s katero se pisatelj poistoveti do tiste mere, do katere seže bralstvo. A od tu ni poti naprej, pač pa v cikcakanje, tako imenovano odcepno ali spodmikajoče se branje branje, ki zahteva nenehno listanje in preverjanje že prebranega. Tak postopek pa je seveda izraz tiste sile, ki se ji pravi novinarstvo in ima občasno oznako dodatna veja oblasti. Napetost raste, ko ta dodatna veja oblasti preiskuje osnovno vejo oblasti, in napetost raste, ko je preiskovano besedilo, v katerem trafikant, ki je izpostavljen stalnemu pregledovanju z ulice, zazna, da ima svojo zgodbo.

Knjiga z naslovom Trafikant usklajuje tudi tako imenovane moške in ženske kvote, ko pisateljeva projekcija imena postane ženska oblika osebnega zaimka. In prav usklajenost je beseda, s katero je najprimerneje opredeliti sporočilnost te knjige. Sorazmerja, s katerimi pisatelj dopolnjuje svojo osnovno naracijo, so dognana do obsežnosti tako knjige kot tudi potencialne koncentracije bralstva, se pravi, da se književno delo sooča s preobsežnostjo. Preobsežnost pa ni kakovost, ki bi upravičila vlogo posrednikov med dogodki in njih opisi. Za nekakšno asociativno zvezo z vejami oblasti je poskrbljeno tudi z naslovnico knjige, ki ponuja kavelj. In odpira vprašanje: na kaj vse se lahko prime knjižna vsebina.

Piše Marija Švajncer,

bereta Maja Moll in Igor Velše

Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika.

Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost:

»Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.«

Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so.

V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.«

Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi.

V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.«

Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.«

Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita.

Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani.

Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti.

Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč.

Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.

Piše Miša Gams,

bereta Maja Moll in Igor Velše.

Dejan Koban – pesnik, založnik in montažer na TV Slovenija – naj bi doslej napisal okrog dvajset pesniških zbirk, o katerih na ovitku zadnje zbirke Mrčes, piše, da jih je osem izdal, dve sta shranjeni v oblaku, pet jih je med selitvami izgubil, pet pa obredno odvrgel v kontejnerje za papir. Pred tremi leti je ustanovil založbo Črna skrinjica in pod njenim okriljem izdal 27 pesniških zbirk avtoric in avtorjev različnih generacij, pri katerih se kot rdeča nit vije črna naslovnica brez vidnejših podatkov, a ko jo bralec odpre, se znajde na posebni detektivski odpravi prepoznavanja različnih pesniških stilov in izrazov.

Mrčes je formalno gledano njegova sedma avtorska pesniška zbirka. V petih oziroma šestih sklopih – če štejemo še zadnjo pesem v rubriki Konec – beremo 50 pesmi, kar nas spomni na avtorjev body art projekt pre_več, ki v obliki knjige vsebuje fotografije tetovaž 49 krajših odlomkov iz pesmi avtorjev in avtoric iz Slovenije in širšega območja Balkana.

Posamezne sklope v zbirki Mrčes je Koban opremil s citati prijateljev ali pa z verzi iz njihovih pesniških zbirk – tako lahko v uvodu preberemo verz Nežke Struc, v zaključku pa verza Monike Vrečar in Lenarta Sušnika. Še dva pesnika, ki sta sodelovala pri zborniku Črne skrinjice, prepoznamo ob branju Kobanovih pesmi jate in odraščanje. V prvi zapiše: “gregor kosi računa na mehkobo / črnih pulijev, sam prisegam skozi / steklena zapestja, veliko obljubljam. / kot perje. kot jaspis. kot žonglerji z / ognjem. gregor kosi poje dunajsko / torto. se evidentira v službo. mene / se nikoli več nihče ne bo dotaknil.” V pesmi odraščanje pa se pomudi pri pesniku Vidu Karlovšku: “vid karlovšek stoji na krožišču in vihti / svoje pesmi okoli valobranov. vid je / porozno tipalo.”

Zdi se kot da Koban gradi svoj pesniški slog na odmiku od drugih pesniških estetik, a jih na specifičen način ponotranji in do njih vzpostavi ambivalentno razmerje, ki mu služi kot inspiracija za asociativno porajanje verzov. Tudi bežen pregled naslovov v zbirki Mrčes – za katere si je avtor brez dvoma vzel veliko časa – kaže na spontano in hkrati premišljeno snovanje besednih verig, ki se porajajo iz nezavednega po vsakič drugačni verigi asociacij. Naslovi, kot so Rikše niso konkurenčne belim teslam, Tiranu je v učko padlo razpelo, Majhni diktatorji si ne zmorejo sami zavezati vezalk, Madeže preprosto zasteklimo, Vragolije smo obesili za vratove in jim pozabili sneti uhane, Mozart se je pozabil žogat, zato nam uhaja iz spomina itd. spominjajo na izposojene drobce groteskne vsakdanjosti, ki jih najdemo v reklamnih sporočilih, medijskih novicah, slasherskih filmih, popevkah in postmodernistični dekonstruktivistični poeziji, kateri je pesnik naklonjen tako po vsebini kot po formi.

Med branjem pesmi se bralec mimogrede znajde v kolažu najrazličnejših vtisov, impresij in sugestij, razmejenih s piko, kar vnaša v branje navidezen občutek determiniranosti in ločenosti od ostalega teksta. In dejansko verz, ki se lomi na sredini, v naslednji vrstici s pomočjo ločil in enakozvočnih besed dobi rahlo drugačno konotacijo in kontekst, zato se zdi, da lahko isto pesem beremo na več načinov. Ena izmed njih je pesem trening: “težke / stopinje se zaganjajo v / ustnice, ne moreš oprostiti. // nešteto koncev / se pase po tebi.” V pesmi z naslovom primitivnost se je zalepila globoko v nebo naših drhtenj pa se pesnik poigrava z besedama prozorno in porozno: “… vedno več vrstic je bledih. / prozornih. poroznih. skoznje / mezijo podivjane klofute. // vedno bolj smo prezebli. / vedno bolj se tehtamo / v drsenju skozi potrpljenje.”

Lucidne vizije, ki jih servira pesnikovo nezavedno, bralčevo nezavedno prepoznava kot oporne točke, okrog katerih nehote gradi smisel skozi mreže označencev, katerih označevalec je izmuzljiv in fluiden. Pesmi se na ta način izognejo klasificiranju in umeščanju v najrazličnejše sheme in kategorije, in to je tudi odlika Kobanovega pisanja. O posamezni pesmi namreč ne moremo reči, da je družbenokritična ali intimistična, objektivna ali subjektivna, angažirana ali larpurlartistična, saj jo lahko beremo na več vzporednih nivojih iz različnih vidikov realnosti, ki se osredinja skozi večplastni lik Dejana Kobana.

Črke se skozi mehanizme sozvočja in asociacije, ki jih pozna le pesnik, gostijo v besede in besedne zveze kot nemiren mrčes, ki postaja čedalje bolj glasen in nadležen, saj bralcu ne pusti počitka, ampak od njega zahteva aktivno držo in osredotočenost. Od njega zahteva prav to, česar v vsakdanjem življenju ni vajen, saj je – obkrožen z elektronskimi napravami, prevajalniki in umetno inteligenco, ki mu preparira realnost – navajen na udoben, razumljiv, enostaven in jasen monolog. Po drugi strani se zdi, da Kobanov monolog postaja vse bolj pluralen, razsrediščen in iztirjen. V pesmi z naslovom približujemo se iztirjenim, piše: “… manično opletamo / s pahljačami. Manično iščemo zlate žile. Ko / pridemo do ničesar, se zavijemo v zdrs. // opraskani rinemo v vrh.”

Dvoumno, ambivalentno in paradoksalno človekovo naravo, ki stremi na eni strani k doseganju vrha, na drugi pa si gradi podzemna skrivališča, še najbolje opiše pesem garje, domače živalice: “a boš že dogradil podzemno / skladišče? Logotipi ne tipajo. / grulijo. zabijajo. brišejo. monoliti / se skopajo v jutranji belini in sipljejo / občutek, da je svet nov in lačen. / pospravi oglje, v novi dobi bomo / trošili mamute, sekvoje, tintine. / jecljaš. Preveč cuzanja. slačiš / se. na varnem si. poješ piškotek. / se izprežeš. samozadovoljiš. / konec sveta te čaka v kavarni. / ne mudi se mu, poobeduje / presno pistacijevo tortico. // imaš še nekaj časa”.

Če se zdi, da se lahko tolažimo, da imamo v tem brezumnem svetu morda še nekaj časa za gradnjo podzemnih zaklonišč in piramid v podobi pistacijevih presnih tortic, nam čas, ki ga opisuje Mrčes, kot saharski pesek sproti izginja med prsti. Zaustavimo ga lahko le z neskončnim listanjem in prebiranjem pesniške zbirke, ki nam hkrati služi za preganjanje najrazličnejših insektov. Preverjeno.

Gledališka dodekalogija Tomija Janežiča nadaljuje svojo mozaično pot s predstavama 1979 in 1980, ki so ju – kot dvojček – uprizorili v Ustvarjalnem centru Krušče. "v inmimnem prostoru in vzdušju smo bili gledalci priče, s svojim miselnim in čustvenim prispevkom pa dejavni soustvarjalci gledališkega dogodka." Petra Tanko

Dva dimnikarja v sodobnem Oslu v srednjih letih, vodja oddelka in njegov podrejeni, oba srečno poročena z družinama, sta prijatelja tudi v zasebnem življenju. Medtem ko šef pripoveduje o svojih ponavljajočih se sanjah, v katerih se mu poželjivo prikazuje David Bowie, njegov kolega skoraj mimogrede navrže, da se je prejšnji dan prepustil spontanemu seksu z moškim, eno od naključnih strank. To presenetljivo epizodo je sicer priznal tudi svoji ženi, a izpoved pade mednju kot bomba in sproži verigo samoanalitičnih pogovorov med njima in njunima partnericama.

Norveški film Seks je uvodni del ohlapne trilogije vsestranskega ustvarjalca Daga Johana Haugeruda, v kateri se ukvarja s premislekom razmerij v današnji družbi. Podobno kot Sanje, ki so svojo pot v kinu pričele teden prej, je tudi Seks pretežno dialoški film, vendar ves čas vzdržuje napetost, ki izhaja iz uvodne premise, pa tudi iz recimo temu odnosa med notranjim in zunanjim svetom. Uvodna anekdota je tako šokantna za vse vpletene, da imajo vsi težavo z ubesedovanjem svojih občutij in poskusom njihovega razumevanja, oziroma vloge samih sebe znotraj te nove resničnosti.

Avtor v filmu lepo pokaže, kako sta spolnost in intimnost – ne nujno stoodstotno prekrivajoči se področji – še vedno zagatni tudi v liberalni, strpni in napredni družbi 21. stoletja. Precej pomenljivo je, da glavna lika nimata osebnih imen; zdi se, da hoče režiser in scenarist med kopanjem po najbolj zasebnem hkrati ustvariti neko širšo, občo prispodobo. Tu je tudi manjši pomislek glede pristopa, ki je v veliki meri intelektualističen. Če pustimo razredne stereotipe ob strani, je nekoliko težko pogoltniti dejstvo, da dimnikarja razpravljata, kot da bi imela prebrane »Misli« Blaisa Pascala ali Sørena Kierkegaarda, učiteljica za glasbo pa enemu od njiju kot terapijo priporoča Hanno Arendt … Éric Rohmer v svoji brezčasni mojstrovini Moja noč pri Maud, ki ga s Seksom povezuje kar nekaj podobnosti, te napake ni naredil.

A splošna obravnava snovi Daga Johana Haugeruda je vseeno dovolj šarmantna, da je mogoče to spregledati – dopuščam možnost, da je prav v tem pristopu preseganje razrednih pričakovanj – in preprosto uživati v njegovem razmisleku o poželenju in spontanosti, pa tudi o mejah med heteronormativnostjo in homoseksualnostjo. Morda tudi o krizi srednjih let kot najbolj banalni interpretaciji. Tudi o tem, kakšne so resnični odtenki med prevaro in izdajo znotraj partnerske z(a)veze, med fantazijo in uresničenjem, pa o telesnosti, užitku in čustvih, tudi o religioznih pogledih ter (samo)omejitvah.

Kljub temu da ima film Seks v pripovednem jedru neko transgresivno epizodo, ki to je ali pa morda tudi ni, in pri vseh vpletenih zbuja precejšnjo zadrego, je značaj filma blago komičen in hkrati toplo sočuten, globoko human.